Skozi temino noči

Ameriško pesnico in Nobelovo nagrajenko Louise Glück (1943–2023) imamo v slovenščini privilegij brati v prevodih še ene odlične pesnice, Veronike Dintinjana, že leta 2011 je izšla zbirka Onkraj noči (ponatis ob Nobelovi nagradi leta 2020), leta 2021 pa še Zimski recepti iz kolektiva, obe v zbirki Nova lirika založbe Mladinska knjiga, kjer se jima pridružuje najnovejša izdaja, ki združuje dve njeni pesniški zbirki, Averno iz leta 2006 in Vaško življenje iz leta 2009. Čeprav sta bili zbirki objavljeni druga za drugo, sta si zelo različni, saj se Averno naslanja na Perzefonin mit in je precej bolj zagonetna in odprta od pripovednega in umirjenega Vaškega življenja, prav tako pa zbirki zelo različno dojemata čas. V Avernu, ki ga je pesnica nekoč sicer priporočila za svoje nove bralce, se čas deli na življenje in posmrtni obstoj ali neobstoj, sprehajamo se po tanki meji med obema svetovoma, vmes pa stoji Averno, majhno kratersko jezero na jugu Italije, o katerem so stari Rimljani verjeli, da predstavlja vhod v podzemlje. V Avernu tako beremo: »Vse življenje čakaš na ugoden trenutek. / Nato se ugodni trenutek / razodene kot izvršeno dejanje.« Vaško življenje je v tem smislu popolnoma drugačno, saj se tam vse dogaja naenkrat, v njem pesnica opisuje življenje na vasi, od domačih opravil in druženj do odraščanja in staranja. Prva pesem v knjigi dobesedno postavi okvir, saj se dogajanje spremlja skozi okno, in podobe vaškega življenja so nenehno menjajoče se, ciklične, kot letni časi: »In če si zamudil dan, je bil tu naslednji, / in če si zamudil leto, je bilo vseeno, / hribi ne bodo šli nikamor, / timijan in rožmarin sta se vračala, / sonce je še kar vzhajalo, grmi so obrodili sad –.« Tak kontrast med zbirkama je seveda intriganten, a se obenem sprašujem, ali res sodita med iste platnice, ker funkcionirata čisto drugače in ker Averno kot močnejša in bolj notranje napeta jemlje pozornost Vaškemu življenju, to pa tudi ne more zares zaživeti v prostranosti, ki jo upesnjuje.

Averno se ponaša z neverjetno preciznostjo, premišljenostjo in konceptualnostjo, ki pa je pesnica ne zasleduje za vsako ceno, temveč jo obrne sebi v prid. Prehod v podzemlje poveže z usodo Perzefone, ki je postala kraljica podzemlja, potem ko jo je ugrabil njen stric Had. Zbirko uvaja prva pesem »Nočne selitve«, ki zajema smrt in posmrtno življenje, išče ravnotežje med obstojem in neobstojem, potem pa sledita prvi in drugi del, ki se navezujeta drug na drugega in se medsebojno dopolnjujeta. Začetek prvega dela se začne nevsakdanje, nikalno in vprašalno (»Se ni noč končala, ni bila zemlja / varna, ko je bila zasajena, / nisva posejala semen, / nisva bila potrebna zemlji«), kot da bi se pesniška govorka na nekoga obračala, se naslanjala, iskala potrditev ali uteho sredi temne noči. Takoj v naslednji pesmi prosi naslovnika, naj ji pove, da je živa, čeprav mu ne bo verjela. S tem seveda nagovarja bralstvo, a tudi samo sebe, pa tudi Perzefono in vse, kar se je nabralo okrog mita. Zelo močan motiv prvega dela je noč, ki jo lahko razumemo kot padanje v smrt, govorka se znajde »pri nekakšnem svetlem vhodu«, pojavi se tudi oktober kot simbol konca leta, umiranja starega. A v temi ni sama, saj ima pesem. Veliko pesmi v zbirki je splošnejših, ne neposredno povezanih z mitom, temveč bolj z dojemanjem življenja, bivanja, zato tiste, ki so bolj mitološke, še toliko bolj izstopajo in spregovorijo.

Pomembna je predvsem dvojnost Perzefone, ki ji pesnica podarja glas, v prvem in v drugem delu se pojavi pesem z istim naslovom, »Perzefona, popotnica«, v kateri se porajajo vprašanja in teorije o njenem počutju, odnosu do svoje usode, pesničin glas pa je tu bolj zaostren, analitičen, komentira različne interpretacije mita in različne poglede na lik Perzefone, ki je bila pravzaprav le dekle, ki mu je bila odvzeta svoboda, ki se ni moglo odločiti samo, a je svojo usodo tudi poskušalo osmisliti, zajeziti. Dvojno, kot odmev, delujeta tudi pesmi »Mit o nedolžnosti« in »Mit o predanosti«, pri čemer ena ponuja njeno in ena Hadovo razmišljanje. Verz, ki odklepa te pesmi, je lahko tudi tale: »Kakor notranjost moje glave: / lahko vidiš ven, / a ne moreš ven –.« Neverjetno je, koliko povezav in asociacij se začne pojavljati ob natančnem (in ponovnem) branju, oba dela zbirke se med seboj pogovarjata, dopolnjujeta, nagovarjata, pojavljajo se isti motivi, ki pa so izraženi na drugačne načine, na primer že omenjena noč, pa tudi naloge, ki jih je treba opraviti (in so povezane tako z odgovornostjo govorke kot s projekcijami družbe), pa seveda izguba nedolžnosti, s katero avtorica usodo Perzefone aplicira tudi na druga t. i. »izgubljena dekleta«: »Povsod so taki kraji, / kraji, kjer vstopiš kot mlado dekle, / iz katerih se nikoli ne vrneš.« Zato je še toliko bolj pretresljiva podoba deklet, ki na zarošena okna vlaka pišejo svoja imena, da bi se izognila pozabi. Sčasoma se v zbirki pojavita tudi motiva duše in telesa, ki spet delujeta v dvojici, odmevu. Govorka se sprašuje in si odgovarja, kaj sta duša in telo, kaj ji dajeta, kaj zahtevata. Pri tem ostaja daleč od klišejev, saj poleg vprašanj išče tudi nove definicije, a vedno v dialogu, v naslanjanju, odpiranju. Koncept zbirke je torej le koncept, pesmi se nanj vežejo svobodno, neobremenjeno, včasih celo težko razpoznavno, in ravno v tem je čar. Pesnica zaradi koncepta samega ne žrtvuje pomenske širine in zbirka nikoli ne postane ponavljajoča se, pričakovana, saj je koncept le zastavljen, potem pa se širi navzven skozi tisočletja, odnose, minevanja človeških življenj in vsega, kar je.

Vaško življenje je res čisto drugačno, bolj pripovedno in manj simbolično, na prvi pogled bi lahko rekli, da gre za kmetske slike, prizore iz življenja na vasi, kot napoveduje tudi naslov, in ena prvih pesmi v zbirki se celo imenuje pastorala. A zbirka je daleč od pastoralne, saj je razbremenjena slepe idiličnosti: »Nihče zares ne dojame / divjosti tega kraja, / kako brez razloga ubija ljudi / zgolj zato, da ne pride iz vaje.« Ko oven pobegne v gozd, je z njim konec, če ga bodo še kdaj videli, bodo to le njegove kosti. V zbirki se zvrsti plejada vaščanov in vaščank, od otrok, ki sanjarijo, prek mladih, ki odraščajo in se iščejo, tudi seksualno dozorevajo, pa do odraslih s svojimi neodložljivimi skrbmi in težavami ter starejših, ki prenašajo modrosti, obžalovanja in učijo poslavljanja. Vaškega življenja tako ni brez vaških ljudi, ki delajo, rojevajo, ljubijo, umirajo … V pesmih vstopamo v srca njihovih domov, od koder sevajo topla ognjišča, a tudi vroče solze in trpke usode prebivalcev. Pojavi se tudi več različnih skupnih vaških prostorov, na primer fontana, trg, reka, ki sprejemajo ljudi, pri tem pa postajajo in ostajajo kraj njihovih sprememb in življenj, tudi če se tega ne zavedajo nujno. Pesnica svoj glas vpiše tudi v nekaj živalskih prebivalcev, recimo netopirje in deževnike, torej manj čislane prebivalce, ki ostajajo skriti pod zemljo ali v sencah noči, a so prav tako gradniki prostora. V tej zbirki resnično zaživi prostor, ki ga prav toliko kot fizično okolje gradijo prebivalci – pesnica intimno poveže ljudi in okolje, kot da gre za neko neizbežno starodavno sožitje, pa tudi odvisnost, zanašanje, tako ujetost kot svobodo. Kot motiv zagotovo izstopa sežiganje listja, sicer pogosto vaško opravilo, ki se pojavi v več pesmih in deluje v napetosti ognja kot neustavljive sile, ki pomeni popolno opustošenje, in zamejenega kurišča, ki slej ko prej ugasne. Ali pač? Izjemno je, da v času pomanjkanja prevodne poezije dobivamo tako reprezentativen opus pesnice v slovenščini, kljub temu pa bi zbirki morda lepše zaživeli vsaka zase, da bi se lahko razplamteli po svoje. Ne glede na to pa se v obeh izkaže nesporna pesniška veščina Louise Glück, pesnice, ki jo moramo brati znova in znova.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.