Hvala za ribe?

Ker smo se na festivalu Prepišno uredništvo in v reviji Literatura pred kratkim ukvarjali s hibridno književnostjo, sem poskušala poiskati kaj primernega tudi za tole rubriko, in kot naročeno mi je v roke padla knjiga Za tekočim trakom francoskega avtorja Josepha Ponthusa (1978–2021), ki ima na naslovnici zavajajoče ribe, tako da bi lahko sklepali, da gre za nekakšen dokumentarni popis dela v tovarni ali za spomine, čemur pritrjuje tudi podnaslov »Zapiski iz tovarne«. A hitro se izkaže, da gre za nekaj čisto drugega, za poezijo, ki je prav tako kot ribe ulovljena iz različnih globin – gre za mešanje poetičnega in dokumentarnega jezika, saj je avtor dejansko črpal iz lastnih izkušenj dela v tovarnah oziroma sproti zapisoval prav to knjigo; dalje gre tudi za poetični roman ali pa roman v verzih, lahko pa gremo še dlje v avtofikcijo, če res hočemo. Skratka, hibridnosti ne manjka, presenetljivosti tudi ne, vse skupaj pa povezuje tako preprosta, a tako kompleksna tema: utrudljivo, težaško delo za tekočim trakom.

Knjiga je razdeljena na dva dela, v prvem pesniški govorec dela v tovarni za predelavo rib, v drugem pa v klavnici, pri čemer je jasno, da je bil prvi del čustveno mehka priprava za drugega, ko je vse veliko hujše in napornejše (»V klavnico / odhajam kot da bi šel / v klavnico«), tako zaradi ujetosti v rutino – saj drugega primernega dela v svojem okolju pripovedovalec žal ne dobi – kot zaradi same narave dela, ki je brutalna. A kot govorec večkrat poudari, se da vsega navaditi, kakor nakazuje tudi že uvodni citat v knjigo, ki si ga izposodi od Apollinaira: »Neverjetno, kaj vse smo zmožni prenesti.« A nekaj je, česa smo zmožni in kaj zmoremo, nekaj čisto drugega pa, kaj bi morali; knjiga tako brezkompromisno razgalja malodane suženjsko delo, skrito za zidovi raznih tovarn, po možnosti v oddaljenih krajih, za katero je s svojo potrošnjo in načinom življenja odgovorna vsa družba, ki pa se tega pogosto ne zaveda. Knjiga sicer kljub močni družbeni poanti (avtor vanjo vplete še kritiko sijajnega prekarnega dela, saj je govorec začasni delavec in brez še tistih malo delavskih pravic, ki obstajajo na papirju) ni moralistična. To ji uspeva predvsem zaradi govorca, ki ima specifičen način naracije. Jasno je, da gre za intelektualca, študiranega in načitanega človeka, ki ves čas nekaj premleva, razmišlja, tuhta, povezuje, primerja, analizira, v svoj tok misli organsko vključuje mnoge (predvsem francoske) literarne in filozofske reference ter vse skupaj začinja z ironijo. Tako je obenem vpleten v sam delovni proces in kolesje tovarne, kjer stroji nikoli ne ugasnejo, a je obenem tudi že kritični opazovalec – ves čas namreč zapisuje, kar se mu dogaja pri delu, zato ustvarja do njega svojevrstno distanco. Tako nekje ugotavlja, da sistem ljudi izžema kot limone, drugič pa, da »nismo v Zolaju prav daleč od njega pa tudi ne«, večkrat se norčuje iz nastalih situacij z domišljenimi metaforami, podobami, primerjavami. Njegova potreba po pisanju je trdovratno kot ribja koščica zataknjena v grlu, saj je pogosto izmučen in nima volje ali časa za pisanje, pa se ga vseeno loti. Njegova volja je trdna, neomajna in vzbuja spoštovanje, predvsem zato, ker ne gre za performativno zaposlitev v tovarni, na »resnem šihtu«, za »pristne izkušnje«, temveč dejansko za nekoga, ki nima ravno druge izbire in se odloči, da jo bo prenašal in prenesel na svoj način.

Sama pripoved je učinkovita tudi zaradi ustvarjanja vzdušja nenehnega brnenja in rohnenja mašinerije, knjiga je spisana ritmično, odsekano na vrstice, oziroma kot pravi govorec na začetku: »pišem tako kot mi tečejo misli kadar sem na proizvodni liniji / blodnjav sam nepopustljiv / pišem tako kot delam / po tekočem traku / vrstico za vrstico.« Njegove misli so tako ves čas razsekane na vrstice, včasih se kaj celo hudomušno rima ali glasovno poveže, vmes pa dodaja premi govor, predvsem pogovore med sodelavci ali s šefi, pa kakšne predpise. V to pašejo tudi vdori prostaškosti ali bolj grobega jezika. To mešanje pesniškega in proznega ustvarja kontrast, ki prekinja monotoni ritem, ritem tovarne. Vseeno se mi zdi škoda, da je prav zaradi tega istega mešanja in malo predolgega teksta prišlo do prevelike razrahljanosti in izgube notranje jezikovne napetosti (kar se na primer ne zgodi v podobnem primeru, knjigi Nemogoče Nine Dragičević (Beletrina, 2025), kjer se napetost kvečjemu stopnjuje). Sicer lahko razumem, da gre tu za strukturno in tudi vsebinsko odločitev, ker je drugi del, klavnica, bolj naporen in težak in je govorec vedno bolj zdelan, a s pesniškega vidika ta hibrid posledično izgublja svojo pesniško naravo in se vedno bolj spogleduje s prozaičnostjo. Sploh ker zablesti predvsem v trenutkih, ko si dovoli biti res pesniški (»Denarci ki jih prislužiš si jih pripraskaš in prilopataš jih / pridelaš z rokami s hrbtom in z ledji s stisnjenimi zobmi / s podočnjaki in z rdečimi očmi / z rokami ki postanejo žuljave in hrapave in predvsem / z glavo glavo ki mora vzdržati z vso voljo kar je premoreš / majkemi«).

Tovarna kot prostor sicer na govorca deluje »absolutno eksistencialno radikalno«, prišteva jo med zaprte svetove, kamor vstopiš, a iz njih ne odideš zares (»tudi kadar imam čik pavzo doma / sem še vedno v tovarni«). V tovarni je ves čas noč, opisuje, saj nima oken, ampak so ogromni kockasti obrati podvrženi ostrim neonskim lučem, tekoči trak pa se nikoli ne ustavi – čeprav si včasih pred njim poskuša ironično »pridelati prednost«. Prav tako je tovarna zanj razmerje s časom, ki ne gre nikamor, saj je vsako čakanje na pavzo mučno predolgo, vsaka pavza pa kruto prekratka, v nekaterih delih knjige se z njim premikamo prav po dnevih, ki se zdijo monotoni, brez konca, brez izhoda. Tako kot poznamo rek »the show must go on«, imamo tudi tu v tej literarni in dejanski tovarni verz »proizvodnja mora teči naprej«. Knjiga je prežeta z motivom ujetosti in brezizhodnosti, obenem pa ni obupana, tudi zaradi govorčevega odnosa: »sem tam in me ni / kot da / bi bil v prehajanju / pravo življenje bo ko se bom odštempljal«. Čeprav ga obkroža popolna mehaniziranost, se govorec nikoli ne prepusti; kot nekje obljublja, tovarni ne bo dal svoje duše, ampak ji daje samo svoje delo, in čeprav gre tekoči trak vedno v isto smer, on plava proti traku, se ne spremeni v stroj, ampak piše, piše, piše. In tako približa to (ne)človeško izkušnjo novodobnega suženjstva.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.