Njegova potreba po pisanju je trdovratno kot ribja koščica zataknjena v grlu.

Čtivo za vse, ki bi radi brali Simone de Beauvoir, a se morda bojijo dolžine.

Privoljevanje na nesprejemljive delovne pogoje, na krutost do soljudi in živali banalizirano kot neizogiben del družbenega obstoja.

Kratki, a večplastni deli, ki pokažeta, kako je zasebno zmeraj tudi politično.

Wittig piše feministično utopijo, a se zaveda njenih ideoloških pasti in zagat.

Uvidi, ki jih de Beauvoir tako jasno ponazori, so tudi danes, kljub nezanemarljivim spremembam v času in družbi, še zmeraj izjemno aktualni.

Kaj pa, če bi avtor šel korak dlje?

Vsa ta ambivalentnost, ne – dejanski paradoksi, ki se skrivajo v francoskem jeziku, so morda druga stran kovanca njegove zgodovine, družbe in njene lastne kontradiktornosti.

Kot je v zvezi z Vivaldijevo glasbo zapisal Italijan Tiziano Scarpa v svojem Stabat Mater (2008), »se še vedno najdejo ljudje, ki imajo Antonija Vivaldija za frivolnega umetnika, s čimer ohranjajo najbolj obrabljene klišeje o Benetkah in 18. stoletju«. Svoj komentar je nato razširil s pripombo: »V literaturi kot tudi v marsikateri drugi domeni so pomembni avtorji in dela zanemarjeni zato, ker jih določeni ljudje ne jemljejo resno«.Preberi