Odstiranje intime kot družbeni angažma
Édouard Louis: Boji in preobrazbe neke ženske. Prev. Iztok Ilc. Ljubljana: Založba /*cf., 2023 in Kdo mi je ubil očeta. Prev. Iztok Ilc. Ljubljana: Založba /*cf., 2024
Tajda Liplin Šerbetar
Zasebno je zmeraj tudi politično. Družbeni sistemi in ustaljene norme porajajo vrednote in prepričanja, ki temeljno zaznamujejo življenja posameznikov in posameznic ter ovirajo drugačen način razmišljanja, kar nadalje vpliva na medosebne odnose in možnosti za prihodnost. O tem s svojo značilno neposrednostjo piše mladi francoski pisatelj Édouard Louis, ki brezkompromisno tako do sebe kot do okolice odstira plasti svoje osebne zgodbe, da bi si odgovoril na vprašanja, s katerimi se spopada, že odkar na lastni koži izkuša družbene neenakosti in se zaveda njihovih posledic.
Louis pravzaprav v vseh svojih delih razvija iste misli, kajti preko vračanja k istim temam lahko svoj razmislek vsakič še razširi in poglobi. Skozi premišljevanja o svojem odraščanju in odnosih, ki so ga zaznamovali, iz avtobiografskega območja prehaja na širše družbeno-politično, in preko refleksije lastne preteklosti se mu odstira pogled na družbene strukture, ki jo določajo. »Ne bojim se, da bi se ponavljal, ker se to, o čemer pišem, o čemer govorim, ne odziva na zahteve književnosti, temveč na nujnost, na urgentno stanje, na požar,« zapiše. Ponavljanje je zanj ključno; kot pravi v Bojih in preobrazbah neke ženske, ne želi drugega kot »pisati eno in isto zgodbo, znova in znova, se vrniti k njej, dokler ne bo mogoče opaziti drobcev njene resnice, v njej izdolbsti lukenj, drugo za drugo, dokler ne bo primezelo ven tisto, kar je skrito zadaj«. Po drugi strani pa mu ponavljanje omogoča neprestano izpostavljanje družbenih neenakosti ter mu tako predstavlja angažirano dejanje, o čemer razmišlja v Kdo mi je ubil očeta: »Tudi o tem sem že govoril, ampak ali ni nujno prav to, da se ponavljam, kadar govorim o tvojem življenju, kajti o življenjih, kakršno je tvoje, nihče noče nič slišati? Ali ni prav, da se ponavljamo, dokler nam ne prisluhnejo? Jih prisiliti, da nam prisluhnejo? Ali res ne bi smeli kričati?«
V pričujočih knjižicah tako nadaljuje pripoved o svojem življenju, ki jo je začel zapisovati že v prvencu Opraviti z Eddyjem (prev. Andrej Pleterski, Beletrina, 2020), le da se tu še natančneje posveti svojemu odnosu z mamo in očetom, njuni zgodovini in pogledu na svet. Skozi nizanje spominov in esejistični slog skuša najti pot do globljega uvida v njuno notranjost, ta uvid pa mu daje možnost, da predela vso bolečino, ki sta mu jo, vede in nevede, povzročila.
Louis pazljivo izbira drobce spominov, ki govorijo zase in pogosto niti ne potrebujejo pojasnila, kajti konkreten prikaz dogodkov pove več, kot bi zmogla denimo stvarna psihološka analiza. Takšno podajanje ne deluje zgolj na razumski ravni, temveč tudi na intuitivni, s tem pa približa živega človeka, katerega notranjost se razkriva skozi avtorjevo tenkočutno in občutljivo pisanje s smislom za podrobnosti ter premišljeno strukturo. Spominov namreč ne podaja linearno, kronološko, temveč pusti, da ga vodi vsebina; včasih jih razkriva po koščkih, kar je ob branju še posebej učinkovito, saj se tako sestavlja vedno bolj celostna slika (v knjigi, posvečeni očetu, se denimo ves čas vrača k prizoru, ko je v otroštvu z nekaj prijatelji uprizoril koncert, v katerem je prevzel vlogo pevke, in ni mogel doumeti, zakaj oče nenehno odvrača pogled).
Obenem dogodkov, ki so ga zaznamovali in zaradi katerih je trpel, ne predstavlja zgolj kot enkratne, izolirane in individualne, temveč jih vtke v tapiserijo podobnih usod, išče ozadje in razloge za to, da so se lahko zgodili – ker se poglablja predvsem v družbene strukture, ki jih dopuščajo, jih je zmožen ločiti od konkretnih ljudi. Tako v svojem pisanju ne postane zagrenjen, sovražen, poln gneva in zamer do tistih, ki so ga prizadeli; kot pripovedovalec se je zmožen dovolj oddaljiti od osebnih travm, da lahko na sedanjost pogleda kot na zapleten klobčič niti preteklosti in družbenih silnic.
Ta potreba po razumevanju daje vtis zrelega in reflektiranega pisatelja, zmožnost distance do konkretnih povzročiteljev njegove bolečine in razširitev na problem družbe pa mu omogoča misliti preteklost brez obsojanja. A kljub distanci ne postane zunanji, neprizadet opazovalec, temveč zelo živo popisuje svoje stiske, ki jih dejstvo, da so storilci zgolj ljudje, »žrtve sistema«, ne zmanjšuje in jim ne odvzame vrednosti. Piše torej skozi prizmo prizadetega, a vendar močnega in razmišljujočega posameznika, ki se trudi osmisliti bolečino, o kateri ne more molčati, in obenem premore neizmerno empatijo, zaradi katere resnično želi razumeti tudi drugo plat in trpljenje, ki ga je sam povzročil drugim – ne zaradi tega, kar je, temveč zaradi tega, kar družbene norme zahtevajo, da bi moral biti – in ki je tako močno vplivalo na njegove odnose z bližnjimi in tudi s samim sabo.
Na ta način osebno postane univerzalno. O tem pričata že naslova: Boji in preobrazbe neke ženske z besedico »neke« implicira splošno izkušnjo žensk, ne le njegove mame, kot izpostavi Dijana Matković v spremni besedi, medtem ko naslov Kdo mi je ubil očeta pravzaprav predstavlja prispodobo za uničenje mnogih brezimnih ljudi, za katere kapitalističnemu sistemu ni mar, o čemer v spremni besedi razmišljata Aljaž Koprivnikar in Amelia Kraigher. Predsodki, travme in sram, ki zaznamujejo življenja predstavljenih ljudi, so obči občutki ljudi z družbenega roba.
Obe pripovedi sta zaznamovani z nezmožnostjo komunikacije. Kdo mi je ubil očeta se začne z didaskalijo, ki čisto dobesedno postavi prizorišče za zgodbo. Med drugim beremo: »Oče in sin se skoraj nikoli ne spogledata. Govori samo sin, […] poskuša nagovoriti očeta, ampak zdi se, čeprav ne vemo, zakaj, da ga oče ne more slišati. Sta blizu drug drugega, vendar se ne najdeta.« Sin nato opiše, kako si je, ko se je kot otrok vračal domov iz šole, vsak dan želel, da očeta ne bi bilo doma, in pove, da je lahko kaj o njem izvedel le od drugih, saj oče nikoli ni govoril o sebi in svojem odraščanju.
Podobno tudi z materjo dolgo ni mogel vzpostaviti pravega stika. »Prva leta sem živel v grozi, da bi me spoznala,« zapiše v začetku Bojev in preobrazb, nato pa pripoveduje o tem, kako je skrival vabila na srečanja med starši in učitelji ter na zaključno prireditev, da ne bi izvedela, kako je v šoli osamljen, ker nihče ni želel biti »prijatelj tistega, ki je označen za pedra«, in da se je zato že zelo zgodaj kar naprej spraševal, zakaj je tak, kot je. Mama medtem ni opazila ničesar, kajti doma se je skrival za nasmehom in ji tako »onemogočil postati [njegova] mama«.
Zgodbi življenj njegovih staršev sta obenem zgodbi o neizživetih sanjah – sanjah, ki so omejene predvsem z revščino, slabo izobrazbo in od zunaj vsiljenimi spolnimi vlogami. Vse to je za Louisa tesno povezano. Njegova mama je morala šolanje prekiniti zaradi nosečnosti, s tem pa se je tudi poslovila od svojih sanj in že pri osemnajstih postala »mama gospodinja«, enako kot njena mama pred njo. Druge možnosti preprosto ni bilo. Enako velja za Louisovega očeta – omejevale so ga iste norme: »Moškost, ne vesti se kot punca, ne biti peder, kar koli je to pač pomenilo, je terjala kar najhitreje pustiti šolo, da drugim kar se da zgodaj dokažeš, da si močan, da pokažeš, da si nepokoren, […] zgraditi moškost torej pomeni odreči se nekemu drugemu življenju, neki drugi prihodnosti, neki drugi družbeni usodi, ki bi jo študij lahko omogočil.« Tako je tudi oče nadaljeval tradicijo svoje družine in se zaposlil v tovarni. Louis s tem slikovito prikaže, kako je bilo življenje njegovih staršev skorajda predestinirano, oba je izrazito zaznamovala nezmožnost izkopati se iz tega vzorca oziroma nezavedanje, da je to sploh mogoče. »Smo tisto, česar nismo storili,« sklene.
Vseprisotni sram, ki pride z revščino pod takšnimi vrednotami, prizadete še izraziteje potiska proti dnu – sramota je, da moški poišče zdravniško pomoč, sramota je, da ženska dela, saj je preživljanje družine naloga moškega in vprašanje moškosti, sramota je imeti »poženščenega sina«, saj bi okolica utegnila misliti, da ga je oče »vzgojil kot punco«, sramota je, da si za božič lahko privoščiš manj kot drugi, zato nadkompenzirajo s preobilno božično večerjo in dragimi darili za otroke. Z občutkom ujetosti v okvire družbenih norm se oče denimo sooča tako, da skuša vsaj simbolno prevzeti odgovornost za lastne odločitve, ali kot lucidno razmišlja Louis: »[M]eni pa se zdi, da sovražiš srečo, zato da bi samega sebe prepričal o tem, da si si svoje življenje, četudi je videti nesrečno, izbral sam, kakor da bi hotel, da bi drugi verjeli, da imaš nadzor nad svojo nesrečo.«
Čeprav sta si knjižici sorodni in v nekem smislu način komplementarni, sta si tudi precej različni in se predvsem iztečeta v zelo različnem tonu. Zgodba o materi govori o osvoboditvi, medtem ko zgodba o očetu govori o propadu. Mati se je s sinovo spodbudo lahko iztrgala iz okovov zaprtega okolja, vsakodnevne rutine in vloge ženske, ki mora prenašati možev alkoholizem, poniževanje in prepovedi (ni ji dovolil narediti splava, čeprav so bili v ekonomski stiski, kajti »splav je umor«, ni ji dovolil obiskovati družine, ker jim ta ni bila pripravljena pomagati z denarjem, itd.). Zapustila je moža, rešila se je vasi in postala »prava Parižanka«, zaživela je novo življenje, si kupovala oblačila in se ličila (tudi ličenje je bilo prej na seznamu prepovedi), saj je zdaj zanjo »postati ženska pomenilo pridobitev«; skratka, razcvetela se je in postala čisto druga oseba. Nasprotno pa je oče po njenem odhodu padel v še hujšo revščino, pa tudi zdravstveno stanje se mu je močno poslabšalo, postal je odvisen od dihalnega aparata in komaj še hodi, čeprav ima komaj nekaj več kot petdeset let. Louis pripoveduje, da se je oče v zadnjih letih spremenil, postal čustveno dovzetnejši za okolico, in končno sta bila zmožna drug drugemu prisluhniti. Na neki način tako pride do pomiritve, vendar na koncu kljub temu ostane grenak občutek, da je prepozno.
Morda je prav zato knjiga Kdo mi je ubil očeta bolj neposredno vpeta v politični okvir in nazadnje ponudi celo zelo konkreten odgovor na naslovno vprašanje – v skorajda manifestnem zadnjem delu namreč Louis brez zadržkov poimensko navede vse tiste, ki so krivi za očetov propad. Zakaj? Ker politiki nikoli ne odgovarjajo za svoja dejanja, ne glede na to, koliko življenj uničijo. Vladajoči, ki sami nikdar niso izkusili življenja v pomanjkanju, imajo moč vplivati na usodo ljudi, to pa predvsem tistih, za katere je politika »vprašanje življenja ali smrti«. Med drugim Louis kot primere političnih odločitev, ki so imele zelo konkretne posledice na zdravstveno stanje njegovega očeta, našteje zmanjšanje socialne podpore in obenem znižanje davkov za bogate, škodljive reforme v zdravstvu in delovni politiki, pa tudi nenehno poniževanje pripadnikov nižjih slojev, ki jim to »še bolj ukrivi hrbet«. Ta močni zaključek pripovedi o očetu doda še dodatno dimenzijo, saj njegovo usodo postavi v zelo konkreten, realen kontekst – bralko oziroma bralca vnovič opomni: to so resnični ljudje, to se resnično dogaja.
Kdo mi je ubil očeta in Boji in preobrazbe neke ženske sta izjemno izčiščeni deli, in skoraj neverjetno je, kako zmore pisatelj v tako kratkem obsegu zajeti tako veliko in se tako zelo poglobiti v svojo tematiko, jo proučiti z več strani in ustvariti resnično večplastni deli. Delujeta namreč hkrati na intuitivni in na analitični ravni, s čimer omogočita hkrati vživljanje in refleksijo. Presunljiva empatija, ki ju prepreda, je Louisova največja moč, saj pokaže, na kakšen način je mogoče misliti okolje in ozavestiti, do kolikšne mere nas določajo od zunaj vsiljene norme. Obvezno branje.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.