Vsi njegovi otroci so izgubljeni

Spomnim se, kako mi je, ko sem začela brati v francoščini, kakršnokoli že besedilo zvenelo dobro že samo zaradi melodičnosti jezika. Vse dokler nisem prebrala nekega romana Jeana Echenoza, ob katerem nisem mogla nehati zehati (šlo je za Je m’en vais). Vseeno so skladnja, besedišče in vztrajno naglaševanje koncaohranili svojo magičnost, ki mi je v gimnaziji pomagala, da sem se s svojim še klavrnim znanjem pretolkla skozi Sartrov Gnus v originalu (o ponos!). Morda res nisem razumela tretjine besed v nekaterih opisih, morda sem zato izpustila kakšen pomen več, ampak imela sem tisti občutek, ki se mi prikrade še danes, verjetje, da sem dojela vso esenco bolje, kot bi jo v prevodu. Stavki, ki so za vedno ostali z mano, so nekaj dolgovali samemu jeziku. Kmalu zatem me je očaralo drugo razodetje, ki se je zgodilo z branjem romanov, napisanih v francoščini, ne da bi bili francoski. In tu nekje sta lepota jezika in bogastvo njegove literature trčila s svojo zgodovino, zgodovino, ki se včasih dotika čisto osebne zgodbe in se stke v odločitev zapisanosti enemu jeziku, ali pa tisto, ki je dejanska, v vsej svoji ambivalentnosti, in neko drugo morda, ki je vmesna.

Najprej sem se začela naivno spraševati, kako je lahko en jezik zaobjet s toliko različnimi odnosi, naivnost, ki je morda moja mala slovenskost, lastna zapisanost jeziku, ki je vselej nekam napol ogrožen že na svojem lastnem teritoriju (ali ga nisem imela tudi zato rada?). In potem vstopiš v drug jezik in ugotoviš, da je prepredel svet, in si ponovno otrok, ki se čudi, preden se vpraša … Kje med Senegalom, Karibi, Polinezijo, Marokom, Libanonom in Rusijo naj se ustavi in potipa? Zakaj kljub zgodovinskemu znanju, kakršnokoli je že bilo, vprašanj dolgo nisem zastavljala, ko se je dotikalo določene izbire? Kot bi bilo samoumevno, da bi vsi radi pisali v francoščini, kot je to storil Andreï Makine, izvorno sibirski Rus s francosko babico, kot bi nekoč rada tudi sama, sledeč Brini Svit po njenem petem romanu. Ne, ampak morda se mi ni zdelo ključno. Šele danes me zares prevzema ta dvojnost, ki jo moraš čutiti do jezika, ki ni nujno tvoj materni jezik, pa si vseeno z njim rasel. 

Pred kratkim sem namreč vzela v roke Les Désorientés Amina Maaloufa, v Franciji živečega libanonskega avtorja, člana Académie française, in bila s to dvojnostjo soočena, ker pripovedovalec, poimenovan po vsem nam skupnem predniku, o njej spregovori sam – Adam, ki »v svojem imenu nosi rojevajoče se človeštvo, a pripada človeštvu, ki ugaša«, njegovim izgubljenim otrokom. Morda se ta dvojnost še toliko bolj odkrito izrazi, ker je izseljenec, ki se v času zgodbe vrne v domovino ter po svojih zapiskih vsak dan ponovno odkrije tako razlog, zakaj jo je zapustil, kot razlog, zakaj se od nje nikoli ni mogel ločiti. Ob smrti nekdanjega prijatelja poskuša organizirati ponovno srečanje svoje družbe iz mladosti, del katere se je po vojni nemalo raztresel po svetu, od Francije do ZDA in Brazilije, ter katere drugi del nikoli ni bil pripravljen oditi (in že tu se pojavi skeleča ostrina). Večkrat natančno navede, v katerem jeziku je izrazil določeno misel, v katerem jeziku se pogovarja z določeno osebo, zakaj med pogovorom včasih preskočita v drugega, kako nekatere stvari avtomatično pove v francoščini, za druge včasih vskoči celo angleščina. 

In kot bralec v tej natančnosti začutiš neko pomembnost, ki jo najbolje izrazi s podrobnostmi: nežnosti svoji partnerki, vselej šepeta v arabščini, kljub temu da je ne razume, ker drugače preprosto ne more. In že takoj ko prispe na letališče, pazi, da taksista vpraša po ceni z libanonskim naglasom, da ga ne bi slučajno zamenjal za turista. Medtem s prijatelji celo med seboj včasih debatirajo v francoščini, za katero, vem, so me že na faksu učili, da je za Libanonce jezik svobode, odprtosti, kulture, elit, da je njihov odnos do nje popolnoma drugačen kot tisti magrebskih narodov … Zgodovina, dejanska, a oblikujoča osebno. 

Morda sem to dvojnost jezika vseeno končno sama še toliko laže prepoznala, ker mi postaja vse bolj blizu. Vsi tisti trenutki, ko ugotoviš, da določene fraze govoriš le še v enem od svojih jezikov, kako nekatere v vsakem od njih spreminjajo pomen ali domeno. Ne nazadnje, rahlo razočaranje, ko tvoj najljubši jezik postane tako vsakdanji, da pade na nivo obrabljenih fraz tipa »ben voilà ça va quoi« in je znova lep šele, ko ga ponovno slišiš, včasih zahvaljujoč tistim glasbenikom, ki vztrajajo v tradiciji šansona in jo modernizirajo, ne da bi izgubila lepoto pripovedi niti jezika. Ali tistih, ki se odločijo celoten album posvetiti literarnim tekstom in jih uglasbiti, kot je s svojim Cristal Automatique #1 storil Babx. Njegova deset-minutna interpretacija La marche à l’amour québeškega pesnika Gastona Mirona je verjetno med mojimi najljubšimi skladbami vseh časov, upoštevajoč tudi Jacquesa Brela, in to pove vse. Še najbolj preprost stavek v francoščini zadene pomnoženo, če poudari svojo prirojeno poetičnost j’affirme ô mon amour que tu existes … In za Mirona, separatista, je vloga jezika ključna, stkana z identiteto, ki je v Severni Ameriki obkoljena z drugostjo in zanj zato toliko bolj zavezana svojemu. 

Za Makina pa je ta dvojnost jezika bogastvo in razklanost, kot so mi razkrile njegove knjige in mi je kasneje potrdil eden od intervjujev. Osebna zgodovina dvojnosti maternih jezikov, ruske domače okolice ter francoske babice in njenih knjig in njenih pripovedi, ki ji je med drugim napisal svoj Francoski testament (Le Testament français), uvid v dva svetova, neizogibna tujost in nelagodje, hkrati tudi pobeg iz totalitarnega sveta, kjer imajo stvari le eno samo ime, posledična poetičnost in predvsem zapisanost univerzalnosti človeškosti, ki je zame v vsakem od njegovih romanov nosilec zgodbe. Morda zato nisem prevpraševala njegove izbire jezika, niti ko je ruski duh preveval in objemal like in njihove včasih krute zgodbe, ki so se me vedno dotaknile. Njemu se jezik niti ne zdi bistven, ne nazadnje je svoj roman francoskim založnikom zaradi neuspeha prodajal kot prevod iz ruščine (dobro, to verjetno pove več o njih in o francoskem ponosu), češ da je izbiro narekoval zgolj njegov nov pariški dom. Ključna so občutja, cel spekter našega čutenja življenja, ki ga v njegovi pristnosti ne moremo omejiti na banalne besede. Njun slog je popolnoma drugačen, a spomni me na Brino Svit, ki se je baje zapisala francoščini, ker jo kot še vedno malo tuj jezik prisili iti k bistvenemu.  

Ko sem pred leti brala svoje prvo frankofonsko delo Mariame Bâ Dolgo dolgo pismo (Une si longue lettre), se pravzaprav nisem niti dotaknila neke druge zgodovine, ki je njene rojake med drugim pripeljala do odločitve narediti iz jezika kolonizatorja svoje orod-ž-je. Morda me je preveč očarala prepričljivost čistega, preprostega sloga v vsej njegovi iskrenosti in izpiljenosti. Lepota jezika te senegalske avtorice, ki je oba svoja romana, tudi Škrlatni napev, napisala v francoščini, prepletena z zgodbo, ki se te dotakne ter ti približa sliko žensk v družbi, »tankost njim odobrene svobode«, njihove male življenjske heroizme in prijateljstva, s svojimi veličinami, vrhunci, »nepoznanimi ljubeznimi«. 

Ramatoulaye piše pismo prijateljici po smrti svojega moža in v njem prikaže svoje mesto v svetu, kot žena, ki je po 25 letih soočena z drugim zakonom svojega moža, izobražena in zaposlena ženska, mati, ne nazadnje vdova. Kot nekdo, ki nikakor ne sprejme vloge ženske kot predmeta, ki se ga »podaja iz roke v roko«, niti kot dekorativnega dodatka ali sopotnice, ki ji zgolj »laskamo in jo mirimo z obljubami« in ki pozna resnično vrednost dela gospodinj, žensk, katerih delo je dom. Kot nekdo, razpet med tradicijo in modernost, med upanje po spremembah ob neodvisnosti in opažanje pomanjkljivosti sedanjosti. Morda je vse to bolj zanimivo kot pa njen domnevni odnos do francoskega jezika, ki je v tem kontekstu hkrati jezik preteklosti in modernosti, pa vendar tudi tu tisti majhni vdori izrazov, besed za lokalne posebnosti in tudi tistih, ki zanjo očitno niso želeli biti prevedljivi, kot na primer besede sožalja Siguil ndigale, in ki v roman avtomatično vsadijo dvojnost jezika. 

Enaki vdori v Tropique de la violence mavricijske pisateljice Nathache Appanah, živeče v Franciji, francoščino eksplicitno in jasno postavijo na mesto jezika »belcev«, to je muzungus, tujcev, tistih, ki so hodili v šolo, niso nikoli lačni, ki se izražajo z izbranimi besedami, brez napak in zatekanj k tovrstnim frazam, ki ne spadajo vanj. Tistih, ki skrbno zapirajo svoja okna in ograje, dvojno zaklenejo svoja vrata ter v Gazi, primerno poimenovanem getu Kawénija na robu Mamoudzouja, največjega mesta na Mayotte, francoskem departmaju v Indijskem oceanu, vidijo le njegovo umazanijo, se obesijo na njegov vonj in ob vstopu vanj presenečeno vzklikajo »Pa saj tu je vendar Francija!« Jezik dežele, ki je »eldorado, privid, raj, himera, utopija, Lampedusa«, na katero naplavljajo čolni z ljudmi, poimenovanimi enkrat »obsojenci, povratniki, begunci«, drugič sans-papiers, nelegalci, a na katere v ritmu občasnih predsedniških obiskov pozabi, kot je pozabila na »malega Sirijca, nasedlega na turški obali«. Postane jezik, katerega domnevna lepota ne le prekriva hinavščino, ampak skriva kislino, ostrino, (izbrano) slepoto. Jezik, katerega upanje je varljivo, nevarno. 

Vsa ta ambivalentnost, ne – dejanski paradoksi, ki se skrivajo v francoskem jeziku, so morda druga stran kovanca njegove zgodovine, družbe in njene lastne kontradiktornosti. Prebujajo me kot od uspavank omamljenega otroka, ki si ne more kaj, da se ne bi zatekel k njihovim prijetnim melodijam, me počasi pripravljajo do tega, da uvidim cel spekter njegova bitja. Kot Adam v sebi mešam nostalgijo in neko subtilno krivdo, ki je še ne razumem prav dobro. Skoraj kot Ramatoulaye iz idealističnosti mladosti vidim tudi v oči vpijoče zgrešenosti sveta. Ker morda s svojim zadnjim prebranim romanom ugotavljam, da sem tudi sama slikica tiste preobčutljive belke, ki bi v zanosu enoletnega prostovoljstva v brezupnost geta prinesla knjige, filme in glasbo za izgubljene mlade ter mislila, da je rešila svet.