Čas nesorazmerno povečane sedanjosti *

Iva Božič

* »Čas ni bil več tisti resničnega življenja, ampak čas nesorazmerno povečane sedanjosti.« (Nathalie Sarraute, »l’Ère du soupçon«)

 

Vedno sem se čudila, kako je lahko en pogled tako zelo nabit s privlačnostjo, da se ne moreš upreti njegovemu čaru. Vedno sem verjela, da gre za zgodbo, ki jo skriva, da se za njim skriva intriga, ki jo par oči le narahlo odgrne in nas pusti razgaljene z željo potopiti se globlje vanjo, jo razkriti, razumeti. Vse bolj dvomim, da gre res za zgodbo. 

Namreč, seveda, zadnji dve leti sem popustila splošnemu medkarantenskemu razpoloženju in po cele mesece ostajala zabubljena v knjige in pesmi. Iskala točni tisti pogled, ki naj me navdihne in potegne vase, ga zasledovala v besedah in melodijah. Se vedno znova vračala k svojim starim ljubeznim, dragim mi avtorjem in pevcem, prebirala njihova dela in življenja. In šele takrat v vsej ostrini dojela, da se ne podim za zgodbami. 

Namreč, vedno znova pozabljam na zgodbo in celo na slog. Pojavita se v imenu nečesa drugega. Nekaj, kar najbolje ujamem, ko se bistvenost likov in njihovih okoliščin in peripetij umakne v ozadje, se zaustavi v enem trenutku in se potopi še globlje vanj. Ko jezik udari ob meje svoje sporočilnosti. 

Ali sem se kot naivna bralka pozabila premakniti v novo tisočletje? Ko še vedno z največjim občudovanjem berem avtorice, kot sta Virginia Woolf in Nathalie Sarraute, in se ne pustim prepričati, da je kdorkoli naredil korak naprej od njihove genialnosti. In pravim vam, da tega ne pišem kot razočaran kritik, ki v sodobni književnosti ne najde več odličnosti, temveč kot bralka, ki je najprej v modernem in nato novem romanu našla svojo vizijo besedne umetnosti ter se nedolžno sprašuje, zakaj smo nanjo tako hitro pozabili. 

Vse se je začelo z Dostojevskim, nato do skrajne meje prišlo s Kafko, se lahko navežem na drugo od omenjenih avtoric 20. stoletja. (Omembe vredna simbolika oznake »pisateljica 20. stoletja«, kot so zapisali že mnogi pred mano, ko gre za književnico, ki se je rodila na začetku in umrla tik pred njegovim koncem: 1900–1999). 

Vse se previdno vrti okoli tiste nasilne definiranosti – človeške psihologije – in se v zadnjem trenutku izmuzne njenemu primežu. Bi bilo pretenciozno reči, da je morda usidrano v nečem še bolj polnem slepih peg, kot je človeška psihologija, namreč v sami biti? 

(Je naključje, da se mi zdi filozofija najbolj zanimiva, ko se zateče v literaturo, ko si iz nje sposoja tehnike ter se iz golega mišljenja premakne k ustvarjanju podob in pripovedovanju? Ko so dopolnilni pol esejev Sartra in Camusa njuni romani, ko se Heidegger pokloni Hölderlinovim verzom, ko Derrida v svojem žepu nosi knjižico Andréja Gida … Izgubljam se. Vračam …)

»Čisto lepo sem shajal brez gotovosti, odkar sem si pridobil gotovost, da je človeški duh ne more imeti.« (André Gide, Zemeljska in Nova hrana)

Kako zajeti izkušnjo človekovega bivanja v tem svetu, vso težo njegovih eksistencialnih občutij, počutij, razpoloženj, skritih vzorcev in mehanizmov, še težjo, ko ji pridodamo odnose, do sveta, sistema, sočloveka, samega sebe … Kako se znajti na tem brezmejnem ozemlju njegove biti, ki ji je stroga psihologija le neznaten delček, ozemlju, katerega zemljevidi se nenehno brišejo? 

Obrnem se torej k drznosti Dostojevskega in nato h Kafkovim skrajnostim, se vmes ustavim v toku zavesti, pri Joyceu, Proustu in Woolfovi, ki so skorajda tolažilni v svoji doslednosti, ter na koncu pristanem pri zabrisanih mejah, zavrnitvah novega romana. Zavrnitvah česa? 

»Sum visi nad liki romana. Bralec in avtor sta začutila vzajemno nezaupanje.« (Nathalie Sarraute, »l’Ère du soupçon«)

Z avtorico Tropizmov bi rekla: pri zavrnitvi likov in njihov prepolnih življenj, intrig, ki prehitro odnesejo s sabo, z vsakim valom novih peripetij, tisto, kar nas v temelju zanima. »Roman se ne zaustavi dovolj, da bi ujel ta gibanja.« Tisto nekaj krhkega, ki se nam izmuzne, kot Tantalu požirek vode ali sijoči sadež, v trenutku, ko se ga mislimo dotakniti. Zdrsne čez rob zavesti. 

Pri zavrnitvi udobnih opisov, ki naj bralcu rabijo kot bergla, ter zavrnitvi analize. Ko poskušamo razumeti in vse skupaj strniti v misel, smo se že obrnili drugam in morda dopustili, da vse skupaj pade v črno luknjo. 

Nekaj takega kot: Prepustimo zaplete in junake filmom. Ne poimenujmo svojih likov, da se bodo bralci lahko osredotočili na bistveno, prepoznali sebe in po prebranem še naprej opazovali ta skoraj neslišna in nevidna, a lastna jim gibanja. Ne predstavimo vedno vse osebne zgodovine in družbenega konteksta kot nujnih temeljev naše pripovedi. Spustimo pomembnost okoliščin in se preusmerimo k drugim podrobnostim. (Zahtevajmo koncentracijo.) Motrimo vse vijuge in pasti jezika, ne v njegovi slovničnosti, ampak (ne)povednosti, v vsem, kar z njim je in ni rečeno, sporočeno; meje in potencial besed onkraj njihove gole jezikovnosti. Od blizu si poglejmo še oblastno vljudnost in neizrečena pravila. Predvsem pa torej tista »nedoločljiva gibanja« na robu zavednega, ki so v izvoru naših besed, kretenj, občutkov. 

Tropizmi, ki tako niso niti roman niti zbirka kratkih zgodb niti zbirka pesmi v prozi. (Pomislim na Gida, ki naj bi razen enega svoja dela vztrajno imenoval récit, pripovedi, in ne romani …) Kratka izmuzljiva besedila, ki jih je v Rusiji rojena francoska pisateljica začela pisati pred točno 90 leti, pri svojih 32 letih, in jih izdala sedem let kasneje, tik pred drugo svetovno vojno, po številnih zavrnitvah pri več založbah. Na sprejem in odobritev s strani kritike je čakala vsaj še naslednjih 15 do 20 let. Sartre, Genet, Duras in drugi so jih vendarle opisali kot mojstrovino. Leto po izidu je bila zaradi judovskih korenin izključena iz odvetniške zbornice (da bi pred enakim izbrisom zavarovala svojega moža, se je bila primorana od njega ločiti, sama pa je med vojno živela s ponarejenimi dokumenti). Zatem se je popolnoma posvetila pisanju, tako proze kot kmalu tudi gledaliških iger, in tako je ostalo vse do konca njenega življenja. Opažena ni bila s svojim prvim romanom, Portrait d’un inconnu, ampak zares šele z drugim, Martereau, čeprav v resnici nikoli ni doživela velike popularnosti. Kljub temu je bila v času druge dopolnjene izdaje Tropizmov leta 1957 in predtem eseja »l’Ère du soupçon« (»Doba suma«) leta 1950 že usidrana med glavnimi figurami novega romana, gibanja »avanture pisanja«, ki se je odvrnilo tako od tradicij in konvencij kot tudi od pričakovanj kritikov. 

V misli se nam zato hitro vrinejo podobe trmastih literarnih upornikov, a ko beremo avtorico avtobiografske pripovedi Otroštvo, občutimo, kako oddaljene so. (Pomislim na Kafko …) »Nikoli ni bilo možnosti, da bi napisala ›veliko‹ knjigo. Kot da bi bilo to pomembno,« so ob njeni smrti zapisali v Guardianu. Njeno videnje literature je tisto, ki se zanima za detajle, se jim skuša približati. Literature, ki se odloči za počasnost, tako zadržano, da se zdi ustavljena v trenutku. »Zakaj nisem mogla pisati na določen način? Ker je do tega prišlo spontano. Nisem si rekla ›naredila bom nekaj novega‹. Nisem mogla pisati drugače.« Možnost radikalnega pisanja torej, a na način, ki je v prvi vrsti prežet z življenjem, bivanjem, ne izhajajoč iz neke literarne teze, ampak tako iz mehkobe iskrenosti kot iz ostrine odkritosti; iz prej intuitivnega kot filozofskega eksistencializma. 

»[K]ako tam vse valovi, se spreminja, uhaja … negotovo greš naprej, ves čas iščeš, se sklanjaš … k čemu? kaj je to? ničemur ni podobno … nihče ne govori o tem … izmika se ti, ti pa grabiš za njim, kolikor le moreš, potiskaš ga … Čkam? kamorkoli, da bo le našlo pravi kraj, kjer se bo začelo razvijati, kjer bo morda lahko zaživelo …« (Nathalie Sarraute, Otroštvo)

Morda se zato danes znova obračam k njej in zopet podlegam njenemu čaru, pa naj gre za njena kratka besedila ali romane, kot je na primer njen najljubši (in, priznam, tudi moj) Entre la vie et la mort. Ker je na strani neopaznega in neizrečenega ali vsaj neočitnega, drobnega, pa tudi neudobnega in ranljivega; na strani počasnosti, potrpežljivosti, pa avtentičnosti, človečnosti izven zunanjih določil; ne gole refleksije, temveč čuječnosti. Ampak seveda, pravim vam, da to pišem kot naivna bralka, ki rada beži stran od sodobnosti. 

 

O avtorju. Iva Božič je končala diplomski študij iz filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti in se kmalu zatem odpravila v Pariz. Da bi med drugim končno začela tekoče govoriti in brati v svojem najljubšem jeziku. Zdaj tam še vedno opravlja priložnostna dela, se hrani z glasbo in koncerti, franko- in anglofonsko literaturo, občasnimi potepanji po drugih svetovnih metropolah ter vsake toliko pisanjem, da … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kritika kot pustolovščina

    Andrej Hočevar

    Poučen in poglobljen pogovor z ameriškim kritikom, pisateljem in prevajalcem Johnom Taylorjem, ki že več desetletij živi v Franciji. John Taylor svoje pisanje povezuje tudi s popotovanji, ki so ga že večkrat pripeljala tudi v Slovenijo.

Izdelava: Pika vejica