Philu Ochsu ali Poskus človeka proti absurdnosti

Iva Božič

Nam je mnogim skupno, da nas leta spremlja en stavek ali pesem, neka nepopustljiva referenca, ki se je ne otresemo, ker življenje in svet kljub toku večnih sprememb v osnovi ostajata iz iste materije? Tudi ko skromno stopi v ozadje, že prav kmalu zopet skoči na površje, kadar se notranji svet ponovno zamaje v stiku z neizprosnim zunanjim. 

»Čeprav ne moreš pričakovati, da boš premagal absurdnost sveta, moraš poskusiti« Phila Ochsa je meni ta zasidrani kamen življenjskega mota že več kot desetletje, in ko se nadaljuje »To je morala, to je religija, to je umetnost, to je življenje« z zadnjima kančkoma dokončno reši neko uganko. In prav toliko časa si ob spremljanju televizijskih debat ali tistih ob kavnih mizicah pred samoovenčanimi kvazilevičarji pojem »Love me love me love me, I’m a liberal«. Isti verzi mi hkrati rabijo kot neke vrste samopreverjanje lastnih prepričanj. In kolikokrat sem sama pri sebi, odkar sem odkrila njegovo folk protestno glasbo, vzkliknila »Kaj le bi imel Phil Ochs povedati/zapeti o tem?« ali alternativno sentimentalno »V tem trenutku bi potrebovali Phila Ochsa!« (samo na hitro preverite komentarje pod njegovimi posnetki na YouTubu, in ugotovili boste, da si ta občutek delimo vsi njegovi poslušalci). 

Eddie Vedder je med administracijo Busha mlajšega priredil njegovo pesem »Here’s to the State of Mississippi« (ki jo je tudi Ochs sam nekoč prepesnil za Nixona), tokrat ne več posvečeno le eni od zveznih držav. Dodati, da ni bilo niti prvič niti zadnjič, ko bi lahko nekaj podobno ostrega storili za družbena stanja in aktualne politike, je odveč. V volilnem letu obeh mojih domovin, Slovenije in Francije, kjer se določeni kandidati na televiziji šopirijo s sovražnim govorom, medtem ko v isti sapi obtožujejo medije utišanja ter woke generacijo tiranije politične korektnosti (tisti slavni »pa saj nič več ne smemo reči«), si verz »najdite si drugo deželo« zapojem večkrat, kot bi si želela. Balade, ki jih je drugo za drugo posvetil žrtvam atentatov in linčev, ter druge, ki se ozirajo na žrtve večnih mehanizmov vojne, imperializma in rasizma, tretje, ki slikajo kratenje svobode in blagostanja v imenu pravice moči, so danes boleče aktualne. Ampak gre za še več kot to. 

Aprila bo minilo 46 let od njegove smrti. Desetletja so minila od trenutka, ko si je pri 35 letih vzel življenje človek, ki nas mnoge še danes nagovarja tako na ravneh glasbe in aktivizma kot na ravni pisane besede. Ker ali ni vsak vešč tekstopisec po naravi pesnik? Prisluhnite našemu Tomažu Pengovu ali Franu Milčinskemu in videli boste, kako prehodna je tančica med enim in drugim. Spomnite se, da je Nobelovo nagrado pred leti dobil Bob Dylan, ki je Ochsa kljub prijateljskemu rivalstvu menda nekoč, potem ko je ta kritiziral eno njegovih pesmi, vrgel iz svojega vozila in mu očital, da ni folk pevec, ampak novinar. In na tem je, kljub omejenosti pripombe, nekaj resnice. Ne nazadnje se je tudi sam poimenoval »pojoči novinar« in se raje kot za protestnega pevca označeval za tematskega pevca o aktualnostih, ki ga je odprto in direktno navdihovalo branje novic. 

Pogosto radikalna politična prepričanja, ki jih je v študijskih letih izražal v večkrat zavrnjenih člankih, je namreč kasneje združil s svojo drugo strastjo – glasbo. (Prvo ime njegovega dueta z Jimom Gloverjem je bilo precej povedno The Singing Socialists.) Dejstvo, da v splošni zavesti njegovo ime morda res ni vedno med najbolj razvpitimi, ne zmanjšuje njegovega dela v gibanjih razburkanega konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let. Niti vloge njegovih pesmi, ki sicer niso bile nikoli vsesplošni hiti, kot takratnih protestnih himn. »I Ain’t Marching Anymore« je spremljala ne le manifestacije za mir, temveč tudi sojenje chicaški sedmerici; »The War Is Over« je zmagoslavno pela o miru, še preden je zares prišel (»Ali nam ni dovolj te vojne? Razglasimo, da je je konec!« so z gledališkimi demonstracijami v Los Angelesu in New Yorku praznovali konec vietnamske vojne že leta 1967); »Talking Vietnam Blues« pa je bila ena prvih oziroma menda celo prva sploh protestna pesem, ki se je izrecno sklicevala na Vietnam. 

Ochs je s svojimi pesmimi dokumentiral čas in državo, v kateri je živel, in kar je še bolj ključno, to je, kot mnogi iz njegove generacije, počel z jasno opredeljenega stališča. Stališča, ki nikoli ne bi moglo popustiti v pasivnost in tišino. »Ko imam kaj povedati, gospod, bom to povedal zdaj.« Toda ali ne sledijo največja razočaranja ravno največjim idealom? Za naslovnico albuma Rehearsals for Retirement leta 1969 je pomenljivo izbral sliko lastnega nagrobnega kamna, ki datum njegove smrti postavlja v Chicago leto prej. Leto, ko sta se zgodila oba velika atentata, na Martina Luthra Kinga in Roberta F. Kennedyja, ter leto, ko je bil priča policijskemu nasilju v Chicagu (tam je bil kot eden redkih prisotnih glasbenikov, ki so se odločili pridružiti) in volitvam, ki so pomenile zmago Richarda Nixona. 

»Mislim, da je bilo to, kar se je zgodilo v Chicagu, dokončna smrt demokracije v Ameriki, kot jo poznamo: popoln, dokončen prevzem fašistične vojaške države – vsaj v enem mestu,« je dejal v enem od intervjujev. »Mislim, da je povsem mogoče, da je šla država že tako daleč in razpadla, da morda ne bo več možnosti, da bi jo rešili, in da je edina logična pot za napredek človeštva uničenje Amerike.« Ta globoka dezorientiranost (izraz, ki ga je sam večkrat uporabil) in črnogledost, dvomi, ali je Ameriko sploh še mogoče rešiti, so nekaj, kar se je zares pojavilo prvič, odkar mu je bila politika blizu. Njegov zadnji studijski album se je leta 1970 poskušal približati ravnodušni publiki, ki je imela raje Elvisa kot angažirani folk (ki je bil to takrat že vse manj), se igral s samoironijo zavajajočega naslova Greatest Hits, a stava ni uspela. Ostajal je dejaven, potoval je, a pisal je vse teže, izgubljal je svoj ventil, svoj ustvarjalni in politični smisel. In ko je septembra 1973 sledila še nasilna smrt njegovega prijatelja pevca Victorja Jara ob čilskem državnem udaru, je njegove ideale morda prizadel še eden zadnjih usodnih udarcev. 

Kaj potem sledi globokemu razočaranju? Kaj sledi, ko te svet dohiti in ti okoli stopal zaveže vrv, te vrže v prepad krute, hinavske realnosti, ali kot se je dejansko zgodilo Ochsu, ko so ga oropali med potovanjem po Afriki, te zagrabi za vrat in ti skoraj odvzame glas? Smisel za humor se izjalovi v grenak odgovor na kritike, ko v imenu bližine preizkušaš nove pristope, ter še bolj kisel odziv na aktualnost, ko te družba vsakič znova zadene v živo meso. Prebudi se depresija, se prevede v jemanje tablet in alkoholizem. Tesnoba v paranojo. (Kasneje se je izkazalo, da je FBI o njem dejansko hranil skoraj 500 strani dolgo kartoteko.) Vihravost mladosti v pregovorno zimo. V občutek, da je smrt že tu, še huje, da se je že zgodila, v praznost, ki opozarja, da se izgubljaš, ko se ogledalo, ki si ga nastavljal drugim, obrne proti tebi? 

Si torej lahko dovolim reči, da nas Phil Ochs nagovarja tudi kot človek, ki je moral živeti s svojimi demoni? Je vprašanje, ali mu je bilo teže nositi absurdnost sveta, v katerem je bival, ali svoje lastno bivanje, neumestno? Vem, gre za dve plati iste tesnobe. In edini odgovor je v življenju, v tem, o čemer govori v »When I’m Gone«. Ko me več ne bo, me ne boste mogli slišati peti, ne bom se mogel smejati lažem, ne bom se mogel boriti, zato mislim, da moram to storiti, dokler sem še tu. In dodajmo, dokler imam za to kaj moči. In upanja. Ker morda v svetu, ki nas prepričuje v apatičnost, odgovora, ali je življenje vredno boja, ne gre vedno iskati v njegovem rezultatu. 

O avtorju. Iva Božič je končala diplomski študij iz filozofije na ljubljanski Filozofski fakulteti in se kmalu zatem odpravila v Pariz. Da bi med drugim končno začela tekoče govoriti in brati v svojem najljubšem jeziku. Zdaj tam še vedno opravlja priložnostna dela, se hrani z glasbo in koncerti, franko- in anglofonsko literaturo, občasnimi potepanji po drugih svetovnih metropolah ter vsake toliko pisanjem, da … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Obsesija paše na tešče

    Esad Babačić

    Komadov, s katerimi sem zapravil življenje, je bilo vsaj pri meni vedno preveč. Pravzaprav jih je bilo toliko, da ne morem izluščiti tistih, ki so mi vmes morebiti rešili življenje. Pa je bilo gotovo tudi nekaj takšnih. Recimo kakšen od Velvet Underground, ki so bili vedno moja vez z dušo, ki je bila nepovratno izgubljena, ko sem prvič slišal pravi rokenrol. Ko slišim njih, slišim upanje, čeprav vem, da je vse že zdavnaj izgubljeno. Tako je to z rokenrolom: vedno te pozdravi z napačne strani ulice. In dokler sam ne izgubiš upanja, ga tudi on ne bo izgubil. 

  • Sonata št. 2

    Lara Gobec

    Rada spajam različne veje umetnosti. Poslušam glasbeno podlago za Evforijo, ko pišem ali berem poezijo. Ali pa le strmim skozi okna na vlaku, pred mano se razprostirajo temne skale, ob katere udarja Sava, in poslušam »Visions of Gideon« (Sufjan Stevens): skoraj kot bi bila v filmu Pokliči me po svojem imenu. Si mislim: o tem bom nekoč pisala. In tisti čudni tip na vlaku, ki ves zadet jé svoj čips, za trenutek izgine.

  • Nekatere stvari je pač treba imet

    Aljaž Krivec

    »Pri SZ Čeljust sem izdal par pesniških zbirk, ki sicer niso bile opažene, ampak kot pravi Bob Geldof v The Great Song Of Indifference: I don’t mind at all.«

Izdelava: Pika vejica