Kaj pa glasba?

Ko se nadobudni glasbeni navdušenec loti Tišine, zbirke predavanj in spisov skladatelja Johna Cagea, je sprva očaran. Cage o glasbi piše z nalezljivim entuziazmom, pri čemer (če res na grobo strnemo) njene izrazne možnosti niso več zamejene s toni (ki imajo specifično frekvenco/višino), temveč vanjo vpelje tudi šume, skladateljsko intuicijo pa zamenja z igro možnosti. Gre za prelomne ideje v zgodovinskem razvoju glasbe in predvsem ideje, ki so – ob pomanjkanju boljše besede – lepe (je teorija lahko lepa? – Cage nam vsekakor da misliti). Popolnoma drugačen pa je naš odziv, ko Cageovo glasbo tudi dejansko slišimo, saj se zdi, da ne zmore odsevati tistega, o čemer skladatelj piše/predava. Teoretska zasnova posameznih kompozicij je namreč razvidna zgolj skladatelju (in seveda tistim, ki smo se o njej predhodno podučili), medtem ko bo ta glasba večini poslušalcev zvenela precej arbitrarno. In če bi se – v nekem drugem življenju – znašel pred Johnom Cageem kot naiven, znanja željan študent, bi ga ob koncu predavanja vsekakor pocukal za rokav in rekel: »Fantastično predavanje, in kako lepa teorija! Ampak … kaj pa glasba?«

Ko Tišino primemo v roke, nam je takoj jasno, da gre za precej nenavadno knjigo. Vsako poglavje ima svojo specifično strukturo (ko govorim o strukturi, imam v mislih razporeditev stavkov/besed na listu papirja). Še največkrat je ta struktura pogojena s kompozicijsko zasnovo dela, o katerem razpravlja Cage. Včasih so besedila razporejena v stolpcih, spet drugič z neenakomernimi presledki, na posameznih straneh (kot se za knjigo z naslovom Tišina spodobi) je precej praznega prostora, pričaka nas tudi zlovešče poglavje, ki v sebi simultano in fragmentarno združuje štiri predavanja naenkrat. A zadeva vseeno ni tako strašna, saj nam Cage pred začetkom vsakega poglavja razkrije ključ, s pomočjo katerega ga lahko dešifriramo in kontekstualiziramo.

Cage je dedič Schönberga (bil je tudi njegov učenec), ki ga poznamo kot utemeljitelja serializma. Gre za glasbeni sistem, ki je končal primat klasične harmonije v zahodni glasbi. Če na hitro razložim: tradicionalna harmonija je hierarhizirana, posamezni toni v lestvici so pomembnejši od drugih, pri serializmu je ravno nasprotno. Dvanajst tonov, iz katerih je sestavljena zahodna glasba, postane popolnoma enakovrednih. A Cageeva inovacija ni bila v tem, da bi vzel in razširil glasbeni serializem (kot sta storila Boulez in Stockhausen), temveč v tem, da je z njim (tako kot Schönberg s klasično harmonijo) prekinil. Cage je na svojega nekdanjega učitelja zmožen pogledati precej kritično; sicer priznava, da je serializem razširil izrazne možnosti glasbe, a pri tem hitro dodaja, da se mu zdi preveč rigiden, njegova zasnova namreč kontrolira vsak ton posebej, zato je to – kot nas poduči avtor – metoda, dočim sam daje primat strukturi.

Struktura, v nasprotju z metodo, v kompozicijo vključi element možnosti. Predlagam, da si kar ogledamo, kako deluje: Cage uporabi serijo številk, s pomočjo katere določa kompozicijo na mikro- (dolžina taktov na posamezno frazo) in makroravni (dolžina posameznih stavkov), rezultat tega početja je prazen razčlenjen prostor. Cage nato izbere nekaj glasbenih fragmentov, pri čemer se ne ozira na to, kako bodo v kompozicijo umeščeni, njegov edini kriterij za izbiro je ta, da so mu preprosto všeč (ta postopek lahko primerjamo z nabiranjem školjk na obali). Nato se začne igra možnosti, kjer posamezne fragmente umesti v prazne kalupe, ki jih je ustvaril s pomočjo ritmične strukture. S tem iz kompozicije izloči skladateljsko intuicijo, glasba pa se v premiku od tendencioznosti k možnosti približuje naravnemu stanju stvari.

S tem, ko so zvoki osvobojeni skladateljeve intence, postanejo izrazna sredstva sama na sebi, ki se lahko – ko igra možnosti to dopušča – pojavijo znotraj pripravljenega zvočnega prostora. Podobno so abstraktni ekspresionisti storili z likovnimi sredstvi; osvobodili so jih mimetične funkcije, da so lahko postala stvari same na sebi. In kar je za slikarstvo mimetična funkcija, je za Cageevo glasbo skladateljska intenca. Ustavimo se še pri avtorjevem zanikanju harmonije, to držo namreč lahko razumemo cinično, saj ni prenagljeno sklepati, da je Cage svojo nezmožnost razumevanja harmonije (Schönberg mu je rekel, da za harmonijo nima občutka) spremenil v princip. Se pravi, da se je znebil svojega hendikepa in to zvito uporabil kot odskočno desko za svojo inovacijo. Podobno je Nietzsche opazil pri Wagnerju, ki naj bi pomanjkanje smisla za organsko zasnovo kompozicije presegel tako, da se je organskosti odrekel in na njeno mesto postavil sistem lajtmotivov.

Omenil sem že, da poglavja v Tišini dobijo smisel šele, ko nam avtor obrazloži izhodiščne principe, ki jih določajo. To nam pomaga pri golem razumevanju, a Cage od bralca vseeno zahteva, da knjigo razume preko avtorske intence. In prav tu se skriva problem. Mar ni to, za avantgardnega avtorja, ki prelamlja s tradicijo, precej pozitivističen pristop? Poslušalci Cageeve glasbe nikoli niso seznanjeni s kompozicijskimi izhodišči dela, dopuščeno jim je, da ga dojemajo vsak s svojim recepcijskim aparatom – zakaj torej Cage istega ne stori pri svojem pisanju? Ali zares potrebujemo avtorja v vlogi recepcijskega usmerjevalca (tako lastnih kompozicij kot besedil), se nas to sploh tiče? In da, seveda moramo razumeti, da gre konec koncev za predavanja in spise, toda knjiga bi bila, brez težnje po razumevanju prek avtorske intence, lahko tudi čista literatura, tako pa ostane na nivoju estetizirane teorije.

Če strnemo: Cage je prej filozof kot skladatelj, njegove glasbene inovacije poslušalec ne more zaznati intuitivno (kot je nasprotno uspelo Schönbergu, Stravinskemu, Coltranu, Beatlom …), ampak nam je zaznavna zgolj preko vnaprejšnjega razumevanja teorije. Lahko se tudi vprašamo, kaj nam knjiga zares pove o Cageevi glasbi; če nam je skladatelj priskrbel ključ do razumevanja, je to zgolj ključ do razumevanja njegove intence. Morebiti je prav zavest poslušalca, ki se s Cageem sreča prvič, prostor, v katerem ta glasba lahko najde svojo najvišjo resnico, postane stvar sama na sebi. Vsi tisti, ki smo prebrali Tišino, smo za sodbo o Cageevi glasbi nezanesljivi, saj bomo o njej znali povedati zgolj to, kar smo slišali od samega skladatelja. In ko se vprašamo »Kaj pa glasba?«, lahko z gotovostjo trdimo le, da se je umaknila ideji/teoriji, za kakšno višjo resnico pa predlagam, da za rokav pocukate prijateljico ali prijatelja, ji/mu zavrtite kakšno Cageevo kompozicijo in počakate na odziv.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.