Smisel razlomljenih povedi

Letos je pri Cankarjevi založbi izšla knjiga Psica in poletje, nova pesniška zbirka Uroša Zupana, ki se je pridružila pesnikovemu obširnemu in bogatemu ustvarjalnemu opusu. Uroš Zupan je eden najbolj cenjenih trenutno dejavnih slovenskih pesnikov, kar bi se lahko potrdilo z izčrpnim naštevanjem nagrad, ki so mu bile podeljene. Sam predlagam, da se temu izognemo, pa ne le zato, ker bi v nasprotnem primeru sugerirali, da je veščino kovanja pesniških verzov moč odtehtati s količino podeljenih nagrad, ali pa ker bi bilo to početje precej monotono. Tega se bomo vzdržali, ker se omembe pesniških nagrad v Zupanovi poeziji pojavljajo v pretežno ironičnih kontekstih. Na avtorjevo spodbudo zato predlagam, da se raje osredotočimo na tisto konkretno, kar vsak od nas lahko prime v roke – njegovo najnovejšo pesniško zbirko. 

Poezija Uroša Zupana je od samega začetka zaznamovana z njegovim prvencem, govora je seveda o pesniški zbirki Sutre, ki je tedaj mladega pesnika postavila na zemljevid slovenske literarne krajine. Že v Sutrah je Zupan izoblikoval zase značilno pesniško govorico (ki v grobem vključuje: rabo anžambmaja, prosti verz in neutrudno akumulacijo pesniških podob). Ta ga je takoj razločila od pesniških sopotnikov in mu priskrbela edinstven »trademark«, ki do danes ostaja pomemben del njegovih ustvarjalnih principov: bodisi kadar se giblje znotraj njihovih okvirov bodisi kadar se želi od njih distancirati. Psica in poletje se na tem spektru znajde nekje vmes.

Že ob prvem branju zbirke smo soočeni s pogosto rabo anžambmaja, ki je odgovorna za to, da se posamezna poved ali stavki le redko začnejo in zaključijo znotraj istega verza. Ko ta pristop trči v Zupanov pretanjeni posluh za ritem, s katerim kroti svobodo, ki mu jo dopušča prosti verz, se začnem spraševati: »Le zakaj bi pesnik, takole post festum, vzel mojstrsko napisano poved in jo potem meni nič tebi nič razlomil po verzih?« Ob tem mi je kdaj pa kdaj kar vzelo sapo. Še posebej ko me je tok pesmi ponovno odnesel s sabo, za ovinkom pa me je, nič hudega slutečega, pričakal Zupan, pripravljen na to, da me ponovno potunka. 

Lahko bi rekli, da nas avtor na ta način potegne za nos ali pa da je ta pristop pač orodje njegove samoparodije – ampak v mislih je treba imeti tudi naslednje. Ravno ko raba anžambmaja začne presedati, nas pesnik preseneti in celotno poved (ali stavek) umesti v en sam verz. Po vsej razlomljeni harmoniji besed ta točka postane toliko bolj prezentna: postane mesto absolutnega spokoja, varnega zavetja, znotraj katerega se lahko za trenutek ustavimo, si oddahnemo, zajamemo sapo in se ponovno potopimo v nepredvidljivi tok Zupanove najnovejše zbirke. Obenem je ta prijem še dodatno utemeljen, saj nam omogoča dojemanje mnoštva Zupanovih pesniških podob kot enovitega miselnega toka. A preden konkretneje obrazložim to trditev, se najprej ozrimo na gostobesedne pesmi z dolgimi verzi, ki v pesniški zbirki prevladujejo.

Zanje značilno kopičenje pesniških podob je odgovorno za neumoren tempo, ki nas – z le redkimi možnostmi za oddih – trdno drži v svojem primežu in v tem oziru spominja na principe baročnih glasbenih kompozicij, ki se ne utrudijo in brez uporabe acceleranda in ritardanda v isti maniri vztrajajo vse do konca. Iz tega lahko napravimo sklep, da je Zupanovo pisanje neprestano hlastajoče in v nizkem štartu pripravljeno za nov miselni odskok, ki pa prav kmalu postane le hipna sličica v filmskem traku avtorjevih pesniških podob.

A vrnimo se k prejšnjemu vprašanju: kako oziroma na kakšen način Zupanova raba anžambmaja doprinese k enovitosti njegovega miselnega toka? Preprosto, če bi Zupan od njega abstiniral, bi bile posamezne v stavke in povedi zapakirane pesniške podobe vnaprej vizualno razporejene po verzih. Če smo koncizni: postale bi kot ločeni fragmenti. V primeru zbirke Psica in poletje pa nam anžambma omogoči, da tok misli postane neulovljiva, po vsej pesmi prežeta gmota vtisov, ki ravno s tem pridobi celovitost. Sicer jo je ob strogo analitičnem branju mogoče razčleniti, ampak zakaj bi jo? Po mojem mnenju se analitični pristop pri branju Zupanove poezije ne obnese. Priznam, da je bila to past, v katero sem se ob začetku recenziranja zbirke ujel tudi sam, vse dokler nisem odkril, da takšna poezija od bralca ne zahteva kompleksne razčlenitve, ampak preprosto to, da izklopi svoj ratio in se prepusti toku pesmi.

A dovolj o vseh mogočih razsežnostih Zupanove rabe anžambmaja – kaj pa humor, ki je gotovo eden izmed Zupanovih močnejših pesniških atributov? Prisoten vsekakor je, a sam sem si želel, da bi pesnik po njem posegal pogosteje. Na svoj račun sem prišel predvsem s pesmijo »O pesnikih (Zgodovina klišejev)«, ki me je z jedko ironizacijo tropa romantičnega pesnika, torej posameznika z nesrečnim otroštvom, ki v samoti kuje vrhunske verze in umre na vrhuncu svojih ustvarjalnih moči, bežno spomnila na drugo Zupanovo pesem, »Nasvete za uspešno literarno kariero«, objavljeno v zbirki Nafta, ki se prav tako humorno obregne ob različne ozire pesniškega udejstvovanja.

Nadalje bi le stežka govorili o poeziji Uroša Zupana, če ob branju ne bi imeli opravka s kopico referenc. V recenzirani zbirki je veliko navezovanja na glasbo, ki pa deluje nadvse uglajeno, saj se obregne zgolj ob fini zvrsti klasike in jazza. Pesniku delajo družbo tudi prvaki ameriške poezije 20. stoletja (Frank O’Hara, Lawrence Ferlinghetti), ki ga spremljajo že vse od Suter, pa Czesław Miłosz in Milan Kundera, če jih omenim le nekaj. Velika imena glasbe in literature tekom zbirke zasedajo različna mesta: vse od mimobežnih referenc do naslovov posameznih pesmi, obenem pa so odlomki del Zupanovih literarnih vzornikov uporabljeni kot kažipoti, ki v bralcu ustvarijo vzdušje za avtorske pesmi, ki jim sledijo.

Omenjeni odlomki pa niso le bralsko napotilo oziroma prizma, skozi katero lahko beremo Zupanove pesmi, temveč tudi mesta osvežitve, ki so v tandemu s krajšimi pesnitvami premišljeno razporejena po zbirki. Pri tem je vredno dodati, da so Zupanove krajše pesmi pisane kot nekakšen kontrapunkt, ki komunicira z njegovim dolgim verzom, kjer imamo namesto akumuliranja različnih podob opraviti z izrazito skopostjo besed, pri kateri večjo pomensko težo dobivajo zamolčani presledki med besedami, ki na tak način bralca nagovarjajo preko neizrečenega.

V široki diverziteti pesniške zbirke Psica in poletje se najde mnogo variacij Zupanovega pesniškega jezika. Sicer bo z avtorjevim opusom seznanjen bralec le stežka odkril kaj zares novega, a to ni nujno pomanjkljivost, saj se pred nami razpira slog, ki se je preko štirinajstih pesniških zbirk dodobra izpopolnil, dodatno pa ga podpira vseobsegajoč pulz, ki s kombiniranjem pesmi z dolgim verzom (kjer prevladuje princip akumulacije), njihovih krajših sogovornic (kjer so poglavitne beline med besedami) in premišljeno vstavljenih sestavkov besedil Zupanovih literarnih vzornikov spretno diktira tempo bralske izkušnje. Ta pa največji užitek omogoča, kadar se pesmi použijejo na dušek, brez dlakocepskega razčlenjevanja.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS