LUD Literatura

Reality check

Pia Prezelj: Težka voda. Novo mesto: Goga, 2023

Urban Leskovar

Oprostite mi, da se bom kar takole, brez pravega uvoda, zapodil v Težko vodo Pie Prezelj, ampak zdi se mi, da roman krasi prav posebna odlika, ki si zasluži omembo v prvih stavkih recenzije, ko bralci še vedno razmišljajo o tem, ali se besedilo splača prebrati. Slog romana je naravnost izjemen. Že na prvih straneh se vzpostavi nekakšen slogovni kalup, ki za pisateljico funkcionira – skorajda – kot pesniška oblika, Adorno bi rekel, da specifike celote odsevajo v strukturi detajla (parafraziram), in isto velja tudi za slogovno podobo Težke vode. Tule je zgolj ena ponavljajoča se slogovna niansa: avtorica se precej rada poigrava z ritmom znotraj povedi, ko že mislimo, da se posamezna poved bliža koncu, nas Prezelj preseneti in tja, kjer bi sicer pričakovali piko, vstavi še eno vejico, za njo pa tiči nekakšen sklepni stavek, na primer: »V kotu sobe se je izkašljevalo dekle v zamazanem kopalnem plašču, se davilo in hroplo in se naslanjalo ob steno, se prestopalo v kosmatih vijoličnih copatih s cofki.«

Kje smo ostali? Aha, pri uvodu: Težka voda je literarni prvenec Pie Prezelj, članice kulturne redakcije na časopisu Delo, kjer je tudi pobudnica rubrike »Mlado pero«, literarnemu občinstvu pa se je najprej predstavila kot prevajalka kratkoprozne zbirke Priročnik za čistilke Lucie Berlin (Cankarjeva založba, 2018). Zgodba Težke vode je postavljena v ruralno okolje (če sklepamo po naglasih, se pripoved odvija v neki osrednjeslovenski/gorenjski vasi), ki ga določa družbeni sistem, ki se od razpada avstro-ogrskega cesarstva ni bistveno spremenil. Že tu bi se pisateljica lahko ujela v past: slovensko periferijo namreč tematizira tudi s pomočjo krščanske motivike, kar nas hitro spomni na Cankarja, ki je v tovrstno okolje postavil neizogiben kalup, tj. sveto trojico Katoliške cerkve, depresije in družinskega nasilja.

V standardno literarno podobo slovenskega podeželja Pia Prezelj ne posega zares, njena inovacija je predvsem predmet perspektive. Osrednji lik Težke vode je namreč Ida, ovdovela starejša ženska brez otrok (se pravi demografski profil, ki v takem okolju najbolj nasrka). Zdi se, da Ida nima več pravega mesta v vaški skupnosti, skozi njeno zgodbo pa se bralec sooča s problemi starejše populacije, ki je v družbi, obsedeni s kultom mladosti, nezaželena in odveč. Nič čudnega potem, da Ida nekega dne pomisli, čemu in za koga se sploh še trudi. Njen performans hišnega angela naenkrat odpade, kar bi kak drug roman, brez poskusa problematizacije – po vsej verjetnosti – spremenil v cenen moment emancipacije.

Ste kdaj opazili, da se kot družba z odvečnostjo ostarelih pogosto spopadamo tako, da jo tudi preko fikcije preprosto negiramo, večina trivialnih romanov (in tudi filmov), ki si za protagonista izberejo starejši lik, ga ponavadi pošlje na »zadnjo veliko pustolovščino«, kar deluje kot širši družbeni obrambni mehanizem, saj si na koncu vsi skupinsko zatiskamo oči pred problematiko odrivanja starejših na družbeno periferijo, te vsebine pa ne nastajajo zaradi opolnomočenja starejših, temveč zato, da si mlajše občinstvo oddahne in si laže dopoveduje, da se njihova babica v domu za ostarele pravzaprav zabava. Težka voda Ide ne pošlje na zadnjo veliko pustolovščino, njen presek s performansom hišnega angela pa ne označuje začetka emancipacije, temveč je le znanilec konca, vdanosti v usodo, počasnega kompostiranja in čakanja na smrt, gre za neprijeten reality check, ravno zaradi tega pa je pripovedovanje tovrstnih zgodb dandanes toliko bolj nujno.

Lik Ide je dobrodošla popestritev tudi v okvirih kritike patriarhalnega sistema in zakonskih odnosov znotraj njega. Pia Prezelj spet ne stavi na popolno inovacijo, temveč na dopolnitev: patriarhat se pred nami izriše v precej poznanih konturah: ženske so obsojene na rojevanje otrok in kuho, moški delajo in ga radi srknejo, skoki čez plot so skrbno zakopani pod sedimenti krščanske morale; vsi torej živijo življenje, ki jim je bilo po sili razmer vsiljeno, rezultat pa je zgolj en – obžalovanje. A pisateljica gre tu korak dlje, saj v to čorbo doda še seksualnost glavne junakinje. Ida se v mladosti seksualno prebuja predvsem v navezavi na prijateljico Mileno, roman sicer nikoli eksplicitno ne opredeli njene spolne usmerjenosti, nam pa vseeno daje informacije, da se Idi občevanje z možem (ki je v romanu brez imena, kar je fin dodatek, saj glavni lik tako pridobi avtonomijo) upira, gotovo bi lahko rekli, da je to lahko posledica njene seksualne usmerjenosti, vseeno pa temu botruje tudi sledeča problematika. Roman opozarja, da so razmerja znotraj okvirov krščanskega zakona marsikdaj dopuščala tudi priložnostno posilstvo, vse skupaj pa se je toleriralo in delovalo na način »daj, stisni zobe, saj bo hitro konec«.

Kratki animirani film Babičino seksualno življenje (2021, rež. Urška Djukić) je v tem smislu predhodnik Težke vode, sicer pa se roman ne osredotoča zares na eksplicitno reprezentacijo, temveč raje pokaže posledice, ki se kažejo v dinamiki disfunkcionalnih partnerskih razmerij. Ida je lik, ki se upira pričakovanjem in možu začne odrekati tisto, kar bi mu moralo pripadati, pravico do užitka. Za »počutje« njenega moža potem raje skrbi kar njena soseda Marta, ki na ta način pobegne pred lastnim seksualnim zaporom – pardon, zakonom – in tako pridobi vsaj nekaj avtonomije in kontrole nad svojimi užitkom in željami.

V tej luči tudi Martini pomoč in prijaznost, ki ju namenja Idi, dobita drugačne konotacije; protagonistki namreč ureja vrt, proti koncu pa jo tudi oskrbuje (čeprav jo pri tem precej ponesrečeno primerja z njeno kravo, ki ne daje več mleka, kar je grozljivo učinkovita metafora za družbeno odvečnost). Njena dejanja, ki na prvo žogo dišijo po medčloveški toplini, so namreč le derivat občutka krivde. Marta je prav tako poročena z možem, ki se ji seksualno upira, ampak ta isti mož ji vsako jutro nareže jabolka, otrokom pripoveduje pravljice in Marti zvesto kuha kavo s cimetom. Pia Prezelj iz različnih perspektiv motri problem učinkovanja patriarhata na posameznika, pod njenim drobnogledom se znajdejo vsi nastopajoči liki, ki jih pisateljica, v različnih dozah, okarakterizira kot krivce in žrtve obenem (no, mogoče je Idin mož še najbolj enostranski antagonist).

Roman je dolg vsega dobrih 90 strani, vseeno pa to ne pomeni, da je sporočilno šibkejši, to je kvečjemu njegova odlika. Nič ni odveč, vse je skrčeno na tisto, kar je absolutno nujno; vse je karseda učinkovito, vsak odstavek, stavek in beseda imajo svoj namen, kar je tudi nezamenljiv znak idejnega fokusa pisateljice. Edino en sam samcat pomislek imam, ki zadeva vidik romana, ki me je od vseh najbolj navdušil – dovolite mi torej, da se še zadnjič v pričujoči recenziji obregnem ob slog. Recenzenta je zmotilo opuščanje vejic, pik in velikih začetnic; nič nimam proti opuščanju slovničnih pravil, vseeno pa cenim, kadar je za tovrstnim početjem neka metoda, skratka, želel sem si, da bi vse skupaj orkestriral neki jasno razviden namen. Ne bi rekel, da intuitivno opuščanje slovničnih pravil skazi celostno podobo teksta, je pa res, da mu tudi ničesar zares ne doda.

Težka voda je obvezno čtivo, ki osvetljuje problematiko odvečnosti starejših, obenem pa seksualnosti starejše protagonistke ne obravnava kot tabu teme; skratka, estetizirano melanholično, družbeno angažirano in mestoma neprijetno branje, ki zahteva izstop iz cone udobja. Bil je že skrajni čas, da znotraj slovenske literarne produkcije damo prostor tudi takim zgodbam.

 

 

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 389-390.

O avtorju. Rojen 24. marca 1998 v Ljubljani. Trenutno študira primerjalno književnost na Filozofski fakulteti, pred tem pa je obiskoval Gimnazijo Jožeta Plečnika in Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana. V svoji dnevni sobi komponira filmsko glasbo in pri tem neznansko uživa. Obožuje Wagnerja, še bolj kot to pa zjutraj rad dolgo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Živeti ali o življenju razmišljati

    Maja Šučur

    A kot že kdaj prej je tudi v primeru tega Jančarjevega romana pripoved tista, ki prepriča.

  • O tempora, o mores

    Anja Zidar

    Ne dolžina ne shematičnost ne pomenita nujno enostavnega, preprosto razumljivega dela, kar pokaže roman Ženska s srebrnim očesom.

  • Breme starosti v svetu grobosti

    Neža Kokol

    »Dobro se z dobrim povrne« tako postane mantra tistih, ki v resnici želijo dobro samo sebi.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.