Pomemben je slog

Filozofija majhnega kraja (v izvirniku Filosofija Palanke) srbskega pesnika, pisatelja in filozofa Radomirja Konstantinovića je v Srbiji prvič izšla leta 1969, torej v času študentskih protestov, ki so razbili mit o stabilni, postideološki in pravični povojni Evropi. Natanko 55 let po objavi izvirnika pa lahko Filozofijo majhnega kraja v prevodu Đurđe Strsoglavec beremo tudi v slovenščini. Slovenski prevod dela danes odpira dostop do močnega konceptualnega aparata, s katerim je mogoče prepoznati in misliti vzorce pripadnosti, zaprtosti ter (simbolne) oblasti in ki lahko krepi naše razumevanje slovenskega družbeno-političnega prostora.

»Naše izkustvo je izkustvo majhnega kraja oziroma province,« zapiše Konstantinović v uvodu dela, v katerem natančno analizira duha majhnega kraja, ki je duh utesnjenosti in zavrtosti. Majhni kraj v kontekstu tega dela torej ni geografski pojem, temveč stanje duha. Čeravno živimo v svetu splošne prevlade materialnega, je duh bistvo vsega, kar določa in oblikuje naše življenje: »Svet majhnega kraja obstaja samo v duhu, sam duh majhnega kraja je absoluten majhen kraj, za katerim zaostaja vsakršna resničnost majhnega kraja.«

Če majhni kraj ni geografsko določen, po čem ga prepoznamo in kaj ga ohranja? Drža in slog, pravi Konstantinović. Provincialec je tako nekdo, ki se je odrekel lastni in povsem podredil kolektivni volji, je nekdo, ki varno ždi v sferi splošnega. Vrhovna grožnja neprevprašani podreditvi kolektivnemu in vseprisotni splošnosti pa je vse, kar vsaj malo pusti okus po osebnem: »Vse, kar je pretežno osebno, individualno (v katerikoli smeri), je nezaželeno predvsem zato, ker je obljuba ›sveta‹ kot čiste negacije majhnega kraja, torej obljuba slogovne mnogovrstnosti, ta mnogovrstnost pa je, za duha majhnega kraja, čisto utelešenje kakofonije, glasba samega pekla.« Ta podreditev kolektivnemu duhu, o kateri piše avtor, provincialca ohranja v nekakšnem infantiliziranem položaju. Če so vsa vprašanja nemogoča, ker so odgovori nanja že določeni, je provincialec zaščiten pred vsemi izzivi in preizkušnjami, ki bi iz njega utegnile napraviti neprovincialca. Duh majhnega kraja in z njim tudi provincialec eksistencialne negotovosti ne preneseta, zato je nujno vsakokratno potrjevanje reda kot vrhovnega branitelja gotovosti. Konservativni duh majhnega kraja je tako zavezan trajanju, nekakšnemu večnemu obnavljanju in ohranjanju istega. V tem se pokaže tudi kot temeljno antizgodovinski, je duh, ki »pričakuje prihodnost s svojo zvestobo obstoječemu, vendar tudi pričakuje preteklost s svojo zvestobo obstoječemu«. Do spremembe v tej zaprtosti torej ne more priti, kar pa še ne pomeni, da izhod iz majhnega kraja ni mogoč.

Konstantinović na 332 straneh s forenzično natančnostjo secira še več elementov majhnega kraja, med drugimi ideal čiste revščine, banalnost, pamfletizem, determiniranostn in v zapiskih preide vse do analize (srbskega) nacionalizma. Na tem mestu je morda ključno poudariti, kar zapiše tudi Konstantinović, namreč da je duh majhnega kraja povsod okrog nas, tudi v nas samih. S tem pa se odprejo tudi vrata k izhodu iz te predvsem nazorske province. Ker pa majhni kraj obstaja v duhu, ki temelji na strahu pred spremembo, terja pobeg iz njega predvsem napor. Izhod iz zaplankanosti tako ni v obračunu s svetom, temveč v prehodu v držo obračuna s samim sabo, »obračuna, ki je nekončljiv in ki je, zaradi tega, trajna obveznost in neusahljiv navdih«.

V vseh naštetih obrisih duha majhnega kraja se Konstantinovićevo delo danes tudi v slovenskem kontekstu bere srhljivo domače. Duh majhnega kraja se tu ne ohranja na robu, temveč v samem jedru domnevno odprtih in progresivnih institucij: v akademskih krogih, kulturi, medijih in politiki. Prepoznamo ga v kroženju vedno istih imen, v previdni solidarnosti, ki se razblini ob prvem resničnem nesoglasju, in v sistematičnem nezaupanju do vsakogar, ki ni že vnaprej preverjen in umeščen. Pripadnost šteje več kot misel, prilagoditev več kot tveganje, tišina več kot spor. Majhen kraj tu ni prostor, temveč modalnost oblasti: način, kako se skupnost disciplinira, kako se nevtralizira drugačnost in kako se prihodnost vztrajno preoblikuje v ponavljanje istega.

Srbski filozof Nenad Daković je ob seriji javnih seminarjev o Filozofiji majhnega kraja leta 2007 pripomnil,¹ da delo nikoli ni imelo dostopa do javne scene v Srbiji, ker je pravzaprav ni. Dodal je, da se tudi nobena progresivna politična stranka ali kakšna manjša, zaprta teoretska skupnost ne odreka koristim, ki jih ponuja duh majhnega kraja, namreč da je glavna na vasi, da jo majhni kraj valorizira. S slovenskim prevodom Filozofije majhnega kraja je naš prostor bogatejši za močan konceptualni aparat, ki nudi zaslombo motrenju vsakokratne zaplankanosti in mišljenju možnih izhodov. Besedilo tako ne učinkuje (zgolj) kot neposreden komentar konkretnih zgodovinskih ali nacionalnih okoliščin, temveč kot nabor pojmov in razmerij, s katerimi je mogoče misliti določene oblike pripadnosti, zaprtosti in (simbolne) oblasti. Njegova aktualnost tako ne izhaja iz časovne ali prostorske bližine, temveč iz ponovljive uporabnosti: iz dejstva, da ponuja jezik za tisto, kar se sicer pogosto reproducira brez refleksije. V tem smislu ​​delo ne zahteva strinjanja, temveč opredelitev: način, kako je (oziroma bo) sprejeto, umeščeno ali prezrto, pa razkriva razmerje do duha majhnega kraja v sedanjosti.

¹ Povzeto po: Nježić, Tatjana. »O knjizi ›Filosofija palanke‹: 55 godina nepročitane knjige«. Laguna, 30. 8. 2024.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.