Prebiranje in interpretiranje besedila, izmenično prehajanje med provizorično razumevanimi deli in megleno razvidno konturo celote.

Lahko bi rekle_i, da je glas Ortege y Gasseta kot klic iz preteklosti, ki pa se sliši neverjetno jasno.

Očitno je, da je množica stvari, o katerih imam precej jasna in dobro utemeljena prepričanja, v primerjavi z množico stvari, o katerih nimam pojma, skoraj neobstoječa.

Na prvem dogodku iz cikla Umetna inteligenca v kulturi smo se s filozofinjo Olgo Markič pogovarjali o zgodovini umetne inteligence.

Prava odlika knjige pa je poetični slog, ki res deluje v sozvočju s tematiko. Ko piše o fotografijah zapuščenih srnjih prenočišč, razmišlja: »Vsi puščamo odtise mehke živali svojega telesa v gnezdih, kjer se počutimo varni.« O pomladnem vrtu zapiše, da je »poln pričakovanja, kot da se bo zavesa nad tem odrom kmalu odstrla«. Mrgoli tudi domiselnih opisov, ko recimo opaža, da ima plevel imena kot kakšna bitja iz grozljivk, ali raznih poosebitev. Še bolj učinkoviti pa so tisti čisto intimni prizori, saj nas spusti čisto blizu, na primer v senco češnje na maminem vrtu: »Naš vrt preči ›mačja pot‹.

Barbara Vogrinec Švigelj je z Mojco Zvezdano Dernovšek, Luko Agrežom, Anjo Ibrčič in Draženom Šumigo napisala Priročnik o izkušnji osebnostne motnje (Založba ZRC, 2021), saj se zadnja leta ukvarja s pomočjo ljudem v duševnih težavah. Sicer pa je knjiga Pomagala bi filozofija, ki je njen prvenec, prav tako usmerjena v pomoč drugim, predvsem t.i. ranljivim skupinam.

Letošnji letnik smo v reviji Literatura začeli z Dostojevskim, ki bi sicer šele proti koncu leta »praznoval« dvestoletnico rojstva, zato se njegovo leto nadaljuje in seveda s tem letom ne končuje. Dostojevski je »večni« mojster psihološkega realizma. Ponovno ga beremo in o njem vnovič premišljujemo, ker ga ne moremo izčrpati, tako globok vodnjak likov, filozofskih in religioznih tem je ustvaril.

Živimo v najboljšem možnem svetu, ampak tak je samo, če delamo na tem, da ne bi bil več, da bi bil tisti, ki pride jutri, še malo boljši.

Smisel nesmiselnih sporov je v tem, da so nadomestek za druge, resnejše težave.

Vprašanje, ki me preganja, je, zakaj vedno iščem načine, kako zapustiti neko resničnost, neko telo, nekega sebe, ki se zgradim. In zakaj sem zapustil že toliko prostorov – in se zato vselej znova v novih prostorih rodil?