LUD Literatura

Življenje in tehnika

José Ortega y Gasset: Vsamovsebitev in podrugačenje; Meditacija o tehniki in drugi eseji. Prev. Andrej Lokar. Ljubljana: KUD KDO, 2023

Aljaž Krivec

José Ortega y Gasset morda z današnjega mainstream vidika ni ena najpogostejših (filozofskih) referenc, čeravno je s pričujočim delom, ob prevodih posameznih člankov, deležen že četrte knjižne izdaje v slovenščini. Španski esejist in filozof predstavlja pomembno točko v zgodovini misli. Zaradi delovanja v prvi polovici 20. stoletja se je lahko odzival na modernizem ob njegovem vrhuncu (in delno genezi), spremljal je lahko bliskovit razvoj tehnike in z njo povezanega mišljenja, od blizu je lahko opazoval tudi ponovni vznik (obnovljenega) neoliberalizma. Njegova drža ob teh pojavih ni neznanka, pa naj gre za znaten vpliv na Generacijo 27, povezovanje s t. i. novocentizmom, spogledovanje s filozofijo življenja, perspektivizmom, pragmatizmom ali odpor proti pozitivizmu in naturalizmu (v okviru t. i. Madridske šole). Povedano drugače: Ortega y Gasset je bil mislec v opoziciji, skeptičen do tehnicističnega uma in tradicije razsvetljenstva.

Knjiga, ki jo je izdala mlajša založba KUD KDO, ni le prevod Ortega y Gassetovega dela, temveč gre v resnici za na novo domišljeno izdajo, ki ob »Vsamovsebitvi in podrugačenju« ter »Meditaciji o tehniki«, ki ju je mogoče razumeti kot nesporno jedro knjige, vsebuje še osem raznih Špančevih besedil, kratek uvod urednika izdaje Andreja Lokarja, daljši ponatis eseja buenosaireškega filozofa Oscarja Kitashime ter zaključno besedilo izpod Heideggerjevega peresa, v katerem ta navaja dva spomina na filozofa.

Skratka, opravka imamo z izdajo, ki je na svoj način istočasno avtorsko delo Ortege y Gasseta, kakor tudi založbe. Na pristop niti ne bi posebej opozarjal, če se ne bi gibal nekoliko izven pričakovanih koordinat – ne gre za zbornik sorodnih besedil niti za v osnovi delo Ortege y Gasseta, ki bi bilo opremljeno z razlago in denimo njegovim biografskim ozadjem. Namesto tega je izdaja začrtana neprimerno bolj tematsko zamejeno: zanima jo (zelo grobo rečeno) pojem tehnike pri filozofu in odloči se ga zasledovati skozi različna avtorjeva dela, a tudi dve besedili, ki ju je mogoče razumeti kvečjemu kot sorodni ali nemara vzporedni. Tako se pred nami izriše proces raziskovanja, ki rezultira v lektiri za eksplikacijo o specifični tematiki pri specifičnem avtorju.

Po vsebinski plati naj bi se tako pred nami izgradil bolj ali manj celovit zagovor neke filozofske ideje. Izbrani uvodnik Oscarja Kitashime tako po Lokarjevih besedah vzpostavi pojem »dezontologizacije kot posledice prevlade tehnične miselnosti«, s čimer zapolni vrzel v misli Ortege y Gasseta. V luči tega in nadaljevanja knjige se pojavi pomislek, da bi nemara veljalo Kitashimovo besedilo umestiti proti koncu knjige, kot odgovor na vprašanja, ki si jih zastavlja Ortega y Gasset, s čimer bi bila knjiga urejena tudi kronološko. Seveda je ob tem mogoče zagovarjati obratno pozicijo: Kitashima za začetek spregovori o nekem simptomu, nakar ga besedila Ortege y Gasseta analizirajo.

Kombinirana izdaja besedil »Vsamovsebitev in podrugačenje« ter »Meditacija o tehniki« se z vidika razvijanja misli izkazuje za smotrno potezo. V prvem od besedil avtor zastavi vprašanje o človeškem, kritično pretresa dediščino razsvetljenstva, opozarja na pobožanstvenje intelekta (in kulture) do točke, ko postane »golo življenje« brez vrednosti same na sebi. Na podlagi tega zagovarja, da se vključimo v »jasno misel rezkih robov«, da se »od mitov« vrnemo »k jasnim in razločnim idejam«. Če se na tem mestu avtor sprehodi čez različne tradicije (starogrško, kartezijansko, razsvetljensko …) in jih sprejema kritično (s tem ne mislim, da tudi nujno odklonilno, le pretrese jih), se za kočljivejše izvajanje morda izkažejo primerjave med človekom in drugimi živalmi. Zdi se, da na teh mestih človeka kontinuirano razume skozi razliko, kar se lahko skozi posthumanistična (in v nekaterih ozirih tudi Ortega y Gasset zadosti pogojem posthumanista) očala v resnici izkazuje za novo mitologizacijo, ob kateri človek (in druge živali) izgublja(jo) vrednost v svojih »golih življenjih«, kar lahko istočasno postavi pod vprašaj poanto o jasnih in razločnih idejah.

Ne glede na to potezo, ki se morda v širšem kontekstu filozofove misli niti ne bi izkazala za zdrsljivo, pa avtor s tem esejem v resnici vzpostavi osnove, ki nam lahko pomagajo razumeti izpeljave v »Meditaciji in tehniki« (in drugih esejih). Recimo, da je izhodišče Ortege y Gasseta perspektivistično. Človek lahko tako svojo esenco utemelji na različnih mitih, ne da bi se kdaj ugledal »samega na sebi«, in k temu je kaj hitro mogoče pridodati vprašanje/naravo tehnike. Začne se, tako Ortega y Gasset, pri vprašanju nujnosti, oziroma če povzamem filozofove besede: človekova nuja po preživetju, ki vključuje denimo prehranjevanje, reguliranje primerne temperature okolja itd., ni nuja, ko jo primerjamo z nujo, da kamen, ki ga vržemo v zrak, pade nazaj na tla. Misel, ki se zdi na prvi pogled težko zapopadljiva, predvsem pa nekako kontraintuitivna, je lahko povsem zadostno izhodišče našega razumevanja tehnike ali raje vloge tehnike v naših življenjih in civilizaciji.

Filozofovo pisanje je zgoščeno in predvsem daje vtis idejnega vrenja, zaradi česar je težko obravnavati vse (tudi pomembne) misli. A zdi se, da je v seriji dvanajstih esejev mogoče najti nekaj mest idejnih zgostitev in pomembnih postojank, ki nam pomagajo razumeti osnovno ogrodje izvajanja Ortege y Gasseta.

Iz razprave o nujnosti lahko tako v nadaljevanju sledi zaključek, da človek preko ovinka tehnike kot nujno v resnici razume izključno tisto, kar je odvečno. Misel je mogoče potrditi s preprostim primerom: človeška misel ob mrazu je denimo gradnja hiše ali izdelava peči, skratka participacija v nekem povsem novem redu akcij (oziroma s filozofovimi besedami: »udejanjanje drugega repertoarja dejanj«), ki bi bil lahko v resnici tudi povsem drugačen, saj je pogojen s tehniko oziroma kulturo, in ne z golo, rudimentarno nujo.

Človek začne (tako avtor) vlagati napor v to, da bi se rešil napora, s čimer se tehnika prerine v središčno mesto človeške akcije in ne nazadnje družbe. A zdi se, da je to tudi že točka, na kateri se tehnika počasi začne osamosvajati. Ker postane človek povsem odvezan od rudimentarnih potreb, tudi zahteve tehnike niso več v stiku z njimi, temveč začne namesto tega tehnika izboljšave in napredek zahtevati sama od sebe. Nemara je slednje eno tistih mest, kjer se Ortega y Gasset najradikalneje odmika od ustaljenega pojmovanja tehnike. Ne more soglašati z razširjeno trditvijo, da je rezultat tehnike odvisen izključno od našega »čistega« namena. Se pravi: ali bo tehnika (na primer) uporabljena v dobre ali slabe namene, v resnici ni več odvisno od nas, saj je že zasedla mesto nuje.

Na tej točki Ortega y Gasset, z v resnici briljantno izpeljavo, spregovori tudi s specifičnega mesta, ki nam je danes nedostopno. Postavljen v čas, ki je tehniko že lahko videl v zadostnih razsežnostih, da jo je bilo mogoče preučevati, a obenem v čas, ko je bilo še mogoče ohraniti neko zavest, ki je tehniki tako rekoč predhajala. Lahko bi rekle_i, da je glas Ortege y Gasseta kot klic iz preteklosti, ki pa se sliši neverjetno jasno.

Kljub temu se nemara pojavi en pomislek, ki pa s sabo nosi različne razsežnosti. Je sploh mogoče pokazati s prstom na kakršnokoli stanje, kakršenkoli časo-prostor, ki bi bil »tehnike« slečen v zadostni meri, da bi ga lahko razumeli kot morebitno mesto čistega razmisleka o njej? Ortega y Gasset v nekakšnem odgovoru na to vprašanje vzpostavi časovno premico (tako rekoč razvoja tehnike), ki je razmeroma prepričljiva, vendar po drugi strani vseeno odpira vprašanje, ali ni zavest o tehniki nekaj tako temeljnega, da človeka že od samega začetka ni mogla čakati nobena druga usoda kot ravno ta.

Še eno mesto je, ob katerega se je mogoče obregniti. Ko Ortega y Gasset govori o problemu izgubljenega napora, se sicer zdi, da ima v duhu prav, a se zdi ob misli, da bo človek zaradi razvoja tehnike kmalu delal le še kakšno uro ali dve na dan, čas, ki mu bo ostal, pa bo začel predstavljati nekakšen problem zaradi potencialne neizpolnjenosti, retrospektivno skoraj komično naiven. Morda je to eno tistih mest, ki bi jih bilo mogoče hitro rešiti s sintezo gonila razvoja tehnike in vznika razsvetljenstva ter ju speti z razvojem kapitalizma, ki za samoohranitev v resnici zahteva tudi specifičen razvoj tehnike in razpolaganje s časom – poanta, ki se ji Ortega y Gasset v resnici že povsem približa, ko prav na tem mestu omenja Johna Maynarda Keynesa.

Preostala besedila, ki jih na tem mestu ne morem natančno obravnavati, v pričujoči izdaji pogosto rabijo kot manjša dopolnila, mestoma tudi povzetki že napisanega. Nekaj več besed se zdi namenjenih kritičnemu pretresu humanizma in razsvetljenstva, knjigo pa naposled zaokrožujejo srečevanja Ortege y Gasseta in Heideggerja.

Izdaja, za katero stoji KUD KDO, je izrazito ambiciozna. Ne zadovolji se z golim prevodom nekaterih znanih besedil Ortege y Gasseta, temveč uspe z dobro odbranim izborom sestaviti neko novo, celovitejšo zgodbo, ki je obenem že tudi interpretacija filozofove misli, ne da bi ob tem vanjo kakorkoli posegala. Sicer dobra odločitev za vključitev besedila Oscarja Kitashime, ki ponudi nekatere odgovore na Špančevo misel, obenem pa tudi že odpre nova relevantna vprašanja, pa morda vendarle spomni na to, da bi izdaja lahko vključila še kakšno metabesedilo, ki bi napravilo še en pregled nad celoto knjige in morda skušalo odgovoriti na vprašanja, ki se ob Ortegi y Gassetu včasih porajajo že zaradi časovne oddaljenosti – in prav v vmesnem času je tehnika doživela radikalne spremembe.

To bi bila lahko dodana vrednost, nikakor pa odsotnost tovrstnega besedila ne odvzema teže filozofovi misli. Za slednjo se zdi, da kljub nebroj besedilom, ki si zastavljajo vprašanja o tehniki (na takšne ali drugačne načine ter včasih bolj, drugič manj lucidno), v resnici igra neko posebno vlogo. Ne le da govori s specifičnega mesta (ki je zgodovinsko gledano nemara privilegirano), temveč se tematike poloti tako, da razkrije njene temelje, izpostavi njene osnove in jo skuša zasledovati skozi karseda očiščeno misel, s čimer imamo možnost brati relevantno in pomembno besedilo, ki na sodobna vprašanja odgovarja na način, ki se zazdi nenavadno dostopen.

O avtorju. Aljaž Krivec se je rodil v Mariboru leta 1991. Leta 2012 je diplomiral na temo »beat literature« na oddelku za Primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v 2015 pa zagovarjal magisterij (bolonjska stopnja) Novi pristopi v sodobni poeziji. Ukvarja se predvsem z literarno kritiko in refleksijo lokalnega kulturno-umetniškega prostora, občasno pa tudi s pisanjem poezije in proze,  moderiranjem  literarnih … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Strinjajmo se, da se strinjamo

    Martin Justin

    Očitno je, da je množica stvari, o katerih imam precej jasna in dobro utemeljena prepričanja, v primerjavi z množico stvari, o katerih nimam pojma, skoraj neobstoječa.

  • Raziskovanje umetne inteligence je bilo vedno zelo interdisciplinarno

    Martin Justin

    Na prvem dogodku iz cikla Umetna inteligenca v kulturi smo se s filozofinjo Olgo Markič pogovarjali o zgodovini umetne inteligence.

  • Kako pa je kaj vam letos uspeval paradižnik?

    Veronika Šoster

    Prava odlika knjige pa je poetični slog, ki res deluje v sozvočju s tematiko. Ko piše o fotografijah zapuščenih srnjih prenočišč, razmišlja: »Vsi puščamo odtise mehke živali svojega telesa v gnezdih, kjer se počutimo varni.« O pomladnem vrtu zapiše, da je »poln pričakovanja, kot da se bo zavesa nad tem odrom kmalu odstrla«. Mrgoli tudi domiselnih opisov, ko recimo opaža, da ima plevel imena kot kakšna bitja iz grozljivk, ali raznih poosebitev. Še bolj učinkoviti pa so tisti čisto intimni prizori, saj nas spusti čisto blizu, na primer v senco češnje na maminem vrtu: »Naš vrt preči ›mačja pot‹.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.