LUD Literatura

Strinjajmo se, da se strinjamo

Decembrska kolumna

Martin Justin

O nekaterih stvareh imam precej jasna in dobro utemeljena prepričanja: precej gotov sem, da ljubljanski mestni avtobus številka šest vozi po Dunajski, Slovenski in Tržaški cesti, da je Immanuel Kant živel večji del 18. in v začetku 19. stoletja, da je obvezno cepljenje izjemno pomembna javnozdravstvena intervencija, ki je v 20. stoletju tako rekoč izkoreninila mnoge bolezni in pomagala preprečiti številne smrti. O nekaterih drugih stvareh pa imam zgolj zelo meglena in slabo utemeljena prepričanja ali pa sploh nobenih: ugibam, da je mogoče iz Bochuma v Berlin z avtom priti v petih urah (posvetovanje z Google zemljevidi je pokazalo, da sem zelo dobro uganil, a sem imel zgolj srečo: čisto nič me ne bi presenetilo, če bi se izkazalo, da potovanje traja tri ali sedem ur), prepričan sem, da je Tomaž Akvinski živel v srednjem veku, a si njegovih letnic ne upam umestiti natančneje kot med 10. in 14. stoletje (Google: 1225–1274), v resnici nimam pojma, kako deluje stranišče na izplakovanje.

Očitno je, da je množica stvari, o katerih imam precej jasna in dobro utemeljena prepričanja, v primerjavi z množico stvari, o katerih nimam pojma, skoraj neobstoječa. S tem ni nič narobe, svet je pač izjemno kompleksen. Pomeni pa, da se bom velikokrat motil, pri popravljanju teh zmot pa mi bodo lahko pomagali predvsem drugi. Na primer tako, da se z mano ne bodo strinjali. Po eni strani je to super: izjemno naporno bi bilo, če bi se pri spoznavanju in orientaciji v svetu lahko zanašal le nase in bi moral vsako svojo napako odkriti sam. Hkrati pa se včasih motijo tudi drugi in je v primeru nestrinjanja z njimi bolje vztrajati pri svojem. Problem je, da težko vem, kdo se kdaj moti, ter posledično kako ravnati v takšnih primerih nestrinjanja.

Vprašanje, kaj storiti s prepričanji drugih, sploh v primerih nestrinjanja, je v zadnjih letih spodbudilo tudi precej aktivno filozofsko razpravo. Filozofi in filozofinje seveda že dolgo razmišljajo o pravilih, ki jim moramo slediti pri oblikovanju prepričanj, da bodo ta upravičena in čim bolj točna. A so bila ta razmišljanja dolgo časa izrazito individualistična, osredotočena zgolj na odnos med svetom in posameznikom. Kakšnih dvajset let tega pa so v osredje stopili tudi družbeni vidikih tvorjenja prepričanj in pridobivanja znanja. Skupaj s to splošno preusmeritvijo so zanimiva postala tudi prepričanja drugih in vprašanja, povezana z njimi. Med temi je bilo posebej veliko pozornosti deležno vprašanje nestrinjanja.

V splošnem je odgovor na to vprašanje precej preprost: moj odziv na nestrinjanje je odvisen od tega, kako verjetno je, da ima oseba, ki se ne strinja z mano, prav. (Filozofi bi rekli: je v boljšem epistemskem položaju, da oceni resničnostno vrednost nekega prepričanja p.) Če o stvari, glede katere se ne strinjava, ve več od mene, jo je pametno poslušati; če ve manj, jo lahko ignoriram; če veva podobno veliko, potem lahko njeno prepričanje upoštevam kot enakovredno svojemu.

Ampak to ni preveč zadovoljivo, kajne? Ta odgovor vsaj dve stvari pušča zelo nejasni. Namreč: kako vem, da je nekdo v boljšem epistemskem položaju od mene? In: kaj pomeni, da prepričanje nekoga upoštevam kot enakovredno svojemu? Na prvo vprašanje je težko najti dober odgovor. Lahko pa si pomagamo z razmišljanjem o dejavnikih, ki bi lahko vplivali na epistemski položaj osebe, dejavnikih, kot so dostopnost do relevantnih informacij, predhodno znanje, čas, ki ga nekdo nameni odgovarjanju na vprašanje, prisotnost morebitnih pristranskosti ali motečih dejavnikov, miselne zmožnosti, epistemske vrline itd. V literaturi se je za te dejavnike uveljavilo poimenovanje dejavniki nestrinjanja. V nekaterih primerih so razlike očitne: sam bom skoraj vedno v boljšem epistemskem položaju kot naključen petletnik, glede vprašanj o jedrski fiziki pa bom v očitno slabšem kot kakšen profesor fizike.

Pogosto pa se zgodi, da situacija ni tako jasna, saj me druga oseba prekaša zgolj v nekaterih dejavnikih nestrinjanja, v drugih pa imam prednost sam. Recimo, da greva s prijateljem na večerjo in si na koncu želiva razdeliti račun, tako da bo vsak plačal polovico. Oba v glavi na hitro izračunava, a prideva do različnih zneskov. Recimo še, da je moj prijatelj običajno boljši v hitrem računanju kot jaz, a je namesto kave po večerji naročil še en kozarec vina, se veš čas pritoževal, da prejšnjo noč ni nič spal, med računanjem pa mu je zvonil telefon. V tej situaciji sva si tako v določenih dejavnikih zelo podobna – na voljo imava iste informacije (račun), predhodno znanje (osnovna aritmetika), porabila sva približno enako časa, noben od naju ni hotel goljufati itd. V nekaterih pa se razlikujeva – prijatelj je boljši v aritmetiki, a lahko sklepava, da so bile njegove zmožnosti zaradi vina in utrujenosti zmanjšane, poleg tega pa ga je med računanjem zmotil še telefon. V tem primeru se tako zdi, da je v slabšem epistemskem položaju kot jaz in lahko prevzame moje prepričanje. (Seveda ta primer ni najbolj realističen, saj bi namesto tega tehtanja dejavnikov lahko zgolj preverila izračun. A je primer dovolj enostavno prilagoditi: recimo, da naju je med večerjo klicala prijateljica, s katero sva dogovorjena kasneje, da ji bo zmanjkalo baterije na telefonu, ampak da se dobimo ob tej in tej uri na tem in tem naslovu. Ko pojeva, ugotoviva, da si nisva enako zapomnila naslova, na katerem se dobimo. Ker je ne moreva poklicati in preveriti, je tako pomembno, da ugotoviva, kdo ima bolj verjetno prav.)

S filozofskega vidika pa so še posebej zanimivi primeri, ko sta osebi, ki se ne strinjata, v enakem ali vsaj zelo podobnem epistemskem položaju. Recimo, da v zgornjem primeru z večerjo nobeden od naju s prijateljem ni pil vina, da sva oba trdno spala osem ur, da med računanjem nikomur ni zvonil telefon in da sva v takšnih računarskih nalogah enako dobra. Filozofi bi v takem primeru rekli, da sva epistemska vrstnika. Tu pride v poštev tisto enakovredno upoštevanje prepričanj: ker sva v enakem epistemskem položaju, je enako verjetno, da imava prav oziroma da se motiva; če je enako verjetno, da se motiva, imata najini prepričanji enako težo. Zato ju morava nekako izenačiti. To izenačevanje različni filozofi in filozofinje razumejo na različne načine, a običajno gre za izenačevanje v smislu izenačevanja stopnje prepričanja – če se mi je po izračunu zdelo zelo verjetno, da je pravi znesek 18 evrov ne pa recimo 19, prijatelju pa se je zdelo precej verjetno, da je pravi znesek 19, in ne 18 evrov, se nama mora po tem, ko izveva za nestrinjanje, zdeti približno enako verjetno, da je znesek bodisi 18 bodisi 19 evrov. To si je morda laže predstavljati na primeru napovedi vremena. Recimo, da pred odhodom od doma pogledam dve napovedi, ena pravi, da je možnost dežja 50-odstotna, druga pa, da je 90-odstotna. Če nimam razlogov, da bi eni napovedi bolj zaupal kot drugi, lahko sklenem, da je možnost dežja približno 75-odstotna, in vzamem dežnik. Spet: nestrinjanje glede računa seveda nima hudih posledic, saj lahko preprosto ponoviva izračune ali uporabiva kalkulator. V primeru z narobe zapomnjenim naslovom pa bi bila v večji zagati: če se nobeden od naju ne bi pustil prepričati, da si je narobe zapomnil naslov, nama ne bi preostalo drugega, kot da naslov, ki ga bova obiskala, določiva z metom kovanca. Ali pa prej končava z večerjo in greva preverit oba.

S tem pogledom, ki se mu običajno pravi spravljivost (the conciliatory view), se sicer ne strinjajo vsi filozofi. (V resnici ima res cel kup težav, ki jih je treba razrešiti, tudi če menimo, da je v glavnem pravilen. Eden najbolj očitnih je na primer problem skepticizma: če mislimo, da spravljivost drži, potem recimo težko obdržimo skoraj katerokoli prepričanje, saj se bo lahko vedno našel kdo, ki se ne bo strinjal z nami. A vsaj ta problem se da precej elegantno rešiti.) Nekateri recimo trdijo, da ne smemo upoštevati samo različnih dejavnikov nestrinjanja, ampak tudi dejstvo, da imam verjetno za svoje prepričanje dobre razloge. Ko pride do nestrinjanja, imam tako na svoji strani tehtnice svoje dejavnike nestrinjanja + razloge za prepričanje (recimo izračun zneska polovice računa, ki sem ga naredil v glavi), medtem ko so na drugi strani tehtnice samo prijateljevi dejavniki nestrinjanja, njegovih razlogov pa ne poznam. Tako se tehtnica prevesi na mojo stran in svojega prepričanja mi ni treba izenačiti s prijateljevim. Ta ugovor se mi ne zdi najboljši: pomen nestrinjanja je ravno v tem, da pokaže, da smo se v svojem sklepanju morda zmotili, da so naši razlogi slabi oziroma zmotni.

Kaj pa, če imamo res dobre razloge oziroma je očitno, da so razlogi druge osebe res slabi? Kaj, če bi prijatelj po večerji »izračunal«, da morava oba plačati 100 evrov in hkrati kazal račun, na katerem jasno piše, da sva skupaj porabila 38 evrov? Kaj, če bi se »spomnil«, da se s prijateljico dobimo na naslovu, ki ga v Ljubljani sploh ni? Z drugimi besedami: kaj, če razlogi za naše prepričanje (osnove aritmetike, poznavanje ulic v Ljubljani) prepričanje druge osebe preprosto izključujejo? V tem primeru se zdi precej noro trditi, da bi morali obema prepričanjema pripisati enako težo. Takšni razlogi namreč delujejo kot lomilci simetrije (symmetry breakers) med epistemskimi vrstniki: pokažejo namreč, da ti niso v istem epistemskem položaju in torej sploh niso vrstniki. Nekateri filozofi nato poskušajo pokazati, da je takšnih lomilcev simetrije več, kot se zdi na prvi pogled, in da predstavljajo resne probleme za spravljivostni pogled na nestrinjanje.

Osebno me ta argument ne prepriča. Vsaj na nekaterih področjih, kot so računanje, napovedovanje vremena ali znanost na splošno, se lomilci simetrije res zdijo izjemno redki. Problemi so običajno drugje, na primer v sopostavljanju neodvisnih strokovnjakov in ljudi z jasnimi konflikti interesov (glej dejavnik nestrinjanja: pristranost) ali pa aktivnih znanstvenikov z raziskovalci, ki nikoli niso delovali znotraj znanstvenih institucij (glej dejavnika nestrinjanja: predhodno znanje, dostop do informacij). Morda pa so bolj pogosti v političnih, ideoloških in vsakdanjih nestrinjanjih. Recimo, da vaša sestra dvojčica trdi, da s starši nikoli niste šli v Gardaland, čeprav se vi živo spomnite, kako vas je bilo na smrt strah med vožnjo na vlakcu v obliki gosenice. Ali pa da vaša prijateljica podpira politike stranke na popolnoma drugi strani političnega spektra kot vi sami. Ali pa da je vaš partner prepričan, da je ubijanje živali za hrano moralno, medtem ko ste sami vegan. Tu se zdi, da je veliko več prostora za pristno nestrinjanje. Hkrati pa z vztrajanjem pri takšnih nestrinjanjih vseeno kažemo, da druge, vsaj kar se tiče teh vprašanj, obravnavamo kot epistemsko inferiorne. Vztrajanje pri svojih prepričanjih je seveda pomembno – tudi sam sem se za mnoga pripravljen zavzeti. A so pravi epistemski vrstniki redki. Zato jih, ko jih enkrat spoznate, velja ohraniti.

O avtorju. Martin Justin (1998) je magistrski študent filozofije. Kot literarni in filmski kritik ter esejist sodeluje z več spletnimi portali in revijami, predvsem Airbeletrino, Ludliteraturo in Literaturo. Seznam njegovih objav lahko najdete na njegovi spletni strani.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Življenje in tehnika

    Aljaž Krivec

    Lahko bi rekle_i, da je glas Ortege y Gasseta kot klic iz preteklosti, ki pa se sliši neverjetno jasno.

  • Raziskovanje umetne inteligence je bilo vedno zelo interdisciplinarno

    Martin Justin

    Na prvem dogodku iz cikla Umetna inteligenca v kulturi smo se s filozofinjo Olgo Markič pogovarjali o zgodovini umetne inteligence.

  • Kako pa je kaj vam letos uspeval paradižnik?

    Veronika Šoster

    Prava odlika knjige pa je poetični slog, ki res deluje v sozvočju s tematiko. Ko piše o fotografijah zapuščenih srnjih prenočišč, razmišlja: »Vsi puščamo odtise mehke živali svojega telesa v gnezdih, kjer se počutimo varni.« O pomladnem vrtu zapiše, da je »poln pričakovanja, kot da se bo zavesa nad tem odrom kmalu odstrla«. Mrgoli tudi domiselnih opisov, ko recimo opaža, da ima plevel imena kot kakšna bitja iz grozljivk, ali raznih poosebitev. Še bolj učinkoviti pa so tisti čisto intimni prizori, saj nas spusti čisto blizu, na primer v senco češnje na maminem vrtu: »Naš vrt preči ›mačja pot‹.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.