Skrivno življenje pojmov

Pojmovnost teorije

Na svoji poti prebiranj teoretskih del z raznoterih področij humanističnih in družboslovnih ved, poglabljanj vanja in neredko spodletelih prizadevanj, da bi jih dobro razumel, sem sčasoma ugotovil dvoje. Najprej, da gre nemalo mojega nerazumevanja in napačnega razumevanja teoretskih besedil pripisati vrzelim v mojem predznanju. S počasnim in vztrajno napredujočim zapolnjevanjem teh globanj nevednosti ter z dolgotrajnejšim kopičenjem bralnih, interpretativnih in razlagalnih izkušenj pa se mi je polagoma pokazalo, da so nekatere prepreke, ki otežujejo razumevanje, pogosto že vgrajene kar v teoretska besedila sama. Ker terja razumetje vsakega besedila interpretiranje »tujega mišljenja«, pestijo tudi razumevanje teoretskih besedil, recimo temu tako, splošne hermenevtične ovire.¹

Vendar pa imajo teoretska besedila, ker niso zgolj izrazi nekega nedoločnega jezikovnega mišljenja, marveč izrazi prav posebne vrste jezikovnega mišljenja, povsem specifične hermenevtične prepreke, ki izhajajo iz same narave teoretskega mišljenja. Teoretsko mišljenje filozofije kot ljubezni do modrosti in iz nje kasneje izraslih humanističnih in družboslovnih ved je mogoče v najširšem smislu posplošeno opredeliti kot večplasten amalgam različnih modalitet in aspektov mišljenja, abstraktnega in konkretnega, analitičnega in sintetičnega, logičnega (deduktivnega, induktivnega in abduktivnega), kreativnega, kritičnega, kompleksnega in pojmovnega mišljenja. Prav slednje, razmišljanje s pojmi, je za teoretsko mišljenje še posebej konstitutivno. Od Sokratove dialektike iskanja opredelitev »idej«, Leibnizeve analize notiones, Lockovega razpravljanja o ideas or notions, nemškoklasičnega prepojmovanja Begriff, Nietzschejeve pojmovne »morfologije« pa vse do analitičnofilozofskih obravnav concepts in kontinentalnofilozofske Deleuzove zastavitve filozofije kot création des concepts se je teoretsko mišljenje ljubezni do modrosti s pojmi ne le ukvarjalo, pač pa z njimi tudi razmišljalo.

Teorija kot tekst

Gledano s strukturalnosemantičnega vidika je besedilo mogoče pojmovati kot sestavljeno iz osnovnih pomenskih jezikovnih enot (besed),² smisel besedila in njegovih posameznih delov pa je realiziran v relacijah med besedami. Če teoretskega besedila ne obravnavamo z vidika jezika, marveč z vidika mišljenja, ga lahko razumemo ne kot jezikovni, pač pa kot miselni tekst, pri čemer tekst pojmujemo v smislu, izraženem v latinski besedi textus, ki označuje tkanje oziroma tisto, kar je (s)tkano. S tem ozirom in po analogiji s perspektivo strukturalne semantike se nam teoretski tekst tako pokaže kot miselni kompleks, katerega osnovni gradniki niso besede kot take, temveč pojmi in pojmovne tvorbe. Njihov smisel, smisel večjih miselnih enot (miselnih stavkov, odstavkov) in smisel celote teoretskega teksta pa so realizirani v relacijah med posameznimi deli. Medtem ko je nujnost predhodnega razumevanja posameznih tvornih delov za razumevanje celote, iz katerih je sestavljena, docela jasna, pa drži tudi manj očitni Schleiermacherjev uvid, da »znotraj posameznega spisa lahko posamezno [tj. del teksta] razumemo le iz celote«.

Razumevanje besedila zato vselej poteka v »hermenevtičnem krogu«, kar je mogoče aplicirati tudi na razumevanje teorije in tako zapisati, da tudi posameznega teoretskega pojma ni mogoče razumeti brez razumevanja teorijske celote, znotraj katere je ta upojmljen ter osmišljen v relacijah z drugimi pojmi. Če ponazorimo s konkretnim primerom: tako kot ni mogoče razumeti smisla celotne teoretske misli dela Rojstva tragedije iz duha glasbe brez razumevanja Nietzschejevega pojma dionizičnega (in drugih pojmov, ki tega relacijsko utemeljujejo, najčvrsteje pojmov tragičnega in apoliničnega), tako tudi ni mogoče razumeti pojma dionizičnega brez razumevanja teorijske celote, saj je njegov smisel realiziran šele preko relacijske umeščenosti v celotno miselno konstelacijo Rojstva tragedije iz duha glasbe.

Hermenevtični krog zatorej implicira nevarnost, da se vanj brezizhodno ujame naše (ne)razumevanje, ne da bi zmoglo napredovati. Zato Schleiermacher kot varovalo predlaga predhodno »diagonalno branje, da dobimo pregled celote«. Vendar pa je bržkone to prej zelo netočen smerokaz, ki nas kvečjemu odvrača od napačnih poti, da se ne izgubimo v gozdu nerazumevanja, ne služi pa kot zemljevid, po katerem bi se bilo mogoče orientirati. Razumetje (zahtevnejšega) teoretskega dela zatorej nujno vključuje večkratno prebiranje in interpretiranje besedila ter izmenično prehajanje med provizorično razumevanimi deli in megleno razvidno konturo celote. S sprotnim revidiranjem naših napačnih, slabših in fragmentarnih razumevanj, ki jih nadomestijo nova, ustreznejša, pa bo naše razumevanje teoretskega teksta v njegovi celovitosti napredovalo od nezanesljivega in šibkega razumevanja k odpornejšemu in bolj stabilnemu razumetju. Z vnovičnimi, dobrohotnimi in kritičnimi branji ter interpretiranji, s komplementarnim izmenjevanjem hermenevtike zaupanja in hermenevtike sumničavosti postajajo celota in njeni tvorni deli razumljivejši, medsebojno bolj miselno in trdneje povezani, tekstni pletež ubesediljene teorije pa se postopoma prikazuje kot čedalje bolj koherentno sovisje, neobremenjeno z očitnimi kontradikcijami in nekonsistentnostmi. Razen s tistimi – ker je malokatero izraženje mišljenja notranje usklajeno in brez slepih peg, če katero sploh je –, ki jih zmoremo argumentirano zadovoljivo razložiti kot posledice avtorjevih spodrsljajev, prezrtij, nedosledne rabe jezika ali nedomišljenosti. Če to ne gre, pa prisotnost nedoslednosti pomeni zgolj eno: da te izhajajo iz senčnih zaplat našega lastnega napačnega razumevanja. Šele tedaj bi nemara lahko govorili o dobrem razumetju teoretskega besedila in interpretovi ustrezni konkretizaciji smisla, ki ga je v teoretskem besedilu realiziral avtor.

Kaj so teoretski pojmi?

Po mojem mnenju je o humanističnovednih in družboslovnih pojmih najustrezneje razmišljati kot o kompleksnih pojmovnih tvorbah. Z njihovo kompleksnostjo seveda ne mislimo sintaktične kompleksnosti, saj so te pojmovne konstrukcije pogostokrat označene z eno samo besedo (družba, kultura) ali krajšo besedno zvezo (družbena formacija, diseminalno branje), temveč njihovo idejno in miselno kompleksnost, izhajajočo iz smisla, ki jim ga teoretik vdahne v besedilu.

Kajti teoretski pojmi so praviloma poglobljeno utemeljene in obsežno koncipirane miselne tvorbe, ki so pomensko bolj zapletene in označujejo več kot eno samo enostavno idejo ali posamično miselno predstavo, kakor je značilno za »pojme«, kot jih razume sodobnejša filozofija jezika. So skratka kompleksnejše miselne konstrukcije kakor logosi, če te razumemo v smislu najenostavnejših besedi podobnih entitet, kot denimo Fjodor Vasiljevič Konstantinov, ki je logos opisno prevedel kot »misel, adekvatno izraženo v besedi in zato od nje neločljivo«, in obenem kot »besedo, ki adekvatno izraža kakšno misel in je zato od nje neločljiva«.

Ker je pojmovni aspekt teoretskega mišljenja tako rekoč njegova »dominanta«, velja pri branju in razumevanju teoretskih besedil nameniti posebno pozornost prav teoretskim pojmom, natančneje avtorjevi rabi teoretskih pojmov. Tako kot humanistično in družboslovno teoretsko mišljenje ni vsakdanje mišljenje, tudi teoretski pojmi niso pojmi vsakdanje rabe običajnega jezika. Teoretskega pojma kultura v kontekstu moderne antropologije tako ne gre enačiti z jezikovno kodificiranim leksikalnim pomenom besede »kultura«, saj bi bilo potemtakem za razumetje antropološkega pojma kulture treba le odpreti splošni jezikovni slovar, poiskati besedo in prebrati geselsko razlago. Teoretskega pojma prav tako ne moremo istovetiti z njegovo neteoretsko sopomenko, vsakdanjo besedo, katere pomensko razsežje, če se navežem na Wittgensteinovo filozofijo jezika, v celoti določa in omejuje njena raba v vsakdanjem jeziku. V tem primeru bi nam za razumetje teoretskih pojmov zadostovala že naša lastna jezikovna kompetentnost, ki smo jo pridobili kot govorci in uporabniki jezika.

Od pojmov k rabi pojmov

Teoretsko rabo pojmov je mogoče nadalje razčleniti. Vsako humanistično in družboslovno področje uporablja disciplinarno opredeljene, utemeljene in ustaljene pojme, ki pa jih lahko posamezni avtorji uporabljajo v drugačnem smislu od ustaljenih ter jim pridajajo in odvzemajo različne pomenske odtenke. Do najbolj eklatantnih pomenskih sprememb ustaljenih teoretskih pojmov prihaja seveda z eksplicitnimi (re)definicijami oziroma (pre)opredelitvami, ko na primer avtor izrecno zapiše, da označuje z izrazom pomen teoretskega pojma njegovo v disciplinarnem korpusu ali avtorjevem delu fiksirano semantično vsebinsko celoto, s smislom pa njegovo vsakokratno ko-tekstualno in kontekstualno determinirano semantično vsebino. To, kar fiksira pomen nekega teoretskega pojma, pa je ravno celota njegovih posameznih smislov, realiziranih z rabo pojma. Ali še natančneje povedano, pomen določenega teoretskega pojma, ki ga ima ta znotraj nekega zaokroženega skupa (besedila, avtorjevega opusa, miselne tradicije, discipline, vede), konstituira relativno stabilna celota tega, v kakšnih smislih je znotraj skupa teoretski pojem mišljen oziroma rabljen.

Iz te eksplicitne preopredelitve pomena in smisla denimo sledi, da je pomen teoretskega pojma sublime v angleški estetiki 18. stoletja razviden in razumljiv šele iz celote, kako so ta pojem v svojih razpravah uporabljali, definirali in pojmovali Shaftesbury, Joseph Addison, Thomas Reid, Edmund Burke, Alexander Gerard, Archibald Alison in Richard Price, če naštejem relevantnejše avtorje, v estetskih teorijah katerih zaseda pojem sublimnega pomembno mesto. Zaradi pogostega eksplicitnega ali zamolčanega navezovanja na predhodnike in sodobnike, v drugi polovici stoletja na tačas najvplivnejšo Burkovo teorijo, pa se dobro razumevanje tega teoretskega pojma angleške estetike 18. stoletja ne more izogniti intertekstualnemu hermenevtičnemu krogu. S tega vidika mora prehajati med razumevanjem posameznih delov in razumevanjem celote, smislom in pomenom; med tem, v kakšnem smislu je pojem sublimnega uporabljal posamični avtor, in pomenom pojma, ki ga ima v korpusu angleške estetike 18. stoletja – se pravi celoto tega, v kakšnem smislu so pojem uporabljali njeni poglavitnejši predstavniki.

Teže razvidne pa so implicitne (pre)opredelitve teoretskih pojmov, do česar pride, ko so pojmi (so)opredeljeni zgolj posredno in rabljeni v takšnem smislu, da iz neposrednega sobesedila, v katerega so postavljeni, njihova semantična vsebina ni dovolj razvidna in določena. Zaradi tega je njihovo semantično vsebino neredko mogoče razbrati šele iz tega, kako so ti pojmi soosmišljeni v relacijah z drugimi pojmi. Tedaj je treba prehajati iz bližnjeokoliškega sobesedila pojma k oddaljenim mestom v besedilu in neredko tudi onkraj, k mestom v avtorjevih drugih besedilih ali celo v besedilih disciplinarnega korpusa, na katere se interpretirani in razumevani pojem navezuje.

Če ponazorim: uvodoma, brez eksplicitne definicije, uporabljenega pomembnega teoretskega pojma »filozofije kot ljubezni do modrosti« – ki je podstava pričujočega besedila – ni mogoče dobro razumeti iz tega besedila samega. Za boljše razumevanje bi bilo za to treba preiti k drugim delom avtorja, v katerih je pojem filozofije kot ljubezni do modrosti eksplicitneje opredeljen in implicitneje relacijsko osmišljen z avtorjevimi pojmovanji teoretskih pojmov, kot so na primer teorija in praksa, živeta filozofija, kritika, logos, iskanje resnice, retorika in dialektika, obenem pa preiti k virom, na katere se avtor izrecno navezuje ali pa so ti samorazvidni že iz samih soosmislitvenih pojmov (Platon, Aristotel, Ksenofont, Laertski, Pierre Hadot, Thoreau, Nietzsche, Wittgenstein, Sloterdijk idr.).

Z vidika načina, kako se pojmi soosmišljajo in soopredeljujejo znotraj enovite pojmovne konstelacije, lahko razlikujemo med dvema osnovnima tipoma relacijskosti: protipojmovnim binarizmom in večpojmovnim pluralizmom. Prvi tip je osnovnejši, o njem pa lahko govorimo tedaj, kadar imamo dva nasprotna pojma oziroma protipojma, ki opredeljujeta drug drugega. Kar se da rudimentarno prikazano – takšen primer protipojmov sta svetloba in tema, opredeljena v izjavi: »svetloba je odsotnost teme in tema je odsotnost svetlobe«. Opredelitev lahko poteka po načelu simetričnosti (substanca – forma; narava – kultura; duh – telo; praksa – teorija; lepo – grdo; tradicija – modernost) ali asimetričnostni (civilizacija – barbarstvo; moderno – primitivno; normalno – deviantno; moralno – nemoralno; čisto – nečisto; kristjan – pogan), pri čemer imajo »asimetrični protipojmi«, kakor jih je poimenoval nemški zgodovinar Reinhart Kosseleck, iz čigar sheme izhajam, »zaničljiv pomenski odtenek«. Čeprav je Kosseleck obravnaval politično, etnično in kulturno »identitetne« pojme, zgodovinsko (zlo)rabljene za označevanje posameznikov in skupin, pa lahko tudi neidentitetni simetrični protipojmi zadobijo asimetrično vrednost znotraj neke teorije ali širše miselne tradicije, kot denimo duh in telo v religijskih okvirjih hinduizma, budizma, krščanstva, islama, pa tudi v platonizmu in gnosticizmu, svetloba in tema v intelektualnem obzorju razsvetljenstva ali tradicija in modernost v sodobnem političnem diskurzu.

Kompleksnejše soosmislitvene relacije med teoretskimi pojmi so veččlenske in tudi neopozicionalne in jih lahko tako poimenujemo »večpojmovni pluralizem«, upojmljeni pojmi pa se lahko pomensko prekrivajo, stikajo, dopolnjujejo in podpirajo, zaradi česar jih teže zatrdno določimo in posledično tudi teže ustrezno razumemo. Podobno je o teoretskih pojmih s področja predkantovske estetike ugotavljal nemški mislec Karl Philipp Moritz (1756–1793), ko je v spisu »O oblikovalnem posnemanju lepega« (»Über die bildende Nachahmung des Schönen«, 1788) zapisal, da se »v običajni rabi […] dobro in koristno, pa tudi plemenito in lepo, naravno povezujejo; in ti štirje izrazi označujejo tako subtilno prehajanje pojmov in tvorijo tako prefinjeno igro idej, da mora biti, ko o njih razmišljamo, težko razločiti tisto, kar se nenehoma in nezaznavno zliva drugo v drugo, ter jih obravnavati ločeno in posamično«. Večpojmovni pluralizem predstavlja večjo oviro razumevanju, saj je semantična vsebina tako soosmišljenih pojmov zabrisana in razvidna šele iz razumevanja celotne pojmovne konstelacije, kar tudi na tej ravni implicira pojmovnorelacijsko hermenevtično krožnost; in pa nujnost, da mora naše razumevanje pojmov prehajati od razumevanja posameznega (pojma) do razumevanja (pojmovne konstelacije) celote in obratno.

Sedimentacija pomena

Razumevanje disciplinarnih teoretskih pojmov pa mora upoštevati tudi Kierkegaardovo ugotovitev, da imajo »pojmi […], tako kot posamezniki, svojo zgodovino in se niso nič bolj zmožni upreti vladavini časa«. Sčasoma, z rabo, zadobivajo nove pomenske odtenke in premene, pri čemer ni nujno, da se stari izgubijo in izginejo v celoti. Ker humanistika in velik del družboslovja ne delujeta po načelu stroge znanosti, njune »stare teorije« ter njihovi pojmi ne zastarajo na način preseženih in ovrženih znanstvenih teorij in njihov pojmov; Longinova teorija o »vzvišenem« in njegovo pojmovanje »vzvišenega« ne bosta nikdar zastarala na način, kot sta miazmatska teorija in pojem »miazme« v medicini, pa čeprav je angleška estetika v 18. stoletju, nato pa Kantova, bistveno spremenila pomen izvornega pojma – do te mere, da prevod (ki je obenem tudi razlaga prevedenega) sublimnega kot vzvišenega ni več ustrezen. Tako kot teorije tudi »stari« teoretski pojmi obstajajo na način zgodovinskega čezčasja, vselej na voljo, da jih potencialni bralec poskusi razumeti in jih kot pisec uporabi v izvornem ali svojstveno predrugačenem smislu. Medtem ko nekateri teoretski pojmi preidejo iz teoretske rabe v limb muzejskih kuriozitet, a ohranijo svoj reaktualizacijski potencial, pa so zgodovinsko zgodnejši teoretski pojmi, ki kakor pojem sublimnega ostajajo v rabi (četudi sporadični), podvrženi »sedimentaciji pomena«,³ s čimer želim opisati proces, ko se na prvotne pomenske plasti pojma sčasoma, z rabo, s preopredelitvami in preosmislitvami, nalagajo nove pomenske plasti. Posledica tega pa ni uničenje ali izguba starega pomena, temveč usedanje nekdaj zunanjih pomenskih plasti v semantično notranjost pojma, kjer se ohranijo tudi po tem, ko jih prekrijejo nove, aktualnejše pomenske plasti. Zgleden primer semantičnega usedanja in nalaganja predstavlja v 5. stoletju pr. n. št. v starogrški antični filozofiji koncipirani pojem technê (»znanje«, »veščina«, »spretnost«, kasneje, pri Platonu in Aristotelu, pa mestoma tudi »umetelnost«, v smislu ustvarjalne in oblikovalne praktične sposobnosti), njegove izvorne pomenske plasti pa so se vse do prve polovice 19. stoletja prenašale in ohranjale v različnojezičnih ustreznicah, latinski ars, nemški Kunst in angleški art, ter v njim pripadajočih zgodovinskih, kulturnih in jezikovnih okoljih. Z rekonceptualizacijo pojma, do katere pride zlasti v nemški in angleški filozofiji in estetiki 19. stoletja, pa se je na izvorno pomensko plast Kunst in art, ter retrogradno na technê in ars, naložila aktualna pomenska plast sodobnega pojma »umetnost«, starejša pa se je »pomaknila« v notranjost. Ker, podobno kot pri geološki sedimentaciji, novejši semantični sedimenti prekrijejo izvornejše, starejše plasti in zakrijejo pogled nanje, se je do njih treba »prikopati«.

Če se nam ne uspe prekopati skozi aktualno pomensko plast pojma do izvorne plasti in, kar je nemara še pomembneje, jasno prepoznati semantičnih razmejnic med plastema, bomo tovrstne pojme razumeli anahronistično – bodisi v smislu zgolj njihove sodobne semantične vsebine bodisi v smislu nerazpoznavnega zlitja izvornega in aktualnega pomena – in zato napačno. To pa ima lahko usodne posledice za razumevanje ne le pojma samega, temveč dela kot celote. Konkreten primer tega predstavlja prevod Aristotelove Nikomahove etike Kajetana Gantarja, v kateri semantična vsebina pojma technê zajema racionalno uporabljeno vednost, veščino oziroma praktično spretnost (tako veščino zidanja kot veščino igranja na kitaro), s prevajanjem pojma kot »umetnost« pa prevajalec spreminja izvorni smisel dela iz razpravljanja o technê kot o eni od petih vrlin oziroma načinov uporabe mišljenja v razpravljanje, ki bi ga bilo namesto v etiko mogoče umestiti v filozofijo umetnosti. Zato se razumevanje teoretskih pojmov ne sme omejevati samo na njihovo sedanjo, novejšo rabo in na njihove aktualne pomene, temveč mora negovati historično pozornost, usmerjeno na genezo in evolucijo pojmov, ter budno oprezati za vsakršnimi morebitnimi pomenskimi modifikacijami, tem bolj, kadar obravnava dela, nastala v ne nujno tako zelo oddaljeni preteklosti.

¹ O hermenevtičnih ovirah, ki izhajajo iz »tujosti mišljenja«, sem nekoliko podrobneje pisal v »Fragmentih o hermenevtiki«, zato jih tukaj puščam ob strani.

² Najosnovnejša pomenska jezikovna enota je seveda morfem, posamične besede pa so lahko enomorfemske (zajec) ali večmorfemske (ne-spret-nost).

³ Metaforo »sedimentacije« si sposojam od Kosellecka, dasiravno je on pisal o »sedimentih časa« oziroma nalaganju časovnih plasti, da bi pojasnil vztrajanje, obstoj preteklosti v sedanjosti.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.