Obletnice so ljubka priložnost, ko poznavalci, ljubitelji in primorani mimoidoči staknejo glave ter – ne brez svečanega prizvoka, ki ima svoj nezmotljivi moment društva anonimnih tropičij – v krogu naricajo visokoleteče krilatice na račun čaščenega subjekta.

Po dolgem času spet dan brez vetra. Šele zdaj res začutim moč jesenskega sonca. Vetra ne maram. A že nekaj let živimo v hriboviti puščavi vetrov. Tudi našega psa veter moti: teka sem ter tja in laja nekam v prazno. Veter ga draži, bega ga z oddaljenimi vonji in glasovi, sploh odkar se je začela sezona lova in so povsod ljudje z lovskimi psi in puškami. Ta hobi se mi je vedno zdel bizaren, aPreberi

Noč je odprta knjiga. Toda svet onkraj noči ostaja skrivnost. (Louise Glück)

Šalamun v obliki svojega opusa kroži nad nami in sili v soočanje. Rad bi začrtal smer, ki jo je omogočil, prostor, ki ga je odprl. Šalamuna ne morem videt ločeno od njegovih knjig, vidim ga kot človeka in silo, ki vpliva. Ki nujno hoče vplivat in premikat. Ki ne more dat miru, ker vidi in čuti, da je nujno, da se dobra (karkoli naj to pomeni) poezija piše, kot je nekoč zapisal Pound. Morda v smislu refrena Calle 13: »Ko se malo bere, se dosti strelja«. Ampak ta tekst ne bo samo o Šalamunu, ampak predvsem o naši »generaciji«, v kolikor si jo predstavljam omejeno na letnico rojstva cirka devetnajststo osemdeset in aktivnih zdaj, čeprav me mika, da bi generacijo razumel kot vsa bitja, ki bivajo sočasno v danem trenutku.

Preden si pobliže ogledamo bogato revijalno bero na področju literature in literarne vede na Slovenskem, ne bo narobe, če na grobo začrtamo idejno platformo splošnega pogleda na književnost tu in zdaj. Živimo v presenetljivo konservativnih časih kulturne retradicionalizacije in se na skoraj vseh področjih družbenega delovanja srečujemo pretežno z reciklažami davno preživetih meščanskih ekonomskih in ideoloških vzorcev, vsaka kritična misel o pravi emancipaciji in napredku pa pod vplivom te ali one spontane filozofije naleti naPreberi