Površno rečeno: preveč je skulirana.

Zmerna žaloigra, v kateri si nihče ne puli las, a tudi nihče ne skače v zrak od veselja.

Opazovati, kako se na njej počasi nabira prah.

Iz zaupanja v telo in njegovo razločevanje med prijetnim in neprijetnim se rojeva razločevanje med dobrim in slabim.

Ko se misli v trenutku vse skoncentrirajo okoli svojega predmeta.

Deroča reka žalovanja, polna tolmunov žalosti, jeze, strahu in nemoči.

Kopičenje materiala, še posebej primerjalnega materiala, ki pa nekako ostaja statičen.

Namesto črne kuhinje in kmečke peči se po mestu – in s tem po literaturi – širijo podobe cimrov v skupnih kuhinjah.

Je pisatelj hlapec, heroj ali umetna inteligenca?

Skozi pisavo ustvariti lasten besedni fotoaparat