Čakajoč na zveličanje

Nekadilci brez otrok, naslov romanesknega prvenca Nike Nikolič, je hkrati dobro znano geslo iz stanovanjskih oglasov: gre za profil najemnika brez očitnih »varnostnih tveganj«, k čemur ponavadi spadata še življenje brez mačk, psov in drugih živali ter nagnjenost do mirnega bivanja brez zabav, saj so stene ponavadi pretanke; profil nekoga, ki na stanovanju ne bo puščal nikakršnih odtisov in najemodajalcu ne bo delal sivih las. Gledano s strani najemnika lahko po drugi strani izraz zazveni bolj žalostno, saj precej ostro omejuje polje življenjskih izbir: od tistih velikih, kot so že omenjeni otroci, do tistih manjših in bolj vsakdanjih, ki pa vendarle pomembno nasprotujejo utesnjujočemu idealu zdravega, profesionalnega, konstruktivnega, marljivega in še kakšnega življenja ter so po pfallerjanski filozofiji celo stvari, za katere se splača živeti.

Da bo roman govoril o nemili atmosferi ljubljanskega (in širše slovenskega) najemniškega trga, je torej precej jasno že iz naslova, še bolj pa iz prvih strani besedila. Sostanovalki in podnajemnici Sanja in Dunja že takoj na začetku izvesta, da jima njun najemodajalec ne želi podaljšati pogodbe, saj stanovanje prodaja; poleg takojšnje odpovedi bivanja zadrži tudi varščino zaradi manjših poškodb kavne mizice in parketa. Nenadna zaostritev bivanjske krize sproži še medosebno: po prepiru dveh različnih nravi (Sanja: skrbna, natančna, a ne prav bojevita; Dunja: bolj sproščena, nekoliko brezbrižna, a bolj aktivna in, če je treba, napadalna) se dvojica, ki je v različnih stanovanjih skupaj preživela kopico let, razide, pri čemer Dunja Sanji popolnoma preneha odgovarjati na klice in druga sporočila; ponovno se srečata, šele ko preteče precej časa, ko se Dunja pojavi v Sanjini službi na oglaševalski agenciji. Sanja, skozi zavest katere se pretaka polovica romanesknega dogajanja, ostane do konca pripovedi sama.

Rezultat razhoda je za Sanjo kar nekakšno zlomljeno srce, a ne kot posledica romantične zveze. Nekadilci so v tem smislu v sodobnem slovenskem romanopisju nekoliko izvenserijski, saj večji del svoje pozornosti posvečajo nekakšnemu womanceu, torej vezi, ki ni eksplicitno romantična, a je kljub temu temeljna za čustveni svet junakinje. V romanu se sicer nekoliko pozneje pojavi tudi nastavek bolj klasično ljubezenske zgodbe, a ponikne že po prvem ne prav uspelem srečanju, kaj šele da bi rabil kot model kakršnekoli osebne odrešitve. Zares tesno, ujemajoče se prijateljstvo je torej lahko bolj izpolnjujoče kot prepogosto zapovedano romantično razmerje; in izguba globokega prijateljstva lahko pretrese enako močno kot razpad romantične zveze.

Odrešitve v Nekadilcih torej ni, namesto tega pa roman ponuja le blodenje po tuzemskih vicah. In to dobesedno; narativ redno prekinjajo tako imenovani »Limbi«, krajša oštevilčena medpoglavja, ki prinašajo nekaj vpogledov v Sanjino in Dunjino predzgodbo, pa tudi mnoge introspektivne refleksije Sanjinega karakterja in utečenih vzorcev njenega obnašanja: stalno zatekanje k skrbem in tesnobnemu premlevanju, ohranjanje nezdrave dinamike v odnosu z Dunjo, beg od zametkov zvez, ki se zdijo preresni ali predobri. Sanjin značaj, kakor se kaže v »Limbih« in tudi v siceršnji romaneskni pripovedi, določata predvsem beg od aktivnosti ter pomanjkanje motivacije oziroma poguma za resnična, prelomna dejanja. Ta se – v skladu z njenim imenom – zvečine dogodijo le v Sanjinih sanjarijah, v katerih si samo sebe včasih predstavlja kot hrabro, prekanjeno in spretno akterko, spet drugič pa kot še bolj nebogljeno, kot je v resnici, saj taka nemoč v tovrstnih fantazijskih scenarijih prikliče sočutje, ljubezen in obžalovanje vseh tistih bližnjih, ki se s Sanjo v resničnem življenju – vsaj po njenih ocenah – ne ukvarjajo dovolj.

Po drugi strani se zdi, da problem ni (le) v Sanjini pasivnosti; problematična je res kar celotna romaneskna Ljubljana. Dejanja odpora, od manjših, kot je denimo grafitiranje na steni novega kulturnega centra (v njem brez težav prepoznamo novi Rog), do večjih, kot so demonstracije proti gradbincu, ki izkorišča svoje delavce, ne dosežejo ničesar drugega kot nekaj osebne škode za nekaj upirajočih se posameznikov; sistem deluje naprej po starih principih. Čeprav so Nekadilci pisani v bralcu prijaznem deskriptivnem slogu, brez bolj hermetičnih ali novatorskih stilističnih teženj, ne gre za berljivi roman mazzinijevskega tipa, ki bi skušal bralstvo direktno navdihovati s pripovedjo o uspešnem sistemskem ali vsaj individualnem uporu in posledični spremembi. Zaključek romana prinaša le nekakšen precej pesimističen bildung moment, ki junakinjo privede do sprijaznjenosti s statusom quo – tistim statusom quo, ki ne zagotavlja nobene stalnosti razen stalnega menjavanja služb, stanovanj in zvez.

Kratek vpogled v to, kakšna bi pričujoča pripoved lahko bila, če bi zavila drugače, prejmemo v prizorih, ki se dogajajo na kreativni in piar agenciji, v kateri dela Sanja. Paradoksno je namreč razpeta med pozicijo žrtve neurejene stanovanjske politike in pozicijo tiste, ki pomaga ohranjati obstoječe nevzdržne razmere, saj je na agenciji zadolžena prav za to, da polira podobo enega od podjetij, ki se ukvarjajo z gradnjo profitnih stanovanj. V okviru agencije je navedenih več zabavnih paradoksov in nesmislov tovrstnega korpo miljeja: od gospodovalne šefice, ki Sanji pridiga o eleganci, pri čemer je sama oblečena v kričečo kombinacijo oblačil in modnih dodatkov, do absurdno široke ponudbe kavnih kapsul in mleka, pa seveda tudi do skoraj obvezne službene delavnice o pozitivnosti/ustvarjalnosti/produktivnosti/samouresničitvi. Po drugi strani roman opisuje tudi sestanek protestnikov, na katerem se teoretiki delavskega boja srečajo z dejanskimi delavskimi praktiki, čemur besedilo prav tako nameni ironično bodico. Taki in podobni motivi nas spominjajo na tiste, ki jih poznamo iz iannuccijevskih TV in filmskih komedij o delovanju takih ali drugačnih miljejev (pri Iannucciju najpogosteje političnih), in zaželimo si, da bi se tudi Nekadilci razvili v tovrstno komedijo nravi, trkov interesov, protislovij in zabavnih dilem. Namesto individualne psihologizacije si torej zaželimo več nadindividualne sociologizacije: nekakšne literarne simulacije mehanizmov, s katerimi se v profitnih podjetjih ohranjata njihova ideologija in »edini pravi« način delovanja, ter vzvodov, ki moralne zadržke posameznih človeških zavesti nazadnje vselej pometejo pod preprogo, spleteno iz bankovcev.

Nekadilci ne zavijejo povsem v to smer; prej gre za romaneskni popis neprijaznih praks najemodajalcev, nerealnih pričakovanj v stanovanjskih oglasih, zakonov in politik, ki spregledujejo določene niše prebivalstva (»Imam prenizek dohodek za kredit, ampak previsokega za javne razpise«), neznosne mestne prometne gneče, različnih premoženjskih ozadij, ki dozdevno enake posameznike v resnici vendarle jasno umeščajo v različne ekonomske razrede, skratka: popis sfere, precej nenaklonjene pripadnikom t. i. srednjega razreda, ki za sabo nimajo robustne finančne zaslombe v obliki prednikov.

Svet, dodobra prekoreninjen s kapitalskimi interesi, se ob tem prikazuje skozi prgišče individualnih zavesti, ne pa iz večje množice zornih kotov, ki bi omogočala zgoraj omenjeni vpogled v mehanizme določenega polja. Nekadilci tudi niso kakšna silna komedija, čeprav premorejo svoje komične momente; bolj gre za nekakšno zmerno žaloigro, za pregovorno »srednjo žalost«, v kateri si nihče ne puli las, a tudi nihče ne skače v zrak od veselja. In čeprav Sanja pravzaprav ni nekadilka, kot predpisuje naslov, v celoti gledano vendarle ni oseba, ki bi se lotila kakšne preveč divje ali osvobajajoče akcije; bežne izpreženosti se iztečejo klavrno, predvsem pa se največkrat odigrajo samo v glavi.

Tako kot Sanja, ki je »zataknjena v začaranem kotu neskončno iste sedanjosti«, je navsezadnje tudi tovrstna hardcore problemska literatura obsojena na vzbujanje občutka brezizhodnosti. Toda ali ima tak žanr, če ostane zvest svojemu poslanstvu in svojemu realizmu, sploh kakšne resne narativne in slogovne alternative? Lahko denimo narativ napoti v bolj pozitivno smer, ne da bi izpadel nepristno kot piarovska kampanja? To je vprašanje za novo nadstandardno stanovanje v Ljubljani.

Kritika je bila prvič objavljena v Literaturi 405.