Povabilo na balkon

Prebral sem že kar nekaj strani Balkoncev, ko sem se nenadoma vprašal: ali sploh vem, kaj berem? Natančneje – je to res roman, kot sem bil prepričan do zdaj? Predvidevanje, da bom bral roman, je vame zlezlo že pred branjem, nekako polzavedno, med branjem intervjuja z Babačićem v Sobotni prilogi in najbrž še kako drugače, in ustrašil sem se, da je to v resnici samo moj domislek; kar bi pomenilo, da na neki način, čeprav v vsakem primeru berem iste besede, berem malo napačno knjigo.

Šel sem torej iskat zunajliterarne vire, ki bi me pomirili. Na strani založbe obliža za svojo paranojo še nisem našel, pač pa so me pomirili Bukla, Cobiss in Vesna Milek, ki so mi unisono potrdili, da so Balkonci roman. Dobro. Ostalo je vprašanje, zakaj me je v prvi vrsti sploh popadel ta ledeni strah pred recepcijsko napako – kaj v samem besedilu mi je vsadilo ta dvom? In ali je taka vnaprejšnja formalna označba, kot je roman, v dobi, ko vse več govorimo o formalnih in vsebinskih prehajanjih, fuzijah, hibridnostih, fluidnostih, sploh bistvena?

Tisto, kar je vame vsadilo dvom, je bilo najbrž dejstvo, da se izkušnja prvih strani Balkoncev ni zdela bistveno drugačna od branja zbirke kolumn ali esejističnih premislekov. Zbirna točka, ki povezuje posamezna poglavja romana, sicer obstaja – to je seveda literarni protagonist Esad Babačić, pesnik, frontman punk banda Via Ofenziva, vsakodnevno pa sicer še varnostnik v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, kjer med drugim varuje tudi sobo z dokumentarnim filmom, v katerem sam nastopa. Ironija tega dejstva Esadu ne uide: »Proleter, ki čuva punkmuzej. […] Popolna simbioza delavstva in punka v obliki umetniške intervencije.« Sprejema tudi bodico prijatelja umetnika, da pravzaprav ni varnostnik, ampak da je kar sam po sebi že eksponat.

Njegov poklic varnostnika obsega predvsem veliko sedenja in čakanja, kar ni majhna umetnost in zahteva pogum: »Poznam ljudi, ki jih samo to veseli, pa si vseeno ne upajo samo sedeti in čakati.« Esad to zna; tudi številne reminiscence iz preteklosti, ki so izpisane v romanu, se pogosto zdijo kot taka ali drugačna vaja v umetnosti čakanja: »Vsi smo hoteli igrati, in to je bilo edino važno, pa čeprav je šlo za navadno zapravljanje časa. Še sreča, da tega takrat nismo vedeli in smo to počeli lahke vesti, kot bi bila pred nami še stoletja življenja.« Današnji časi, ugotavlja Esad, so drugačni in le redkokdo se je zmožen tako odpovedati produktivnosti; tudi igrišča, nekdaj pogosta prizorišča čakanja in zapravljanja časa, se danes vse bolj spreminjajo v parkirišča oziroma so, če so preživela do današnjih dni, vse bolj prazna. Prav tako pa so vse bolj prazni balkoni, na katerih je vse manj mirno čakajočih opazovalcev, tako imenovanih balkoncev, ki so romanu tudi dali ime: »[D]rug za drugim [smo] zapustili svoje položaje in se povlekli v notranje prostore; nekateri še globlje vase, drugi ven, še bolj ven, tjakaj, na obrobje mesta v novogradnje, zgrajene v opomin tistim, ki so ostali zvesti starim navadam, brez perspektive in napredka, ali pa kar na obalo, kjer so jih od nekdaj čakali vikendi privilegiranih staršev.«

Skozi celoten tekst je torej jasna intonacija glasu, ki boleče občuti in obžaluje nove čase; čase, ki jih dojema predvsem kot težnjo po gentrifikaciji, kopičenju kapitala in hiperproduktivnosti, obenem (in kot hrbtna plat istega procesa) pa kot odpoved ustvarjalnosti, kvaliteti, vsebinski poglobljenosti, poeziji. Sedenje in čakanje »v motni vodi« (kot iz etimologije besede Vodmat izpelje Esad) lahko torej navsezadnje sprejmemo kot uporniško odločitev, ki se kaže tudi na nivoju narativa; to ni tekst, ki bi se v narativnem smislu prav dosti »premikal naprej«, ne na ravni fizičnega dogajanja ne na ravni medosebnega zapletanja ali razpletanja ne na ravni kakšnih notranjih dognanj in psiholoških »premikov«.

Od obžalovanja sedanjih časov in nostalgije za starimi je le korak do jeze zaradi nerazumljenosti in zaviranja umetnikov in ustvarjalcev – tistih »pravih«, ki po pripovedovalčevi presoji pripadajo stari šoli in pravi umetnosti, pa so jim, tako pripovedovalec, tisti manj nadarjeni in ustvarjalni odvzeli možnost ustvarjanja (specifično v Balkoncih ustvarjanja televizijskih in radijskih oddaj). Zna biti, da je ocena pravilna in se je v zunajliterarni realnosti, ki jo avtor avtobiografsko prenaša v Balkonce, res dogajala negativna selekcija; morda je zavistna, povprečna okolica res metala polena pod noge vsem, ki so bili izvenserijski in nadpovprečni. Pa vendar tovrstni odlomki v Balkoncih izzvenijo nekoliko enostransko; sodobni_a bralec_ka, že zdavnaj vajen_a, da se pripovedovalskim glasovom ne verjame kar a priori, ostaja zato v apriornem dvomu, ali pripovedovalčeva prizma pravilno prikazuje situacijo, in začne razmišljati o tem, kako bi se skozi slovensko literaturo dalo povleči kar lepo tradicijo literarnih glasov, ki se v odnosu do okolice definirajo kot neizpodbitno boljši, vrednejši in zato zatirani. Predvsem pa taki pasusi navsezadnje zazvenijo za odtenek preveč aktualistično – bolj kot nekaj, kar bi sodilo v sfero kolumn in javnih polemik kot pa v previdno odbrano literarno tkivo. »In ti igraš, se trudiš, oni pa se kotijo,« denimo zapiše pripovedovalec. »Sodelavci takšnih in drugačnih služb, pridni sinovi in hčere zaslužnih sodelavcev prejšnjih in novih režimov, brezposelni uredniki, ki ne morejo biti kreativni in molzejo to suho kravo s topimi rogovi, ki zija v prazno slamo narodove biti. Po večnih pisarnah!«

Obenem se obžalovanje sedanjih časov poveže tudi z glavno figuro, okoli katere se kmalu prično vrteti Balkonci: to je Brane Bitenc, frontman legendarnih Otrok socializma, ki je leta 2014 storil samomor. Pripovedovalec v vrsti poglavij mozaično kombinira spomine na prijatelja, pripoved o njegovem življenju in svoje premisleke o njegovi smrti. Ob tem njegova razmišljanja preskakujejo med obžalovanjem in alternativno perspektivo, ki v dejanju samomora vidi uporniško dejanje: »[P]ogum samomorilca [je] v tem zlatem obdobju strahu in praznine precej več od počepa, uklonitve in pobega. Ti se nisi sramotil …« Pripovedovalčev jezik se včasih – kot bi bili spomini preostri in bi jih lahko misel le na hitro ošinila, preden pobegne dalje – tudi odpove zaključenim stavčnim enotam in se raje oprime plavanja med tropičji in asociacijami: »Pozno pomladi je prišel na RTV, da bi delal … spet za druge … sem v totalni pizdi, skoz mislim na Duleta, enga dne bom naredu tko k on … julija se je odločil … na Poljanah so rekli, da ne more k njim … šestega septembra … samomor …« Ves čas pa obe obžalovanji – za preteklimi časi in za prijateljem – prehajata drugo v drugo oziroma sta med sabo tako ali tako nerazdružljivo povezani.

Summa summarum so Balkonci v prvi vrsti vendarle predvsem mnogostran portret pripovedovalca: njegovega pogrešanja časov in prijateljev, ki so odšli; njegovega nelagodja ob sodobnosti, ki jo dojema kot prežeto z gentrifikacijo, turistifikacijo in kapitalizmom; njegovega zgodovinjenja globalnega in lokalnega punka; njegovega boja (ali vsaj načelnega zagovarjanja tovrstnih stališč, če je že boj nekoliko premočna beseda) proti brezglavi, poplitveni aktivnosti; njegovega prizadevanja za poetično in refleksivno stanje oziroma sedenje na mestu. Mimogrede se teksta kot skoraj naključni elementi »oprimejo« še raznorazni drobci, ki pač vstopijo v to zavest – od različnih sočasnih medijskih zgodb do trenutne Unionove reklamne kampanje. 

Ko razmišljamo o oblikovanosti teksta, bi torej lahko rekli, da je forma v svoji odpovedi premočni strukturiranosti ali narativni usmerjenosti skladna s svojo vsebino; še bolje rečeno, forma preprosto je končni rezultat snovi, kot nekakšna razmeroma naključna naplavina miselnega materiala. Kar pa lahko bolj tradicionalne bralke_ce tudi nekoliko razočara. Zgodovina romana je seveda tako polna različnih romanesknih oblik, da je že skorajda vsak formalni pristop vnaprej upravičen s takim ali drugačnim zgodovinskim precedensom; kljub temu pa se lahko branju Balkoncev hitro pritakne občutek, da sta pred nami znova neka standardna babačićevska vsebina in slog in da je tokrat ta snov pač preprosto »ulita« v obliko daljše proze in na koncu označena z oznako »roman«. Kar lahko kot bralci_ke naredimo (ali pač zavrnemo), je predvsem vežba v opazovanju in sprejemanju tega nanašanja gradiva; pridružitev (ali pač ne) poslednjim balkoncem.

Kritika je bila prvič objavljena v 386. številki revije Literatura.