LUD Literatura

Mati nas pretepa

Miriam Iri: Pošast v čipkah. Maribor: Litera, 2023

Sašo Puljarević

Verjetno je le malo dejavnikov, ki nas zaznamujejo v tolikšni meri kot starši. In verjetno je ena večjih deziluzij, s katerimi se soočimo, tista, ko lastne starše uzremo kot navadne ljudi z vsemi človeškimi hibami. Mirjam Janežič, ki se podpisuje s psevdonimom Miriam Iri, v prvencu Pošast v čipkah pripoveduje prav o tem. Popelje nas skozi odraščanje deklice Koprive v drugi polovici 20. stoletja v nekem majhnem slovenskem mestecu, pravzaprav Trgu, v središče pa postavlja travmatizirano otroštvo in odnos z materjo Pajkovko. Ta ne bi mogla biti dlje od romantizirane ljubeče matere, kaže se namreč predvsem kot nasilna, razrvana ženska, ki namesto poljubov in prijaznih besed deli klofute in psovke. Naslovna pošast je torej razkrinkana, zdaj je na vrsti še roman.

Z nenavadno dvojnostjo smo soočeni že na samem začetku, v nekakšnem prologu z naslovom »Ostanki«. Poleg jezika, slogovno razgibanega, natančnega in slikovitega, se obetavna zazdi tudi formalna zasnova, saj se po uvodnem poglavju vrnemo v preteklost in upravičeno pričakujemo razgibano strukturo. A če tovrstni prijemi vzbudijo zanimanje, se nato ne razvijejo, hkrati pa se na ravni vsebine že takoj izrišejo poteze, ki prevevajo celoten roman in mu ne delajo nikakršne usluge. Začetni katalog, kaj vse je narobe s svetom, vzpostavlja določeno moralno pozicijo, ki tudi v nadaljevanju večino časa onemogoča večplastno polemiziranje, pa naj beremo o nasilju v družini ali družbeni ureditvi. Pripovedovalka (čeprav tretjeosebna in na videz odsotna, se na nekem mestu zaradi slovničnega (ne)manevra izda kot ženska) se vzpostavi kot moralna os in merilo vseh stvari. In s tem seveda ne bi bilo nič narobe, takšna je pač narava pripovedovalca_ke, če ne bi poskušala ravno s tretjeosebno perspektivo delovati objektivno, odsotno, potem pa pod to pretvezo plasirala monolitnih sodb.

Prav omenjena perspektiva v sodelovanju z obilico citatov iz Balzaca in Dostojevskega spominja na realistične romane, kot jih poznamo iz literarne zgodovine. Upovedovanje, skupaj z izbranim miljejem, se v prvem delu romana pravzaprav zdi tako zelo anahrono, da sem bil prepričan, da gre za nekakšen subverziven pristop, poigravanje z naturalističnim determinizmom ali pa vsaj za variacijo socrealistične povesti, in da me bo na eni prihodnjih strani pričakal obrat. A kljub želji in oprezanju do pričakovane distance nikoli ne pride, roman pa tako vztraja pri zaprašenem ponavljanju že videnega in ostaja nekakšen odvečen pastiš brez kakršnekoli možnosti za dodatno kontekstualizacijo.

Nekaj več manevrskega prostora ponuja na vsebinski ravni, a tudi pri tem ne gre pretiravati. Zatakne se že pri imenih glavnih oseb, bodisi uličnih vzdevkih bodisi drugačnih izpeljavah. Imena Stvor, a.k.a. Kopriva, Krhelj ali pa na primer Pajkovka sicer res določajo osebe, a tako zelo očitno, da me oropajo vsakršne možnosti metafore. In ne samo mene, temveč tudi like posledično določajo precej enoznačno. Glavna antagonistka, mati Pajkovka, se tako kaže kot pritlehna povzpetnica, noro ljubosumna ženska, ki bo vsakogar, ki ga zvabi v svojo mrežo, neizogibno pojedla, uničila. Poleg tega se oblači v čipke, saj se ji zdijo »edine dovolj fine in dostojne njene osebnosti«, malo pa je morda tudi »bolna na živcih«. Morda pa samo histerična v historičnem smislu, kajti kot pravi babica, je vsak »nor toliko, kot sam hoče«. Kakorkoli, mati Pajkovka se po neuspešnem zakonu s prvim možem, v katerem se jima rodita hči Kopriva in sin Krhelj, poda na lov za novimi kandidati, ki pa tako ali drugače klavrno končajo. Ta cikel se večkrat ponovi, dokler na stara leta ne nabaše na enega, ki ji je v pretkanosti morda kos. Ob vseh ljubezenskih eskapadah zanemarja svoja otroka, starejša hči pa je v primerjavi z bratcem Krhljem toliko na slabšem, saj redno prejema še dobršne mere batin. Zaradi nečesa že, pač.

Čeprav v linearno zastavljenem prvem delu spremljamo Koprivo od rojstva dalje, je njen odnos do matere, kljub temu da se seveda ni rodila z njim, jasno začrtan že od začetka. To ni mati, kakršne bi si Kopriva, pa tudi večina med nami, bodimo iskreni, želela. A če nasilje kot eden poglavitnih agensov pripovedi deluje precej prepričljivo in utemeljuje odnose, pripoved hkrati problematizira tudi samo vlogo matere, ki ne ustreza določenim kalupom. Ne le da se oblači v čipke, hodi v službo in ima zavidljiv spolni apetit, tudi kuhanje je zanjo »španska vas in božja kazen«. S tradicionalno koncipirano vlogo ženske matere, ljubi bog, seveda ni nič narobe, a le do takrat, ko se to ne vsiljuje kot družbena norma. Roman zlahka pomeša nasilje, ki je brez dvoma tisto problematično, in materin način življenja, ki odstopa od konvencij. Toliko močneje to zasije v primerjavi z Lobnikovo, novo partnerko očeta Pajkovkinih otrok, ki je v primerjavi s Pajkovko »tiha, uglajena ženska, z nekakšnim posebnim, skromnim dostojanstvom, ki je nekaterim v krvi. Njej se ni bilo treba narejati, da je dama, saj je bila iz družine, kjer je bila vsaka ženska dama že po poreklu.« Pri tem je toliko očitneje, da pripoved favorizira določene klišeje in se ujame v past moraliziranja in pridiganja o spodobnosti.

In če zdaj v enačbo primešam še dogajalni čas, t. i. »čas rdeče zvezde«, ki mu vladajo »hinavski moralni zakoni«, postane jasno, da se je ves (pripovedni) svet zarotil proti Koprivi, pripoved pa povsem nonšalantno krutost Pajkovke enači s krutostjo sistema. Kaj je bilo prej? Kdo bi vedel, pa tudi za roman ni pomembno. Pomembno je, da nas prepriča, kako hudo je bilo Koprivi. Pomembno je, da v nas vzbudi sočutje. A ko že ničkolikokrat berem variacijo na temo, ki naj bi osvetlila dodatne aspekte materine krutosti, me roman povsem zgubi. Groza na grozo postane vezivno tkivo, domnevni klimaks pa v kontekstu že prebranega pravzaprav ne učinkuje dovolj močno. Recite mi, da sem trdosrčen – jo je pač še enkrat sklofutala.

A kljub povedanemu je treba dodati, da romanu deloma uspe izpisati prepričljivo pozicijo otroka, ki preživlja nasilje v družini. Predvsem dejstvo, da se sama poimenuje Stvor, je precej povedno v kontekstu, kako vidi svoj položaj v družini, pa tudi igre s sencami in lučjo, kakor prevaja nasilje, slikovito odražajo notranji svet otroka, ki predvsem ne razume, zakaj se mu dogaja, kar se mu pač dogaja. To so precej dobri nastavki, a roman ne poseže globlje, temveč prej zapade v neko poduhovljeno sfero, ki pa otrokom nasploh odvzema aktivno pozicijo subjekta in jih reducira na čistodušne angelce, ki so človeštvu zgolj v radost in neskončno veselje. Tako na primer beremo, da se je Kopriva spomnila, »da je Dostojevski nekoč zapisal: ›Duša ozdravi, ko je obkrožena z otroki.‹ Kako to, da Pajkovkina duša ni ozdravela, ko je bila obkrožena z otroki.« Ali pa ko na drugem mestu pravi, da ima otok »v svoji krvi čisto svojevrsten sijoč zapis, danost, ki naj bi jo na potovanju skozi zemeljske izkušnje kar najbolje izkoristil in s svojo kapljico pripomogel k dvigu ravni človečnosti. Duše otrok so čiste in polne veselja.« Gre za nepotrebno poenostavljanje na meji s patetiko.

Ko se prebijemo skozi prvi del romana, nastopi določena cezura, ki ponovno razplamti tisto začetno pričakovanje, da bo nastopil preobrat, ki bo upravičil vse dosedanje postopke. A spet zaman. Ne le da drugi del ne izkoristi možnosti formalne in vsebinske prenove, temveč zapade v drobljivo, epizodično, ponavljajočo se in predvsem dolgočasno podeželsko limonado, šibkejšo tudi na ravni pripovednih tehnik. Vse skupaj se v času, ko je »rdeča zvezda v zatonu«, zreducira na vprašanje, kdo bo pojerbal Pajkovkino stanovanje, ko bo končno umrla, za prilogo pa dobimo še malo kritike Centra za socialno delo, sodstva, sodnega izvedenca, in še kaj bi se našlo. Če v prvem delu roman šokira s fizičnimi zlorabami otroka, to v drugem delu v isti meri poskuša z zapleti, ki delujejo po principu pa saj ne moreš verjeti!, občutek pa je tak, kot bi vas kdo neprostovoljno postavil v vlogo psihoterapevta.

Če zdaj to poskušam razdelati: z razvojem romana odrašča tudi Kopriva, razmerja moči se prevesijo, ko v najstniškem obdobju Pajkovka izgubi predvsem fizično, nato pa tudi drugo premoč nad otrokoma. Najprej se odseli brat, nato še Kopriva, ki proti koncu precej z distance opazuje dogajanje. Kljub vsej drami se mestoma pojavijo določene razpoke, ki dajejo slutiti, da bi bilo zgodbo mogoče zapeljati tudi drugače. Čeprav se Kopriva ukvarja predvsem s tem, da bi dokazala, da mati vendarle ni povsem psihično zdrava, dopušča tudi bolj kompleksne interpretacije. Tako na primer pravi, da predvideva, »da ima kakšne skrivnostne travme na dogodek ali pa jo kak potlačen sram spominja na kaj globoko skritega«. Da je tudi mati rezultat lastnih okoliščin, kažeta tudi njena obsedenost z »nedolžnostjo« ter njeno obsedeno obtoževanje, da ji je Kopriva s tem, ko se je rodila, uničila življenje. To seveda pod nobenim pogojem ne opravičuje njenega nasilja, a če bi se na teh mestih roman zadržal dlje, bi to učinkovalo veliko prepričljiveje, delo pa bi bilo tako kompleksnejše. Veliko bolj kot pa s psevdopsihiatrično oceno, ki jo Kopriva spiše verjetno s pomočjo interneta. Sploh pa je že ta obrat v percepciji matere poveden sam zase. Če na začetku beremo, da je mati nora, ker se je sama tako odločila, sta zdaj oba z bratom prepričana o nasprotnem. To se pač zgodi, če utrjuješ določen narativ. Prej ko slej te bo brcnil v rit. Ali pa gre morda za to, da mlada ženska ne more imeti psihičnih težav, medtem ko to v starosti pride v paketu?

Kakorkoli, na koncu smo priča tudi soočenju matere in hčere. Kopriva si namreč kljub vsemu želi mater »razumeti, brez sodb in obsodb«, prosi jo le, naj bo odkrita do sebe in do nje. A Pajkovka tega ne zmore, ujeta je v svojo resnico, prav tako je Kopriva ujeta v svojo, paralelna samoviktimizacija obeh pa povsem onemogoča komunikacijo, kaj šele razumevanje.

Če roman že na začetku jasno zariše, kdo so zlobneži in kdo junaki, se to na koncu le še enkrat utrdi. Kopriva se naposled odreče vsej morebitni dediščini in se s tem dokončno osvobodi. Morda pa je to del folklore in se drugače roman niti ne bi mogel skleniti. Vse se namreč konča pri denarju, ali kako že?

O avtorju. Sašo Puljarević (1995), baje literarni kritik, prevajalec in publicist, je doštudiral. Na ljubljanski Filozofski, seveda. V sklopu projekta časopisa Delo je prejel nagrado mlado pero za mladega kritika. Nekaj njegovih kritik najdete v Delu, predvsem pa v Literaturi in na Arsu. Prevaja iz bivše srbohrvaščine in makedonščine, se na Arsu … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.