Thank you, Captain Obvious.

Današnji časi, ugotavlja Esad, so drugačni in le redkokdo se je zmožen tako odpovedati produktivnosti.

Pri tem je toliko očitneje, da pripoved favorizira določene klišeje in se ujame v past pridiganja o spodobnosti.

Selišča, gobišča, rečišča, sečišča, sončišča, zgoščišča, središča, zidišča, gnezdišča, mejišča … Ob tem seznamu se ne zavemo le tega, kako bogat jezik je slovenščina, temveč tudi zanimive lastnosti besed, ki se končajo na -išče, da določajo neki širši prostor ali skupek. Selišča, peta pesniška zbirka Kristine Kočan, tako že z naslovom priklicujejo množico asociacij in mnogoterih pomenov, ki se bodo razpirali med stranmi, sporočajo pa tudi to, da lahko pričakujemo premišljeno igro z jezikom.

Moja najljubša opredelitev postmodernizma je verjetno tista Ecova, ki pravi: »Postmodernistična drža me spominja na obnašanje nekoga, ki ljubi neko žensko, zelo izobraženo, in ki ve, da ji ne more reči ›noro te ljubim‹, zato ker ve, da ona ve (in da ona ve, da on ve), da je to frazo napisal že Liala. Navzlic temu pa je neka rešitev. Lahko bi rekel: ›Kot bi rekel Liala, noro te ljubim.‹«

Mladostna sla po svobodi na hrumečih motorjih, trave polni žepi oguljenih kavbojk in v nedosežno prihodnost postavljeni postindustrijski obeti neskončnega napredka zapolnjujejo štiri poletja francoske periferije v drugem romanu Nicolasa Mathieuja.

Tretja zbirka Tine Kozin »Nebo pod vodo« je korenito drugačna od prejšnjih dveh, najočitneje od Šumenj, kakor v kratki in tehtni spremni besedi opozori urednik Aljaž Krivec.

Borut Golob je že s prvencem odločno nakazal svoje posege v domačo prozaistiko in z romaneskno fugo za motorko s srečnim koncem Smreka bukev lipa križ, podnaslovljeno »domačijska povest«, ker se pač dogaja na podeželju, čeprav ne ravno izključno med podeželani, pokazal, da se bo bolj kot naraciji posvečal refleksivnemu drobljenju ter svoje opilke in okruške zgodb obračal proti podalpski zagovednosti.

Roman Mamina zapuščina japonske pisateljice Minae Mizumura je melanholična pripoved o preprosti ženski, ki se sredi vrveža kapitalističnega vsakdana sodobne Japonske odloči za spremembo, s katero doseže neodvisnost in samostojnost.

Mnogoboj mitologij ni prva samostojna knjižna zbirka Sergeja Harlamova, leta 2011 so izšli Jedci. Ne gre zanikati, da so v Jedce že vpisane in začrtane smernice, strukture in poetike, ki nezmotljivo določajo tudi Mnogoboj mitologij, vendar pa le-ta predstavlja tudi odmik od Harlamovih začetkov, ali če hočete, stopnjevanje oziroma vzpon na drugo stilsko in vsebinsko raven.