Kako utripa ptičje srce med selitvijo

Selišča, gobišča, rečišča, sečišča, sončišča, zgoščišča, središča, zidišča, gnezdišča, mejišča … Ob tem seznamu se ne zavemo le tega, kako bogat jezik je slovenščina, temveč tudi zanimive lastnosti besed, ki se končajo na -išče, da določajo neki širši prostor ali skupek. Selišča, peta pesniška zbirka Kristine Kočan, tako že z naslovom priklicujejo množico asociacij in mnogoterih pomenov, ki se bodo razpirali med stranmi, sporočajo pa tudi to, da lahko pričakujemo premišljeno igro z jezikom. Zbirko sestavljajo trije večji sklopi, imenovani »Srečišča«, »Selišča« in »Mislišča«. Vanje je vpisan neki paradoks, od množinskih besed bi pričakovali skupnost, mnoštvo, morda celo bolj družbeno usmerjene pesmi, ki se ukvarjajo s kolektivom, a pesmi se vztrajno obračajo navznoter, kot bi govorile neki skrivni jezik, ki ga lahko odklene samo intima. Prav tako se paradoks rojeva na meji med odpiranjem in zapiranjem verzov, na meji med bližino in odhajanjem, iskanjem doma in bežanjem. Ta kontrast se vzpostavlja tudi s samo formo pesmi, saj so napisane v kratkih verzih, ki praviloma obsegajo največ pet besed, njihov jezik pa je precej nežen, zato se spet ustvari še ena plast nasprotujočih si sil. Pesniški jezik je odmerjen, v njem ni nič odvečnega ali baročno obloženega, pogosti so postopki, kot sta aliteracija in inverzija. Čeprav gre za sodoben prosti verz, je zaradi uporabe inverzije pogost občutek zastajanja besed, kot bi jih subjektka trgala iz sebe, saj se sicer zadržujejo v seliščih. Prevlada pa verzni prestop, ki postaja vedno bolj prepoznaven del avtoričinega sloga in se v pričujoči zbirki ustoliči kot tisti postopek, ki nam vzame sapo, saj nas kratkost verzov nenehno peha na rob, ki to ni, zato se vsakič znova ulovimo in se nam razpirajo vsakič novi pomeni. Kot v spremni besedi izpostavi Aljaž Krivec, pa zaradi anžambmaja ne pride do razsekanosti, ki bi jo pričakovali, ampak še bolj prevlada ta občutek paradoksa, v katerem je vsak element zbirke »samostojen, a tudi le del širše mreže«. Pravzaprav je anžambma tako vseprežemajoč, da je skoraj nemogoče citirati izseke iz posameznih pesmi, saj se besede druga na drugo navezujejo v ovinkih in dolgih kaskadah, kar še bolj utrjuje občutek o enotnem pesniškem delu.

Prvi cikel, »Srečišča«, se srečuje v dvojini, subjektka zapiše: »v zavetrju / poljubov / se naseljujeva / v vsemirju.« Vprašanje simboličnega doma in pripadanja je zastavljeno kompleksno in se z vsako pesmijo vzpostavlja na novo. Takšna je na primer pesem »rogovje«, ki spet napeljuje na že omenjeno dvojnost, saj v njej spremljamo prizor domačnega ljubljenja, po odhodu pa je ljubimec na cesti soočen s krutim prizorom povoženega jelena. Primerjava dveh teles je naravnost presunljiva: »kot še pred uro čez / moj boš šel / z roko čez / njegov drget moj / duh ga bo prežel / ne bom vedela / kaj odvrniti tiho / se bom pogreznila / nazaj v najin vonj / bo ostal.« Podobno se zgodi v pesmi »srobot«, ko se subjektka spominja, kako je v njeno meso zaril vseh deset prstov, in obenem vpija rošenje pomladnega dežja po strehah. Ko se zabrišejo meje med telesi in občutki, se subjektkino telo spreminja v ptičje, zaznati je ali neverjetno povezanost z naravo ali pa kar hibridnost subjektke (»me vabiš / s kljunom segam / vate me prižemaš / trdno v moje ptičje / srce rineš«), ptica pa kmalu postane osrednji simbol knjige. 

Prelom v naslednji sklop, »Selišča«, se zgodi z napovedjo, da je pot edino zatočišče: »je selitev vedno / res obljuba za / povratek nas reši / odhod že pred / odhodom med / spanjem in / budnostjo.« Ob tem se subjektki zapišejo tožbe za begavimi, ki niso neboleče, saj pri odhodih nekdo vedno ostane zadaj, pa naj gre za fizični odhod v tujino ali pa izgubo bližje osebe. V tem smislu je treba razumeti tudi naslov pesmi »selitev vase ali od takrat zbiram polžje hišice«, v kateri se zgodi prehod iz človeka v polža, na precej grafičen, a ne grotesken način – zaradi rane pride do zapiranja v lupino. Zato lahko »Selišča« razumemo tudi kot rano zbirke, ki jo subjektka poskuša očistiti in zakrpati ali pa jo vsaj sprejeti. Daje občutek ranljivosti in surovosti, s tem, ko nam kaže svoje plasti polžje hišice, se odpira navzven in pri tem poskuša spregledati lastno bolečino. Zaradi potovanj, ki so vpisana v Selišča, subjektka pogleduje tudi v tujino, predvsem čez lužo, kjer izstopa zgodba milijonarja, ki je hotel v Centralni park naseliti vse ptice, ki jih je našel pri Shakespearu. Poleg pojava ptice, ki se vedno bolj plasti, je ta podoba pomembna tudi zaradi svojega širšega komentarja samopašnosti in škodljivosti takšnih in drugačnih zavojevalcev, čeprav je ta res subtilen, pa ostane z nami, saj pesnica ne moralizira, temveč zgolj oriše absurdnost tega dejanja, ki se ga da zvesti na mnoga druga prevzetna dejanja kolonizatorjev vseh vrst. Motiv ptice se dalje razvije v ptico selivko, velikokrat v štorkljo, ki je spet uporabljena dvojno: po eni strani je selivka, ki se vsako pomlad vrne v isto gnezdo, po drugi pa tudi ptica, ki po izročilu nosi otroke. Ta misel na vrnitev se močno zasidra v poetiki, ki se ozira okrog »kot s kompasom proti toploti«, neizbežna vrnitev pa se ne zdi toliko obveza kot obljuba ali celo upanje na prihodnost, na pribežališče za utrujene, ki se bodo vrnili po dolgi poti. Konec koncev pa je v selitve vpisano še nekaj – nestalnost. Ta se izjasni v zadnji pesmi sklopa, ki opisuje obalne naplavine in spominja na fenomen, ko je na ameriško zahodno obalo leta 2011 naplavilo tone in tone predmetov, ki jih je s seboj vzel cunami na Japonskem: »ne le na otokih / vsepovsod vse naplavi / samo kdaj in kje.« 

V tretjem in zadnjem ciklu pa se premaknemo v mislišča. Ta se izkažejo za najšibkejši del zbirke, saj ne uspejo ujeti napetosti prejšnjih dveh ciklov. Vplesti poskušajo še druge akterje oziroma na trenutke delujejo kot koncept hive mind, kjer se razne misli in entitete združujejo in prehajajo (od tod potem naslovno mislišče), a pesmi kot samostojne enote izgubijo fokus – z močnimi zaključnimi verzi sicer vsakič znova pristanejo na nogah, a se nikakor ne odlepijo od tal. Pričakovali bi, da bomo po tem intenzivnem potovanju v zadnjem dejanju doživeli katarzo ali pa da bo avtorica zbirko povzdignila in jo nato izpustila v veter, da zajadra na svojih krilih, vendar pa se zgodi prevelika razdrobitev za kaj takega. Vseeno lahko prepoznamo ponovno dopolnitev simbola ptice, ki se preseli v gledišče subjektkinega sina (»takrat se zgrne noč / moj sin spi ptice / šteje ves dan / so se zbirale / na češnji na / njegovem obrazu«), pa tudi željo po iskanju in zadržanju toplote oziroma končnega selišča, kjer dvomi vsaj potihnejo, če se že ne razblinijo. Zbirka Selišča je prepoznavnejša in verjetno tudi prelomnejša, če jo beremo v kontekstu avtoričinega celotnega opusa, saj izstopa po svojem poslanstvu, da bi izpisala celovitost selišč, da bi (za)objela paradoks, in pri tem uporablja učinkovite pesniške postopke, ki se ne upehajo do zadnje strani. Selišča nas namreč naselijo v svet, ki ga poprej še udejanjijo.