Na robu plamena

Ob podelitvah literarnih nagrad se redno ponavlja vprašanje: ali je nagrada zares merilo kakovosti? A pomembnejše od tovrstnih dvomov je prepoznanje, da nagrada – še posebej takšna, kot je kresnik – vsaj za hip osvetli del literarnega prostora, ga simbolno prizna in ga ponudi širši kulturni javnosti kot vrednega pozornosti. Vsakoletna peterica finalistov zato ne predstavlja le petih knjig, ki naj bi bile najboljše, temveč pet različnih poetik, pozicij, pet načinov, kako misliti svet skozi literaturo. In prav ta raznolikost – vse pogosteje tudi formalna radikalnost, tematska zahtevnost in žanrska odprtost – se zdi eden najpomembnejših skupnih imenovalcev zadnjih let.

Letos je v ospredju generacijsko raznolika peterica, ki pa jo bolj kot časovna ali slogovna bližina povezuje zavestna odločitev, da literatura ni le estetski okras, ampak je prostor mišljenja, etični preizkus in politična gesta. Kresniška peterica tako sestavlja nekakšen zemljevid skrajnih leg slovenske proze: od skoraj esejistične distopije preko prefinjene otroške perspektive zgodovinske travme do hibridne ekokritične fikcije brez klasične pripovedne opore. Skupni imenovalec ni več zvrst, temveč ambicija: razpirati, ne pomirjati; postavljati vprašanja, ne nuditi utehe.

Kresnik tako ni le nagrada za najboljši roman preteklega leta, je tudi priložnost za vsakoletni popis literarnega stanja – in vse bolj se kaže, da to stanje ne stremi več k harmoniji, temveč k odprtosti. Če je kresnik včasih pomenil priznanje tradiciji – kontinuiteti neke slogovne ali nacionalne literarne zgodbe –, danes pomeni nekaj drugega: odprtost prostoru, ki ga literatura še lahko zasede, in pripravljenost, da ta prostor mislimo znova. Bralec danes ni več pasiven opazovalec sveta v literaturi, temveč je povabljen k aktivni interpretaciji, k etičnemu in estetskemu naporu. Prav ta napor pa je tudi tisto, kar literaturo ohranja relevantno v času, ko je vse podvrženo algoritmom, hitrosti, poenostavitvam.

Objava finalne peterice je dogodek zase, saj sproži pričakovanja, ugibanja, pa tudi polemike. Letos je žirija izbrala pet romanov, ki odstopajo po odtenkih, literarni moči in pisanju, sočasno pa lahko v njih razberemo željo, da izbere raznoliko, premišljeno in žanrsko ter slogovno razprto peterico. Strinjamo se lahko, da jim je to uspelo. Pet knjig, pet svetov, pet poetik. Čeprav so si med seboj izrazito različni, je vsem romanom skupna potreba po poglobljenem pogledu na čas, ki nas določa: na preteklost, ki je travmatična in učena, na prihodnost, ki se zdi izmuzljiva, in na sedanjost, ki jo zaznamujejo izbris, manipulacija, eksistencialna odtujenost in razpad kolektivov.

Kazimir Kolar: Onečejevalec (Goga)

Roman Kazimirja Kolarja je mračna, hiperrefleksivna kronika nihilizma in umetniškega obupa, umeščena v distopičen ne-prihodnji svet. Osrednji lik, Theodor Baumann, ni več umetnik, temveč kurator performansov, ki postajajo vse bolj nasilni in vse manj ločljivi od realnosti. Kolar oblikuje na trenutke skoraj karikaturno grotesko, a jo rešuje z natančno izpisanim esejističnim tonom, ki bralca vpenja v notranjo logiko sveta, kjer se ironija seseda sama vase. Roman vsekakor ni za vsakega bralca – je hermetičen, v določenih momentih tudi konceptualno prenapet –, a je prav s svojo izpostavljeno nelagodnostjo nujno opozorilo, da slovenska proza še zmore biti politična in umetniško samozavestna hkrati.

Kolarjeva raba intertekstualnosti in eksplicitne filozofske ravni besedila ustvarja plastovito podobo sodobnega človeka, ki ni več subjekt, temveč konstrukcija iz pogleda drugih. Lik Baumanna, ki se posmehuje vsemu, vključno z lastno umetniško bedo, je subverziven, a tudi tragičen. Gre za roman, ki v ospredje ne postavlja dogajanja, temveč mišljenje. Ravno zato ni zgolj refleksija o umetnosti, temveč tudi kritika sodobnega sveta, ki si želi umetnosti zgolj kot tržnega blaga ali moralne opore. Baumann kot lik tega ne zmore več ponujati – in se zato raje umakne v performativno uničenje. Roman zahteva veliko – predvsem pa bralca, ki je pripravljen dvomiti tudi o lastni vlogi v tekstu.

Feri Lainšček: Kurja fizika (Beletrina)

Zadnji del Lainščkove trilogije Kurji pastir je meditacija o otroštvu in spominu. Pripovedna linija je preprosta, a simbolno nasičena: meja med realnim in sanjskim se tanjša, spomin je vedno hkrati intimen in mitološki. Avtorjeva prepoznavna poetika tu doseže svojevrstno zrelost: namesto eksplicitnih poant ponuja atmosfersko naracijo, ki se naslanja na čebeljo natančnost opisa in čutenja. Čeprav se roman morda ne dotakne vseh bralcev enako močno, pa brez dvoma izraža pomembno poanto: da se o življenju na obrobju lahko piše brez folklorizacije in brez nostalgične patine.

Posebnost romana je tudi njegova sposobnost, da z izjemno preprostostjo vzpostavlja univerzalno izkušnjo: otrokovo prizadevanje za razumevanje sveta odraslih, simbolne podobe kur, molka, vetra in narave, ki delujejo skoraj totemsko. Lainšček ne moralizira, ne idealizira revščine ali ruralnega okolja, temveč vztraja pri empatiji in natančnosti. Gre za roman, ki je izmed peterice morda najmanj konceptualno zahteven, a prav zato najbolj čustveno pretočen. Njegova moč tiči v kontemplaciji, v tišini med stavki, v sposobnosti prikazovanja sveta, kjer poezija ni forma, temveč način preživetja.

Tina Perić: Ćrtice (Goga)

Prvenec Tine Perić je najkrajši, a morda najbolj slogovno izpiljen. V njem sledimo Miji, deklici, ki odrašča v času slovenskega osamosvajanja in očetovega izbrisa. Zahvaljujoč jeziku, subtilnosti opazovanja in premišljeni vinjetni strukturi je roman dostopen, a ne poenostavljen. Ćrtice v izpovedne drobce vpisujejo kolektivne napetosti tistega časa: nacionalizem, razpad, spomin. Avtorica ubesedi kompleksno zgodovinsko temo skozi otroški pogled, a nikoli ne zaide v infantilizacijo. Gre za presenetljivo zrel prvenec, ki z omejenimi sredstvi doseže veliko.

Izstopajoča odlika romana je njegova zmožnost, da o politični in zgodovinski travmi pripoveduje skozi majhne geste, družinske pogovore, napetosti med odraslimi, ki jih otrok zaznava, a ne razume povsem. S tem roman učinkovito razgrinja način, kako se kolektivni dogodki usedajo v zasebni spomin. Vinjetna oblika odlično ustreza temi – tudi spomin se namreč vrača v drobcih, fragmentih, brez celovite naracije. Ćrtice tako niso zgolj roman o izbrisu, temveč o formiranju identitete v času razpada – o tem, kako družina, jezik in zgodovina neprestano pogojujejo pomen besed, ki jih govorimo in (ne)razumemo.

Anja Radaljac: Prst v prekatu (Litera)

Verjetno najbolj radikalen roman v peterici, vsaj kar zadeva formo. Prst v prekatu je sintezno delo, ki združuje prozo, esej, liriko in dokumentarne vložke. V njem nastopajo mrtvi pripovedovalci, glivne mreže razmišljajo, razvijajo se filozofska vprašanja o veri in alternativnih svetovih. Anja Radaljac ustvarja zmes intime, ekologije in politične kritike, ki zahteva pozornega in angažiranega bralca. Besedilo je hkrati eterično in grozeče, ujeto med melanholijo in distopijo, preteklostjo in možnostjo drugačne prihodnosti.

Roman se izmika enoznačni žanrski opredelitvi in raje gradi vzporedne svetove, kjer telesa postajajo arhivi, zemlja prostor spomina in korenine komunikacijska mreža. V njem ni zgolj politične osti, temveč tudi globoko filozofsko vprašanje o tem, kaj pomeni verjeti v drugačen svet. Radaljac zavrača linearnost, zavrača celo potrebo po tradicionalnem liku in dogajalni logiki. To je besedilo, ki na novo definira, kaj roman sploh je – in prav zato morda najbolj jasno napoveduje, kam gre lahko slovenska literatura v prihodnje: onkraj forme, onkraj reprezentacije, naravnost v tkivo jezika kot prostora odpora.

Ana Schnabl: September (Beletrina)

Roman September je psihološki tok zavesti, ki se razpira okrog travmatičnega dogodka iz otroštva. Glavna junakinja Evelin nas vodi skozi različna obdobja svojega življenja – od otroštva, polnega občutkov izgube in nesprejetosti, do zgodnje odraslosti, kjer njeno hrepenenje po svobodi trči ob nevidne zidove okolja. Schnabl Evelin ne upodobi kot klasične junakinje, ki raste in se osvobodi, ampak bolj kot nekoga, ki se vedno znova srečuje z razpokami – med telesom in duhom, med željo in prepovedjo, med tem, kar si želi, in tem, kar ji družba dopušča.

Pomembna tema romana je represija – spolna, čustvena in družbena. Schnabl zelo spretno pokaže, kako pričakovanja in nadzor, ki so na prvi pogled skoraj neopazni, posameznico tesno stiskajo. Zgodba se gradi počasi, skozi drobne premike, postopno razpadanje iluzij, brez velikih dramatičnih preobratov. Bralec mora biti potrpežljiv, a se mu ob koncu odpre bogat in niansiran svet. Jezik romana je natančen, skoraj skop, a hkrati poln lirične lepote. Včasih smo povsem v Evelinini glavi, drugič se ton v romanu ohladi in distancira, kot da bi se želela junakinja zaščititi pred lastnimi čustvi. Prav ta nihanja poganjajo roman naprej. September tako ni le roman, ki ga beremo zaradi užitka, ampak tudi literarno dejanje, ki nas vabi k razmisleku o položaju ženske v sodobni družbi, o patriarhatu in o nevidnih družbenih strukturah, ki določajo naše izbire. Schnabl nadaljuje svojo dosedanjo avtorsko poetiko: združuje eksistencializem s kritiko patriarhalnih vzorcev in poudarjeno estetsko izdelavo stavka. Med vsemi petimi romani je September najbolj konsistentno intimen, čeprav tudi najneposredneje literaren v bolj klasičnem pomenu: je roman o ženski, ki skuša razumeti samo sebe. In prav zato pretrese.

Sklenjeni svetovi, odprta družba?

Predsednik žirije Igor Bratož je letošnjo peterico označil za »pet zelo različnih knjig, ki pa ponujajo bralcu sklenjene svetove«. V to oznako lahko vpišemo tudi vprašanje: komu so ti svetovi dostopni? Peterica je slogovno raznolika, tematsko zahtevna, formalno pogosto eksperimentalna. Romanom je skupna težnja po preseganju individualnega: tudi kadar sledimo posamezniku, je ta vselej vpet v sistem, okolje, zgodovino. Prav ta obrat stran od individualizma je morda tisto, kar letošnje romane najbolj povezuje. Vsi skupaj ne ponujajo le literarnih svetov, temveč tudi etiko branja: zahtevajo čas, pozornost, potrpežljivost. V obdobju hitrih klikov in marketinško oblikovanih knjig je že to vredno kresniške bakle.

Ob tem velja poudariti tudi razveseljivo dejstvo, da letošnjo peterico v veliki večini sestavljajo avtorice. Njihova prisotnost ni več marginalna, temveč osrednja – z odločnimi, raznolikimi in kompleksnimi glasovi sooblikujejo horizont sodobne slovenske proze. Ne kot izjema, temveč kot pravilo. Tega ne počnejo zgolj z intimno refleksijo, temveč z jezikovno drznostjo, strukturnim premislekom in estetsko samozavestjo.

Skoraj v vseh romanih se pojavlja tudi motiv zgodovinske travme – naj bo to izbris, razpad kolektiva, represija, izguba doma ali uničenje naravnega sveta. Te travme niso samo zgodovinske reference, ampak aktivna snov, iz katere je stkana sedanjost protagonistov in pripovedi. Slovenska literatura se tu ne zapira v preteklost, ampak jo uporablja kot optiko, skozi katero natančneje razbira sedanjost – pa tudi kot sredstvo, s katerim riše napetosti, ki niso ostale za nami, temveč še vedno oblikujejo naš vsakdan. Ravno v tem razkrivanju neprekinjenosti med preteklim in sedanjim ti romani morda najostreje izrisujejo čas, v katerem živimo.

Če poskušamo iz teh petih romanov razbrati tudi podobo slovenske literature prihodnosti, lahko rečemo, da se ta obrača k robovom: k mejam žanrov, form, identitet in družbenih norm. Obenem se kaže jasna pripravljenost avtoric in avtorjev, da literature ne uporabljajo le kot prostor estetskega izraza, temveč tudi kot orodje za refleksijo družbe, jezika, spola in zgodovine. Morebitna prihodnost slovenske proze je tako morda res v prepletu eksperimenta in empatije, v pisanju, ki ne beži pred kompleksnostjo, temveč jo objame in vztraja v njej.

Ali bo kateri med temi romanu tudi ostal? To bo pokazala zgodovina. A že zdaj je mogoče trditi, da vsak izmed njih na svoj način širi polje slovenskega romana: tematsko, slogovno, politično in eksistencialno. A čeprav lahko reflektiramo romane, avtorje in poetike, podelitev sama ostaja nekaj skrivnostnega – trenutek konsenza, a tudi odločitve, ki bo nekoga izpostavila, druge pa (začasno) potisnila v senco. Zanima me, kako bo žirija utemeljila svojo odločitev in kakšen interpretativni okvir bo dala izbranemu delu. Bodo stavili na aktualnost, univerzalnost, eksperiment, tradicijo? Bodo poimenovali tendenco, smer, tok?

V času, ko literarna nagrada ne pomeni več nujno tudi množične recepcije, je prav naloga refleksij, kot je ta, da vzpostavijo dodatni prostor branja, premisleka in dialoga. Obenem se zdi, da je čas za jasno vprašanje: čemu sploh še služi nagrada, če ne zna ali noče biti pogumna? Če znova in znova potrjuje že znano, potrjeno, varno – potem ni več iskrica prihodnosti, temveč ornament preteklosti. Letos bi bil pravi trenutek, da se nagrade ne podeli zgolj romanu, ki je najbolj izpopolnjen v klasičnem smislu, ampak tistemu, ki resnično razširja možnosti literature – tudi če je neudoben, nečist, tvegan.

Naj bo kresnik iskra, ki ne zažari le v noči kresnega večera, temveč ostane živa tudi v prihodnjih branjih, odzivih in novih romanih. Ne gre več le za vprašanje zmagovalca, temveč za preizkus, ali si slovenska literarna scena sploh še upa tvegati. In v tem pogledu je letošnja peterica ne le pokazatelj smeri, temveč tudi jasen poziv, naj pogum končno zamenja tradicijo.