Gotovost osupljive enotnosti

Nicolas Mathieu, Njihovi otroci za njimi. Prev. Saša Jerele. Maribor: Litera, 2020 (Babilon)

Lija Gantar

Mladostna sla po svobodi na hrumečih motorjih, trave polni žepi oguljenih kavbojk in v nedosežno prihodnost postavljeni postindustrijski obeti neskončnega napredka zapolnjujejo štiri poletja francoske periferije v drugem romanu Nicolasa Mathieuja.

Poleti leta 1992 štirinajstletni Anthony uživa v počitniškem dolgočasju; z dve leti starejšim bratrancem kadita travo, po plažah iščeta pomanjkljivo oblečene punce in izkoriščata prilike za zastonj alkohol na zabavah premožnejših vrstnikov. Zdi se, da z nekaj sreče nič ne more iti narobe, pa vendar za eno noč »izposojeni« očetov motor povzroči serijo nesrečnih dogodkov, začenši z razdorom Anthonyjeve družine, pa tudi družine težavnega Hacina.

Na prvi pogled se zdi, da protagonistov Mathieujevega bildungsromana – Hacina, Anthonyja ter njegove simpatije Stéphanie – ne veže kaj dosti skupnega; prvi iz blokovske četrti magrebskih priseljencev, drugi iz socialno, finančno in čustveno nezadovoljne delavske družine, tretja podžupanova hči s sanjami o Parizu in z bazenom pred hišo. Podobnih starosti poletje 1992 preživljajo po istih zabavah in od staršev enake pridige poslušajo brez zavedanja, da imajo dejanja lahko resne, celo dolgoročne posledice. Vročekrvni Hacine se nanje morda še najbolj požvižga, a jih najmočneje občuti, saj ga oče zaradi kraje in požiga motorja za kazen pošlje nazaj v Maroko, ob vrnitvi v Heillange poleti 1994 pa ga neporavnani računi stanejo zoba. Junak se od vsega začetka počuti ujetega v vlogo maroškega priseljenca, tako ali tako vedno krivega, vedno tistega z drogami, z nožem, z ukradenim motorjem, vedno tistega, ki bo udaril prvi. Anthony je vsako drugo poletje tisti, ki Hacina dejansko ali figurativno udari nazaj, kar pa ne vodi ne v spravo ne v končni obračun, četudi njune razprtije pripomorejo k temu, da izgubita vsak svojega očeta – Hacinov se hirajoč in bolan sčasoma dokončno vrne v Maroko, Anthonyjev pa kljub poločitvenemu obdobju streznitve ponovno podleže alkoholu in konča na dnu lokalnega jezera.

V nekaj presledkih vsako drugo poletje sledimo odraščanju treh glavnih junakov, a obenem tudi odraščanju mesta samega; če je Heillange še leta 1992 le zaspan ostanek propadlega jeklarskega središča, se štiri leta kasneje že kiti z minigolfom, obnovljenim bazenom, kampom in turistično ponudbo malodane na nivoju Saint-Tropeza – vsaj po besedah župana, ki ga na proslavi za 14. julij pretežno okajeni prebivalci poslušajo le napol. Razvijanje mesta je navsezadnje le navidezno, in preko protagonistov in spleta njihovih družin in znancev vidimo, da vse ostaja enako: za sveže prepleskanimi fasadami in na novo postavljenimi izložbami tega ali onega lokala se skrivajo isti izrazi tako na novih kot na starih obrazih. Četudi so protagonisti proti koncu, poleti 1998, že odrasli in se iz upornikov prelevijo v bolj ali manj neopazne, če že ne tako produktivne člane družbe, želja po svobodi (karkoli naj bi ta bila) ne odraste v popolno apatijo – fanta še vedno hlepita po adrenalinski evforiji motorjev, pa naj bodo ti še tako zdelani in starih modelov, za Steph, podžupanovo hčer, je zakotno mesto še vedno premajhno in se kljub prejšnjim neuspešnim ambicijam sami sebi pusti prepričati, da je z najnovejšim načrtom za dokončni odhod zdaj res »na konju«, četudi je kot pripadnica višjega meščanskega razreda izmed trojice verjetno edina, ki bi v domačem mestu lahko kotirala više od nivoja svojih staršev.

Zunanji svet se izkaže za neprijaznega – čeprav je tudi onkraj meja Heillangea še vedno Francija, trdno združena zlasti ob skupinski evforiji (in potrošniški histeriji) športnih tekem in proslav ob državnih praznikih, so junaki zaznamovani in ožigosani z izvorom na brezupni, kategorično zagovedni periferiji. V domačem mestu nastavljene družbene razlike med njimi se izven njega zabrišejo, saj so enotno vsi del večinske neelite; Anthony se celo v nemških postojankah počuti manj tuje kot v Parizu, Stéphanie se z muko prebija skozi sita in vrtince francoskega izobraževalnega sistema, Hacine kariero preprodajalca drog kljub na videz uspešnemu začetku zaključi izigran in potisnjen nazaj v domače mesto, kjer pa kljub novi družini vseeno ostaja enak ostalim nedomovincem v soseski: »[V] glavi so imeli kup naivnih predstav, vse življenje so garali kot črna živina in nazadnje obtičali v svojem kotu, dobrodošli, a pravzaprav nezaželeni.« Tudi Anthony, čigar starši niso bili rojeni na severnoafriškem podeželju in ki ni obremenjen z neozdravljivo zamero večgeneracijske diskriminacije, je enako kot Hacine le sin odpuščenega delavca propadle tovarne Metalor in je kljub poskusom, da bi se svoji usodi izognil z vstopom v vojsko, navsezadnje kot vsi ostali obsojen na malodušno brezupje sodobnega proletariata. Zdi se, da junaki nikdar niso imeli priložnosti zares uspeti, saj po spletu različnih okoliščin, ne nujno vezanih na njihov trud, lenobo ali splošni pritisk, pristanejo malodane na začetku, po ugaslih mladostniških ambicijah sprijaznjeni v vlogah svojih staršev, ki so se jih tako zelo trudili preseči. Fanta se zdaj lahko kot vsi drugi pritožujeta nad slabo plačanimi službami, kupujeta izdelke v akciji in v lokalu ter ob jezeru z vsemi ostalimi polagata upe v negotovo prihodnost in francosko nogometno reprezentanco, medtem ko Stéphanie po očitno propadlem študiju upe polaga v tujino, kamor bo svojemu novemu fantu sledila predvsem iz globoko zakoreninjenega prepričanja, da je povsod bolje kot v Heillangeu.

Zakotno mestece ekonomskih žrtev postindustrijske dobe, ki jih pokonci držijo le še alkohol, potrošniška terapija in občutek pripadnosti na zabavah ob lokalnem jezeru, kaže sliko francoskega, pa še marsikaterega drugega obrobja v devetdesetih letih prejšnjega stoletja; prevajalka Saša Jerele v spremni besedi med drugim omenja tudi podobnosti z vzhodnofrancoskim krajem Hayange in isto letnico avtorjevega in Anthonyjevega rojstva. Kljub temu v Mathieujevem drugem, sicer z goncourtom nagrajenem romanu ne gre za nostalgično spominjanje srednješolskega zvijanja trave v ritmih Nirvane, temveč za nenavadno znano sliko deprivilegirane periferije s po družbenih vlogah pridno popredalčkanimi odraslimi, a obenem s še upanja polnimi mladimi, na videz neuklonljivi usodi navkljub – dejstvo, da je roman izšel leta 2018 in tako sovpadel z demonstracijami rumenih jopičev, zgodbo naredi še aktualnejšo. Socialne razlike, razredni boj, centralizacija, konec koncev tudi (eliti dostopnejše) izobraževanje in navidezna naklonjenost multikulturalizmu; vse to niso novonastali problemi tega ali minulega desetletja, temveč realnost tako prejšnjih kot naslednjih generacij – ter njihovih otrok za njimi.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Lija je magistrica primerjalne književnosti in japonologije. Živi v Preddvoru in zaključuje magistrsko nalogo iz založništva na temo izdajanja japonske književnosti v slovenščini.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Povsem na jasnem

    Martin Justin

    Moja najljubša opredelitev postmodernizma je verjetno tista Ecova, ki pravi: »Postmodernistična drža me spominja na obnašanje nekoga, ki ljubi neko žensko, zelo izobraženo, in ki ve, da ji ne more reči ›noro te ljubim‹, zato ker ve, da ona ve (in da ona ve, da on ve), da je to frazo napisal že Liala. Navzlic temu pa je neka rešitev. Lahko bi rekel: ›Kot bi rekel Liala, noro te ljubim.‹«

  • V nebu utapljajoče se besede

    Miha Marek

    Tretja zbirka Tine Kozin »Nebo pod vodo« je korenito drugačna od prejšnjih dveh, najočitneje od Šumenj, kakor v kratki in tehtni spremni besedi opozori urednik Aljaž Krivec.

  • Ženska, moški in voajer(ka)

    Aljaž Koprivnikar

    Francoska pisateljica Marguerite Duras (1914-1966), eno ključnih literarnih imen dvajsetega stoletja, je že v času življenja zaslovela s svojim romanopisjem, denimo književnimi deli kot so Ljubimec, Moderato cantabile, Bolečina, Boj z morjem, ob tem pa kultni status v zgodovini podkrepila tudi z režijskim in scenarijskim delom.

Izdelava: Pika vejica