Povsem na jasnem

Aljaž Krivec, Sedmo nadstropje. Maribor: Založba Litera 2020 (Litera)

Martin Justin

Moja najljubša opredelitev postmodernizma je verjetno tista Ecova, ki pravi: »Postmodernistična drža me spominja na obnašanje nekoga, ki ljubi neko žensko, zelo izobraženo, in ki ve, da ji ne more reči ›noro te ljubim‹, zato ker ve, da ona ve (in da ona ve, da on ve), da je to frazo napisal že Liala. Navzlic temu pa je neka rešitev. Lahko bi rekel: ›Kot bi rekel Liala, noro te ljubim.‹« Zato sem se nasmejal, ko sem na naslovnici romana Sedmo nadstropje, prvenca literarnega kritika Aljaža Krivca, videl živo rumeno nalepko, na kateri je z rdečimi črkami pisalo »EKSPERIMENTALNI ROMAN«. Seveda, če želiš leta 2020 napisati eksperimentalni roman, je to gesto – da te slučajno kdo ne bi vzel preveč resno ali mislil, da poskušaš neironično narediti nekaj tako neizvirnega – dobro nekako opravičiti, in kako to storiti bolje kot z nalepko, ki morda še najbolj pritiče žepnicam na vrtljivem stojalu na bencinski črpalki?

In v Sedmem nadstropju res ne manjka postopkov, ki bi jih lahko označili za eksperimentalne. Prvoosebno pripoved dopolnjujejo opombe pod črto, emojiji, skice, dramski dialog, prečrtan tekst, alineje, ponavljanje, menjave tipografije … Pogosti so tudi metafikcijski komentarji, v katerih »pisec« teksta upravičuje kakšno umetniško odločitev ali poda kakšen dodaten komentar. Tako ob oznaki pripovedovalčeve prijateljice Sabine, ki naj bi bila v osnovni šoli rekorderka v teku na 800 metrov, pripomni: »[Č]esar ne bi zapisal, ker izgleda kot slaba fora iz najstniškega romana, ampak si ne morem pomagati, ker to tolikokrat poudari, da ji daje značaj.« Pri čemer ni nepomembno, da Sabina kot lik sploh nima značaja, saj o njej nikoli ne izvemo več od tega, da dela v trgovini z oblekami, sanjari o doktoratu iz fizike in se odpravi na potovanje po Evropi. Ob metafikciji roman plodovito prevzema tudi različne žanrske postopke. Celoten roman lahko beremo kot nekakšen triler – pripovedovalec/protagonist dobi nenavadno in intrigantno nalogo: »porihtati« mora sedmo nadstropje stavbe, v kateri dela – v ta okvir so vpeti tudi odlomki, za katere se zdi, da prevzemajo postopke televizijskega žanra situacijske komedije, in taki, ki povzemajo žanr mladinskega romana s socialno tematiko.

Nalepka na platnici romana nedvomno nakazuje, da se avtor zaveda delikatnosti poskusa pisanja eksperimentalnega, kaj šele postmodernističnega romana v času, v katerem se zdi, da je bilo v romanopisju preizkušeno že skoraj vse. Vseeno pa se velja konkretno vprašati: uspe avtorju iz te množice postopkov zgraditi roman, ki bi estetsko in vsebinsko presegal dobro znane registre postmodernizma? V dobro mu lahko štejemo, da kljub mešanju pripovednih postopkov in popolni odpovedi strukturi, ki bi vodila od zapleta prek vrha do razpleta, romanu upe ustvariti občutek razvoja dogajanja. K temu najbolj pripomore sprememba, ki se zgodi pripovedovalcu. Ta na začetku romana svet razume kot povsem samoumeven – naj se mu dogajajo še tako nenavadne stvari, ob njih preprosto skomigne z rameni in nadaljuje svoj nemoteči obstoj. Ko njegov pol nemško, pol slovensko govoreči sodelavec Reinhold v joku pove, kako se je na neki fantovščini osramotil pred striptizeto, preprosto povzame: »Ampak Reinhold je itak lik iz slabega sitcoma.« Direktorjevo teorijo, da ima dva rojstna dneva, komentira: »[N]ihče ga ni zares razumel, se pa vsi spomnimo, da je […] zvenelo nekako verjetno.« Popolnoma brezvsebinski pogovor s Sabino, svojo edino prijateljico, pa zaključi: »Ampak presna torta je bila pa legit, bogami, to pa.«

S takšno samoumevnostjo bi lahko sprejel tudi sedmo nadstropje, prostor, ki je »še najbolj spominjal na scenaristični izdelek holivudskega postapokaliptičnega spektakla« in za katerega je zaradi neke direktorjeve muhe postal zadolžen. A se tu stvari zapletejo: s sedmim nadstropjem mora nekaj narediti. Ne more preprosto pustiti, da stvari potekajo, kot so sicer, saj je zdaj ta potek delno odvisen od njegovega angažmaja. To pa ga spravi v stisko: predvsem ne ve, kaj je sploh njegova naloga. Ko to poskuša ugotoviti oziroma sploh karkoli izvedeti o namenu in zgodovini prostora, naleti le še na več ugank. Pride do imena arhitekta Andrzeja Lemanowskega, ki je stavbo domnevno načrtoval, a je ta skoraj popolnoma anonimen; najde nekaj drugih stavb, ki naj bi jih Lemanowski načrtoval v Mariboru, a niti ni prepričan, ali zna pravilno brati zemljevid; dobi elektronski poštni naslov neke daljne sorodnice Lemanowskega s Poljske, ki pa mu ne zna povedati nič drugega, kot da je bil Lemanowski odljuden človek, ki je mogoče emigriral v Ameriko … Ker ne najde nič oprijemljivega, postane pomembna vsaka podrobnost, vsaka informacija pa potencialen ključ, ki bo morebiti odklenil skrivnost sedmega nadstropja. Z drugimi besedami, postane paranoičen. Kar mu seveda ne pomaga preveč: kljub budnemu opazovanju, zbiranju informacij in sledenju vsakemu, še tako majhnemu namigu ostaja sedmo nadstropje – pa tudi Sabinino potovanje, Reinholdovo vedenje, spomin na Miho, zapuščenega dečka, ki ga je pripovedovalec spoznal v osnovni šoli – ovito v tančico skrivnosti.

Na ta način roman ustvarja disonanco med formo in vsebino: vsebina, »detektivska« zgodba, zahteva razrešitev, pripovedovalec hoče zadevi »priti do dna«, medtem ko struktura teksta to dno vedno znova odmakne oziroma pokaže, da ni nič drugega kot še ena (tekstualna) površina. Poleg zgoraj opisanih pripovednih postopkov k temu najodločneje prispeva predzadnje poglavje, edino naslovljeno, »Arhitektura? Najdena scenografija!«. To se predstavlja kot spremna beseda kritičarke Anje Radaljac, v kateri ta roman interpretira kot roman s ključem, pri čemer »ključ« predstavlja Andrzej Lemanowski, arhitekt in – kar izvemo šele zdaj – scenograf, izumitelj tehnike »najdene scenografije« in avtor scenografije petih filmov, ki jih v romanu gleda pripovedovalec. Na koncu »spremne besede« tako zapiše: »Po povedanem je bržkone jasno, da so filmi […] tisti element teksta, ki osvetljuje in s ključem […] odpira razumevanje in vzpostavlja sicer povsem nepričakovana asociativna polja in možne tematske ter motivne interpretacije.« Kar je čudovito brezpomenska izjava, seveda pa so apokrifni tudi vsi filmi, monografije, intervjuji in članki o Lemanowskem, ki jih Anja Radaljac v tej navidezni spremni besedi citira. Spremni tekst uveljavljene kritičarke, ki naj bi nam o romanu povedal nekaj jasnega in gotovega, se tako izkaže za še enega od »trikov« romana. Pri tem seveda ni nepomembno, da sem sam do tega zaključka prišel tako, da Lemanowskega nisem našel na spletu – še enem nič bolj gotovem, nič bolj absolutnem (hiper)tekstu.

Bralci romana Sedmo nadstropje se tako znajdejo v podobnem položaju kot njegov pripovedovalec. Lahko ga preprosto preberejo od prve do zadnje črke, se nasmejejo od delih, ki se jim zdijo smešni (vsaj meni – in verjamem, da podobno velja za večino bralcev, rojenih po letu 1990 – se je zdel roman precej zabaven), skomignejo ob delih, ki jih ne razumejo, in na koncu pripomnijo: »Ampak tisto poglavje o filmu Cowboy’s Vanity je bilo pa legit, bogami, to pa.« Lahko pa se romana lotijo kot uganke, hermenevtičnega izziva, poskušajo povezati namige in skrivnosti priti do dna, kar pa je, kot smo videli, prav tako brezplodno početje. Lahko pa, česar pripovedovalec nikoli ne doseže, ugledajo oba ta načina postopanja kot permutacijo istega početja – torej branja –, svet pa kot mrežo tekstov brez zunanjosti, v kateri nobena skrivnost ni dokončno razrešena, noben pomen fiksno določen in končen.

Vprašanje pa je, ali ta ugotovitev za bralce še deluje osvobajajoče. Res je sicer, da ima potencial razblinjanja samoumevnosti, saj priča o tem, da pomeni, ki jih sprejemamo, niso naravno dane gotovosti, ampak produkti določenega procesa, ki ga lahko spoznamo, analiziramo in spremenimo. Na drugi strani pa se je v zadnjih letih politični naboj postmodernistične estetike izkazal tudi za precej problematičnega. Če se še enkrat vrnemo k Ecu: pomen njegove definicije lahko beremo tudi kot »dovoljenje«, da preprosto še naprej počnemo in verjamemo isto kot prej, le da znamo biti zdaj glede tega ironični. Te prtljage s »konca zgodovine« v devetdesetih pa roman, vsaj kot sem ga bral sam, ne ozavesti in tako ne uspe preseči. Morda na nekaj takega meri v zadnjem poglavju, v katerem se (brez meni razumljivega razloga) pojavi tudi t. i. »beseda na n«, a se mi ta interpretacija ne zdi preveč prepričljiva. Čeprav se roman po postmodernistično izogne naivnosti glede resnice, tako ostane nekako naiven glede postmodernizma samega in njegovih sodobnih političnih implikacij. Zato mislim, da je roman Sedmo nadstropje, čeprav estetsko učinkovit, kot poskus oživitve postmodernističnih postopkov pomanjkljiv.

O avtorju. Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in zgodbe, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Gotovost osupljive enotnosti

    Lija Gantar

    Mladostna sla po svobodi na hrumečih motorjih, trave polni žepi oguljenih kavbojk in v nedosežno prihodnost postavljeni postindustrijski obeti neskončnega napredka zapolnjujejo štiri poletja francoske periferije v drugem romanu Nicolasa Mathieuja.

  • V nebu utapljajoče se besede

    Miha Marek

    Tretja zbirka Tine Kozin »Nebo pod vodo« je korenito drugačna od prejšnjih dveh, najočitneje od Šumenj, kakor v kratki in tehtni spremni besedi opozori urednik Aljaž Krivec.

  • Zabaven trk živih in živih mrtvecev

    Gaja Kos

    Sfar, pomembna figura novega francosko-belgijskega stripa, pa tudi romanopisec in režiser, nagrajevan in prevajan, tudi slovenskemu bralcu nikakor ni neznan; pred kratkim je njegovo ime zazvenelo ob Graščini, še prej ob zabavnih stripih o Merlinu itd. Vampirček gre v šolo, ki je izšel v sozaložništvu Zavoda Stripolis in Mladinske knjige, pričenja novo zbirko Stripeki, ki je še en dokaz, da je strip (za vse starostne kategorije) pri nas vse bolj prisoten in – upati je – tudi zaželen in bran.

Izdelava: Pika vejica