O mehanizmih in kosmatih tacah

Dobro se spomnim, kako sem pred nekaj leti po dolgem času ponovno segel po nekem mladinskem romanu – želel sem se soočiti z njegovo prekrasno, a motno podobo, ki je bila zasidrana nekje globoko v mojem spominu. Hobita sem se spomnil kot lepe zgodbe, a sem, kljub temu da ga že vse od zgodnjih let nisem prebral, nekako sprejel, da je pač nekoliko enostavnejši mlajši brat Gospodarja prstanov, sploh pa Silmarilliona, Tolkienovih velikih del. Hobita je konec koncev napisal za mlade bralce … Ali pač?

Dobro se spomnim torej, kako sem pred nekaj leti po dolgem času ponovno segel po Hobitu. Takrat sem bil presenečen – predvsem sem opazil, kako se ta pripoved o preprostem junaku s kosmatimi nogami iz poglavja v poglavje poigrava s pričakovanji bralca: za zmaja vemo že od samega začetka (to je velika naloga, na katero se junak odpravlja – zmaj je narisan celo na zemljevidu), in glede na zgled junaških zgodb nasploh lahko sleherni bralec upravičeno pričakuje, da bo med zmajem in na videz nesojenim junakom ob koncu romana prišlo do nekakšnega epskega obračuna. A do tega ne pride – zmajevi smrti sploh nismo priča, pokonča ga neki neznan junak, za katerega prvič slišimo, vse to pa se zgodi že kmalu v drugi polovici zgodbe, kar ovrže predstavo o zmaju kot velikem zlikovcu, resnično zlo pa mora bralec nato iskati.

Zgodba sicer v primerjavi z nekaterimi drugimi deli istega avtorja res ni tako kompleksna, a to bi lahko dejali tudi o marsikaterem nemladinskem literarnem delu. Tudi v primeru njegovega »mladinskega romana« pa je več kot očitno, da je Tolkien pisal zrelo literaturo, zrelost te literature pa je tičala prav v zavedanju, da je bralec, pa četudi mlad, soudeležen v snovanju pomena zgodbe, da ob branju tvori pričakovanja, s katerimi se besedilo lahko igra – da sta torej bralec in besedilo v konstantnem dialogu. Hobit to vsekakor ponuja. Ponuja izkušnjo popotovanja »tja in spet nazaj«, s katerega se bralec v svoj dobri stari šajerski (hm, deželanski) dom ne vrne enak. To pa je nekaj, kar bi lahko rekli tudi o dobri (mladinski) literaturi nasploh: da torej v prvi vrsti ne podcenjuje svojega občinstva, ne ponuja zapakiranih, ready-made moralističnih naukov, saj njen namen ni poučevati, pač pa ponuditi izkušnjo, popotovanje, s katerega se nikdar ne vrnemo povsem enaki in ki je povsem neodvisno od naše starosti. Se navsezadnje ne naučimo največ in najdragocenejših reči prav iz izkušenj?

Kaj bi torej lahko zapisal o izkušnji branja Mehanizma Roka Vilčnika? Po strukturi bi ta roman na prvi pogled resda lahko primerjali tudi s Hobitom: v obeh romanih spremljamo popotovanje z raznimi izzivi, prigodami, nezgodami, na poti protagonisti spoznavajo različne pomočnike in nasprotnike, vse pa se konča z velikim spopadom. Ko Titini prične ugašati luč, ki je nekakšen vir njene življenjske sile, se s prijateljem Titinom odpravita na pot po »pustem morju črnine«, kraju, v katerem se naj bi nahajal »mojster, ki lahko popravi prav vsako reč«. Kmalu izvesta, da je vse »pokvarjeno in nikjer ni nobenega mojstra, ki zna kaj popraviti. Je le večna tema in tisoče tatov, ki vsi iščejo,« še najhujše od vseh pa so sence, »ki jih je privabil vonj po živih, ki jih mami in vabi, da ne morejo pozabiti, da so tudi same nekoč bile del njihovega sveta«. Luč ne umira le v Titini, celoten svet požira tema.

Slikoviti in nenavadno ritmični opisi v Mehanizmu prikličejo podobo romanesknega sveta in gradijo njegovo vzdušje, nikdar pa ne zapadejo v zasičeno in prekomerno razlaganje – rabijo zgolj kot implikacije in kot taki so tudi bolj uspešni. Ko Titina vpraša Titina »V svetu rogačev?«, zanj izvemo prvič in neizogibno se nam v glavi ponovi isto vprašanje. Namesto da bi nam pripoved nato ponudila razlago o tem, kakšen ta »svet rogačev« v resnici je, pa Titin odvrne le »To je najina edina možnost«, in ker ne prejmemo nobene druge razlage, lahko na podlagi Titinovih besed zgolj sklepamo, da je nevaren, kar pa zbudi radovednost in željo po spoznanju, da se še naprej sprašujemo – »Kaj je v njem tako nevarnega?« in »Zakaj je to edina možnost?« in »Kaj se je zgodilo s preostalimi možnostmi?«.

Rok Vilčnik: Mehanizem

Naša domišljija posledično že neizogibno tvori razna pričakovanja. Tovrstno grajenje domišljijskega sveta skozi implikacije ter drobce informacij pa ima še dve pomembni funkciji. Obenem zbuja občutek, da se je nekaj v svetu že zgodilo in da je obstajal, preden se je zgodba Mehanizma sploh začela. Četudi sveta ne poznamo prav dobro in se razlikuje od našega, torej slutimo neko preteklost in prostranost. Hkrati pa tudi izkoristi vse, kar je neizrečeno, kar se nato realizira šele v bralčevi domišljiji – ko o rogačih izvemo, da »so ljubili svetlobo, ki jim je nekoč dajala toliko lepega, ko so letali nad cvetočimi travniki iz preteklosti«, takšen opis v odsotnosti dodatnih razlag neizogibno dregne v domišljijo bralca in jo spodbudi, da sama dopolni, kar besedilo zamolči.

Vse to pa posebej pride do izraza pri vprašanju Titinine luči. Roman ves čas namiguje na metaforični značaj te svetlobe, a nikdar neposredno ne razkrije, kaj bi lahko predstavljala. Tudi na samem koncu ostane le na ravni namigov. Sprva se morda lahko zdi kot zgolj metafora za življenje – Titino je navsezadnje strah neznanega, ki bi sledilo, ko bi ji luč ugasnila; v tem vidi neko dokončnost in sklepa, da po ugasnitvi postaneš »temna, mrzla reč«. A skozi zgodbo ta ista luč prejme tudi druge možne pomene, prav tako preko namigov – razna bitja in liki v svetu imajo vsak svoje poglede na temo, ki se širi, na luč sveta, ki ugaša, pa tudi na pomen Titinine lastne svetlobe. Temu vsemu pa se ob koncu priključi še Titinino razmišljanje o prijateljstvu in ljubezni, ki ju dojema v tesni povezanosti s svojo lučjo. In čeprav Mehanizem že skoraj zapade v kliše »čudežne moči ljubezni in prijateljstva, ki je zadostna, da porazi vso hudobijo sveta«, se mi zdi Titinina luč tudi ob koncu zgodbe s prijateljstvom, ljubeznijo, sočutjem in življenjem še zmeraj zgolj povezana, ne ustali pa se na eni sami razlagi in zato omogoča bralcu, če ne celo zahteva od njega, da se v luči zgodbe po njenem pomenu vpraša sam.

Na samem koncu popotovanja in iskanja luči pa se (pozor: kvarnik!) vse, prav vse zbere za poslednjo veliko bitko za svet, koncept, ki se je prav tako pojavil v Hobitu ter v številnih posnetkih in je v fantazijskih zgodbah že tako preživet, da mu lahko upravičeno rečemo »kliše«. Klišeji za žanrsko pisanje v resnici niso nekaj slabega (lahko bi celo rekli, da koncepta žanra brez njih ne bi bilo), lahko so celo koristno sredstvo, dokler se avtor zaveda njihove klišejske narave ter se na kreativen in pomenljiv način poigra s pričakovanji, ki klišeje brez izjeme spremljajo. S tem lahko tudi ponudi nekaj novega, kar je uglašeno v odnosu do vseh ostalih, podobnih in zelo podobnih primerov. »Bitka pri velikem kladivu« zgodbi Mehanizma ne doda dosti več kot le akcijo z vsemi klasičnimi tropi »zadnje velike bitke« vred: od srečnih naključij v najbolj brezupnih trenutkih do velikih reči, ki se zaletavajo v druge velike reči, ter nenadnih spoznanj, ki rešijo cel svet. Kljub temu pa je prizor bitke slogovno učinkovit, njeni opisi so barviti in zveneči, poleg tega pa se v večji meri osredotočajo na odnose med liki, ki jih je avtor skrbno gradil skozi poglavja, kar v knjigi deluje mnogo bolje od več strani dolgih opisov akcijskih prizorov, v katere zapadejo mnogi podobni romani.

Konec koncev je večja pozornost na likih in njihovih odnosih, celo sredi velikega akcijskega poglavja, povsem v duhu romana, česar pa ne bi mogel reči za naslovnico. Naslovnic v kritikah knjig pogosto ne omenjam, četudi verjamem, da načeloma kot neke vrste paratekstualni element že tvorijo določena pričakovanja in v neki meri vplivajo na bralsko izkušnjo. Še posebej pa se mi tako zdi v primeru naslovnice, ki je zelo očitno generirana s pomočjo umetne inteligence (kar že samo po sebi zbuja določene etične in estetske zadržke) in kot taka tudi stilsko odstopa od atmosfere izredno človeške zgodbe – Titin in Titina sta sicer res le mehanizma, človeku podobni igrači, a poudarek je v zgodbi predvsem na tistih njunih lastnostih, pristnih, ki presegajo zgolj mehanično.

Mehanizem je namreč zgodba o pomenu sočutja, prijateljstva in ljubezni, četudi tega pomena nikdar ne poda neposredno, v obliki jasnega nauka ali svete resnice. Namesto tega bralkam in bralcem ponudi svet, poln namigov, in izkušnjo poti, na kateri lahko sami pridejo do svojih spoznanj – in navsezadnje, ali se ne naučimo še največ in najdragocenejših reči prav iz izkušenj?