»Kdaj se bo začela velika vojna?«

Mestna središča postajajo trdnjave, obdane z zaledji, ki razpadajo. Zaledja po svetu – od Kentuckyja do Ukrajine – so prizorišča izgube, kjer ljudje preživijo z delom v skladiščih, hitri prehrani ali klicnih centrih. Manjkajo osnovne storitve, infrastruktura propada, prihodnost je vse bolj negotova. Revščina in razpad skupnosti rodijo občutke tesnobe, brezupa in jeze. Politika zaledij pogosto izhaja iz obupa – odziv na marginalizacijo, zapuščene bolnišnice in šole, okoljsko degradacijo in pozabo. Čedalje bolj razširjeno je afektivno stanje apokaliptizma, zatekanje v okultizem, konspiracionizem in radikalne ideologije. Tehnološki milijarderji, kot je Thiel, odkrito zagovarjajo nezdružljivost demokracije in svobode, želijo si živeti v posebnih palačah, ki so svetišča bogastva, zaščitena pred množico. Na drugi strani ljudje živijo prekarno, od danes do jutri, iz rok v usta, pod stalnim nadzorom, izčrpani od dela in brez moči, da bi karkoli spremenili. (Peter Klepec, Časi nočne more)

Če si pozorno ogledamo umetnost, ki je v Združenih državah Amerike nastala v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, lahko v njej zasledimo podobo družbe, nad katero bdi neomajna in (tako se zdi) neustavljiva grožnja konca sveta. Grožnja atomskega uničenja je bila vseprisotna, ljudje se še spomnijo, kako so jim mame kot otrokom pravile, da se pred tem strašnim orožjem ne morejo skriti, medtem ko je država vlagala v navihane reklame, ki so družine nagovarjale, naj si v kletnih prostorih gradijo domače bunkerje. Na vsesplošni nemir in množično slepo grajenje bunkerjev se je Bob Dylan denimo odzval s pesmijo Let Me Die in My Footsteps (1962), v kateri je pel o tem, da se ne bo skril pod zemljo, ampak svobodno in pokončno umrl na njej. Zle slutnje atomskega uničenja so spremljale mnoge dobičkarske vojne, ki so rodile poleg Dylanovih še celo vrsto izrazito udarnih protestnih pesmi in gibanj za mir. Ob vsesplošnem strahu pred atomskim uničenjem celotnega sveta in vojnem dobičkarstvu, ki je vse strani stalo mnogo življenj (o fantu, ki se k svoji ponosni in od propagande sprani materi iz vojne vrne z vojnimi čini, a brez rok in pohabljen, poje Dylan v srhljivi pesmi John Brown (1962), ki jo je moral izdati pod psevdonimom Blind Boy Grunt), pa je bilo virov skrbi malo morje. Dvojne resnice, skrite za zaigranimi nasmehi politikov, posledično nezaupanje v oblast in izčrpavanje življenjskih virov ter vsestranska prenaseljenost, vsej propagandi navkljub pa še naraščajoč občutek, da v sistemu demokracije vse le ni v največjem interesu in varnosti ljudstva, ter posledično čedalje večji individualizem – ta negotovi čas z vsemi svojimi strahovi se je odtisnil tudi v literaturi. Leta 1971 se je prav s temi ameriškimi in globalnimi problemi soočala Ursula K. Le Guin v romanu Nebeški mlin (prev. Bojana Vajt; Sanje, 2025), katerega osrednje vprašanje – Kaj lahko kot posameznik sploh naredim? – si je najverjetneje takrat zastavila večina ljudi, ki so se kot posamezniki v veliki senci atomske bombe in objestnih kravatarjev s sprožilnimi gumbi počutili absolutno nemočne, vključno z Walterjem Tevisom, ko je nekaj let pred Le Guin pisal roman Mož, ki je padel na Zemljo (1963).

Za žanr znanstvene fantastike nasploh velja, da v samem bistvu razglablja o človeški naravi, to pa skozi stik človeka z neznanim in tujim, pa naj gre za nezemeljske obiskovalce, ostanke njihovih piknikov na robu galaktičnih cest, pojave, ki se izmikajo vsakršni razlagi, ali starodavne bogove, ki prebivajo v prostorih med zvezdami. To poslanstvo znanstvene fantastike uresničuje tudi Tevisov roman, kjer pa si tujost nadene znan obraz. Mož, ki je padel na Zemljo spremlja Nezemljana, natančneje Antejca, ki je na Zemljo »padel« s posebnim poslanstvom in ki je človeško civilizacijo spoznal le prek televizijskih oddaj, o Zemlji pa pravi, da je »najbolj nenavadni, najbolj čudni in tuji od vseh svetov«. V primeru Moža torej vlogo tujega prevzame svet, ki nam je sicer znan (to je naš svet!), Antejčevo razmišljanje o naši družbi in vseh njenih strahovih pa odpira pogled iz drugačnega, novega zornega kota, s čimer uspešno deavtomatizira, kar je bralec (še v večji meri pa bralec v 21. stoletju) sprejel za normalno.

Ob diskretnih sivih stenah in vulgarnem pohištvu človeške (torej zemeljske, še natančneje pa ameriške) arhitekture, sintetičnih cerkvah in maskah samovšečnega fantovskega šarma »je začutil gnus, počutil se je izmučenega od tega cenenega in tujega kraja, od te glasne, hrupne, s čutnostjo obremenjene kulture brez korenin in od tega tropa premetenih, živčnih, vase zagledanih opic – vulgarnih in brezbrižnih, medtem ko se njihova ničeva civilizacija, tako kot Londonski most in vsi mostovi, sesuva, sesuva«. Ob gledanju televizije, ki mu je rabila kot vir informacij o delovanju človeške civilizacije (in ki je bila v času, ko je roman izšel, še nekaj novega), nato ugotavlja, da večina televizijskih oddaj govori le o »prelepo oblečenem in izredno dobro preskrbljenem srednjem razredu, […] tako da je človek zlahka dobil predstavo, da so vsi Američani mladi, zagoreli, bistroumni in ambiciozni«. Šele ko stopi v stik z resničnimi ljudmi, spozna, »da obstaja velik del družbe, ki s tem prototipom srednjega razreda nima prav nič skupnega, da obstaja ogromna in ravnodušna množica ljudi, ki nimajo prav nobenih ambicij, kot tudi ne vrednot«.

Precej v stilu Klepčeve definicije življenja v 21. stoletju, ki jo poda v Časih nočne more (Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2025) in pri kateri gre predvsem za »nemoč in nebogljenost, ki nas vse bolj in bolj izčrpava, slabi, nam odvzema še tiste moči, ki jih premoremo«, ter porast apokaliptizma, se v Antejcu v človeški družbi prebuja »huda otopelost, izmučenost, neskončna utrujenost od tega prezaposlenega, uničujočega sveta in vsega njegovega brbotajočega hrupa«. Ta prišlek, ta tujec in »superiorno bitje superiorne rase« pa si nato ob skrajnem obupu, do katerega ga sodobna človeška družba privede, ne more zastaviti drugega vprašanja kot: »Kdaj se bo začela velika vojna? Tista, ki bo uničila vse.« Tista, ki se mu na podlagi vseh opažanj in nepredstavljive nezemeljske modrosti zdi neizbežna.

Na podlagi delovanja tega tujca v človeškem (našem!) svetu bi si zlahka ustvarili predstavo, da je kot pripadnik višje razvite civilizacije čezčloveški, v smislu, da je človeka presegel in šel onkraj meja, ki jih sami v svojem razumevanju življenja, vesolja in sploh vsega (tudi lastne definicije dobrega in zlega) še nismo prestopili. Zdi se, da je vsako njegovo dejanje uglašeno s perspektivičnostjo, ki je njegovo poslanstvo na Zemlji (namen, zaradi katerega je »padel na Zemljo«), obenem pa je v vsej modrosti, ki jo premore, pogosto opisan kot nenavadno prijazen in umirjen. Težko bi zato rekli, da je v celoti čezčloveški, saj si lahko marsikatero njegovo potezo razlagamo kot izredno človeško, pa tudi sam pri sebi prične postopoma opažati človeške lastnosti; hkrati ni človek in je nekaj drugega, nekaj bolj naprednega. Ta neuspeli (in zelo človeški) poskus opredelitve Antejca razumem kot indikator, da je tujost v romanu Walterja Tevisa večplastna. Antejčev pogled na svet sicer bralcu resda ponudi potujen in torej nov, drugačen pogled na naravo človeške družbe, ki mu je sicer znana, vendar pa bralcu zato Antejec še ne predstavlja česa znanega. Svet, ki je Antejca oblikoval, bralec spozna v opisih, ki vzbujajo več vprašanj, kot nudijo odgovorov, in še poglabljajo tujost tega kraja – kako naj bi si bralec lahko predstavljal »slišati zamolkli zven antejske glasbe«, ki je ni slišal nikdar in je nikdar ne bo, »in videti tanke, pajčevinaste zidove njenih stavb, njena prašna mesta«, mesta, ki se po opisu zdijo drugačna od naših in jih nikdar ne bomo spoznali drugače kot iz opisa? Spet drugič roman bralcu na »antejsko« zgolj namigne s pomočjo pomenskih in asociativnih vezi – v tem primeru je ideja Jezusa kot nekoga, ki spominja na Antejca, izredno učinkovita, saj ustvari pomenski most med Antejci (ki se zdijo človeškemu umu nedostopni in tuji) ter Jezusom (ki nam je znan in vzbuja točno določene asociacije), pri čemer pa antejsko ni definirano, pač pa se zgolj zdi na neki (in kdo ve kakšen) način sorodno Jezusu. Antejec tako bralcu nikdar ne postane docela znan, kar bi utegnilo razbliniti iluzijo povsem tujega, pač pa lahko bralec v tem tujem zgolj prepozna nekatere podobnosti z nečim, kar mu je znano.

Predstavljam si, da bi v resnici vsakdo ob stiku z neznanim in nepojasnljivim (skorajda kot nekakšen obrambni mehanizem razuma) iskal za tuje možno razlago in povezavo v kontekstu vsega, kar mu je znano, in ne zdi se mi naključno, da na tak način delujeta tudi pomembni človeški osebi romana Mož, ki je padel na Zemljo, Bryce, ki se pri Antejcu zaposli kot kemik, ter Betty Jo, ki Antejca reši, mu pomaga in pozneje postane njegova gospodinja. Oba predstavljata vse, kar je človeško in znano – vključno z iskanjem smisla v zmešanem in razvrednotenem svetu, v katerem živita.

Prvo poglavje, pisano iz Bryceeve perspektive, spremlja kemika, ki je izgubil vse sanje in fantastične mladostne iluzije, ves zanos in vso voljo do posebnega truda, na kar namigujeta že zanemarjeno okolje, v katerem prebiva, zaspi in v katerega se prebudi vsak dan, ter njegovo brezciljno blodenje po kinodvoranah, v katerih predvajajo dolgočasne in glasne filme ob kokicah in čokoladicah, ter pivnicah, v katerih z grenko vzvišenostjo opazuje mlade in zagnane ljudi, polne življenjskega naboja, ki ga je sam izgubil. Betty Jo je enako izgubljena in tava skozi življenje brez pravega cilja ali posebne volje – živi na socialni podpori, je alkoholičarka, odvisna od s sladkorjem zmešanega gina, in vernica, »kakršne bi na televiziji označili za globoko verne«: »V cerkev je v glavnem hodila na popoldanska nedeljska predavanja o osebnem magnetizmu in na sredina večerna predavanja o ljudeh, ki so s pomočjo molitve postali poslovno uspešni. Njena vera je temeljila na prepričanju, da se bo vse dobro končalo, karkoli se bo že zgodilo.«

Oba, Bryce in Betty Jo, sta povsem navadna človeka, ki sta svet in delovanje družbe spoznala, resničnost sveta pa ju je razočarala in ju osamila. Njuni življenji postaneta zanimivi in prejmeta nekakšen nov smisel šele, ko stopita v stik z nečim tujim, kar od tega utečenega družbenega sistema odstopa, in še tedaj ne vesta povsem dobro, kako do tega tujega sploh pristopati oziroma kako ga razumeti in osmisliti. Na Antejca se odzoveta, kot se edino znata – človeško in v skladu s človeškimi predstavami o svetu. Betty Jo v njem vidi nenavadnega bogataša, »visok in suh, s ptičje velikimi očmi in gibčen kot maček«, ki pa je do nje neizmerno prijazen. Ker jo njegova drugačnost in prijaznost privlačita, ga sprva sklene omrežiti, kljub neuspelemu poskusu pa mu je nato brezkončno naklonjena in skrbi zanj, kot bi skrbela »za otroka«. O tem, da bi bil lahko kaj drugega kot človek, ne pomisli, vse dokler mu ne služi že več let in opazi, da skorajda ne spi. Bryceu se na podlagi kompleksnosti Antejčevih izumov že dokaj kmalu porodi sum, da je Antejec bodisi nor genij bodisi Marsovec (ob tej slutnji nečesa povsem neznanega in novega pa se njegov človeški um zateče k arhetipom Nezemljanov iz filmov in popularne kulture: »zavojevalci iz vesolja«), in ko to nekomu zaupa – celo kolegu izkušenemu kemiku, ki naj bi kakor Bryce tudi sam razumel kompleksnost in naprednost Antejčevih izumov – ob omembi besede »Nezemljan« nemudoma diskreditira samega sebe in postavi svoje psihološko zdravje pod vprašaj. In tudi sam vsakič znova opusti to svojo »absurdno misel«, kadar v Antejčevih kretnjah išče in prepozna nekaj, kar je že kdaj videl in lahko v skladu z razumom pojasni njegovo odstopanje od znanega: »Njegova hoja je bila nedoločljivo nenavadna in je Brycea spominjala na tistega prvega geja, ki ga je videl takrat davno, ko je bil še premlad, da bi vedel, kaj to sploh je.«

Ne srečanje človeka z neznanim, pač pa srečanje dveh civilizacij, ki sta življenje osmislili na različen način in zato druga v drugi vidita tujost in nasprotja. Ko je fokalizacija na Antejcu, se svet in družba, ki sta bralcu sicer znana, prikažeta v tuji luči in se posledično razkrijeta iz nove perspektive. Ko je fokalizacija na Zemljanu, kot sta denimo Bryce ali Betty Jo, pa se svet zdi povsem običajen in poznan, Antejec, ki od tega znanega odstopa, pa se zdi tuj – pri čemer je poudarek tudi na človekovem doživljanju tujega in soočanju z njim, kar je bolj klasična, a v primeru Moža vseeno psihološko prepričljivo izvedena lastnost žanra znanstvene fantastike. Mož, ki je padel na Zemljo v tem smislu ponuja dvojno izkušnjo tujosti, pri čemer tujost določa fokalizacija posameznega poglavja – tujost je v romanu, kakor v življenju, tako torej odvisna od tega, kdo o njej presoja.

Vendar pa je narava tujega tudi takšna, da vse, kar je tuje, s časom neizbežno postane znano. Skozi poglavja Bryce spozna Antejca in izve za njegovo poslanstvo, pri čemer sam izkusi nekaj podobnega kot bralec romana – nov pogled na svet, ki mu je bil nekoč znan. Antejec pa z leti v čedalje večji meri spoznava človeka in človeški svet ter postopoma še sam spozna kompleksnost te tuje civilizacije, na katero je, pa čeprav ne zlonamerno in ne brez občutka krivde, gledal zviška. Počuti se »kot človek, obkrožen z razmeroma prijateljskimi, norčavimi in precej inteligentnimi živalmi, ki postopoma odkriva, da so njihova pojmovanja in odnosi bolj zapleteni, kot bi lahko sploh slutil na osnovi svojega znanja«, in čedalje bolj mu je jasno le, »da je postal podoben domorodcem in obseden z nejasnimi občutki krivde in še bolj neznanimi dvomi«, kakršni obsedajo ljudi, kot sta med drugim Bryce in Betty Jo, ki nimata »prav nobenih ambicij, kot tudi ne vrednot«. Antejec postane človek, ki v ničemer ne presega človeškega – v svojem vrednotenju ne vidi več perspektive, ker tudi sam, tako kot Betty Jo in Bryce (in ljudje nasploh), le tava po ravnini življenja in se sprašuje po tem, kje bi lahko našel smisel. Smisel je izgubil, v bližnji prihodnosti pa še zmeraj sluti konec sveta. Prizna lahko le še, da obstaja upanje: »Seveda obstaja upanje.« A tudi to Bryceu pove z nekoliko grenkim priokusom. In kakor vsak obupan človek brez smisla ali trdnega prepričanja oziroma prave volje, obseden z nejasnimi občutki krivde in še bolj neznanimi dvomi, prepuščen le še upanju, »potrebuje pomoč«. Antejec ne postane le človek, ampak postane človek 21. stoletja in časa nočne more – človek, ki ni motiviran za perspektivično mišljenje, ustvarjanje dolgoročnih načrtov ali življenje v službi nekega smisla, saj lahko na podlagi vsega svojega znanja o delovanju človeške civilizacije v bližnji prihodnosti sluti le apokalipso, v luči katere je vsakršno prizadevanje za osebno prihodnost brezsmiselno, in mrtev svet, »zasut z atomskimi smetmi, izgorelimi ostanki besa pozabljenih opičnjakov«.

Prav v tem smislu Mož, ki je padel na Zemljo, tako kot nekatera najboljša umetniška dela, predstavi problem, a rešitve ne ponudi in nanjo niti namigne ne. Namesto tega zgolj poudari, da je problem kompleksen in da zato rešitev ni enostavna, pa četudi je življenjsko nujna. In ravno zato, ker se zdi rešitev življenjsko nujna, lahko v bralcu, ki je ni prejel, vzbuja željo po iskanju možnosti in prevpraševanju sveta, ki ga je prej že docela sprejel kot znanega in nespremenljivega.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.