With a little help from Lao Tse

Ali misliš, da lahko prevzameš vesolje in ga izboljšaš?
Vedi, da to ne bo šlo.
Vse pod nebom je kot sveta posoda, ne moreš je upravljati.
Ko to narediš, jo uničiš.
Ko jo želiš zgrabiti, ti iz rok spolzi.
(Tao Te Jing, XXIX. verz, prev. Miroslav Tičar)

Pravzaprav bi lahko celotno problematiko romana Nebeški mlin razložili s pomočjo tega enega navedka. Kar protagonist romana George Orr sanja, se vedno uresniči, in ko spozna psihiatra doktorja Habra, ta v svojem novem pacientu nemudoma prepozna možnost, da vesolje prevzame v svoje roke ter ga izboljša – skozi serijo eksperimentalnih seans kakor psa ali opico trenira njegovo podzavest, da sanja po naročilu in spreminja svet. Orr, ki je šibkega značaja, iz poglavja v poglavje vedno bolj postaja »samo sanjalec«, ki nikdar nima izbire ali besede pri tem, kaj sanja, in vendar je priča posledicam svojih sanj. Kar Haber naroči, se vedno znova uresniči in tudi izpridi. Ko svet poskuša upravljati in ga popraviti, ga le pokvari na drugačen način.

Nobena skrivnost ni, da je daoizem, in s tem tudi knjiga Tao Te Jing, za Ursulo K. Le Guin predstavljal velik duhovni vpliv, ki ga lahko zasledimo v vseh njenih delih. Med drugim je Tao Te Jing, delo kitajskega filozofa Lao Tseja (老子), ki velja za temeljni tekst daoizma, celo prevedla v angleški jezik in ga po zgledu mnogih prevajalcev tega dela pospremila s svojimi razlagami in interpretacijami določenih verzov. Te ne ponujajo vpogleda le v samo starodavno izročilo, pač pa tudi v njeno osebno dojemanje le tega, s čimer si lahko pomagamo pri iskanju in razumevanju daoističnih vplivov v njenih fiktivnih svetovih.

V Nebeškem mlinu na primer George Orr predstavlja nekakšno protiutež Habrovi čezmernosti, njegovi argumenti pa so, kakor da bi jih izrekal goreč bralec Tao Te Jinga: »Mi smo v svetu in ne proti njemu. Vse skupaj ne deluje tako, da se postaviš izven sveta in upravljaš z njim […]. Svet JE – ne glede na to, kakšen bi po našem moral biti.« To isto idejo enosti s svetom pa je avtorica razvila na primer tudi v seriji fantazijskih romanov Saga o Zemljemorju, kjer je ta zakoreninjena v dejanskih zakonitostih narave – vsak pojav, vsako bitje in vsak kamen ima v naravi svoje pravo ime, in čeprav lahko človek dobi določeno mero vpliva nad stvarjo, če njeno ime pozna, je ne sme spremeniti v nekaj, kar ni, »niti kamenčka, niti zrna peska ne, dokler ne veš, kakšno dobro in kakšno zlo se bo rodilo iz tega dejanja«.

Ta povezanost s svetom pa ni rezervirana zgolj za naravo, pač pa velja tudi za ljudi, ki v njem živijo. V Nebeškem mlinu se George Orr na vsak način skuša otresti spreminjanja resničnosti, kar ga privede do samodestruktivnega vedenja, njegovo podzavest pa do destruktivnih in morastih sanj – šele ko mu neki nezemljan svetuje »ena lastovka ne prinese pomladi […]. Veliko rok laže opravi« ter mu podari ploščo s skladbo Beatlov »With a Little Help from My Friends«, postopoma postane pomirjen, drugi ljudje mu ne predstavljajo več vira tesnobe, in vstopi v stanje povezanosti z drugimi, ki skupaj z njim sestavljajo svet. Nekaj podobnega lahko zasledimo v romanu Atuanska grobnica iz Sage o Zemljemorju, kjer se vsak v svoji kletki srečata dva posameznika ter drug drugemu pomagata do svobode, kajti »nihče se ne more rešiti sam«.

Skozi primerjavo z avtoričinimi drugimi romani se počasi približujem glavnemu zadržku, ki zadeva Nebeški mlin. Ta je sicer resda prežet z vsemi klasičnimi leguinovskimi daoističnimi temami, a jih v primerjavi z nekaterimi drugimi njenimi romani ne izpelje v enaki meri. Medtem ko je torej ideja enosti s svetom v zemljemorskih romanih zakoreninjena v dejansko delovanje sveta in kot taka predstavlja občuten vpliv na like v svetu in posledično tudi na zgodbo, Orr ves čas zagovarja, da je človek »v svetu in ne proti njemu«, a ga ne spoznamo dovolj dobro, da bi bilo jasno, od kod mu ta že skoraj fanatična predanost daoističnemu nauku. Spoznanje, da se lahko rešiš zgolj »z malo pomoči prijateljev«, pa v primerjavi z Atuansko grobnico (1970; prev. Dušan Ogrizek, Mladinska knjiga, 2006) nastopi iznenada, ko se zgodba bliža svojemu vrhu in pač potrebuje nekakšen obrat. V Atuanski grobnici obe literarni osebi poprej že dobro spoznamo, prihajata iz sovražnih kultur, ki si svet razlagata na nasprotujoče si načine, njuno vzajemno zaupanje skozi poglavja posledično torej vsekakor ni samoumevno, zato pa ima končna odločitev za zaupanje v zgodbi še večjo težo.

Še ena daositična ideja, ki je v delih Ursule K. Le Guin pogosto prisotna, zadeva dobro in zlo. Morda še najboljše utelešenje tega aspekta lahko v Nebeškem mlinu najdemo v doktorju Habru, ki je sicer prevzeten, ponosen in narcisoiden posameznik, a kljub temu želi, ko dobi možnost za to, svet spremeniti na bolje. Seveda se za vsem tem skrivajo tudi osebne agende – veliko govori o »veličastnem eksperimentu« in velikem odkritju naslednje stopnje v evoluciji človeka, za katerega bo zaslužen. A že spet kljub temu nikoli ne odstopi od cilja ustvariti »boljši« ali pa celo popoln svet. Ker je prevzeten in zaljubljen v lastno osebnost, verjame, da je njegovo ravnanje smiselno, upravičeno in etično, kot tak pa ni zmožen sprejeti Orrovih duhovnih in pesniških ugovorov, kot je denimo: »To, kar počnemo, je kot veter, ki piha skozi travo.« Presliši jih. Njegovo delo je pomembno. Ugovore si razloži kot odraz nihilizma in pomanjkanja volje do moči. Kot ničejanski nadčlovek se povzpne onkraj dobrega in zlega ter koraka preko trupel za boljši in pravičnejši svet, svet brez rasne neenakosti, brez vojn, brez neozdravljivih bolezni in dednih okvar. In kot vsak ničejanski lik tudi Haber na koncu propade. Drugega mu niti ne preostane – v svojem prizadevanju je šel predaleč.

Ursula K. Le Guin: Nebeški mlin

Ko stopi na to pot in ker ni pripravljen odstopiti od svojega »plemenitega dela«, ga to privede do skrajnosti, kot so sistematična evtanazija, ki jo zagovarja z argumenti kot na primer »Ne gre za to, kako nekam pridete, šteje to, kam pridete« in »Preprosto nimamo prostora za neozdravljive, za genetsko poškodovane, ki zmanjšujejo vitalnost vrste«. Verjetno ni naključje, da predvsem v slednjem spominja denimo na zagovornike evgenike v začetku 20. stoletja v Združenih državah, ki so sicer v glavnem veljali za progresivne mislece in verjeli, da lahko s pomočjo novih odkritij v znanosti in medicini ustvarijo boljšo družbo, kar pa jih je na neki točki privedlo do ideje preprečevanja prokreacije osebam z določenimi boleznimi ali »značajskimi potezami«.

A tudi če Haber z močjo učinkovitih sanj želi »NAJVEČJE DOBRO ZA NAJVEČJE ŠTEVILO«, ga nikdar ne spoznamo drugače, kot da je značajsko neprijeten in narcisoiden posameznik. Že od samega začetka opisi doktorja Habra zbujajo nelagodje in spodbujajo misel, da ima do drugih ljudi izkrivljen in vzvišen odnos, k temu pa razen želje po izboljšanju sveta (v kateri so prav tako sebična nagnjenja) ne prejmemo nobene protiuteži, nobene pozitivne lastnosti. To bi znalo pri marsikaterem bralcu onemogočiti željo, da bi ga bolje razumel. Zlahka bi lahko ob njegovem neizogibnem propadu potem tak bralec zamahnil z roko in dejal: saj je bil že od samega začetka skvarjen (četudi je ves čas trdil, da ravna etično, in od svoje etike vse do konca ni odstopil).

Po drugi strani ostane Orr na koncu romana zadovoljen in pomirjen s svojo daoistično filozofijo »nedejavnosti«, ki jo je zagovarjal že ves čas, četudi bi jo celo ob koncu romana lahko problematizirali skozi Habrove oči: kdor ima možnost izboljšati svet, pa tega ne poskusi, privoli k vsem težavam v svetu, ki bodo posledično ostale in še naprej pestile ljudi. Nebeški mlin sicer jasno poudari, da človeku ni bilo dano igrati se boga in, četudi z dobrimi nameni, na hitro spreminjati sveta, pa tudi da so problemi v svetu preveč kompleksni, da bi jih lahko tako zlahka odpravili. V Orrovem sprejetju nepopolnega sveta ob koncu romana lahko sicer vidimo možnost rešitve iz tesnobe, ki jo je ob vseh problemih sveta prej čutil, a ta lahko spominja na sprijaznjenje z vsemi problemi in odločitvijo za drug ekstrem – nedejavnost in nepripravljenost narediti nekaj, da bi svet izboljšal, kakor mu je večkrat očital Haber. Roman sicer nesporno prikaže, da človeku ni dano igrati se boga in lastnoročno odločati, kakšen naj bi svet bil, četudi z dobrimi nameni, vendar pa ne problematizira Orrove drže, ki se lahko zdi ravno tako skrajna in jo zlahka razumemo kot konformizem in pristajanje na vse krivice in nasilje, ki so prisotni v svetu. »Ena lastovica še ne ne naredi pomladi« in en Orr, en posameznik, iz sveta ne more na mah odpraviti vseh krivic, saj posamezniku takšna moč nikdar ni bila namenjena, vendar pa se ob koncu Nebeškega mlina lahko zdi, da je daoistična »nedejavnost« edina alternativa, saj nam roman ne predstavi zdrave in dejavne možnosti za posameznika.

In kaj je Nebeški mlin še poleg vsega, o čemer sem do sedaj razmišljal? Globoko sem cenil avtoričine opise nabito polnih javnih prevoznih sredstev, stolpnice iz betona in železa, »ki je z rastlinsko vztrajnostjo tekmovala za svetlobo in zrak«, pa tega, kako je na Orrovo »glavo nežno padal dež, topel, onesnažen«. Opise, ob katerih sem se zlahka vživel v Orrovo utesnjeno počutje, kakor sem se ob skoraj pesniških opisi Habrovih učinkovitih sanj v razkrajanje realnosti: »Bila je prisotnost odsotnosti – nepreštevna entiteta brez lastnosti, v katero je padlo vse in iz nje ni prišlo nič« in »Hodil je naprej, medtem ko so mu oči sporočale, da hodi po meglici, po blatu, po razpadajočih truplih, po neštetih drobnih krastačah«. In cenil sem tudi razne navezave na klasike distopične literature, pa Habrovo pikro pripombo o edini koristni dediščini Freuda, »kavču«. Všeč mi je bilo tudi, kako človeško je Le Guin opisala Lelache, temnopolto odvetnico in pozneje Orrovo ljubezen ter vir njegovega upanja, ki me je spomnila, da v tem spreminjajočem svetu ne bivata le Haber in Orr. Sama kritika čezmernosti, tudi dobronamerne, pa je na koncu koncev nekaj, za kar se mi zdi, da ta naš svet ekstremov trenutno resnično potrebuje.

Medtem ko Haber torej propade, Orr, ozdravljen svoje sanjaške sposobnosti, zadiha svež zrak novega, a še vedno nepopolnega sveta, ki ga je sprejel z nepopolnostmi vred. Verjetno bi se še zmeraj počutil utesnjeno, neprijetno in ne bi mogel ceniti vseh lepih reči v njem, če ga ne bi. In če po Orrovem zgledu sprejmemo Nebeški mlin z vsemi njegovimi nepopolnostmi vred, lahko priznam, da ponuja veliko, četudi ne toliko kot kak drugi roman te velike umetnice.

Drži se središča.
Človek je ustvarjen , da sedi v miru
in najde resnico v sebi.¹
(Tao Te Jing, V. verz)

¹To velja tudi za kritike.