Bralec peščenega planeta I

Serije in sage romanov so danes v žanrih fantazijske literature in znanstvene fantastike pogoste. Ne vem točno, kdaj in kako se je ta trend sploh začel, a kritiško se lahko povsem upravičeno vprašamo, ali lahko tovrstna »serijskost« nosi za zgodbo in njene teme še kakšno globljo funkcijo. Kot pri vsaki stvari tudi ta ni tako enoznačna – nekatere serije svojo serijskost pač izrabijo bolje od drugih. In kljub temu vsak nov roman v seriji, pa če nadaljuje staro zgodbo ali pa načenja novo v istem svetu, ob branju neizogibno prikliče v spomin vse prejšnje. Le v najboljših primerih se zdi, kot da se roman v seriji zaveda svojega položaja v sosledju preostalih in to izkoristi kot izrazno sredstvo – takrat serija učinkuje kot celota, širša od svojih sestavnih delov.

Ukradeni zapiski za neko kritiko

Kako nenavadno je pisati kritiko romana, ki je danes priznan kot nesporno kulten. Verjetno sem se prav zaradi tega v svojih kritiških safarijih po deželah različnih žanrov otepal pisanja o priljubljeni seriji Franka Herberta. Pred kratkim pa sem našel (ali še raje: me je našel) naključni prizor iz serije Simpsonovi, ki se pošali na račun obsežnosti Herbertove serije s sipinami, peščenimi črvi in zelo podobnimi naslovi:

Zaradi tega povsem naključnega in nenavadnega pripetljaja sem začel razmišljati o konceptu serij nasploh. Spomnil sem se na primer Sage o Zemljemorju Ursule K. Le Guin in tega, kako se njen protagonist iz romana v roman stara ter postopoma iz protagonista spreminja v stransko vlogo v zgodbah drugih, mlajših likov – to pa doda še en sloj k temam smrti, minevanja in pomena življenja, ki jih romani odpirajo. Seveda avtorji in avtorice, ki snujejo obsežne serije, pogosto niti ne pomislijo na vse skrite možnosti in pasti takšnega pisanja. Poleg tega pa serije zahtevajo tudi predanega bralca. Vse to me je privedlo do vprašanja: kako Herbertovi romani o peščenem planetu izrabijo svojo serijsko formo? To torej ne bo kritika enega romana, pač pa serija kritik serije romanov, pri čemer me bodo posebej zanimale tiste ideje, ki se pletejo v ozadju vseh romanov in ki izkoristijo njihovo povezanost v celoto. Ta prvi del bom namenil ideji, ki se mi zdi med vsemi najbolj umaknjena v ozadje in ki je morda še najbolj spretno izvedena.

Vsakdo, ki je vsaj slišal za Peščeni planet, bo verjetno poznal tudi podlago pripovednega sveta romanov: da se celotno vesolje vrti okrog ene same surovine, dragocene »začimbe«, od katere je odvisno skoraj vse, od dolgoživosti plemstva do potovanja med planeti, s tem pa tudi trgovanja – lahko bi rekli: »Kdor nadzoruje začimbo, nadzoruje vesolje.« Obstaja pa še ena, manj očitna a nadvse pomenljiva informacija, ki jo prva poglavja romana le mimobežno omenijo. S pomočjo sardaukarjev (elitne vojske, ki ji v znanem vesolju ni para) Shaddam IV. ohranja monopol nad začimbo in vlada kot imperator. Vprašanje, ki se skriva v začetnih poglavjih romana, pa je: kaj je skrivnost za učinkovitostjo sardaukarjev? To je skrivnost, ki ji vojvoda Leto Atreides prihaja na sled, in ker se odgovoru že pred začetkom romana približa, Imperator Shaddam IV. sklene, da je vojvoda preprosto prenevaren, da bi ostal živ. Ta sklep je resnični povod za vse, kar se zgodi v Peščenem planetu, in brez tega ne bi prišlo do dogodkov, ki jih opisujejo preostali romani v seriji.

Skrivnost za sardaukarji je evolucijske narave in odseva misel, s katero se je Herbert nenehno ukvarjal in ki je prisotna v vsem njegovem pisanju, že v zgodnjem romanu Zmaj v morju (The Dragon in the Sea, 1956), še v večji meri pa je poudarjena tekom njegove serije o peščenem planetu. Gre za vzajemni odnos med okoljem in človekom, ki deluje po naslednjem principu: človek vpliva na svoje okolje in ga spreminja, okolje pa vpliva in oblikuje človeka, ki v njem prebiva. Sardaukarji so okrutnejši, spretnejši in tako neustrašni, ker so se urili na zaporniškem planetu, Salusi Drugem, v okolju, ki je znano po svoji neizprosnosti. Edini planet, ki se v času dogajanja prvega romana po neizprosnosti lahko primerja s Saluso Drugim, je Arrakis, peščeni planet – edini, ki se posledično lahko primerjajo s sardaukarji, pa so Fremeni, avtohtono prebivalstvo peščenega planeta, s pomočjo katerih Atreidesi porazijo Shaddama IV. in zavladajo vesolju.

Posamezniki, kot so vojvoda Leto, njegov sin Paul in Imperator Shaddam IV., so povečini izjemni posamezniki, plemstvo in dvorjani, ki so nosilci moči in s svojimi odločitvami ne krojijo le lastne usode, pač pa tudi usodo drugih. S svojimi odločitvami dobesedno spreminjajo svoje okolje, kakor to danes v našem svetu počno vse prej kot izjemni posamezniki. Spremenjeno okolje nato znova vpliva na razvoj naslednjih generacij, in kot logična posledica nove vrednote postopoma zamenjajo stare. Nikjer pa se to ne pokaže bolje kot skozi spremembe v kulturi Fremenov iz romana v roman.

Že v dodatku k Peščenemu planetu z naslovom »Ekologija Sipine« si lahko preberemo, kako je planetolog Pardot Kynes pridobil naklonjenost Fremenov in jih vpregel v svoj veliki načrt preobrazbe Arrakisa v rodoviten planet – s tem pa zasejal tudi počasno preobrazbo fremenske kulture.

Ko Paul Atreides ob koncu Peščenega planeta postane verski vodja vseh Fremenov in z njihovo pomočjo maščuje očeta, premaga sardaukarje ter postane novi imperator, svojo fremensko vojsko povede na krvavi džihad po vseh planetih znanega vesolja. Ko se začne Mesija peščenega planeta, se je džihad že zgodil, Fremeni, ki jim je bila voda sveta zaradi svoje redkosti, pa so že samo v tem kratkem krvavem obdobju videli planete s širnimi morji in pogostimi nalivi. Varno zavetje, ki ga je civilizacija novega sveta po prihodu Atreidesov prinesla, je Fremenom tlakovala pot v novo obdobje njihove kulture, v obdobje dekadence in velikih sprememb.

Ta čudežnost sčasoma postane vsakdanja stvar. Naslednje generacije Fremenov v Otrocih peščenega planeta so v to dekadenco že rojene, in številni so opisi njihovih rejenih obrazov in potratnega ravnanja z vodo – »nova družbena ureditev rahlja stare zakonske omejitve; disciplina popušča« –, medtem ko se starejše generacije še zmeraj oklepajo starih zakonskih omejitev – in kako se ne bi? Ti običaji so jim omogočili preživeti v težkih razmerah, ali še bolje, nastali so zaradi težkih razmer in šele nato postali stvar kulturnega izročila edinega načina življenja, ki ga je poznalo na tisoče generacij. V dobi velikih sprememb pa takšen način življenja ni več potreben in je še komaj mogoč. Čemu bi potem nove generacije, ki živijo drugače in ki so se rodile v drugačen svet, še čutile potrebo po zastarelih in okostenelih običajih, kaj šele omejitvah? Razumemo lahko tako ene kot druge, s čimer pa roman(i) razkriva(jo) nekaj tragičnega o naravi velikih sprememb: obenem predstavijo problem brez ene prave rešitve, konflikt (med novo generacijo in staro) brez enega pravega krivca in kažejo na to, kako kompleksno je spreminjanje sveta in kako korenite so lahko posledične spremembe v družbi, življenjskem slogu, vrednotah in običajih.

V času Božanskega imperatorja peščenega planeta je minilo že več tisoč let skrbno vodenih sprememb in spremenil se je sam biom peščenega planeta; peščenih črvov ni več, puščave v pravem pomenu ni več, so pa reke in gozdovi, dež pada in posledično voda ni več sveta dobrina. Tudi Fremenov ni več, ostali so le še živi spomini na njihovo staro kulturo, »muzejski Fremeni«, ti pa so le slep posnetek.

In ali se ne nahajamo tudi sami v času neverjetno hitrih in velikih sprememb? Kakšne vse korenite posledice lahko prinese tehnološki razvoj pod pritiskom dobičkarske logike? In katere je že prinesel? Ker Herbertovi romani ne ponujajo nobenega dokončnega odgovora ali sodbe o velikih spremembah in medgeneracijskih kontrastih, ki jim sledijo, bralcu ne preostane drugega, kot da razmišlja o njih še naprej in prispe do lastnih odgovorov ali pa, še bolj verjetno, do novih vprašanj, ki pa niso več relevantna le za daljno, z začimbo prežeto prihodnost.

Branje Herbertove serije omogoča oddaljen in stvaren pogled na proces spreminjanja celotne kulture, četudi se ta vsakič odvija le v ozadju velikih zgodb o geopolitičnih spletkah in utelešenih božanstvih. Ko beremo Mesijo, prikaz fremenskega ljudstva v procesu korenitih sprememb prikliče v spomin vse tiste plemenite Fremene iz Peščenega planeta. Ko beremo Otroka, ti Fremeni že postajajo nekaj mitskega, stvar preteklosti, in se v to dokončno preobrazijo v roku tisočih let. Okolje torej oblikuje človeka in človek oblikuje okolje, to preoblikovano okolje zopet (pre)oblikuje človeka, ki bo s pomočjo svojega preoblikovanega uma zopet spreminjal svet – in v luči ekstremnih sprememb se lahko človeško bitje preoblikuje v nekaj nepredstavljivega in v nekaterih primerih celo presežnega. Do te skrajnosti je Herbert prignal misel, ki ga je obsedla. To nepredstavljivo, to skrajno, ta nadčlovek pa bo predmet naslednje kritike.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.