Feminizem sanja o množici jezikov

V sodelovanju s podkastom Strašno hudi še v našem kotu medmrežja objavljamo intervju, ki je nastal v okviru projekta Znanost brez kravate: uvidi feministične znanosti. V njem se je Maja Čakarić pogovarjala s Teo Hvala, avtorico, prevajalko in urednico besedil, ki raziskujejo možnosti družbene imaginacije v žanru znanstvene fantastike. Hvala se je z znanstveno fantastiko pričela podrobneje ukvarjati ob srečanju z ameriškimi avtoricami in avtorji, ki so v času drugega vala zahodnega feminizma, konec šestdesetih let 20. stoletja, v ta žanr začeli vnašati feministične ideje. O avtoricah in avtorjih, kot so Ursula K. Le Guin, Joanna Russ, Marge Piercy, Samuel R. Delany, Theodore Sturgeon, Octavia E. Butler in James Tiptree ml. (psevdonim Alice Sheldon), je pisala že v diplomski nalogi, feministična znanstvena fantastika pa jo odtlej spremlja kot bralko, prevajalko in pisateljico. Poleg tega je več let organizirala delavnice skupinskega pisanja feministične in kvirovske znanstvene fantastike Svetovi drugih, v katerih je znanstvena fantastika rabila kot prostor kolektivnega premisleka, domišljije in raziskovanja alternativnih družbenih ureditev.

Tradicionalna znanstvena fantastika se je osredotočala na tehnologijo, osvajanje drugih svetov, fizikalne probleme, se pravi na trdo znanost. Pogosto je imela tudi imperialističen, kolonialen podton. Nato se v šestdesetih letih prejšnjega stoletja vse to postavi na glavo. Feministične avtorice v ospredje postavijo antropologijo, sociologijo, psihologijo. Kaj se pravzaprav takrat zgodi in kako pomemben je ta premik za razumevanje znanosti? In kako pomemben je obenem razmislek, da tehnološki napredek brez družbenega ne pomeni kaj dosti?

Če govorimo o angloameriškem prostoru, je bil ta zasuk neposredno povezan z vzponom drugega vala feminističnega gibanja, katerega radikalnejše plati, kot je bila zahteva po ukinitvi jedrne družine in osvoboditvi otrok, so danes dokaj pozabljene. Takrat so se v ZF, ki je dotlej veljala za izključno moški žanr, prvič pojavile avtorice: najprej belopolte, nekatere pod moškimi psevdonimi, postopoma tudi druge, denimo temnopolte in lezbične pisateljice. Prvič srečamo tudi temnopolte gejevske avtorje, kot je Samuel Delany.

Protagonisti njihovih del niso beli, zahodni, heteroseksualni, telesno neovirani moški srednjega razreda, ampak nenormativni in marginalizirani subjekti. Prisvojili so si jezik, ki jih je dotlej označeval za drugačne, in svet ubesedili s svoje perspektive. To je najopaznejša razlika med t. i. »trdo« in »mehko« ZF, pri čemer ta shematska delitev odseva tako realno, tradicionalno spolno delitev dela kot tudi pričakovanje, da se bodo pisatelji posvečali naravoslovnim, pisateljice pa družboslovnim platem fiktivnih svetov. Pričakovanja, ki jih bralke, kritiki in še kdo investirajo v domnevno razliko med moško in žensko pisavo, je v ameriških ZF krogih leta 1976 postavilo na glavo razkritje, da je James Tiptree ml. psevdonim pisateljice Alice Sheldon. Dotlej so namreč »njegovo« delo hvalili kot »nezmotljivo moško«. Zakaj? Ker je Sheldon pisala o univerzalnih vprašanjih – o življenju in smrti, pogumu in trpljenju.

V šestdesetih letih je opazen tudi zasuk, ki ste ga omenili v vprašanju. Če je »trda« ali tehnicistična ZF temeljila na eskpanzionizmu, na kolonialnem osvajanju in prisvajanju Drugih (svetov, subjektivnosti ipd.), so v »mehki« ali družbeno naravnani ZF v ospredje stopile dihotomije, ki tovrstno drugačenje sploh omogočajo; ne le hierarhična delitev na dva spola, ampak tudi vse druge dihotomije, ki naj bi opredeljevale človeško v razmerju do živalskega, strojnega in zunajzemeljskega.

Med te dihotomije spada tudi delitev na »trdo« in »mehko« ZF. Kot že rečeno, meja med njima ni vedno jasna, še posebej če govorimo o odnosu do tehnološkega napredka. Tudi avtorji trde ZF so svarili pred slepim zaupanjem v tehnološki razvoj, saj je bilo v času hladne vojne povsem jasno, da ta – brez etičnih omejitev – lahko vodi v pogubo.

A tehnološki napredek je pomenil še marsikaj drugega: feministke so v razvoju reproduktivnih tehnologij, recimo v možnosti umetne oploditve in uporabe kontracepcije, videle tudi obljubo osvoboditve od prisilne reprodukcije in materinstva. V tem smislu je feministična ZF tehnološki razvoj umestila v družbeni razvoj – ga vpela v intimna in politična razmerja moči ter vprašanje pravičnosti.

Ali se da ZF skozi vso njeno zgodovino razumeti kot laboratorij za humanistiko in družboslovje, kjer testiramo družbene modele, ki v realnosti še niso mogoči, in s tem širimo meje tega, kar se razume kot »naravno« oziroma »znanstveno dejstvo«?

Ja, lahko bi tako rekli. Z opombo, da nekateri modeli niso uresničljivi. S tem merim na utopično upodabljanje rajskih dežel, v katerih se cedita mleko in med, na različne pravljične Indije Koromandije, ki piscem in piskam, bralcem in bralkam nudijo uteho še posebej v razmerah, ki so kar najbolj oddaljene od rajskih. Če ZF razumemo kot del utopične literarne tradicije, ki sega vsaj do srednjega veka, in če upoštevamo, da skovanka Thomasa Mora u-topos pomeni »kraj, ki ga ni«, potem velja celo to, da so fiktivne družbene ureditve de facto neuresničljive. Kar seveda ne pomeni, da niso navdihujoče. Gotovo lahko pripomorejo k raziskovanju in snovanju »utopistik«, kot je zgodovinar in sociolog Immanuel Wallerstein poimenoval humanistično, torej znanstveno iskanje zgodovinskih alternativ ali realnih možnosti za družbeni razvoj.

Nad feministično ZF se je sredi osemdesetih navduševala ameriška raziskovalka zgodovine znanosti Donna Haraway. V Kiborškem manifestu (A Cyborg Manifesto, 1985) je zapisala, da feminizem ne sanja o enem samem, skupnem jeziku, ampak o »mogočni heteroglosiji nevernih«; o množici subjektivitet in jezikov, ki bi »nagnali strah v kosti superodrešiteljev nove desnice«. Skratka, feministično ZF je razumela kot laboratorij za izvajanje miselnih eksperimentov, ki – kot ste povedali sami – širijo polje možnega, zamisljivega, saj si moramo spremembo, ki jo želimo udejanjiti, najprej predstavljati.

A spet: za antiutopične družbe, denimo tisto iz Dekline zgodbe Margaret Atwood (prev. Miriam Drev; Mladinska knjiga, 1990), si najbrž niti približno ne želimo, da bi se uresničile. Če ne zaradi drugega, zato, ker so se nekoč že. Znano je, da je Atwood pri pisanju te knjige sledila pravilu, da vanjo ne bo vključila ničesar, kar se ni v človeški zgodovini že kdaj zgodilo – v tej ali oni totalitarni državi, vojaškem režimu ali verski skupnosti.

Ali lahko rečemo, da je feministična ZF literatura opravila delo, ki ga znanost (biologija) dolgo ni zmogla, da je pokazala, da je narava veliko bolj raznolika, kot trdijo učbeniki?

Lahko, a predvsem zato, ker ima umetniško ustvarjanje neizmerno večjo svobodo kot znanstveno raziskovanje. Umetnicam verjamemo na besedo, sicer v njihovih delih ne bi mogli uživati. Od njih ne zahtevamo preverljivih dejstev in trdnih dokazov, ampak predvsem notranjo konsistentnost fiktivnih svetov, ki jih ustvarjajo.

Drži, da so si ZF avtorji in avtorice zamislili že vse mogoče spolne ureditve, od »ambiseksualnosti« v romanu Leva roka teme Ursule K. Le Guin (prev. Vid Sark; Kiki Keram, 2000) do neizmerne proliferacije spolnih identitet v romanu Triton (1976) Samuela Delanyja. Vendar ZF ne nastaja v vakuumu. Omenjeni knjigi sta nastali v določenem času in prostoru, zato denimo Leva roka teme danes zveni heteronormativno, pa čeprav se je skušala temu izogniti.

Vseeno se mi zdi, da so nekatera dela prestala preizkus časa, denimo trilogija Xenogenesis Octavie E. Butler, bolj znana pod tržno privlačnejšim naslovom Lilith’s Brood (1987‒1989). V sklepni knjigi Imago (1989) Butler stopa v dialog z idejo neomejene poljubnosti identitetnih opredeljevanj in opozarja, da ta vodi v slepo ulico, če posameznik ni vpet v socialno mrežo manj kaotičnih in spremenljivih oblik življenja, kot je sam.

V preteklosti sta pretežno avantgarda in ZF pogosto slavili tehnologijo kot rešitev za vse. Feministična ZF pa pogosto opozarja, da tehnologija v patriarhalni družbi okrepi zatiranje. Kako je s tem danes: ali nam feministična ZF pomaga razumeti, zakaj samo »več znanosti« (UI, genski inženiring) ne bo rešilo sveta, če ne bomo hkrati spremenili družbenih odnosov, o katerih pišejo te avtorice? 

Gotovo pomaga, pri čemer številna dela ne opozarjajo le na vpetost v patriarhalni okvir, temveč tudi v kapitalističnega, dobičkonosnega, ki zanemarja etična merila ali premislek o tveganjih, povezanih s specifičnimi rabami določene tehnologije. V smislu: ali to, da nekaj znamo in zmoremo narediti, recimo novo orožje, nujno pomeni, da to moramo narediti, če vemo, da bo veliki večini ljudi prineslo zgolj trpljenje ali smrt?

Pri UI in poseganju v genom se etičnim pomislekom pridružujejo filozofska vprašanja o njunih posledicah za človeka kot vrsto, o tem, kaj sploh definira človeško, o čemer je na primer že v petdesetih letih 20. stoletja pisal Philip K. Dick, izjemen pisatelj, ki ga danes poznamo posredno, po številnih ekranizacijah njegovih romanov in zgodb – tudi protofeministične zgodbe »Human Is«.

V ZF je polno pošasti, Nezemljanov, ki se jim ljudje zoperstavljajo. Feministične avtorice pa so pogosto privzele perspektivo teh »drugih«, se naselile vanje ter brisale meje med nami in njimi. Kaj takšna spremenjena perspektiva pokaže? In ali nam tako literatura nastavlja ogledalo in poskuša pokazati, da tisto, kar družba, tudi znanost, označi za nenaravno, tuje, ni grožnja, ampak oblika obstoja, ki je ni treba predalčkati? In kako osvobajajoč je ta občutek v tvojih očeh?

Ljudje, ki so v tej družbi tako ali drugače prezrti, diskriminirani ali celo izobčeni, se pogosto identificirajo prav z likom pošasti. Da ne posplošujem, bi na to vprašanje odgovorila s primerom. Vrnila bi se k Octavii E. Butler, ameriški temnopolti pisateljici, ki žal ni dočakala popularizacije svojih del. V njeni trilogiji Xenogenesis nezemeljsko ljudstvo Oankali ugrabi oziroma reši peščico Zemljanov, ki so preživeli tretjo svetovno vojno – jedrsko katastrofo. Oankaliji so odvratni, so orjaške kače, črvi, polži in hobotnice obenem, v gene pa jim je položen »ukaz«, da se morajo nenehno spreminjati. Zgodbo pripoveduje Lilith Iyapo, nebelka, ki je v vojni izgubila vse – tudi moža in otroka. Medtem ko njen nigerijski priimek prikliče v spomin trgovanje s sužnji, njeno ime spomni na prvo ženo bibličnega Adama, ki je bila zaradi nepodredljivosti izgnana iz raja in je z demoni zaplodila zarod pošastnih otrok. Oankaliji od Lilith pričakujejo, da se bo parila z njimi in pošastne potomce pripravila na življenje na obnovljeni Zemlji. Lilith se na oankalijski načrt sprva odzove sovražno, nato pa sprejme svojo nalogo, saj kot sužnja nima izbire. Rodi otroka, ki je »genetski konstrukt«, in tako sprejme tudi oankalijsko tujost, vedoč, da je to pogoj za preživetje in upor proti oankalijskemu kolonializmu.

Ko Lilith Oankalije vpraša, zakaj so si za »genetsko izmenjavo« izbrali prav ljudi, ji odgovorijo, da zato, ker je ta vrsta »specializirana za izumrtje in stagnacijo«, in zato, ker smo protislovni: zelo inteligentni, hkrati pa vso svojo pamet investiramo v vzpostavljanje hierarhij. Na njeno vprašanje, ali nas nameravajo izboljšati, Oankaliji odgovorijo, da človeštvo po izmenjavi ne bo boljše, »le drugačno. Ne čisto tako, kot ste vi. Malce podobno nam.« Torej ne Isto ne Drugo, ne domače ne tuje, ampak nekaj vmes.

Intervju je bil prvič objavljen na spletni strani Strašno hudi in je del projekta Znanost brez kravate, pri katerem so sodelovale tudi Zarja Muršič, Tjaša Kosar in Klara Škrinjar.