»Še nobena ženska ni napisala ›preveč‹«

V poklon bell hooks (1952–2021)

Tea Hvala

Ameriška publicistka, feministična teoretičarka in kritičarka kulture bell hooks je umrla 15. decembra 2021 v devetinšestdesetem letu starosti. O njeni priljubljenosti, če ne kar zvezdniškem statusu, so v dneh po novici, da je podlegla bolezni, pričale številne osmrtnice v anglosaškem časopisju, kar je nenavadno za avtorico, ki si je z besedo in dejanji prizadevala za feministično revolucijo, glavni problem pa videla v »kapitalistični patriarhalni belski nadvladi«. Manj nenavadno je, če vemo, da je bila bell hooks javna intelektualka v najžlahtnejšem pomenu besede: kljub tveganju, da se bo izneverila svojemu slovesu »radikalne« feministke, se ni branila razprav s političnimi nasprotniki, denimo konservativci, pri čemer je to, kar počnejo bolje od naprednih gibanj, znala pohvaliti, njihove škodljive prakse pa iz oči v oči obsoditi. Prav tako javno se je izrekala o stvareh, o katerih se ne govori, vsaj ne tako, ne ravno tukaj in ne prav zdaj.

Ko se je leta 1993 pripravljala na intervju z Ice Cubom za revijo Spin, njene »sestre« niso mogle verjeti, da se je pripravljena pogovarjati z »bratom«, ki meni, da »zajebane črnske psice bodisi belcem pomagamo črnce tiščati k tlom bodisi uporabljamo svojo muco kot orožje«. Vprašale so jo: »Kaj ima feministična diva, kritičarka kulture, nihče-me-ne-bo-jebal teoretičarka skupnega z ›je-že-mislil-da-je-srečal-zvesto-kurbo‹, ›ne-prizanašaj-pičkam‹ gangsta reperjem?« Hooks je odgovorila, da ju druži ljubezen do črnskosti in strastnega izrekanja resnice. »Že mogoče,« so ji ugovarjale, »a kako lahko zaobideš vse tiste ›psice‹ in ›kurbe‹?« »Ne moreš jih zaobiti,« je rekla hooks, »s tem sranjem se moraš soočiti, moraš se mu zazreti v obraz.« Njen moto je bil: »Pri tem imej milost.« 

Margaret Atwood je v Guardianu zapisala, da je »bell hooks utelešala neizmeren pogum in globoko občuteno inteligenco. Našla je svoj jezik in moč in s tem navdihovala druge. Njena predanost bojem za ukinitev ›seksizma, seksističnega izkoriščanja in zatiranja‹ je bila zgled mnogim.« V štiridesetih letih poučevanja, pisanja in javnega nastopanja je njeno zagovarjanje feminizma »za vsakogar« dejansko seglo čez okope akademskih trdnjav, v katerih si je služila kruh, kar je bila tudi njena največja želja, saj je verjela, da je izobraževanje ključno za uresničitev »naših sanj o svobodi in pravičnosti«. Že pri devetnajstih, ko je začela pisati svojo prvo knjigo Ain’t I a Woman: Black Women and Feminism (izšla je šele leta 1981), ki danes spada med temeljna dela črnskega feminizma, se je odločila za preprosto, jasno in natančno izražanje v upanju, da jo bodo razumeli tudi neizobraženi ljudje z družbenega dna.

K privlačnosti besedil bell hooks za kar najširše bralstvo so nedvomno pripomogle njena avtobiografskost, poetičnost in toplina. Zaradi umirjenega, enakomernega ritma, v katerem posebej v poznejših delih niza svoje misli in občutke, njene knjige kljub »težkim« temam učinkujejo lahkotno, kot bi bile namenjene recitiranju, ne tihemu branju. Napisala je več kot trideset del, med njimi dvoje spominov, tri pesniške zbirke in pet knjig za otroke. V njenem opusu prevladujejo zbirke esejev o ključnih feminističnih vprašanjih: osveščanju (»širjenju zavesti«), angažirani pedagogiki, sestrski solidarnosti, reproduktivnih pravicah, lepotnih merilih, razrednem boju, delavskih pravicah, nasilju, moškosti, starševstvu, partnerskih odnosih, hetero- in homoseksualnosti, ljubezni, osebnostni rasti, umetnosti in vizionarstvu. Do vseh teh tematik pristopa presečno, upoštevajoč različne, medsebojno prepletene osi zatiranja, predvsem razredno, rasno in spolno razlikovanje. Izhaja iz lastne izkušnje nevidnosti in obstranskosti – najprej kot temnopolt človek, ki je izkusil bedo rasizma in revščine, in šele zatem kot ženska, ki se je vzpela v višji srednji razred, a je to ni obvarovalo pred seksizmom.

 

Z roba v središče 

 

Feministično geslo »osebno je politično« je jemala resno in opozarjala, da se je skozi čas izneverilo svojemu prvotnemu poudarku, da je vsakdanje življenje podrejenih ljudi neizbežno politično zato, ker ga pogojuje in oblikuje politika. V Feminist Theory: From Margin to Center (1984) je zapisala, da ta slogan »vse prepogosto spodbuja ženske k mišljenju, da izkušnja diskriminacije, izkoriščanja ali zatiranja samodejno vodi k razumevanju ideoloških in institucionalnih aparatov, ki oblikujejo posameznikov družbeni položaj. […] [S]posobnost videti in opisati svoj položaj je pomembna za dolg proces okrevanja, a to je šele začetek. Ko so ženske ponotranjile idejo, da je opisovanje svojih tegob enako oblikovanju kritične politične zavesti, je feministično gibanje zastalo. […] Do poglobljenega razumevanja lahko pridemo samo, če osebno raziščemo kot nekaj političnega, kot politiko celotne družbe in globalne revolucionarne politike.«

Idealna bralka bell hooks, tista, ki si jo je »najbolj želela spreobrniti v feministično mišljenje«, je bila njena mama, rojena leta 1932. Rosa Bell Watkins se je, podobno kot številne ženske njene generacije, poročila zelo mlada, pri devetnajstih, ter življenje posvetila svojemu možu in sedmim otrokom. Čeprav je bila sama neuka in revna, je poskrbela za to, da se je vseh šest hčera izšolalo in si tako zagotovilo finančno neodvisnost od moških, a je obenem vztrajala, da se morajo vse poročiti. Gloria Jean Watkins, kot se glasi rojstno ime bell hooks, se ni poročila, kar je v družini dodatno utrdilo njen status čudakinje in upornice, ki si ga je že v otroštvu prislužila s svojim ostrim jezikom. 

Biografija Glorie Jean Watkins je hkrati biografija njene družine, posebej ženske linije, in njene črnske skupnosti v mestu Hopkinsville v zvezni državi Kentucky, kjer se je rodila 25. septembra 1952. Svoj pišoči jaz je poimenovala bell hooks in se tako poklonila spominu na prababico Bell Blair Hooks, ki je – tako kot Gloria – slovela po svoji odrezavosti. Psevdonim je od prve knjižne objave, pesniške zbirke And There We Wept (1978), pisala z malima začetnicama, v prepričanju, da je delo pomembnejše od avtorice, kar je svojevrsten paradoks, saj sta delo in avtorica v njenem izrazito avtobiografskem opusu neločljiva. 

 

»Spet in spet in spet pripovedujem svojo zgodbo«

 

Vsa esejistična dela bell hooks vsebujejo avtobiografske ali avtoetnografske elemente, izrazito spominske narave pa sta knjigi Bone Black: Memories of Girlhood (1996) in Wounds of Passion: A Writing Life (1997). V prvi pripoveduje o svojem odraščanju na jugu ZDA v petdesetih letih 20. stoletja. Sebe, svojo družino in sosesko prestavi z družbenega roba v središče pripovedi zato, da bi končno postala »subjekt, ne objekt zgodovine«, in zato, ker »naša družba ne ve dovolj o izkušnjah črnskih deklic«. Z »našo družbo« meri tako na belo kot nebelo prebivalstvo ZDA in nemara prav zato v knjigi prehaja med dvema zornima kotoma: ko opazuje, piše v prvi osebi ednine, ko je opazovana, preide na tretjo osebo ednine. Je torej hkrati jaz in Drugi.

Memoari Bone Black sestojijo iz enainšestdesetih vinjet o avtoričinih podobah iz otroštva. Začne se s spominom na krpanko, ki jo njena mama skrbno hrani v svoji skrinji za doto in le redko pokaže hčeram. Odeja je sešita iz koščkov blaga, izrezanih iz ponošenih, vzorčastih poletnih oblek, ki jih je počasi, dolga leta zbirala in na roke šivala Baba, avtoričina babica, kar je natančna prispodoba fragmentarnega besedila, ki ga je hooks pisala skoraj dvajset let. 

Vsako pisanje terja potrpežljivo zbiranje in prebiranje koščkov tekst(il)a ter njihovo šivanje v bolj ali manj zaokroženo celoto, a metafora krpanke je daleč najpogostejša v literarnih besedilih žensk. Navezuje se na tkanje vezi s prednicami in snovanje ženskih genealogij, a tudi dobesedno afirmacijo razvrednotenih opravil in obrti, ki so tradicionalno spadale v domeno žensk. V feministični teoriji se krpanka povezuje z interdisciplinarnostjo in medžanrskostjo ter raznolikostjo žensk v kolektivnem, političnem subjektu feminizma. Toni Morrison, ki ji je hooks posvetila svojo doktorsko disertacijo, krpanka v romanu Ljubljena (1993) rabi kot prispodoba za spomin in identiteto. Za dela bell hooks pa bi bila ustreznejša podoba krožnice. 

V zbirki esejev Belonging: A Culture of Place (1990) je zapisala, da je ta knjiga »repetitivno, krožno potovanje«, ki jo je – kakor življenje samo – vodilo iz kraja v kraj, dokler ni pristala na začetku: v Kentuckyju, kamor se je nepričakovano vrnila v zrelih letih in kjer je ostala do smrti. Ponavljanje jo plaši, ker daje vtis statičnosti, zato se opomni, da je zgodbo, če si jo želiš zapomniti, pač treba slišati večkrat. »In tako,« pravi, »spet in spet in spet pripovedujem svojo zgodbo.« Hooks je praviloma izhajala iz osebne izkušnje, in četudi se je istim spominom v različnih delih približala z drugačnega kota, njene variacije na temo učinkujejo, kakor da so posamezne knjige zgolj nadaljevanje ene same misli, ena sama »veleknjiga«. V jedru te imaginarne knjige je predstava o spominu kot »viru in temelju, iz katerega lahko vznikne nov pogled, pa tudi nova predanost sedanjosti, ustvarjanju sveta, v katerem bodo vsi ljudje živeli polno in dobro, v katerega bomo spadali vsi«. Po hooks je za tovrstno rabo spominov bistveno, da se odpoveš nostalgičnemu olepševanju preteklosti. »Ključnega pomena,« zapiše v Belonging, »je bilo to, da sem v svojih spominih našla pristen, celovit kraj in ga povezala s svojimi sedanjimi ideali in hrepenenji.«

Pot do tja ni bila lahka. Ko v eseju »Avtobiografsko pisanje« razmišlja o razlogih, zakaj je za dokončanje spominov Bone Black potrebovala skoraj dvajset let, lahko le ugiba, da najbrž zato, ker se je oklepala ran in bridkosti iz otroštva ter tako spodkopavala svoje prizadevanje za samouresničitev, celovitost in ozdravljenje. Pove tudi, da se zaveda omejitev avtobiografskega pristopa kot »edinstvene ubeseditve dogodkov; ne na način […], kot so se odvili, ampak tako kot se jih spominjamo in jih izumljamo«. Prav zato raje kot o avtobiografiji govori o biomitografiji. S tem neologizmom je karibsko-ameriška pesnica, pisateljica in lezbična aktivistka Audre Lorde podnaslovila knjigo Zami: novo črkovanje mojega imena (2012), v kateri je osebno in družbeno zgodovino prepletla na način, ki se odmika od običajnega razumevanja avtobiografije kot zvestega popisovanja življenja. Za Lorde so sanje in fantazije enako pomembna snov; snov, iz katere lahko vznikne nov jaz. Kar je Nataša Velikonja zapisala o Lorde, velja tudi za hooks: prav s pomočjo sanj, fantazij in izbranih spominov »boleče teme mnogoterih vidikov zatiranja skozi prizmo lastne marginaliziranosti in surove eksistence […] preoblikuje v jezik osebnega ponosa, dostojanstva, neomajnega upanja in vere v človečnost«.

Tudi v biomitografiji Wounds of Passion se izmenjujeta dva pogleda, dve pripovedovalki: prvoosebna piše v pretekliku, tretjeosebna v dramatičnem sedanjiku. V knjigi izvemo, da je otroštvo bell hooks zaznamoval občutek odtujenosti in osamljenosti, četudi ga je preživela v vrvežu velike družine, v kateri so poleg staršev in sorojencev pomembno vlogo igrali stari starši, posebej mamina mama. V tem delu se hooks svoje soseske v Hopkinsvillu spominja kot »sveta, v katerem so ljudje shajali z malim in v katerem je Baba, mamina mama, izdelovala milo, nabirala črve za ribolov, nastavljala pasti zajcem, izdelovala maslo in vino in krpanke ter zavijala vratove kokošim«. To romantično podobo revščine stopnjuje misel, da so Babina modrost, povezanost z naravo in pripovedovalska strast hooks dale moč za upiranje rasizmu, vendar avtorica ne pozabi dodati, da ji je ista babica dala vedeti, naj kot ženska predvsem molči in dela – nevidna. 

 

Moč poezije

 

Hooks se nikoli ni prepoznala v tradicionalnih, seksističnih predstavah o tem, kaj bi morala biti ali početi ženska. V dobi, ko je bil najpomembnejši dogodek v življenju odraščajočih deklet poroka, so njo v »ekstazo« spravljale knjige. Sanjarila je, da bo postala pesnica, a ko je pri dvanajstih letih objavila svojo prvo pesem, ji je oče povedal, da s »pretiranim« branjem ogroža svojo prihodnost, ker moški ne marajo pametnih žensk, še manj pa ženske, ki »gobcajo«. Njena mama, ki se je prej kot oče sprijaznila z dejstvom, da ena od njenih hčera nikoli ne bo postala »prava ženska«, je sklenila, da bo najbolje, če se Gloria izuči za učiteljico. Te se v ZDA niso smele poročati vse do začetka druge svetovne vojne, a tudi pozneje je veljalo, da so učiteljice onkraj telesnih strasti, diskretne in mirne – in pod nenehnim nadzorom. In to naj bi bilo Glorijino življenje. »Oče je imel prav,« komentira hooks, »prekomerno učenje iz knjig me je spremenilo. Začrtala sem si drugačno usodo. Črpala sem iz življenja in dela Emily Dickinson, sester Brontë, zato sem vedela, da si lahko ustvarim tako samoto za pisanje kot skupnost podobno mislečih in da bo moje življenje zaradi tega slajše.«

Kot človek, ki se je boleče zavedal svoje obstranskosti in nevidnosti, se je hooks v pesmih, spominih in esejih vztrajno spraševala, kdo je in kam spada. Brskala je po spominih iz otroštva, premlevala ustno izročilo svoje skupnosti in prebirala knjige, ki so jih napisale ženske, vendar v mladosti ni našla zadovoljivega odgovora; našla je trpljenje in žalost črnih ljudi pod belim škornjem, čemur ni želela pripadati, saj jo je navdajalo z »nevarno melanholijo in ubijalskim obupom«. V eseju »Avtobiografsko pisanje« (1999) je pojasnila, da so se v svetu njenega otroštva »zapuščine, naše specifične črnske kulture, oklepali tako, da smo poslušali zgodbe starejših«, vendar so bile te zgodbe največkrat tako boleče in bridke, da so »ubijale duha«.

Hooks je svoje upanje položila v poezijo. »Moč jezika lahko nedvomno ublaži bolečino revščine, naj bo pomanjkanje materialno ali čustveno,« je zapisala v Wounds of Passion. »To vem iz izkušnje. V otroštvu, ko zame ni bilo razumevanja, sem našla zavetje v poeziji. Oživila me je in mi omogočila, da sem se odvrnila od svoje ranjenosti in žalosti ter znova opazila lepoto.« V svoji najpopularnejši knjigi All About Love: New Visions (2000) se hooks spominja, da je bila v najstniških letih prepričana, da je ljubezen ena in edina, najpomembnejša pesniška snov: tudi njena prva pesem je bila ljubezenska. Toda ko je pri šestindvajsetih objavila svojo prvo pesniško zbirko, so vse pesmi v njej govorile o smrti. V uvodni pesmi, »A Woman’s Mourning Song«, je tematizirala izgubo ljubljenega človeka in upiranje temu, da bi smrt izbrisala spomin nanj. Tudi razmišljanje o smrti je hooks vodilo k ljubezni, a vendar: kaj se je zgodilo na poti v odraslost, da je presedlala z ljubezni na smrt? 

Leta je 1973 diplomirala iz angleške književnosti na kalifornijski univerzi Stanford, kamor se je vpisala s pomočjo štipendije za nadarjene. V okolju, ki ni bilo naklonjeno ženskam, kaj šele redkim črnskim študentkam, je začela izgubljati tla pod nogami. K temu je pripomoglo več dejavnikov, najprej dejstvo, da so tudi v študijskem programu, ne le v predavalnicah, prevladovali moški – edina omembe vredna pesnica je bila Elizabeth Barrett Browning. Na teh predavanjih je hooks usvojila lekcijo, da ženske o ljubezni ne morejo povedati nič resnega, četudi je vse življenje živela v prepričanju, da so ženske tiste, ki o ljubezni razmišljajo bolj zavzeto kot kdorkoli. »Toda ženska, ki želi razpravljati o ljubezni, je sumljiva,« je zapisala v All About Love, »vedno znova naleti na seksistično prepričanje, da v resnici le obupano išče moškega. Nihče ne pomisli na to, da se o ljubezni sprašuje iz intelektualne strasti, iz želje po vedenju.« Skratka, če je mlada pesnica želela, da jo jemljejo resno, je morala motiv ljubezni prepustiti moškim. 

 

Ubijalski obup

 

Bell hooks je še naprej pesnila, vendar je spoznanje, da je niti priznane bele pesnice, kot je Adrienne Rich, ne morejo obvarovati pred »ubijalskim obupom«, njenim pesniškim ambicijam zadalo hud udarec – tako hudega, da so do izida njene druge pesniške zbirke When Angels Speak of Love (2005) minila tri desetletja. 

Ob novici, da bo na univerzi nastopila Adrienne Rich, je bila »vznemirjena kot pred prvim seksom; ženska, pesnica iz mesa in krvi. Verjeli ali ne, prepričana sem bila, da bo poznala vse odgovore. Da bo utelesila vse tisto, česar Sylvia Plath ni mogla.« Visokim pričakovanjem je sledilo globoko razočaranje. »Ko Rich začne brati, je njen glas tako grenak, da nedolžna poslušalka obstane. Kar sliši, kar Rich pove o pisateljicah, jo prestraši in rani. Njene besede jo navdajo z dvomom, dajo ji misliti, da morda le ni potrebe po pisanju, ker njene besede ne bodo cenjene, ne bodo slišane. […] To je prva znana pesnica, ki jo sliši v živo. Glas Adrienne Rich prežema bolečina, ki seže v srce. Mar pisateljice ne znajo izraziti ničesar drugega kakor bolečino? Mar presilna želja po izražanju res vodi zgolj in samo v smrt?«

V tem času je končala knjigo Ain’t I a Woman, vendar je nihče ni želel objaviti. »Uničena sem,« je zapisala, »čutim, da so imeli prav vsi, ki so mi govorili, da črnke ne zanimajo nikogar. Knjigo pospravim v omaro.« Oprijela se je belskega gibanja za osvoboditev žensk, v upanju, da bo v njem lahko »ustvarila prostor svobode zase, za ženske, ki sem jih ljubila, za vse ženske«. A tudi tam se je izkazalo, da izkušnje in glasovi črnk ne štejejo.

Obupu je sledil »ubijalski bes«. Hooks je nemočno sanjarila o pištolah in nožih, s katerimi bi se maščevala krivičnemu svetu, denimo predavatelju, ki si je močno prizadeval, da bi »prišleke« odvrnil od študija. »Fantaziram, kako s pištolo v roki vstopim v njegov kabinet in mu s tistim umirjenim, spodobnim, jasnim glasom fašistične oblasti, ki ga je tako rad uporabljal, ko se je znašal nad študentkami in študenti, ukažem, naj sede. […] O tem fantaziram tako pogosto, da me skrbi. Čutim, da sem na robu živčnega zloma, zato opustim njegova predavanja, čeprav so pogoj za končanje študija. Vrnem se v enem od naslednjih semestrov. Zadovoljen je in ves semester se mi smehlja.« 

Hooks je izbrala drugačno orožje in še naprej pisala. V Killing Rage: Ending Racism (1995) je pisala o transformativni moči jeze, ki pride do izraza, ko te spodbudi k uporu – zamišljanju pravičnejšega sveta. Pisala je o kolonizaciji, ki je črnce »naučila zatreti bes, da belci nikoli ne bi postali tarča jeze, ki jo v nas sproža rasizem«. Pisala je v množini, v imenu kolektivnega črnskega subjekta, s katerim jo bolj kot barva kože druži skupna zgodovina razčlovečenja od ljudi, vzgojenih v prepričanju, da so belci. Istovetenje s kolektivnim subjektom žensk je bilo zanjo manj samoumevno. Ne zato, ker bi bil – in je – tudi ta vsiljen od zunaj, marveč zato, ker se »ženskost« črnkam ni zdela »pomemben vidik naše identitete«, kot pojasni v Ain’t I a Woman (knjigo je leta 1981 končno izdala bostonska založba South End Press). »Rasistična, seksistična socializacija nas je naučila, da moramo razvrednotiti svojo ženskost in raso obravnavati kot edino pomembno samoopredelitev. […] Ko je žensko gibanje izpostavilo vprašanje seksističnega zatiranja, smo trdile, da je seksizem nepomemben v primerjavi z veliko hujšim, brutalnejšim rasizmom. Bale smo se priznati, da je seksizem enako zatiralski kot rasizem. Oklepale smo se upanja, da za našo osvoboditev zadostuje ukinitev rasističnega zatiranja.«

Belski feminizem je imel v sedemdesetih obraten problem. Opozarjanje na velikanske razlike med belkami in črnkami, na barvno slepoto gibanja in dejstvo, da interesi in problemi belk niso univerzalni, je razumel kot odvračanje pozornosti od spolne politike. »Nič čudnega,« je zapisala hooks, »da smo črnke morale ustvariti ločen in poseben opus, v katerega smo lahko združile svoje razumevanje rase, razreda in spola.« 

 

Dom v jeziku

 

Kot ena redkih črnk, ki so se feminističnemu gibanju sploh približale, je hooks izstopala tudi v črnski skupnosti, ki ni razumela, zakaj se vmešava v »te belske zadeve«. Izolacijo in odtujenost je občutila v enem in drugem okolju, a namesto da bi se od njiju ogradila, si je vse življenje prizadevala za vključujočo redefinicijo feminizma, ki bi nagovorila vsakogar. Kritično je zavrnila feminizme, osredotočene bodisi na osvoboditev žensk kot posameznic bodisi na enake možnosti z moškimi, rekoč, da revnim ženskam – belkam in nebelkam – ne morejo ponuditi ničesar razen enakosti z revnimi moškimi. Da bi se distancirala od individualističnih ciljev liberalnega feminizma, a tudi od zvajanja ženskega gibanja na vojno med spoloma, je v vplivni knjigi Feminist Theory: From Margin to Center (1984) feminizem definirala kot »gibanje za odpravo seksizma, seksističnega izkoriščanja in zatiranja«. 

Tudi v leta 2000 izdanem priročniku Feminism Is for Everybody: Passionate Politics je vztrajala pri tej definiciji zaradi njenega poudarka, da težava ni v moških, temveč v priučeni seksistični miselnosti, ki jo udejanjamo ljudje vseh spolov, zlasti pa (le na videz brezspolne) institucije. Uvodoma je zapisala, da je dolgo čakala, da bo kratko in jedrnato knjigo o feminizmu napisal kdo drug, ker pa se to ni zgodilo, se je dela lotila sama, v želji, da bi bralke in bralci laže kljubovali medijskemu bombardiranju z antifeminizmom, ki jih prepričuje, naj zasovražijo nekaj, o čemer vedo zelo malo. Svojo vizijo feministične revolucije je hooks ubesedila takole: »Predstavljaj si, da živiš v svetu brez dominacije, v katerem ženske in moški nismo isti in tudi ne vedno enaki, vendar naši stiki temeljijo na etiki in viziji vzajemnosti. Predstavljaj si, da živiš v svetu, v katerem smo lahko to, kar smo, v svetu miru in možnosti. Samo feministična revolucija ne bo mogla ustvariti takšnega sveta; ukiniti moramo rasizem, razredni elitizem, imperializem. Toda ženskam in moškim bo ponudila možnost celostne samouresničitve, da bomo sposobni ustvarjati ljubeče skupnosti, živeti skupaj, udejanjati svoje sanje o svobodi in pravičnosti ter živeti resnico, da smo bili vsi ›ustvarjeni enaki‹.« 

V okviru belskega feminizma takšna vizija ni bila mogoča. »Nisem mogla zares pripadati gibanju, dokler nisem dosegla, da bi bil moj glas slišan,« je hooks zapisala v predgovoru k drugi izdaji Ain’t I a Woman (2015), »toda preden sem smela zahtevati od drugih, da mi prisluhnejo, sem morala prisluhniti sebi in odkriti, kdo sem.« V iskanju lastne identitete in pripadnosti se je vedno znova vračala k razmislekom o svojem pisanju; pisanju, ki se je iz zatočišča spremenilo v dom v trenutku, ko je svoj obup in bes uspela preoblikovati v odločno namero, da bo po svojih močeh pripomogla k ustvarjanju prostorov, v katerih bo manjšinska književnost vidna in cenjena.

Literarna teoretičarka Elise Miller v razpravi »Mourning and Melancholy« (2016) trdi, da so se afroameriške avtorice, med njimi Zora Neale Hurston, Alice Walker, Toni Morisson in tudi bell hooks, izmojstrile v »pisanju o pisanju«, ker so se na ta način lahko soočile z osebno, družinsko in kulturno zgodovino trpljenja. Njihova samorefleksija lastnih ustvarjalnih poti Miller spominja na proces žalovanja, v katerem se preteklosti spominjamo zato, da bi tisto, kar je vredno ohraniti, znali ločiti od tistega, kar mora utoniti v pozabo, s tem pa poskrbeli za svoje duševno zdravje in se od mrtvih obrnili k živim. 

Črnske pisateljice so ohranile imena svojih vzornic ter iz ustnega in pisnega izročila ustvarile nov kanon, afroameriški ženski literarni kanon, ki je definiral njih same in jim pomagal (iz)najti svoj jezik, svoj dom. Tudi zato je lahko bell hooks na zaključnem izpitu iz angleške književnosti na vprašanje, kako bo svoje študente in študentke poučevala Jamesa Joycea, mirno odgovorila, da ga ne bo, v knjigi Remembered Rapture: The Writer At Work (1999) pa zapisala: »V tej kulturi nobena črnska pisateljica ne more napisati ›preveč‹. V resnici nobena pisateljica ne more napisati ›preveč‹. […] Še nobena ženska ni napisala ›preveč‹.«

O avtorju. Tea Hvala je diplomirana komparativistka in sociologinja kulture z magisterijem iz antropologije spolov. Ustvarja kot književnica, urednica, kritičarka in prevajalka. Piše o feministični teoriji, aktivizmu in umetnosti ter prevaja strokovna in književna besedila. V preteklosti je soorganizirala festival Rdeče zore (2000–2014), na Radiu Študent soustvarjala oddajo Sektor Ž (2007–2017) in … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Posluh namesto tekmovanja

    Jedrt Lapuh Maležič

    Ko človek spozna, da ima sogovornik ali sogovornica povedati nekaj, kar je zanj ali zanjo travmatično, je edino, kar se mi zdi v takšnem trenutku sploh približno primeren odziv, da se v hipu spremeni v poslušalca. In v tej poziciji tudi ostane, dokler travmatizirana oseba to potrebuje. Kajti v resnici ne gre in ne sme iti za tekmovanje v travmah.

  • Kosti, oblački in podzemlje

    Izar Lunaček

    Kostja je umrl. Ne vem, zakaj, res je rinil že proti osemdesetemu, a videti je bil preklemansko živ, ko je posedal nasproti svojega ateljeja na koncu Trubarjeve, s kot njene risbe skodrano Kamilo za mizo, v leder lajbiču, z očmi, skritimi za temnimi očali, in zgornjo ustnico za belimi bajkerskimi brki. Okrog sebe ni gledal prav lepo in še zlasti zadnja leta je bil do vsega novega še prav posebej tečen, a kdo bi to zameril liku, ki ga je pri sedemdesetih nekdo tako grdo zbil z gorskega kolesa, da se je moral vse naučiti na novo. Ko sva skupaj postavljala njegovo razstavo v Pritličju, se je pod črnino kmalu zasvetila lučka in za godrnjavo fasado si zlahka prišel do mehkega, občutljivega in kot grob papir nezapacanega srca.

  • Nemile sočasnosti

    Renata Šribar

    13. maja 2022 je bila ustanovna seja Državnega zbora, na kateri je bila Urška Klakočar Zupančič s petinpetdesetimi glasovi izvoljena za njegovo predsednico. 16. in 17. maja 2022 je nekaj slovenskih medijev objavilo, da je na eni štajerskih osnovnih šol šestošolka po dolgotrajnem vrstniškem nasilju naredila samomor.

Izdelava: Pika vejica