Tam nekje v poznih osemdesetih sem pogosto zahajal v Sarajevo, kjer sem spoznaval različne ljudi. Eden tistih, ki so mi odprli mesto, kot rano, ki se nikdar ne zaceli, je bil tudi Josip.

beseda mora biti zapisana, in ne samo izgovorjena, učim Hamleta iz »Fortinbrasove elegije«. zapisal si jo in mi odgrnil zaveso.

Med sadeži v / mojem vrtu najljubši / so mi haikuji.

Marko Sosič, rojen leta 1958 v Trstu, se je na seznam pisateljev vpisal leta 1990, ko je napisal zbirko novelet Rosa na steklu. Štiri leta kasneje je bralcem ponudil avtobiografsko gledališko kroniko Tisoč dni, dvesto noči, ki je nastala kot izkušnja štiriletnega (1991–1994) umetniškega vodenja SNG Nova Gorica. Kot literat je največji uspeh, tako med bralci kot med kritiki, doživel s kratkim romanom Balerina, balerina, ki na svet gleda iz perspektive prizadetega dekleta. Pripoved, kiPreberi

Jolka Milič (1926) je pesnica, publicistka, »premišljevalka, nato bralka in posledično zelo dober reagent«, v prvi vrsti pa prevajalka, ki slovensko pesniško besedo najpogosteje širi čez zahodno mejo. Dovolj je pokukati v italijanske časopise in literarne revije (na primer I fili d’aquilone), preleteti obsežno bibliografijo prevedenih avtorjev (preveč jih je, a omenimo vsaj Kosovela, Šalamuna, Kocbeka, Kosmača, Zlobca, Milo Kačič, Minattija, Ostija in Barbaro Korun), ki jim je pogosto sama poiskala založnika, pregledati dolg seznamPreberi

Vse se začne konec šestdesetih let, čeprav svojo prvo dolgo igro, Norce, napiše že na začetku tega desetletja. Vendar igra zaradi različnih »norcev« ostane neobjavljena in neuprizorjena do konca šestdesetih. Konec šestdesetih prinese nastanek gledališča Pupilije Ferkeverk, ustanovitev Eksperimentalnega gledališča Glej in nove igre: Znamke, nakar še Emilija, Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka.

Pesniku in najpomembnejšemu in najboljšemu prevajalcu slovenske poezije v nemščino, verjetno pa tudi nasploh.

 
Pred uporabo pretresi

Fabjanu Hafnerju

To je skoraj pesem. Tvoje pisanje:
tudi skoraj pesem. Mogoče je pesem
nekaj, kar napišemo, ko prenehamo misliti,
da pišemo pesem, in preprosto pišemoPreberi

Ena izmed pesniških zbirk, leta 2010 izbranih za Festival Pranger, so bili tudi Tihotapci Aleša Debeljaka (1961–2016). Avtor je v kritiški debati, na kateri so sodelovali gostujoči kritiki Meta Kušar (ki ga je izbrala), David Bandelj in Brane Senegačnik, podal nekaj fragmentov osebnega razumevanja tako svoje zbirke kot tudi poezije na splošno. Iz publike se je oglasil tudi Tomaž Šalamun (1941–2014), ki je povedal, da mu je Aleš Debeljak kot pesnik celo ljubši od Daneta Zajca. Spodaj objavljamo prepis Debeljakovih izjav, z minimalnimi uredniškimi posegi.Preberi