Performirati mi pomeni lomiti lupine pričakovanega

Intervju z Markom Brecljem iz 353.-354. številke revije Literatura (november-december 2020)

Ana Perne

»Marko Brecelj je sodobni ustvarjalec, ki ga je težko ujeti v eno samo definicijo, saj je v svojem dolgem ustvarjalnem življenju zamenjal že več identitet in se v slovenski javnosti prikazoval v različnih personifikacijah. Skupni imenovalec teh je nemara performans oziroma performativno v širšem smislu,« je med drugim zapisala skupina predlagateljev za Ježkovo nagrado 2019. Član te skupine, Blaž Lukan, je v razpravi iz leta 2014 opozoril, da je pri Breclju treba uporabljati množino, saj »kot performer ni enoten, v njegovi praksi lahko definiramo vsaj en temeljni prehod ali cross-over, namreč prehajanje med glasbenim in teatralnim performansom«.

Peti je začel že kot dijak v Mariboru, v kvartetu Beli črnci; igral je tudi violino. S Triom Krik je posnel komad »Stonesi spoznajo moje stare starše«, ki je še vedno del njegovega repertoarja. Na ljubljanski univerzi pa je po sledeh staršev študiral fiziko. Študija ni zaključil, šel je »na pot, daleč od tod, daleč od Mafije, Mafije. Alojz, brez vas, v prostor in čas, v leta brez žalosti, žalosti,« kot pravi v komadu »Alojz valček« s protagonistom Alojzom Podretom (dejansko Kodretom), njegovim »brezmilostnim« profesorjem za matematično fiziko, »mojstrom za Mafijo«.

»Duša in jaz žvižgava rakom, / kot riba na suhem hlastava za zrakom. / Duša in jaz šla sva po gobe, / moje srce pa v lonec za otrobe,« pa poje v komadu, za katerega je leta 1974 prejel nagrado strokovne žirije na Mladinskem festivalu v Subotici. Tam je bil tudi Bojan Adamič – »Mojster, ker ga je odkril«, če si sposodimo besede iz naslova skladatelju pred leti posvečenega koncerta –, ki je nato aranžiral pesmi Brecljevega prvenca Cocktail. Album, za katerega je prejel tedaj prestižno nagrado za mlade umetnike sedem sekretarjev SKOJ-a, je izšel še istega leta, ob omenjenih dveh pa je na njem tudi skladba »Hiškar Rogač«, ki je nastala v sodelovanju z nekaterimi člani skupine Sedem svetlobnih let in poznejšimi Buldožerji; z Borisom Beletom sta jih ustanovila spomladi leta 1975. S skupino, ki je na jugoslovansko glasbeno sceno vnesla drugačnost in postala znamenita tudi po nastopih performativnega značaja, je Brecelj posnel dve plošči, Pljuni istini u oči (1975) in Zabranjeno plakatirati (1976), ter soundtrack za hrvaški film Živi bili pa vidjeli (1979), ki je prejel puljsko zlato areno. Buldožerje je zapustil leta 1979 in se vrnil h kantavtorstvu, vendar je bila njegova glasbena pot še naprej razvejena: najprej je nekaj let z Ivanom Volaričem – Feom sodeloval v Duu Zlatni zubi, v letih 1983–1985 je na njegovo pobudo nastal in pod njegovim vodstvom deloval glasbenouprizoritveni projekt Marjanov čudni zajec, sledili so trio Javna vaja, pa Javna traja in duo Javna dvaja …

»Poleg dinamike med posameznikom in skupino najdemo pri njem enako izrazito prehajanje med interierjem in eksterierjem, med (urbanim) zunanjim prizoriščem (ulico) in dvorano: Brecelj se dobro znajde v dvorani, najsi bo ta gledališka, zaprt javni prostor kot tak, prizorišče družbene ali politične komunikacije oz. lokal ipd., ali na ulici, najsi gre za trg, ložo, morsko obalo oz. pomol ali cesto,« nadalje razmišlja Lukan.

Brecelj je v preteklih treh desetletjih izpeljal nepregledno število družbenokritičnih akcij in se s svojimi gestami upora profiliral kot mehki terorist. Za njegovo performativno delovanje je značilno, da samo izvajanje prenese na prisotne gledalce in to dejavno vlogo občinstva tudi dokumentira s fotografskimi posnetki. Vključujočo vlogo občinstva večkrat predstavlja tudi deljenje jedi in pijače; denimo na simpoziju Gledališče upora v Mariboru leta 2014, na katerem je Lukan predstavil svojo razpravo, Brecelj pa ga je sklenil s performansom, ki je vključeval obdarovanje s krofi.

Tudi v Cankarjevem domu, kjer je večkrat nastopil, je bilo hranjenje del performansa. A »Uvodna jed« v »performirani in honorirani uprizoritvi« Večkrat me je veselilo! (2019) ni zajemala le priprave in zaužitja hrane. »Glasno branje zdravniškega izvida je začrtalo podtalno atmosfero celotnega dogodka, realnost je posegla direktno in radikalno, informacije so učinkovale nepovratno,« je v svojem kritiškem razmisleku zapisala Zala Dobovšek, ki je v nadaljevanju ugotavljala, da »[g]re tudi za pomembno gesto detabuizacije smrti v javni sferi. A podatek o neozdravljivem bolezenskem stanju ni ne iskanje pozornosti, kaj šele sočutja (›ne švicajte v oči‹, prosi Brecelj), ampak njegovo aktualno osišče, prek katerega svet in življenje zadobivata nove razsežnosti, a avtoironija kljub vsemu ostaja neomajna in nujna za pogon dogodkovnega kolesja.«

Ker je v kratek opis nemogoče zajeti vse značilnosti njegovega delovanja, omenimo vsaj še ironično pronicljivost njegovega humorja, igrivost v besednem podajanju – z uvajanjem novih izrazov, posrečenih skovank … In pa njegovo duhovitost, ki mu jo zavida tudi gledališki režiser Dragan Živadinov. V komentarju izpred nekaj mesecev je ob obravnavi njegove zlogomelodične umetniške prakse zapisal: »Breclju se marsikaj gabi, čuti stud do militantnih struktur. Breclju se gabi tiranija kapitala. Gabi se mu zlo. Prek samosvoje zlogovnosti sproža prevrednotenje vsega. Tudi tako gromozanskih pojmov, kot sta zgodovina in vesolje. Umetnost je kategorično zanikanje determinizma, ideje, da se vse razvija po objektivnih zakonih, ki so neodvisni od človekove volje in njegovega delovanja. Marko Brecelj deluje. Nenehno.«

V dokumentarnem filmu Janeza Burgerja Priletni parazit ali Kdo je Marko Brecelj iz leta 2013 vas je Živadinov označil kot »enega prvih, izhodiščnih performerjev v 20. stoletju«. Kako vam ustreza oznaka performer in kakšen je vaš odnos do performansa?

Oznaka performer mi ustreza mnogo bolj od oznake zapečkar, posebno še če jo zame izustita umetnosti in njeni zgodovini predana stručkota Blaž Lukan ali Dragan Živadinov, ki ga rad imenujem Vulkan Vizij. Performirati mi pomeni lomiti lupine pričakovanega, razklati zavest javnosti, razveseliti ene in ogorčiti druge iz neomajnega prepričanja, da živimo v Boljšem jutri, ki je izbruhnil le za nekatere, potujemo pa v Nikamor. 

O performansu Živadinov pravi, da »je osebna oblika izvajalca« (in besedno zvezo osebna oblika tudi predlaga kot možen prevod angleškega izraza performance v pomenu zvrsti scenske umetnosti). Ravno na polju te osebne oblike se združujeta življenje in delo izvajalca Marka Breclja, mar ne? Če bi skušali določiti začetek vašega performativnega delovanja, kateri bi to bil? 

Bruto življenje je čas, ko dihamo. V neto delu delovalnega časa nastanejo dela. Po devetih letih pepelkovanja (organizacijskega delovanja) v koprskem Mladinskem, kulturnem, socialnem, multimedijskem in medgeneracijskem centru sem začutil, da je treba spisati pesem Antonu in Pohorskemu bataljonu ter oditi na Betnavo, kjer je 300.000 oseb poslušalo papeževo poljsko slovenščino, novinarstvo pa je bilo brez izjem namuhamedeno še na Kučanu in Drnovšku. Ker smo sprehod naše male, zelo čudne skupinice skozi razglasitev Slomška za blaženega in nekaj ur kasneje praizvedbo pesmi ob spremljavi harmonikarja na Treh žebljih sami posneli, se je dalo zmontirati video dokument o na primer mojem začetnem avtorskem poskusu razklati zavest javnosti in nas prebiti IZ geta takozvane mladinsko-socialne subkulture.

Vodenje koprskega MKSMC, svojčas MKC (Mladinskega kulturnega centra), ste prevzeli leta 1991, z Društvom prijateljev zmernega napredka (DPZN), ki ste ga v tem obdobju ustanovili kot promotorja samonikle kulture na Slovenskem. Zakaj se je pravzaprav porodila potreba po društvu, ki ga še vedno vodite, in kakšna je zgodba njegovega imena? 

DPZN je bil v prvih letih svojega delovanja res vzgled delovanja nekaterim, ki so kasneje svoje sile posvetili klubovanju (kljubovanju v klubih). Ustanovili smo ga tudi zato, da smo se mogli enakopravno potegovati za denar in za prostore. V času razpadno-osamosvojitvenega preloma pred tridesetimi leti sva z življenjsko sodrugo videla smisel predanega dela čisto pri tleh, z mladimi in z vsemi, ki jim je blizu kultura uporništva. Občinska oblast v Kopru je leta 1993 za čuda uresničila veliko investicijo v MKC na Gregorčičevi. V teh obnovljenih prostorih s prvim talnim gretjem »SLO undergrounda« smo pokurili potem še 22 let brez ostanka in brez razmišljanja o prihodnosti naših riti.

Ime društva smo si izposodili od stranke Jaroslava Haška, ki je nastala v podobnem odcepitvenem trenutku na Češkoslovenskem, ko je tam in takrat tudi mrgolelo obljubovalstvo hitrega napredka velikih korakov. Ponosen sem na dejstvo, da smo postali pravna oseba še v SFRJ Jugoslaviji, nekaj dni pred referendumom, ki ga danes praznujemo kot dan samostojnosti in enotnosti. Nisem bil del te enotnosti, »samostojnost« pa jaz in meni podobne smeti zgodovine čutimo kot osamo. 

V času Jugoslavije ste glasbeno prodrli. Da ste zvezda vi, ste, kot pravi legenda, odgovorili na vprašanje, kje da je manjkajoči simbol zastave na vaši pojavi, ki naj bi jo predstavljala – na subotiški festival naj bi namreč prišli z rdeče namazanim obrazom, v beli majici in modrih hlačah. A barve so dejansko malo odstopale od navedenih, kajne? Kakšno je bilo vsejugoslovansko umetniško delovanje? 

Leta 1974 v Subotici sem hotel imeti plave lase, a so se frizerkam »posrečili« zeleni. Tako, žal, v belih hlačah, rdeči srajci in modroglav nova (po koži neobarvana) zvezda nisem postal podoben jugoslovanski zastavi, ampak sem zgolj z zelenimi lasmi za nekaj let prehiteval anglo punkerstvo. Kulturni prostor Jugoslavije sta nam odprla srbohrvaščina plošče Pljuni istini u oči in novinarji z Draženom Vrdoljakom na čelu. Za čisto slovenski LP Cocktail so mi nagrado sedem sekretarjev SKOJ-a podelili v Zagrebu. V Sloveniji so mi za to delo pred nekaj leti naklonili priznavalnino in mi mesečno namesto 300 evrov pokojnine pošiljajo 750 evrov. Hvala ti, Slovenija! Škoda, ker te ne morem spoštovati.

Vojvodino upravičeno imenujem »Ravnica mojega uspeha«, saj so v Novem Sadu na radiu bolj vrteli koprski posnetek Tria Krik Stonesi spoznajo moje stare starše kot v Ljubljani. Rad sem potoval po slikoviti Jugi, mnogo bistrih, duhovitih, lepih in naklonjenih oseb sem spoznal. Jugoslovanski ugled, ki sem si ga kot umetnik pridobil v štirih letih z Buldožerji, mi pomaga še danes. Pravkar odgovarjam na vprašanja novinarke nekoč slavnega srbskega tednika Vreme. V prvi polovici osemdesetih sem neznosnik koprnel po in odganjal od sebe osiješko lepotico, zaradi katere je nastala pesem »Ta stol«. Čeprav sva s Feom v Duu Zlatni zubi rada potovala po gimnazijah Slovenije, sva imela najodmevnejši samostojni nastop v Splitu, pred 1500 naklonjenimi, ki sva jih obmetala s pakiranimi piščanci.

Rekonstrukcija predstave Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki je leta 2006 pokazala, da je nemogoče ponoviti izvorno izpeljavo Gledališča Pupilije Ferkeverk iz leta 1969, tj. izvedbo zakola kokoši. Kako pa bi bilo danes z obmetavanjem s pakiranimi piščanci? 

Takrat naju je v Split povabil umetnik in organizator Jadran Zlodre, občinstvo je na predstavo drlo. En kos piščanca je priletel tudi v novinarja Feral Tribuna, ki me je dvajset let kasneje spomnil na to njemu nepozabno podrobnost. Tu in zdaj kot nekdo, ki uprizarja: 1. Štirinajst mesecev sploh ne zanimam organizatorjev (Nataša z Metelkove in izolski Andrej Šik sta izjemi, ki potrjujeta dejstvo). 2. Občinstvo na moje (naše) predstave ne dre, ampak zgolj prikapljava. 3. Radodarnost do občinstva v zadnjih desetletjih izkazujem(o) z refoškom in malvazijo Puhovih, z Nato hvalačinkami, s pestmi kovancev po pet centov in z mehkoteroristično dolžino programa.

Kaj so avtorji in izvajalci predstave Gledališča Pupilije Ferkeverk hoteli s klanjem kokoši povedati leta 1969, nimam pojma. Moj prijatelj Zoran Car iz Koprivnice je na odru v začetku osemdesetih golobu pregriznil vrat in ga obesil na štrik nad kos pleha, da so se kapljice bolje slišale. Biti radodaren do soljudi me je sebičkota učila mama. Pakirani piščanci za splitsko občinstvo so bili eden od izkazov tega manj uspešnega šolanja. Tu in zdaj za zdaj ne vidim niti priložnosti niti smisla darilno obmetavati kogarkoli s perutnino. Zamrznjena frčeča bedra že ne bi bila mehkoteroristični performans, globoko zamrznjen piščanec, vržen z ljubljanskega Nebotičnika, pa bi mogel biti že smrtno nevaren. 

Ustaviva se nekoliko pri sami oznaki mehkoteroristični … Kakšna bi bila njena najustreznejša razlaga in kdaj ste jo začeli uporabljati? 

V prvem odgovoru sem podal ustrezno razlago svojega performiranja. Poimenoval sem ga potem, ko so do onemoglosti predvajali upočasnjene posnetke zabadanja letal v nebotičnika Svetovnega trgovskega centra v New Yorku. Vtis je bil, da gre za mehek proces, kot bi na primer leteč mobitel prodiral v ogromno kremno rezino. V resnici je v tej veličastni recimo uprizoritvi umrlo mnogo ljudi. Ugotovil sem, da me zanima uprizarjati tako, da živa bitja v performansih ali zaradi performansov telesno ne trpijo. Če pa so ljudje, ki so jim uprizarjanja pretežno namenjena, zelo razkačeni ali razžaljeni, mi je to prav, me ne boli. Če ista uprizoritev hkrati mnoge razveseli in jih navda z minljivim občutjem osvoboditve, je potem namen umetniškega dejanja v celoti uresničen. Mednarodnemu škodljivcu Igorju Vidmarju zabasati glavo v torto sicer ni izviren performans, a je mehkoterorističen. Treščiti kardinala Rodeta od zadaj po tilniku z zamrznjenim puranom pa ni več Mehki terorizem, čeprav se kaj takega visokemu dostojanstveniku katoliške cerkve verjetno še ni primerilo. 

Omenili ste mehkoteroristično dolžino, a trajanje vaših performansov ni enotno odmerjeno. Omenjeno uprizarjanje po štirinajstih mesecih nezanimanja organizatorjev, ki se je letošnjega septembra zgodilo ob 27. obletnici Metelkove mesta na Trgu brez zgodovinskega spomina, kjer ste »peligrali Krave molznice in pelkorakali Belske duhovne pesmi«, je trajalo natanko eno uro (na to ste po dveh tretjinah izvajanja tudi opozorili s »še dvajset minut, in kot kaže, Brecelj se izmaže«). Medtem ko se je vaš najdaljši performans, Kolenovanje, sklenil po sedmih letih neprekinjenega izvajanja s porazom dolgoletnega koprskega župana Borisa Popoviča na lokalnih volitvah 2018. Pri slednjem je trajanje vsakodnevnega obvezovanja kolen v kolenovalnike jasno določil konec Popovičevega županovanja. Kaj pa trajanje drugih performansov? In še, kako se – v izvedbenem smislu – enourne oziroma krajše uprizoritvene izpeljave razlikujejo od trajnostnega performiranja?

V Cankarjevem domu aprila leta 2019 je uprizoritev Večkrat me je veselilo! trajala štiri ure in pol po moji izbiri. Na 27. obletnici Metelkove letos je dolžino nastopa določil organizator. Kolenovanje je izražalo mojo nesprijaznjenost z demokratičnim despotizmom Nebodotičnega Palmitelja. Njegov volilni poraz v zadnjih dneh leta 2018 je osvobodil moja kolena. Eno leseno ščipalko mojega kolenovalnika je želel še v času volilnega boja takratni županski kandidat, sedanji župan Kopra Aleš Bržan, imeti za spomin. Javno sem mu ščipalko izročil. Javno jo bom seveda tudi zahteval nazaj, če me bo kot izvajalec lokalne izvršne oblasti razočaral. Kolenovanje sem imenoval monumentalni performans. Res je, da je bil njegov namen izboljšati politične razmere v Butalah Istre pod Slovenci. Mislim, da so se nekoliko približale trajnostnim. Ampak trajnostni performansi so zame, ne glede na njihovo dolžino, tisti, ki vodijo v tak jutri, ki mu bo sledil tudi pojutrišnjik, ne pa v Nikamor, kamor nas pelje dviganje družbenega bruto proizvoda.

Monumentalni performans Posprava, ki ga izvajam od svoje januarske diagnoze leta 2019, je dosmrtni niz mojih in naših prizadevanj, ki mu lahko sledite na dnevno sveženi spletni strani www.dodogovor.org. V tem nizu so vse uprizoritve, v katerih skušam veliko množino Nereda okoli sebe, v sebi in v svojih zadevah spremeniti v urejeno celoto predmetov, čustev in zadev. Monumentalni performans se od mojih drugih uprizoritvenih dejanj razlikuje seveda zgolj po trajanju. Pred kratkim sem Borisu Beletu (vodji nadsmrtne skupine Buldožer) in Andreju Vebletu (basistu te skupine in mojemu donatorju) predlagal projekt Prabuldožerjev. Dogovorili smo se, da bom spisal pesem in zastavil njeno glasbeno osnovo, pa jo bomo po štiridesetih letih našega nesodelovanja poskusili uresničiti v zasedbi tistih, ki smo od leta 1975 še ostali živi. Ta svoj predlog štejem kot performans v monumentalnem nizu Posprava. 

»Buldožer – pljunek, ki še vedno odmeva«, je naslov časopisnega članka, ki je v Delu izšel leta 2017, ob premieri dokumentarnega filma Buldožer – Pljuni istini u oči. Pri Buldožerjih ste bili glavni pevec in tudi avtor večine besedil, ki jim je pogosto pripisana oznaka bizarna. Zdi se, da se nenavadnost vaših besedilnih tvorb rojeva iz vsakdanjih pojavov. Ali iz česa drugega?

Veseli me, da je Varja Močnik toplo zrežirala film o naši prvi plošči. Vedno se mi je zdela pomembnejša od druge, ki pa je bolje zaigrana in orkestrirana. Pri Buldožerjih prvih štirih plošč je bilo približno pol besedil mojih, morala so biti spisana za prvi nastop v Zagrebu in prvi LP. Ni bilo izbire, ni bilo pesniških fines. Besedilotvorec doslej še nisem razmišljal, iz česa se rojevajo moje besedilne tvorbe. Nastale so iz zaljubljenosti, jeze, želje po tem, da bi naredile vtis.

Najbolj se posrečijo tiste, ki se kar zgodijo. Všeč mi je ozemljeno stihoklepje, sovražim samovšečno privzdignjenost. Pijan ne pesnim, »Alojz valček« pa je nastal tudi iz hašiša. Nekdanji umetniški vodja Mladinskega gledališča Ivo Svetina (tudi pesnik) mi je po telefonu pojasnil, kako se spiše čez vikend šest dobrih pesmi za mojo nesojeno predstavo Desant na Rt Dobre nade: »Začneš pisati že v petek zvečer, pišeš in pišeš do nedelje zvečer in od izbranih dvajsetih bo šest gotovo dobrih!« V ponedeljek pesmi nisem prinesel. Z njimi sem mnogo prepozno prišel šele čez dva meseca, a Dušan Jovanović jih ni hotel niti prebrati. Vsaka od njih se je iz mene utrgala. 

Desant na Rt Dobre nade je naslov albuma, ki ste ga izdali leta 1986. Kakšna bi bila istoimenska predstava? Z Mladinskim gledališčem ste sicer sodelovali leta 1985, kot avtor glasbe za uprizoritev Resničnosti Lojzeta Kovačiča v priredbi in režiji Ljubiše Ristića. Kako pa je potekalo to sodelovanje?

Predstava je nastajala, a so njeno nastajanje ukinili in jo zavrgli. Dušan Jovanović je argumentiral razlog za to odločitev s premajhnim številom pesmi, ki naj bi jih Brecelj do trenutka ukinitve predstave že spesnil. Do takrat sem ustvaril samo »Ta stol«. Moja zveza z lepo Slavonko je bila v zadnjem stadiju. Mama mi je najteže obolela. Spal sem v gledališki garderobi. Kokoši, ki naj bi se med predstavo sprehajale po odru, so humano preselili nekam za Dramo. Andrej Rozman je dobro posnel svoj del 16-milimetrskega črno-belega filma. Feota sem posnel, kako prodira skozi strop Rozmanovega stanovanja, snemali smo splezanje na trboveljski dimnik, a je Lupincu na pol višine zmanjkalo traku. Plačeval sem iz žepa z dolarji. Igralstvo sem gibalno dresiral oziroma jih ustvarjalno sproščal. O tem, kaj bo nastalo, se je dalo samo slutiti. Del razvitih filmov sem v pijanosti izgubil na železniški postaji. Sam potek predstave sem želel zgraditi na podoben način, kot sem videl lani Dragana Živadinova ustvarjati Izreko. Pesmi na rdeči kaseti Desant na Rt Dobre nade so zame brez izjeme močno mučne, čeprav je Marko Mlačnik menil, da so šibke. Do možnosti režirati svojo debakel predstavo sem prišel skozi uspešnost svojega živega sodelovanja v Resničnosti. Cingljal in ropotal sem na staro železje, vskakoval kot igralec v četo dresiranih, zapel pesem »Jesenje haljine«, ki ji je podli velikosrbski manipulator Ristić z izmišljenim besedilnim kontekstom spremenil pomen in smisel. Zapelzaigral sem tudi pesem »Ko preko mosta sva šla«, ki je morda nekje v arhivu in si zelo želim njen presnetek. 

Medtem ko ste bili v Resničnosti pred gledalci tudi vidno prisotni, ste v predstavi Biokozmizem::Izreka (nastala je v Živadinovovi režiji in produkciji Zavoda Delak ter bila premierno uprizorjena novembra 2019) pred gledalci nevidni, a še kako prisotni. Že zato, ker gre za predstavo po motivih Marka Breclja in Marka Mlačnika, ki v predstavi tudi nastopa (mimogrede, bil je del igralske zasedbe Resničnosti). A tudi kot avtor in iz ozadja občinstva dejaven izvajalec zlogomelodij. Zala Dobovšek je v kritiki zapisala, da té »natančno motivirajo premike na odru«. Kakšen je bil proces ustvarjanja te predstave? 

V predstavo sem se naselil, ko je bila polovica njenega poteka že določena, igralci so se že naučili na pamet žebrati zlogomelodični refren pesmi »Ta stol«. Z mojim vključenjem v uprizoritev so vgradili še par mojih citatov in kasneje kupili v ribarnici tudi prvo rakovico, ki pa je žal prekmalu zasmrdela. Režiser mi je hitro s poki in posnetimi ter od Daria Seravala preoblikovanimi mojimi vokali krotil možnost, da bi se v živo preveč razmahnil, a med reprizami ni vztrajal v tem početju. Na splošno so z menoj vsi soustvarjalci in soustvarjalke ravnali spoštljivo ljubeče. 

V izhodišču nastanka Izreke je sicer že omenjena pesem »Ta stol«, ki »ne bo več nikdar nov«, za katero je Živadinov povedal, da je »pesem najvišje stopnje in čustvenega spomina in poiesisa«. Kako je bilo eno izmed, kot ste povedali, »močno mučnih« pesmi uprizarjati? 

Nekajkrat se priključim le k dvoglasju ali troglasju igralcev in igralke še s svojo melodijo. Res pa je, da me ves čas bolj ali manj naskakuje mučnina zaradi načina, kako je izvajana in uprizorjena moja intelektualna lastnina. Vendar se še zmeraj skušam pririti do soustvarjalnega razumevanja uprizoritvenega dela, v katerega sem prostovoljno poniknil. Nespremenljivi, z vokali izvajani deli predstave me zatirajo v zlogomelodičnem izražanju in razvijanju svojega dojemanja tople pripovedi o lepoti neizmernega Hladu. Do premiere se je preveč mudilo. Med reprizami ni bilo časa za nadaljnji razvoj tega dela. Splošna Ohinahavica, ki je vedno izbruhnila na ponovitvah, nam je zamegljevala obrise resničnostne presoje. Vulkan Vizij je potem začel bruhati v mladinskem Hamletu [na začetku leta 2020 je Živadinov režiral študijsko predstavo III. letnika AGRFT H genotipu Hamlet, op. a.], profesionalka in profesionalec [Damjana Černe in Ivan Peternelj, op. a.] sta se vrnila h kruhoboru, Mlačnik in Brecelj pa sva ostala v svojih predodhodnih stanjih. Zatem nas je potonil covid, ki predstavo zabije v tla, čim jo po devetih mesecih pokrpamo in za silo ponovimo. Presegel sem okvir tvojega vprašanja, a želim objavo tega presežka.

Izreko ste po dolgem času igrali le nekaj dni pred začetkom Festivala Borštnikovo srečanje, ki se je zaradi poslabšanja epidemiološke situacije zaključil na dan uradnega odprtja festivala. Predstava je bila uvrščena v tekmovalni program in bi se ob izpeljavi festivala potegovala za nagrade. Kaj vam pravzaprav pomenijo nagrade? Ko ste oktobra 2019 prejeli Ježkovo nagrado, ste povedali, da je to »prva konkretna nagrada, ki [ste] jo v Sloveniji [dobili] za svoje delo kot umetnik« … 

Lanska Ježkova nagrada in letošnja zlata piščal sta mi pomenili in mi še pomenita odločilno in zelo potrebno denarno podporo. Pri Ježkovi sem tudi performativno nastopil v priljubljeni TV oddaji, pa je obiskanost Doda zelo poskočila. Hvala. Bil sem prvi Ježkov nagrajenec, ki sem s pomočjo razumevanja direktorja Kadunca in s pomočjo previdnega, a strokovno neoporečnega RTV SLO računovodstva pridobil mnenje najvišje državne kontrolne instance, da mi lahko kot nagrado nakažejo bruto znesek in da nakazitelji nagrade od razpoložljivega denarja niso dolžni oddvojiti davka! Zanimivo se mi zdi, da sem bil prvi v Sloveniji, ki so mu Ježkovo nagrado (okoli pet jurjev) izplačali v celoti! Seveda me je poleti letos čakala še pričakovana napaka državnega organa pri oceni dohodnine, saj so Ježkovo nagrado obračunali kot moj zaslužek od dela, in do danes še nisem prejel odgovora na svojo upravičeno pritožbo. Ta performans z ravnjo Davčne uprave torej še ni dokončno zmagovito zaključen.

Se pa mi obeta nov performans z Davčno, ker se je pri našem računovodstvu začela zanimati za neprofitnost delovanja Društva prijateljev zmernega napredka v letu 2019. Hočejo prozna pojasnila k vsakemu računu, ki smo ga v lanskem letu izdali. Lahko bi se reklo, da trenutno pišem prozni performans, s katerim hočem najvišji računovodski ustanovi Slovenije pojasniti, da je bilo lanskih približno dvajset tisočakov prejemkov sad neprofitabilnega delovanja. Kot spisatelja tega nastajajočega besedila me seveda zanima tudi privlačnost spisanega. Začetek tega mojega »literarnega« žulja ponujam kot performativni premierni zaključek temu dolgemu intervjuju. 

Še pred tem pa se vrniva za trenutek k Ježkovi nagradi oziroma k človeku, po katerem je poimenovana. Je imel Frane Milčinski – Ježek v mladosti na vas kakršenkoli vpliv? Med povezavami, ki jih je mogoče najti med vama, je že sodelovanje s skladateljem Bojanom Adamičem … 

Ježek je bil do televizije prvi radijski zvezdnik veselega poroga temu, kar je bilo, in tudi tistemu, kar naj bi moralo biti. Tudi v televizijski eri šestdesetih je ustvaril nenavadno sveže in pomenljive video dokumente. Domnevam pa, da Ježka varnoritniška in seveda oblasti boječa se RTV SLO »pamet« ni izkoristila za paradni kulturni izvoz, ampak so ga raje ves čas potiskali na rob (dozirali zavest javnosti po svoji omejenoglavi presoji).

To sklepam tudi po dejstvu, da so do posnetja njegovega kantavtorskega dela čakali, dokler ni na »Tops pops« za 12 tednov zakraljevala moja pesem »Duša in jaz«. Ježek je bil za posnetje svojih pesmi zrel že v začetku petdesetih. In orkester bi ga moral spremljati in vrteti bi morali te pesmi še in še, saj je bila šansonjersko-popevkarska ustvarjalnost skromna po količini, še bolj pa po globini. Seveda pa časa informbiroja in hladne vojne nisem občutil na lastni koži, Bojan Adamič in Frane Milčinski pa sta ga, a mi nista nič jamrala o tem v kratkih priložnostih, ko sem z njima mogel pokramljati. 

Zdaj pa sledi, kot napovedano, doslej spisani del nastajajočega performansa Proza za Davčno upravo. Premierno!

Društvo prijateljev zmernega napredka (DPZN) je v letu 2019 delovalo v znosnejših razmerah, saj smo prvič po štirih letih takozvane Zlate dobe (praktično popolne ignorance Mestne občine Koper oziroma njenega Nebodotičnega Palmitelja, župana Borisa Popoviča) prejeli podporo celoletnemu projektu od Občine Koper, v kateri na mladinskem, kulturnem, socialnem, medgeneracijskem, multimedijskem in muzejskem polju izgorevamo brez ostanka od leta 1990. 

Osnovna pravila, ki jim v DPZN sledimo tudi v trdih razmerah zadnjih let, so:

1. Dva od treh nosilnih delovnih hrbtov DPZN (Iztok Krkoč in Marko Brecelj) že desetletja delava kot neformalna prostovoljca. Tudi pomembni sodelavci, sodelavke, gostje in gostujoče skupine se vpregajo v naša delovanja brez pričakovanja denarne nagrajenosti. 

2. To, kar znamo in imamo ter nam statut dopušča, poskušamo ponujati na takozvanem kulturnem tržišču. Znamo uprizarjati, organizirati, administrirati, svetovati, dežurati v prostoru, odprtem za javnost, dnevno svežiti 17 let mlado spletno stran www.dodogovor.org. Imamo izjemno bogate, a tudi neurejene arhive ter velik (tudi mednarodni) ugled na vseh poljih delovanja. 

3. Strogo varčujemo. S transakcijskega računa DPZN izplačujemo le polplačo tretje nosilne delavke in take stroške, ki nam omogočajo nadaljnje preživetje in obstoj kot nevladni organizaciji. 

V proznih ob-računskih podrobnostih smo se skozi prvo polletje leta 2019 prebili zato in tako: 

A. Osvoboditka, Mostovna (Nova Gorica), 25. 1. Triurno medgeneracijsko druženje z odprto Skupščino DPZN in s kulturnim programom. 

B. Večkrat me je veselilo, Klub CD (Ljubljana), 12. 4. Peturno večmedijsko performirano medgeneracijsko druženje s kulturnim programom. 

C. Premalokrat me je veselilo, Špajz (Slovenj Gradec), 26. 4. Dvourna večmedijska medgeneracijska uprizoritev.

D. Salto mortale, Močvara (Zagreb), 17. 5. Dvourna večmedijska uprizoritev v cirkuškem šotoru.

E. Krave molznice in belske duhovne pesmi, Gustaf (Maribor), 14. 6. Enourni performirani, agitacijski, elektroakustični nastop Marka Breclja. 

F. Naslov PPF Posprava, podnaslov Razvlečenka neizogibnega, mksMc Botegin (Koper), od 17. 5. do 14. 7. Lovljivi uprizoritveni večmedijski niz. Dvajset spletno sproti najavljanih triurk. Spodaj prilagamo še navodilo za postavitev besedila v programsko knjižico festivala PPF, ki je najavljala naše uprizoritveno prispevanje: 

Levo na vrhu: »Društvo prijateljev zmernega napredka« (Koper) 

Na črni podlagi: »Lovljivi večmedijski uprizoritveni niz« 

Naslov: »PPF Posprava«

Podnaslov z majhnimi črkami: »Razvlečenka Neizogibnega« 

Avtorji: vsi, ki s(m)o vplivali na razmere 

Režija: Marko Brecelj 

Asistenti režije: dobrodošli 

Igralci in igralke igrajo sami sebe

Gledalce in gledalke vabimo k igranju v uprizoritvah 

Luč: običajno dnevna 

Palme: Boris Popovič 

Med sedemnajstim majem in štirinajstim julijem 2019 bomo članice in člani Društva prijateljev zmernega napredka (DPZN) v devetindvajsetem letu delovanja nizali uprizoritve v tkivo gledališkega festivala PPF. Najavljali jih bomo in o njih sproti poročali na spletni strani www.dodogovor.org ter v spletnih medijih PPF. 

Temeljno prizorišče lovljivega venčka korakov urejanja težkih razmer DPZN, ki ga vodim neozdravljivo bolni predsednik, bo v mksMc Botegin (Glagoljaška 4, 6000 Butale v Istri pod Slovenci) ter na lokacijah, v katerih so na teritoriju MOK zasilno uskladiščeni predmeti in arhivi. Vstop bo prost, prostovoljni prispevki pa zelo zaželeni. 

Marko Brecelj (drustvo@dpzn.org in 00386 41 318 245)

O avtorju. Ana Perne je diplomirala iz dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo ter iz francoskega jezika in književnosti in sociologije kulture na Filozofski fakulteti, oboje Univerza v Ljubljani. Po zaključku študija je pridobila status samozaposlene v kulturi; vrsto let je delovala kot kritičarka na področju uprizoritvenih umetnosti. Od … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Polje možnosti izgovorjenega ali zamolčanega ostaja še vedno neskončno

    Sandra Krkoč Lasič

    Marko Sosič, rojen leta 1958 v Trstu, se je na seznam pisateljev vpisal leta 1990, ko je napisal zbirko novelet Rosa na steklu. Štiri leta … →

  • Pravzaprav mi ugaja orati to ali ono ledino. Plavati proti toku. Ustvariti, česar še ni

    Ana Geršak

    Jolka Milič (1926) je pesnica, publicistka, »premišljevalka, nato bralka in posledično zelo dober reagent«, v prvi vrsti pa prevajalka, ki slovensko pesniško besedo najpogosteje širi … →

  • Drama se ne piše, drama se dela

    Blaž Lukan

    Vse se začne konec šestdesetih let, čeprav svojo prvo dolgo igro, Norce, napiše že na začetku tega desetletja. Vendar igra zaradi različnih »norcev« ostane neobjavljena in neuprizorjena do konca šestdesetih. Konec šestdesetih prinese nastanek gledališča Pupilije Ferkeverk, ustanovitev Eksperimentalnega gledališča Glej in nove igre: Znamke, nakar še Emilija, Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka.

Izdelava: Pika vejica