Vse se začne konec šestdesetih let, čeprav svojo prvo dolgo igro, Norce, napiše že na začetku tega desetletja. Vendar igra zaradi različnih »norcev« ostane neobjavljena in neuprizorjena do konca šestdesetih. Konec šestdesetih prinese nastanek gledališča Pupilije Ferkeverk, ustanovitev Eksperimentalnega gledališča Glej in nove igre: Znamke, nakar še Emilija, Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka.

Roland Barthes, francoski mislec in teoretik, ki se je med drugim ukvarjal z literarno teorijo, semiotiko in strukturalizmom, je 26. oktobra 1977, dan po materini smrti, začel na manjše lističe beležiti svoje žalovanje za osebo, ki jo je imel najraje na svetu. Ta večinoma kratka intimna avtorjeva razmišljanja so pozneje izšla v knjižni obliki z naslovom Dnevnik žalovanja, letos ga je v slovenski jezik prevedla (ter mu napisala spremno besedo) Suzana Koncut.

Tove Jansson (1914–2001) je bila vsestranska, edinstvena in pogumna umetnica. Po rodu Švedinja in po domovini Finka, sodi med najproduktivnejše in najznamenitejše nordijske ustvarjalce. Že od malih nog je risala, slikala, pripovedovala in pisala. Po svetu je zaslovela z zgodbami o muminih, fantazijskih bitjih iz idilične doline Mumindol. Slovenske bralce je navdušila tudi s Poletno knjigo, romanom o babici in vnučki, ki skupaj preživljata poletja na otoku v Finskem zalivu. Odslej lahko v slovenskem prevoduPreberi

Avtorica, ki jo v Delu najraje prebira moja tašča. Ki jo na istem mestu najraje prebiram tudi jaz. Piska, katere besedila si na Facebooku in Twitterju podajajo slovenski kulturniki in umetniki in se nad njimi malo zgražajo, se z njimi strinjajo, so zaradi njih malo besni.

Vpliv Petra Semoliča znotraj slovenske poezije je težko zaobjeti. S številnimi zbirkami, v katerih, od prve do letošnjih Robov, izšlih pri LUD Literaturi, vsakič nastopa s svežino in vitalnostjo, kljub prepoznavni poetiki pa vedno preseneti, je oblikoval transgeneracijski opus, ki se mu posvečajo vedno novi bralke in bralci.

V zbirki Novi pristopi je spomladi izšla edinstvena zbirka razprav o očitnih in subtilnejših vezeh med izbranimi dvojicami likovnih in literarnih del Jana Vermeerja in Tomasa Tranströmerja, Vincenta van Gogha in Anne Sexton, Théodora Géricaulta in Juliana Barnesa, Paula Cézanna in Allena Ginsberga, biblijske Geneze in Andreja Rubljova ter Pietra Bruegla starejšega in Braneta Senegačnika.

Muanis Sinanović, ki se je ob pisanju leposlovja uveljavil tudi kot kritičen mislec, se v poezijo vrača s pesniško zbirko Krhke karavane, ki je pravkar izšla v zbirki Prišleki in prinaša močno pesniško govorico, ki na vsakem koraku zaobrača naša pričakovanja in se poglobi v samo tkivo pripadanja družbi.

»Kadar je nekaj v nebo vpijoče, / to po vsej verjetnosti ni povezano / z nebom, ampak s človekom. / Nočem več gledati in nočem mižati.« Tako Maja Vidmar pristavi v »Nepoetičnem dodatku z elementom prezgodnje pomiritve« v pesmi »To ni še nič«. Njena zadnja pesniška zbirka z naslovom Pojavi se res spušča z neba na človeka in se giblje skozi neugodje, bolečino, hkrati pa s humorjem in sočutjem stopa na vse tiste robove, ki bralca pretresejo in presunejo. Noče več gledati, noče pa tudi mižati.Preberi

Tina Vrščaj (1987) je literarna kritičarka, ki je kritiške zapise desetletje objavljala v Delu, Literaturi in Pogledih ter polovico tega obdobja sodelovala v komisiji za nagrado kresnik. Letos je izšla knjiga Kritičarka na drevesu, ki z obsežnim izborom kritik nudi vpogled v njeno (ob)sodbo slovenskih romanov in, morda malce presenetljivo, tudi zaokroža njen kritiški opus.

Pred kratkim je Andrej Blatnik svoje kolumne, komentarje in spremne besede iz zadnjih let zbral v »Nezbranem delu«. Seveda se tudi v tej zbirki »majhnih premislekov« v prvi vrsti posveča knjigi – kot bralec, kot pisec, kot urednik, pa tudi kot dolgoleten preučevalec bralskih in prodajnih trendov pri nas in na tujem.

Izraelski pisatelj Etgar Keret je bil s svojim presenetljivim humorjem in zgodbami s poudarjeno človeško noto med slovenskim bralstvom lepo sprejet že z zbirko "Še zadnja zgodba in konec" (LUD Literatura, 2014, prevedla Andrej Blatnik in Julija Potrč Šavli), ob izidu prevoda njegove najnovejše kratkoprozne zbirke "Polêti že!" (prevedla Julija Potrč Šavli) pa smo z njim spregovorili o novih tehnologijah, človeških apetitih, iskanju stika in trenutni situaciji, napisal pa nam je tudi posvetilo.

Te dni je zame Tomaž Šalamun živ skozi glas, stišan glas na številnih posnetkih, tako da se trudim jasno slišati, razumeti, kaj mi je povedal, vrtim nazaj, še enkrat poslušam … mehek, stišan glas … Tomaž. Del nekega pogovora, posnetega decembra 2010, delim z vami. Pri transkripciji zvočnega zapisa Tomaževih odgovorov sem sledila njegovemu naravnemu govornemu ritmu, specifiki njegovega govora, glasu, npr. zamolkom, ponovitvam.Preberi

Pisateljica, ki je gostovala na Fabuli, je goreča zagovornica škotske neodvisnosti. V pogovoru o literaturi rada preskakuje na politične teme. Njena avtobiografija All Made Up je leta 2012 prejela nagrado za najboljšo škotsko knjigo leta. Letos je pri Beletrini po zaslugi Jureta Potokarja izšel njen drugi roman v slovenskem prevodu, Clara. Pred petnajstimi leti smo v prevodu Tine Mahkota brali Dihati moraš, to je vsa skrivnost. Z avtorico smo se pogovarjali po njenem nastopu v Ljubljani.

S Tomažem sem se spoznal po uradni poti, kaki dve leti bo tega. Podpisal je pogodbo z založbo, ki je izdala posnetek njegovega koncerta v Viteški dvorani v ljubljanskih Križankah, pa sem se znašel v vlogi njegovega medijskega predstavnika. Kmalu sem mu – na njegovo željo, seveda – na vrata pripeljal pr vega novinarja, sedli smo za mizo v Tomaževi dnevni sobi, skorajda salonu, posneli inter vju in se zagovorili krepko prek dolžine kasetnega traku …Preberi

Ker si vedno veliko potoval (tudi kot vodič), najbrž ni čudno, da so se različni popotniški motivi znašli tudi v tvojih pesmih. A zdi se mi, da ima to v novi zbirki drugačno vlogo. Kot da so popotovanja in obiskani kraji zdaj bolj povezani z iskanjem kot pa z odkritjem, bolj z zapuščanjem kot s prispetjem. Kaj se je spremenilo?Preberi

Tvoja zadnja zbirka ima tri samostojne in dokaj različne dele, od katerih ima vsak, bolj ali manj formalno zaokrožen, svoj jasen vsebinski lok. Kako so posamezni deli nastali? Ali pesmi v njih ustrezajo posameznim strnjenim obdobjem v takšnem zaporedju ali pa si jih pisal vzporedno?Preberi

Tvoja poezija deluje živahno in bogato tudi zaradi množice raznolikih detajlov, ki jih posamezne pesmi nepričakovano povezujejo v celoto. Kaj te pri tem vodi, kako jih povezuješ v pesmi? Verjetno si radovedna in natančna opazovalka sveta, saj gre pogosto za detajle ali spoznanja, ki jih ne more opaziti nihče drug.Preberi

Mlade rime so eden izmed najbolj vztrajnih, prijetnih in svežih ciklov literarnih dogodkov v prestolnici. Kako ste dobili idejo za festival in koliko se njegove vsebinske smernice sploh še prekrivajo z rednimi Mladimi rimami?

Prvo leto smo imeli junija malo daljše branje, saj smo povabili vse, ki so tisto leto sodelovali na Mladih rimah. Drugo leto smo naredili enako, vendar pa je bilo to že toliko ljudi, da je nastal pravi pesniški maraton. Tretje leto smo,Preberi

Tvoja zbirka ima naslov, ki je toliko nenavaden kot tudi izvirno sugestiven, po vrhu je pa še palindrom. Verjetno ima sorodnika tudi v Vallejovem Trilceu? Kako si prišel do njega, si zbirki zavestno hotel dati takšen naslov, ki ob odsotnosti vnaprejšnjih pomenskih konotacij ustvarja nov prostor?Preberi

Za Literaturo je Milan Dekleva odgovoril na nekaj vprašanj o svojih najnovejših knjigah, zbirki pesmi v prozi Izganjalci smisla in zbirki poetičnih esejev Etimologija pozabe.