Pravzaprav mi ugaja orati to ali ono ledino. Plavati proti toku. Ustvariti, česar še ni

Jolka Milič (avtor slike: Ivan Varl)

Intervju z Jolko Milič iz Literature št. 286 (april 2015)

Ana Geršak

Jolka Milič (1926) je pesnica, publicistka, »premišljevalka, nato bralka in posledično zelo dober reagent«, v prvi vrsti pa prevajalka, ki slovensko pesniško besedo najpogosteje širi čez zahodno mejo. Dovolj je pokukati v italijanske časopise in literarne revije (na primer I fili d’aquilone), preleteti obsežno bibliografijo prevedenih avtorjev (preveč jih je, a omenimo vsaj Kosovela, Šalamuna, Kocbeka, Kosmača, Zlobca, Milo Kačič, Minattija, Ostija in Barbaro Korun), ki jim je pogosto sama poiskala založnika, pregledati dolg seznam prejetih priznanj in nagrad, zadnja med katerimi je mira, novoustanovljena nagrada ženskega odbora slovenskega centra PEN, ki jo je prejela leta 2013. Gotovo bo sledila še kakšna, kajti Jolka Milič ima v planu še veliko projektov in več kot preveč energije, da jih tudi uresniči. Zadnje čase se ukvarja z antologijo slovenskih pesnic v italijanščini, s trojnim umorom z ulice Rossetti, ki ga je nekoč romaneskno popisal tudi Fulvio Tomizza, ter zbira navedke in citate iz osmrtnic. Ne, Jolka Milič je neustavljiva – v najbolj žlahtnem pomenu besede!

 

Ko sva prvič stopili v stik, se mi je zdelo samoumevno, da te vikam. Že takoj pa se je izkazalo, da nad takšnimi formalnostmi nisi najbolj navdušena. Od kod takšno nelagodje – če sploh gre za nelagodje? Ali je na vikanju kaj iritantnega? Ali pa je to na neki način povezano s tistim slavnim kompleksom Petra Pana, ki ga nekje omenjaš?

S tikanjem – s člani svojega ceha – so me zlasti oziroma dokončno okužili italijanski literati. Sodeč (zmotno), da so veliko bolj udarjeni na komplimente in vljudnostno retoriko kot mi, sem, ko sem začela navezovati z njimi literarne stike s predlogi o kulturnih izmenjavah, pač mutila z obveznim vikanjem velecenjenih in nadvse spoštovanih in porabila pol strani za podobne okrasne izraze upoštevanja, oni pa so me v odgovoru prijateljsko tikali in sprejeli moj predlog zgledno malobesedno: Cara amica, manda. (Draga prijateljica, pošlji.) Kar kamen se mi je odvalil s srca. V mlajših letih, ko sem veliko pisala in se me je oprijelo … precej lucidno mnenje Matjaža Kmecla, da pišem revolversko, sem bila za večino, ne glede na to, ali me je rada brala ali težko prenašala, samo Jolka, ne spominjam se, da bi me kdo ogovoril z gospo ali s tovarišico Milič in nikomur ni padlo niti na misel, da bi me vikal. Tudi meni se je zdelo to samo po sebi umevno, frajerjev se ne vika, in ker sem se nekako vživela v to svojo malce posebno vlogo, me vikanje sicer ne iritira, le strašno tuje mi zveni, ko ga povezujejo z mano, ko da ni meni namenjeno, marveč neki osebi, ki nima z mano nobene zveze. Pri kakšnem skupnem delu pa je vikanje za navrh zdaleč bolj zamudno od tikanja, kjer lahko vse odvečno in običajno zgolj okrasno – mirne duše odpade. In ostane le konfidencialni ton ali slog, ki sproščeno teče in žubori brez vsakega zatikanja.

Ne, Peter Pan sodi v neko drugo zgodbo, ki ni nič v zvezi s tikanjem in niti z vikanjem.

 

Kam torej sodi Peter Pan?

V moje davno otroštvo, ko sem si predstavljala življenje popolnoma narobe in doživljala minevanje časa že takrat skoraj dramatično. Končalo se je seveda s tragičnim občutenjem življenja s prizvokom de Unamuna. Če bi pa ob rojstvu vedela, da bom doživela tako visoko starost – kot sem že nekoč povedala –, bi jo najbrž popihala nazaj v mamino telo in ne zlepa ne zgrda me ne bi zbezali ven, da se grem igro zmešnjav in spreobračanja.

 

Omenjava Petra Pana, Unamuna … nekje drugje se na primer primerjaš s Kasandro. Tvoje življenje se zdi tesno prevezano z literaturo. Ne le zaradi dela, tudi zaradi neke posebne, morda simbolne prevezanosti.

Ja, strinjam se: literatura je pogojevala in pogojuje moje življenje. Včasih rečem šegavo, da svojega življenja nisem živela, marveč ga prebrala in nato delno napisala. Verjetno po sili razmer. O sebi rada preciziram, da sem prej kot literatka po poklicu premišljevalka, nato bralka in posledično zelo dober reagent, agent pa pod vsako kritiko. Verjetno iz nagnjenosti do lenobe, del dolce far niente, kot pravijo naši sosedi. A je čisto dovolj, da sem pač to, kar sem, saj ni obvezno biti vse, že brez mene je med agenti pisatelji prevelika gneča. Pravzaprav mi ugaja orati to ali ono ledino. Plavati proti toku. Početi, česar drugi ne počenjajo ali si ne upajo, recimo. Ustvariti, česar še ni. Tako se je začela tudi moja prevajalska »kariera«, ki je za marsikoga še vedno popolnoma zgrešena, le ne drzne si povedati na glas, ker ve, da bi jaz terjala argumente in jih nato drugega za drugim tudi izpodbila. A če bi mi kdo rekel, preden sem začela prevajati, da bom v življenju prevedla približno 70 pesniških zbirk, bi stavila vse, kar sem imela, da se to ne bo zgodilo, ker da se sploh ne more, prevajalstvo da mene sploh ne zanima. Pa še res je. Zadnji poklic, ki bi si ga želela. Zame je kolikor toliko znosen, ker sem naredila iz njega v promocijske namene naše poezije svojega konjička. Takrat ko sem začela na debelo prevajati Kosovela, je bilo to skoraj bogokletno, v Ljubljani – če je sploh komu prišlo na uho – nekaj nezaslišanega in povsem brezperspektivnega, da se ga loti neka nepomembna in širokoustna Jolka iz Sežane. Vse je čakalo tistega super super sposobnega Italijana, ki bi se odrezal mnogo bolje. Saj bi se, če bi sploh obstajal, a v pomanjkanju boljšega hudič muhe žre.

 

Izpostavila bi še eno primerjavo, tisto z Don Kihotom. Najprej je to storil nek italijanski kritik, nato Barbara Pregelj v uvodu tebi posvečene monografije Literatura v večkulturnem položaju in ustvarjalno delo Jolke Milič. Kritikova primerjava naj bi poudarjala nesmiselnost prevajanja tako »majhne« književnosti, primerjava Barbare Pregelj pa pogum in predanost. Ali prevajanje dojemaš kot nekaj donkihotskega – v enem ali drugem pomenu?

Z Italijani nisem imela nikoli nobenih posebnih težav, nasprotno, z njimi sem celo objavljala in spodbujali so me, tudi tisti moj domnevni italijanski kritik, ki ga omenjaš, ni povezal Don Kihota samo z mano, marveč je dejal, »da je slovenska književnost v Italiji še vedno v rokah posameznih redkih donkihotov«, to je mene, a tudi nekaj drugih; kar je bilo res, in to ne samo leta 1972, marveč domala do odkritja Borisa Pahorja pred nekaj leti. Pa do industrializacije založništva. Na to pri nas vedno pozabljajo. A koga bi pri tem kazalo pograjati? Po mojem (ne)skromnem mnenju italijansko uradno kulturo, a še zlasti slovensko, ki je stala zraven križem rok in čakala na čudež. Tisti cinizem je verjetno veljal njima, ne prizadevnim donkihotom, ki so kot kakšni revni šamani z zaklinjanjem in molitvami le prebudili Srečka in še koga iz težke kome. V Parizu, kjer ni slovenskih donkihotov, je Kosovel še vedno velik neznanec. Kje ga je odkril zaslužni avstrijski Ludvik Hartinger in se v našega kraškega poeta zaljubil? Mar v kakšni veliki pariški knjigarni ali študijski knjižnici? Ne, pri starinarju, beri na nekakšnem marché aux puces, po domače povedano na bolšjem trgu. Nekdo je najbrž dobil v dar Kosovela, ki je izšel – za naš denar, ne pozabi (a kljub temu – dobra investicija!) – pri Seghersu, ali pa ga je sam kupil za nekaj frankov, ga nato – domnevam – vsaj prelistal, če ne prebral, in ga nato zatavšal za par centov, povedano elegantno: pariškemu bukinistu. Slovenska kultura, tista zelo dobro plačana ministrska, ki obrača denar, ne siromašna kulturna gmajna, pa še vedno križem rok čaka na mano z neba ali na kakšen čudež, namesto da bi segla kot ona prejšnja socialistična v svoj žep, takrat smo pravili državni, danes davkoplačevalski, kar je v resnici eno in isto.

 

Imaš morda kakšno strategijo, kakšen predlog, kako institucionalno širiti slovensko literaturo onkraj meja, kakšno rešitev, ki ne bi bila odvisna zgolj od elana donkihotskih entuziastov?

Jaz poznam samo razmere na Zahodu, zlasti italijanske, v zvezi z … nerentabilno poezijo. Se naše institucije sploh ukvarjajo s temi problemi ali čakajo kot običajno, da jim pade že omenjena mana ali pečeni golobi z neba? Magari ob presunljivem ali privoščljivem stokanju, kako nezanimivi smo za svet in podobno. Na te brezperspektivne strune radi brenkamo. Za naše prevajalce in literate vrh tega dokaj nezanimivo torišče, ker je popolnoma zastonjsko. One – sklicujem se na dve ali tri naključno izbrane pesnice – se zastonj ne bodo razdajale. Jim dam celo prav, dokler jim doma vse plačajo – te lepe uzance smo podedovali od socializma (marsikdo na to pozablja) – bi bilo res nespametno zapravljati čas z delom za božji lon. No, jaz sem izjema, ki potrjuje pravilo. Bi mi bilo sicer všeč, da me plačajo, a to počenjam, da rojakom dokažem, da so naši pesniki lahko zanimivi tudi onkraj meja. Da sami nismo nič kaj slabši ali drugačni od zunanjcev in niti zunanjci nič kaj boljši ali bolj posebni od nas notranjcev. To dokazovanje mi gre celo kar dobro od rok, le priznaj.

 

Tako kot mnogi, rojeni pred drugo vojno, si obiskovala italijansko šolo. Primorska je bila pod Italijo, druge izbire ni bilo. Kako sta pri tebi sobivali dve kulturi in dva jezika? Je katera od kultur kdaj prevladala nad drugo ali sta bili ves čas v simbiozi?

Moja generacija, ki ni videla goreti narodnega doma kot tista, ki ji pripada Boris Pahor, in nato zelo dolgo ni niti slišala, da bi kdaj gorel, saj se zaradi fašističnega režima starši z otroki niso pogovarjali o teh hudih in vseh drugih kočljivih političnih stvareh, da ne bi kaj narobe bleknili v šoli in spravili sebe in družine ponevedoma v nesrečo, smo vedeli bolj malo o sebi, še zlasti vsi tisti, ki v Sloveniji nismo imeli sorodnikov. Precej dolgo sem mislila, da je tudi naše kraško narečje, kot furlansko in tržaško – v osnovno je hodil tudi kakšen furlanski otrok, pa tržaški – in v njih nekaj slovenskih izrazov, kot v našem, italijanskih, da je pač tudi naš dialekt italijanski. Učiteljice so nas pozivale: Bambini, parlate in lingua. (Otroci, govorite knjižno italijanščino.) Torej, precej dolgo sem mislila, da je ves svet naseljen samo z njimi, pardon, z nami … Italijani. Za to svoje napačno branje bližnje in daljne okolice sem svoji … ignoranci in zares pičlemu in skrajno pomanjkljivemu znanju zemljepisa in zgodovine prav hvaležna, saj sem rasla etnično, misleč da smo vsi skraja Italijani, otroci iste matere in očeta, izključno med sebi enakimi, čisto brez manjvrednostih občutkov. In ker sem bila baje … fine glave brus, kot smo se otroci med sabo radi dražili, to je bistra, pa neugnanega in predrznega značaja, za tiste čase tudi iz dobro stoječe družine, sem se večkrat počutila prej privilegirano kot obratno, prej … obremenjena (o sladko breme!) s superiornostjo kot z manjvrednostjo, prej zavidana ali občudovana kot zaničevana, kar vsakemu človeku in tudi živali dobro de. Gre sicer za malce nevarne občutke, ki se lahko sprevržejo v negativno doživljanje drugih in drugačnih, a se pri meni niso, ker sem malo pred začetkom druge svetovne vojne pri nas, ko so fašisti po Krasu spet razsajali in surovo vsiljevali svojo (ne)kulturo, zvedela, da sem slovenske krvi, ki očitno pri naših sosedih ni bila kdo ve kako cenjena, saj sicer ne bi bilo izgredov, a takrat sem bila že formirana osebnost in dorasla mladenka, manjvrednostni kompleks tako rekoč ni bil več možen, prej še bolj pokončna in uporna drža.

 

Poznala si Tončko Ravbar, sestro Srečka Kosovela. Te je ona seznanila s Kosovelovimi poezijami ali si jih poznala že prej?

Kosovela sem poznala že prej, imela sem zelo načitano mamo, ki jo še danes smatram za svojega glavnega guruja. Za Tončko sem bila menda zanimiva, ker sem bila velika občudovalka njenega brata in nasploh zagreta za literaturo. Rekla mi je kasneje, da se je večkrat spraševala, kaj dela to dekle sploh v banki. Tako ognjevita in neustrašna mladenka (izrazito jezikave sorte sicer, je včasih dodala, in vendar spoštljivih manir), ki je pa uradnikovanje v bančni ustanovi ne bo potešilo. Večkrat mi je rekla tudi, da sem posebna, in v njenih ustih je zvenelo prej kot kompliment kot pa graja ali psovka. Jaz seveda vsega tega nisem videla na sebi. Le jezikavosti nisem mogla spregledati, ker sem slutila, da je z mano tesno in neukrotljivo povezana oziroma da sem ji podlegla. Sicer sem se zdela sama sebi precej navadno stvorenje, eno izmed mnogih, nič posebnega. Ona pa je mene privlačila zaradi Srečka in ker je bila zelo družabna in prisrčna sobesednica, polna modrosti in šegavosti. Znala je biti tudi ostra in kritična, kar pa je bilo meni všeč.

 

Kosovel zaseda prav posebno mesto v tvojem življenju: prevajaš ga, o njem pišeš, skrbiš za promocijo njegove poezije izven Slovenije … kaj je tisto, kar te na njegovi poeziji tako pritegne?

Vse. Razen njegove prerane smrti. Ki mu jo jaz že predolgo zavidam. Saj še vedno velja, da se, kdor mlad umre, nikoli ne postara. Starost pa ni ravno po mojem okusu, bi rekla – prej nasprotno.

 

Kako izbiraš pesmi, ki jih boš kasneje prevedla? Izbiraš po avtorju ali po opusu oziroma konkretni pesmi ali pesniški zbirki? Zakaj ravno poezija? Si kdaj prevajala tudi prozo, je med njima kakšna razlika v prevajalskem pristopu?

Po afiniteti – slovenske. Absolutno prednost imajo živi, mrtvi lahko počakajo in se medijo. Edino Kosovel je bil izjema od naših. Preberem pa praktično vse, kar pri nas izide in seveda zaide v sežansko knjižnico, čeprav je tudi to lirično področje postalo že nepregledno, pri nas in vsepovsod. Italijanske – ko se grem izmenjavo dobrin, po možnostih, ki so mi dane. Marsikoga, če se ne bi šel z mano daj-dam oziroma dam-daj, verjetno ne bi sploh niti poznala, kaj šele prevajala. Bližnje živeče pa, če se le z nami radi žlahtajo – jaz, ki rada provociram, jim včasih očitam, da bi se šikalo, da se naučijo vsaj pasivno slovenščine, če se z nami že … kurbajo, da bi vsaj znali okusiti in oceniti svoje verze v prevodu.

Zakaj ravno poezija? Ker mi je všeč. A tudi vse te zakaje in zatoje sem že stokrat pojasnila v svojih kramljanjih o »Prevajanju in poeziji«, ki so izhajali v ljubljanski reviji Srp. Očitno me živ krst ne bere, pa se moram iti pri vsakem intervjuju … Budove govore, to je eno in isto, rahlo spremenjeno, ponoviti vsakemu posebej, dokler mu ne zleze v glavo. Prevedla sem tudi nekaj proze, a bolj malo. Nekaj Borgesa, večino spremnih besed k pesniškim zbirkam ali k predstavitvam avtorjev. Ponovim: nisem običajna ali poklicna prevajalka, le po sili razmer. In kratke sape. Tako označujem prevajalce (nerimane) poezije. In mednje sodim jaz. Tiste, ki prevajajo prozo, romane, špehe na 500–1000 straneh, pa prevajalce dolge sape, in če so zares dobri, ne pa kakšni … fataconi – sploh veš, kaj to pomeni? – to so ljudje, ki kaj skup zbiksajo tja v tri dni, vseeno je, ali je prav ali narobe –, so deležni tudi mojega neizmernega občudovanja (beri razumevanja in iskrenega sočustvovanja).

 

Božena Tokarz v tebi posvečenem zborniku govori o empatiji »kot tistem elementu, ki pomaga ohranjati ravnovesje med tujostjo in svojskostjo prevoda ter je zato temelj dobrega prevajanja«. Bi zase rekla, da te med prevajanjem prevzame nekakšna empatija do teksta? Kako pristopiš k tekstu, kako se lotiš prevoda?

Meni marsikdo očita, da se prehitro zadovoljim, da mi je všeč preveč zanič lirične robe in podobno, morda je res, a zame izbirčnost ni še ali že sinonim za kvaliteto. Morda imam bolj bujno fantazijo in več simpatije do ljudi, da se mi zdi marsikaj povsem sprejemljivo in strašno privlačno. Najbrž res ne sodim med prevzetneže, ki radi vihajo nos in se zmrdujejo fej in fuj, a me to sploh ne briga, saj pravzaprav prevajam za svoj lušt, da zlasti sebi polepšam življenje, če je to, kar počenjam, še komu všeč, pa me srčno veseli. Če koga tudi od naših s prevodom prepričam, da je prevedeni pesnik ali pesnica dober oziroma dobra, pa mi je v še večje veselje. Tvoje vprašanje v celoti je kajpak za 300-stransko razpredanje in pojasnjevanje.

 

So to idealne razmere za prevajanje, o katerih si govorila prej: prevajati »za svoj lušt«, da si »polepšaš življenje«? Prevajaš zmeraj z namenom, da bo prevod kasneje objavljen, ali tudi »za predal«, kot se reče, se pravi za kakšne boljše, druge čase?

Ja, prevajam še najrajši za svoj lušt, v svoje veselje, trditev, da ljubim poezijo, ne sodi v retoriko. Prevajanje pravzaprav sploh ni moj poklic, s poklicnim delom se običajno ljudje preživljajo. Gre prav za hobby, in sodi med dražje konjičke, ne tiste bolj poceni ali zastonj, če seštejem vse tonerje, gore papirja, nakupljene zbirke, slovarje, delovni čas, ki ga prebijem s prevajanjem in iskanjem revije ali založnika, da pesnika kje prav tako zastonj plasiram. Neka pesnica mi je nedavno v jezi zabrusila, da se ona ne bo lirično potila, da bom jaz z njeno poezijo bogatela, ko se na to spomnim, se vsaj pol ure smejem, in prav iz srca. Ni mi pa do kraja jasno, ali ima sebe ali mene za norca. Upam, da ima mene, ker če ima sebe, je prava tepka ali bedak, ki živi na luni. Povera illusa!

 

Prevajaš predvsem (a ne samo) iz slovenščine v italijanščino in obratno. Italija je dolgo veljala za »samozadostno« državo, kar se prevajanja tuje literature tiče – zdi se, da je to nekakšna značilnost večjih držav. Se je danes kaj spremenilo?

To vprašanje – za najmanj 1000 strani – bi si zaslužilo ves intervju, da bi ti vsaj malo postale jasne uzance na Zahodu in pri nas. Od povojnih časov do danes se na tem področju ni samo vse spremenilo, marveč se je tudi naravnost postavilo na glavo. Zlasti odkar se je tudi založništvo iz žlahtne in posebne obrti – artigianato – preobrazilo ali sprevrglo v industrijo. Pri nas je to opazno samo pri cenah knjig, da gre v resnici tudi pri njih za potrošniške artikle. Ne staneta več okroglih 25 ali 19 evrov – recimo pesniški zbirki Anje Golob –, pač pa 24,94 in 19,20. V vsem drugem pa so naši literati še vedno nekako privilegirana kasta, skoraj kot v časih Juge. Imenovali smo jih svojčas, mi s podeželja, in cedili sline, zlasti mlajše, bolj perspektivne in dinamične, pa bliže kase (= ljubljanske društvene blagajne!) »jeunesse dorée socializma«, saj so bili zaščiteni kot kočevski medvedi. Neprimerljivi z zunanjci po zahodnem svetu. Toliko, kot jim je dal tatko socializem – naj ga še tako šinfajo –, ne bodo dobili več od nobene demokracije, naj se še tako hvali, kako je kulturna in ljubiteljica … seveda … svobode govora. Kar jim še daje – saj jim vsakokrat spet kaj odškrne ali jih za kaj prikrajša – sodi še v dediščino iz minulih časov, a povrniva se v današnji cajt. Tudi DSP et consortes po tej plati – v zvezi z izvozom in uvozom kulturnih dobrin – živijo še na luni, se mi zdi, niso nič drugačni od omenjenih pesnic, sodeč vsaj po članku agencije STA v Primorskem dnevniku s 13. 12. 2014 o Ivu Svetini po njegovem ustoličenju za predsednika društva, ki je v pogovoru s Tatjano Zemljič dejal, da ima veliko načrtov. A citirajmo kar pasus: »Svetina se zaveda, da situacija ni rožnata. Založbe ščitijo svoje interese, manjše so se že odpovedale izdajanju poezije. Čas poezije je mimo, je dejal.« Ne razumem dobro, pred čim ali kom naše založbe ščitijo svoje interese?! – Pred poezijo? Pesniki? Pred bankrotom? – In niti zakaj so se manjše založbe kar odpovedale izdajanju poezije. Saj tudi pri nas, če zbirke niso sponzorirane, po domače povedano plačane, že nekaj desetletij nobena založba ne izda nič lirskega. Po tej strani ravnajo kot založbe na zahodu. Cvenk, cvenk, cvenk, plačajte najpoprej vsaj polovico zbirke, in vam jo natisnemo v par mesecih, po domeni, dobite jo pa takoj po poravnavi še nepokritega dolga. In se priporočamo še za naprej! Si ne morem misliti, da bi naši založniki še ne odkrili tega že uveljavljenega nezgubaškega in finančno nič nevarnega postopka z obojestranskimi koristmi. Kjer, denarno vzeto, ta krajšo potegnejo le poeti ali kdor velikodušno krije stroške zanje. Verjetno Ivu nekaj ni jasno. Me pa preseneča, da ni Svetine kdo vprašal po skrivnem pomenu njegovih sibilskih besed. Ana, vprašaj ga ti, ali res ne ve, kako gredo te stvari v klasje, največkrat tudi pri nas? Ali se tudi on nekoliko spreneveda? No, sprenevedanje na vseh področjih, ne samo literarnem, je postalo pri nas nekakšen slog življenja. Precej nemogoč način medsebojnega komuniciranja, zlasti za obupno nesprenevedljive tipe, kot sem jaz.

 

Ivo Svetina gotovo bere ta intervju in verjamem, da bo odgovoril, če se bo čutil nagovorjenega. Trenutno pa me bolj zanimajo naši zahodni sosedi. Kakšen je danes odnos italijanskega bralca do slovenske književnosti, če ima do nje sploh kakšen odnos? Verjetno obstaja razlika v recepciji na meji s Slovenijo in v notranjosti Italije?

Ana, spet vprašanje za debelo knjigo. Že itak boš morala moje odgovore skrajšati za polovico. Že nekaj let, menda štirikrat letno, in to dokaj redno, pripravim slovenskega pesnika v izvirniku in prevodu na približno 15 straneh v neki dokaj brani rimski spletni reviji. Odpri na spletu I fili d’aquilone di Alessio Brandolini in preberi, kako se glavni urednik predstavi, nato odpri kakšno številko in si oglej recimo »La poesia di Alojz Ihan« ali »La poesia di Mila Kačič«. Ali zadnji skupni spomin »In memoria di Kajetan Kovič«. Pesnikov je že toliko, da bi lahko z njimi napolnili dva dvojezična pesniška zbornika po recimo 150 strani. Verjetno bi urednik – če bi izrazili željo po tem – našel kakšnega rojaka, ki bi uvod napisal zastonj. Jaz bi vse potrebno spet storila zastonj, oni tudi – uredniško – vse zastonj, a kakšna slovenska kulturna ustanova bi morala kriti stroške za izdajo zbornika, tiskarne žal ne delajo zastonj, ni običaj … in tu se vse ustavi. Že pri pesnikih, ki bi si v svoji nevednosti predstavljali, da gre za kakšen dobičkonosen načrt, torej da bi imeli pravico do cekinov za avtorske pravice. Oni se ne bodo lirsko udinjali zastonj, nekateri avtorji bi se čisto resno spet sklicevali na famozno bogatenje mene in založnika. Si misliš? Ko to povem italijanskim literatom, se tudi oni z mano iz srca do solz nasmejejo. In zakaj jim ne dopoveš, kako v resnici stoje stvari? me vprašajo. Ker mi ne verjamejo in za take realne pogovore nimajo ušes. Oni ne bodo prispevali niti pol centa, si pač predstavljajo svet narobe … iz samih pravic, ki jih sploh ni, kvečjemu v kakšni pravljici. Že jaz sem jim strašno sumljiva, ker prevajam za boglonej. Prav gotovo nekaj skrivam. Prav gotovo imam veliko od tega. Sicer se ne bi tako zavzemala. Ana, škoda besed. Prej ko slej se bodo zbudili, najbrž. Ali pa sanjali v nedogled, kar sploh ni slabo. Sanje pomagajo živeti, naj bodo včasih še tako prazne. Ko sem malce privoščljiva, ker nisem svetniške sorte, skoraj nestrpno pričakujem prebujenje … recimo … Taje Kramberger, ki sodi tudi med tiste naivne dušice, ki – dokaj razočarane nad primitivnostjo svoje kmetavzarske domovine – nedolžno mislijo, da jim bo kakšna prosvetljena in zares omikana Francija ali Anglija tiskala vsaj nekaj zbirk na svoje stroške, jim še prej odštela visok honorar in jih nato lansirala na svoj firmament in vse štiri strani sveta. Jih prav čaka, že nekoliko neučakano, te izjemno kvalitetne pesnike iz Vzhodne Evrope, da potrkajo na njihova vrata.

Kako nas berejo nekateri sosedje? Povedala sem ti pred časom, da je Barbara Korun za dvojezično zbirko, ki je izšla lani ali predlanskim v Salernu v izvirniku in mojem prevodu, pri naših sosedih dobila nagrado Leandra Polverinija. Pozor: ni bila denarna. Celo Anja Golob bi jo lahko sprejela! Ne bi ji bilo treba ugibati o umazanosti denarja. Med 111 konkurenti za nagrado je Barbara zasedla drugo mesto. Torej?

 

Torej so povezave uspešne! Med nastajanjem tega intervjuja si mi poslala kar nekaj obvestil o objavi tega ali onega slovenskega pesnika v katerem od italijanskih časopisov in revij, vseh v tvojem prevodu. Koliko vpliva imajo na to zveze in poznanstva in koliko resnično navdušenje Italijanov nad slovensko poezijo? Nočem biti cinična, sprašujem, ker je marsikatera objava slovenskega avtorja v tujini (upravičeno ali ne) pospremljena z določenimi »sumi«. Mogoče pa gre preprosto za pregovorno slovensko nevoščljivost?

Jaz sem ena redkih, ki ne verjamejo, da smo Slovenci kaj bolj nevoščljivi od drugih. Pred mnogimi leti sem naredila prav malo osebno raziskavo. Nakupila sem si nekaj knjig svetovnih pregovorov, ostale pa, ker jih je bilo preveč za nakup, v tržaških (in nekoč tudi milanskih) knjigarnah in večjih bibliotekah prelistala z daljšim postankom in s svinčnikom v roki na inkriminirani besedi. Seznami s fovšijo – z nevoščljivostjo – con l’invidia so bili povsod precej dolgi. Naš znameniti pregovor o kravi, ki naj crkne, je doma tudi na Hrvaškem in v Srbiji in še kje drugje. Jaz celo mislim, da je bila nevoščljivost vedno nekaj zelo pozitivnega, brez nje bi verjetno obtičali tam v jamah in se še vedno šli predjamsko populacijo in folkloro. Mi nismo fovšljivi, pač pa zelo … frustrirani, zelo slabo samopodobo imamo. Nič samozavestni, zato tako strašno zamerljivi, ker nas daje pretežno le hudo omahljivo samoljubje. Vedno v strahu, da nas drugi premalo cenijo. Pogosto arogantni do rojakov in zelo … kurtoazni (evfemizem za servilni) do tujcev. A tudi o tem bi se dalo govoriti sedem dni in šest noči, pa ne bi bila tematika izčrpana. Verjetno ti je znana že dokaj stara rečenica Cirila Zlobca »lepo je biti Slovenec, a ni lahko«, … ki celo pri njem sugerira nekakšno nelagodje, da je, kar je … Nam pa ponuja domnevo, da je recimo Italijanu laže biti Italijan, Francozu Francoz, Šiptarju Šiptar itd. Očitno mu je ta slovenska danost preozka ali preohlapna, skratka ni po meri, nanjo se še zdaj pri devetdesetih le s težavo privaja. Da smo si na jasnem: ne privaja se težko na svojo kožo, kar se lahko tudi zgodi in je precej pogost pojav, ampak na slovensko kožo, kar me prav preseneča. In prej ko slej mi bodo morali apologeti te … recimo ji pogubne filozofije, povedati, kaj je »tozadevno« z njimi narobe.

Ne spomnim se več, kdo – kateri Slovenec – je rekel: človek človeku Slovenec (z implicitnim pomenom volk). Mi strašno radi svoje rojake denigriramo, kar ne bi bilo sicer nič narobe, če … bi med denigrirane vključili tudi sebe. Denigranti se pa najrajši izključujejo, slovenceljni so običajno samo drugi, nikoli tisti, ki radi opletajo z njimi. Oni so pač izjema, ki ne spada med to slovenceljsko gmajno.

Še to na račun domnevnih »zvez in poznanstev« v vprašanju. Jaz osebno poznam zelo malo italijanskih literatov, urednikov revij in založnikov, komaj koga. In še tistih par (Anno Santoloquido, Guida Zavanoneja in druge) sem spoznala šele po dolgih letih sodelovanja. Ko sta prišla v Slovenijo na predstavitev knjig v mojem prevodu. Osebno ne poznam nobenega izmed založnikov, pri katerih sem objavila po nekaj slovenskih zbirk, recimo Sergia Iagullija z Multimedie ali Guida Leotta z Mobydicka, in prav nikogar z LietoColle in drugih založb. Ne poznam osebno niti Alessia Brandolinija s spletne revije I fili d’aquilone niti Patrizie Dughero, s katero nekaj letos načrtujeva. Niti goriških pesnikov Irene Navarra in Francesca Tomada. Niti Paola Ruffillija, Giuseppa Contija, Silvana Demarchija, Elia Andriuolija itd., ki sem jim prevedla kar veliko pesmi. Mimogrede povedano, osebno ne poznam niti Andreja Hočevarja, Zorana Pevca, Petra Kolška, Lučke Zorko, Veronike Dintinjana, Dušana Jovanovića idr., tudi njim sem že kaj prevedla. Nota bene zastonj, ker so mi bili všeč in sem se rada družila z njihovo poezijo. Dopisujem si pa občasno s kar lepim številom pesnikov, a to najbrž ne sodi med zveze in poznanstva v negativnem pomenu besede. Povej naprej … nevednim klevetačem. Teh prav ne maram, ker občudujem le ljudi z argumenti, ki stojijo za svojimi besedami, ko pa se zmotijo, se zmote ne bojijo priznati in ne bodo nikomur dopustili, da jih za pravico do zmote prikrajša ali jim jo vzame.

 

Poezijo tudi sama pišeš, čeprav se zdi, da ostaja v primerjavi s tvojim enormnim prevajalskim opusom bolj v ozadju. Se potreba po pisanju poezije pri tebi pojavi ob prevajanju drugih pesniških svetov ali si pisala že prej? In ali danes še vedno pišeš?

V tistem mojem pesniškem listu so lepljenke, ki sem jih razložila že v intervjuju z Brankom Hofmanom v knjigi Iskani in najdeni svet (pogovori s slovenskimi književnicami). Na začetku lepljenk bi moral biti tudi moj »Literarni cik cak«, ki ga pa uredniki (Kravos, Zlobec in Miroslav Košuta) – (zlo?)namerno in čisto brez posluha (!) – niso hoteli objaviti, in zato je nastalo napačno tolmačenje tiste moje provokativne pesniške zbirčice, saj je izšel šele kasneje, 9. 9. 1972 v Delu, kjer je na moj provokativni in šaljivi način povedano … kaj sem se sploh šla. A so ga prezrli tudi recenzenti, dvomim, da bi ga sicer zamolčali. Se ti splača prebrati oboje. Po mojem bi kar ostrmela, kako moderno smo pisali in mislili pred četrt stoletja.

 

Treba bo torej prebrskati arhive. Tema, o kateri pišeš (ali si pisala), za slovensko literaturo ni prav pogosta, vsaj ne izražena na tak način: posilstvo, moška dominacija in agresivnost do žensk … Zase praviš, da si feministka, kaj ti ta oznaka pomeni in kaj je v tem prostoru pomenila nekoč in danes? Se je položaj žensk v zadnjih letih kaj izboljšal?

Ja, feministka sem že ante literam, ko o feminizmu nisem še nič vedela. K nam je prišel precej pozno, in to samo v najbolj skrajni obliki, ter vedril nekako le v strokovnih revijah, bil čtivo za določeno bolj maloštevilno bralstvo, v Italijo pa kmalu po vojni, saj je s knjigami preplavil ves polotok in kot gibanje dobesedno razmigal vse ženske množice, od najnižjih plasti do intelektualk; knjige (i tascabili – žepne) so v Italiji od nekdaj poceni, drugače rečeno, v italijanskem izvirniku ali prevodu sem prebrala praktično vse. Tudi ogromno druge nespecifične literature. Ne pozabi, da sem živela sicer stalno v Sežani, a obenem tudi veliko in začasno v Italiji, pretežno v Trstu, pomagala mami prodajati štruce in sladkarije, z eno nogo v socializmu in z drugo v kapitalizmu tistega časa, ki ni bil tako grob, kot je današnji. Za svoj življenjski moto sem si vzela neko misel francoskega pesnika Jacquesa Préverta: J’ai un pied sur la rive droite, un pied sur la rive gauche et le troisième au derrière des imbéciles. (Jaz imam eno nogo na desnem bregu, drugo na levem in tretjo na zadnjici bedakov.) Italijani bi rekli cento mestieri e mille miserie (sto poklicev in tisoč rev). A vrniva se k feminizmu. Moja parola v zvezi z njim: Kar moškim koristi, ženskam ne škodi. Drugače rečeno, nikoli mi ni šlo v račun skoraj pravilo, da imajo moški zacementiranih več pravic od žensk. Zakaj neki? Sodim pa med tiste redke feministke, ki se jim neznansko toži po nekdanjih velikih … bolj ali manj patriarhalnih družinah, kjer je bilo po 10–20 članov, mame in očetje, tete in strici, none in pranonoti, bratje in sestre, bratranci in sestrične, pa še kakšen sorodnik v petem kolenu. In kakšen sproten popotnik, potreben košte in prenočišča. Družine kot svet v malem, ti pa se kot njihov član znajdi! Enocelične družine mi niso bog ve kako pri srcu. Se mi ne zdijo kakšna posebna pridobitev. Prej dokaj siromašna ustanova, ki nehote producira bolj ali manj asocialna in nesrečna bitja. A tudi o tem bi se dalo diskutirati brez konca in kraja do sodnega dne, ker sodi v zvrst telenovele.

 

Morda v naslednjem intervjuju. Leta 2013 si bila prva prejemnica nagrade mira, prve slovenske nagrade, namenjene zgolj ženskam. Kaj ta nagrada pomeni tebi in kaj njena ustanovitev pomeni za slovenski literarni/kulturni/družbeni prostor?

Ugaja mi, da sem bila prva nagrajena. Kot sem bila prva nagrajenka kot prevajalka v italijanščino, kar mi je bilo tudi neznansko všeč, ob prejemu Lavrinove diplome, ki jo podeljuje Društvo književnih prevajalcev. In pri sosedih prva tudi pri neki drugi novoustanovljeni nagradi. Zastavonoša, pač. Moja pionirska nrav in plavalne težnje proti toku očitno ne zatajijo, bile so opažene!

 

Živiš v Sežani. Se ti kdaj zazdi, da je Ljubljana daleč? Ali so razdalje – z mejami vred – le v glavah?

Meni je Ljubljana zelo blizu in silno všeč, prav zaljubljena sem vanjo. V življenju sem jo nekajkrat iz čistega veselja prehodila po dolgem in počez in vsenaokrog in blazno uživala. Tako rekoč korak za korakom in odprtih, zvedavih oči. A zame so jezikovne meje najhujše kategorije, vse druge bariere in obzidja, ki drugim kradejo svet ali ne puščajo do njega in drugam na oglede, so premostljive, kar pa ne velja za jezikovne, ker samo te hočeš nočeš ustvarjajo babilon, kjer se jeziki le križajo, redkokdaj pa se srečajo, prepletajo in oplajajo. Kjer predvsem močnejši izvajajo multikulturnost izključno v svojem jeziku in se požvižgajo na jezik sogovorca in še na marsikaj, saj najrajši le svojo godejo, ne da bi se vsaj minimalno potrudili prisluhniti sosedu. No, če drži svetopisemska resnica, da lahko kamen prvi vrže tisti, ki je brez greha, ga lahko na tem področju mi vržemo kar en bloc – od prvega do zadnjega.

 

V že omenjenem zborniku so ti posvetili prispevek, ki obravnava »življenje, pesnjenje, polemike Jolke Milič«. O pesnjenju in življenju sva že govorili. Dotakniva se še polemike: kaj so »jolkizmi«? Jih še pišeš?

Aforizmi iz mojih gredic. Ja, včasih v pismih, ne zbiram jih več, ker nimam časa. Čas stoletniku dobesedno sfrli. Na začetku le drsi, in se zdi, kot da se niti ne premika, potem pa začne lahkih nog teči kot isker šimelj in dirkalni konj, nato kot raketa ali strela z jasnega zdrvi in potem kar sfrči, jaz si vsak ponedeljek rečem vsa radostna: Joj, koliko časa imam pred sabo, marsikaj bom postorila do sobote, In niti dobro ne izrečem te že obvezne vsakotedenske upa polne formule, ko je pred mano že sobota. Zdaj zbiram navedke in citate iz osmrtnic, režem jih ven, imam jih že za eno veliko vrečko, morala bi jih prilepiti po abecednem redu – težaško delo, ki bi mi vzelo vsaj teden dni časa, po osem ur na dan, da bi nalepila na lepenko vse to gradivo, iz katerega bi rada napisala norčavo-resen in obenem pieteten članek o naši retoriki, bolečini in navadah ob smrti in o našem napol že stereotipnem gledanju smrti v obraz, ko nas doleti. Naredila pa sem skoraj že »pesniško« zbirko – collage o smrti z naslovom Smrt je drugačna. Tudi vanjo že dolgo ne dodajam listov – jih samo mislim in odložim v svoj mentalni arhiv – zaradi pomanjkanja časa. In na žalost ta tožba o pomanjkanju časa ni retorične sorte, je grozljivo realna komponenta.

No, vseeno ti napišem jolkizem, ki bo sicer obtičal v moji glavi. Naši italijanski sosedi, ko hočejo opisati kaj, kar je nemogoče, rečejo na kratko, da bi marsikdo »rad imel poln sod in ženo pijano«. (Volere la botte piena e la moglie ubriaca.) Mi Slovenci smo čisto drugačne vrste, ker bi strašno radi razprodali ali popili vse vino in žganjico, imeli skratka prazne sode in brentače v kleti, na cesti in za volanom pa čisto nobenega pijanca in nobene avtomobilske nesreče zaradi alkoholizma. To je naš – na žalost – nedoseženi ideal.

 

Zdi se, da se je odnos slovenskega literarnega prostora do polemik zelo spremenil. Kot bi se jih vsi po malem bali … zakaj? In kaj je bilo prej drugače, da so bile polemike bolje sprejete?

Naj povem grobo, kot mislim, ali se moram zateči k evfemizmom, ker sicer ne bo objavljeno? Že na vseh področjih, ne samo v kulturi in literaturi, vlada … klientelizem. Gre sicer za izum mafije, a se ga da aplicirati vsepovsod. Pri nas v literaturi je še najbolj blage oblike, ker se ne vrti vse – z grabežljivimi krempeljci – okrog denarja, ampak okrog bolj subtilnih in spiritualnih stvari, od »članov« pa zahteva spoštovanje določenih pravil medsebojnega neinterferiranja; spiritusi agensi, alias tisti, ki nekaj štejejo, so si razdelili področja, kjer so absolutni gospodarji in veselo krmarijo v nenevarnem morju zadovoljstva, kjer ni ne Scil in ne Karibd in niti morskih psov, kaj šele piranh, ki bi jih lahko obgrizle in snedle s kostmi vred … Prijetno, a sčasoma tudi precej enolično. Le samozadostno in nič drugega. V takem medlem ozračju lahko inovacijam rečeš zbogom in se greš kopiranje tega, kar počenjajo po svetu, se posvetiš večnim variacijam na to ali ono temo, po tem ali onem tujem avtorju.

 

Se ti kdaj stoži po starih, »polemično odprtih« časih? Bi se označila za nostalgika, mogoče celo jugonostalgika?

Seveda, le z določenimi korekturami, vsi skupaj, a vsak svoj gospodar, lahko tudi z notranjimi trenji, ker se povsod, celo v družini, pa tudi v samostojni Sloveniji ali v naši občini, vedno najde kdo, ki bi imel rad veliko več pravic od vseh drugih. To, kar imamo zdaj, ne mislim samo na Slovenijo, marveč na vso Evropo in ves svet, pa vedno bolj kot po tem, za kar smo se potegovali in kar so nam sveto obljubljali, diši po vse hujšem kratenju pravic in po oligarhijah, ki hočejo slabotnejše popolnoma zasužnjiti. Histerija – ne samo pariška, marveč evropska in zahodno-ameriška – okrog do islamskih emigrantov, beri revežev in razdedinjenih, včasih naravnost odvratno žaljivega tednika Charlie Hebdo se mi zdi samo indic, da neizbežno drsimo ali nas prav pehajo v kakšno tretjo svetovno vojno. V mizeriji množic in skorajšnji svoji revščini pa smo že doma.

Povej mi en sam dober razlog, zakaj s(m)o Jugo razdelili in se bolj ali manj sprli v nemočne in dejansko nesamostojne žepne republike in se vsak zase nato priključevali nekoč sanjani Evropi. In zdaj bi si morali menda, po evropskem nasvetu ali nareku, ker modrost biva le v Strasbourgu »e dintorni«, vzajemno pomagati, v duhu stare parole bratstva in enotnosti bi se morali začeti virtualno spet združevati, si medsebojno pomagati, postoriti pač, kar boljšim Evropejcem smrdi, ker jim dišijo le boljša, bolj prestižna in daleč bolje plačana mesta.

Si uganila: sem jugonostalgik in evroskeptik, to slednje pa na kvadrat, če bo šlo tako naprej, bo kvadrat postal kmalu kub in enajsta potenca.

 

Toliko o preteklosti. Kaj pa za naprej? Kakšni so načrti za prihodnost?

Nikakršni.

Že davno, ko sem bila še dokaj mlada in so pri nas politiki še delali petletne plane, znamenite petletke (ne)blagega in tudi satirično-humorističnega spomina, sem tako v politiki kot pri sebi odkrila, da delajo oziroma delam pravzaprav načrte brez krčmarja. In sem kot odrezano nehala načrtovati. Torej, vse, kar sem v življenju naredila ali ne naredila, je bilo nenačrtovano. Enostavno sem kaj začela ali ne začela in velikokrat izpeljala do konca, nenačrtno in nenačrtovano, šlo je prej za sprotno improvizacijo. Sebi sem potemtakem izpolnila kakšno srčno željo, ki je nisem niti sebi vsilila, kaj šele da bi jo okrog oznanjala. Še kaditi sem nehala nenačrtovano. No, zdaj končujem nenačrtovano debelo dvojezično pesniško antologijo in so moji možgani in moja pozornost bolj obremenjeni z njo kot z intervjujem. No, srečno sem popravila zadnje krtačne odtise – sem deklica za vse, čeprav škvazi stoletna: urednica, prevajalka, lektorica in korektorica in prva sponzorka in še kaj … Izšla bo – upam – kmalu. Odvisno od založbe in tiskarne, kdaj točno, jaz sem že dala svoj žegen. Če mi obljubiš, da boš o njej vsaj na brzake poročala, lahko se o njej tudi razpišeš, in to celo popolnoma negativno, no, če mi obljubiš, da se boš, dobiš recenzijski izvod zastonj. Sicer nič. Že tako nam grozi finančni brodolom. Meni je všeč, a kdo sem jaz, da bi bil to znak kvalitete (marchio di qualità), ko pa mi radi očitajo, da mi ugaja preveč stvari, kar govori v škodo vzvišenega in prefinjenega okusa, da bi se lahko zanesli na moje precej vulgarno doživljanje in občutenje umetnosti? No, pa vseeno. Jaz ti prijateljsko svetujem, da se zaneseš. Itak te nič ne stane. Vrh tega si lahko premisliš in rečeš, da si se pač zmotila. Hvala, da sva se pobliže spoznali. Lepo se imej, in veselo rajžo v prihodnost, buon viaggio nel futuro, bon voyage dans le temps.

O avtorju. Ana Geršak se je rodila, živi in bo enkrat verjetno umrla, v kolikor bo dokazano, da solipsizem zavaja. Do takrat nekaj piše, kritizira in glumi črva v loju.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Drama se ne piše, drama se dela

    Blaž Lukan

    Vse se začne konec šestdesetih let, čeprav svojo prvo dolgo igro, Norce, napiše že na začetku tega desetletja. Vendar igra zaradi različnih »norcev« ostane neobjavljena in neuprizorjena do konca šestdesetih. Konec šestdesetih prinese nastanek gledališča Pupilije Ferkeverk, ustanovitev Eksperimentalnega gledališča Glej in nove igre: Znamke, nakar še Emilija, Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka.

  • Polje možnosti izgovorjenega ali zamolčanega ostaja še vedno neskončno

    Sandra Krkoč

    Marko Sosič, rojen leta 1958 v Trstu, se je na seznam pisateljev vpisal leta 1990, ko je napisal zbirko novelet Rosa na steklu. Štiri leta … →

  • Kaj vse se skriva pod površjem in vseskozi hoče na plano?

    Nika Švab

    Tvoj romaneskni prvenec Hladna veriga spremlja življenje članov družine Gartner, predvsem Deje in Tima, v času skoraj štiridesetih let. Prvi dogodki se zgodijo, ko je Deja najstnica, roman pa se konča s 26-letnim Timom, njenim sinom.

Izdelava: Pika vejica