Polje možnosti izgovorjenega ali zamolčanega ostaja še vedno neskončno

Marko Sosič (foto: Mojca Pišek)

Intervju z Markom Sosičem iz 257. številke revije Literatura (november 2012)

Sandra Krkoč

Marko Sosič, rojen leta 1958 v Trstu, se je na seznam pisateljev vpisal leta 1990, ko je napisal zbirko novelet Rosa na steklu. Štiri leta kasneje je bralcem ponudil avtobiografsko gledališko kroniko Tisoč dni, dvesto noči, ki je nastala kot izkušnja štiriletnega (1991–1994) umetniškega vodenja SNG Nova Gorica. Kot literat je največji uspeh, tako med bralci kot med kritiki, doživel s kratkim romanom Balerina, balerina, ki na svet gleda iz perspektive prizadetega dekleta. Pripoved, ki se naslanja tudi na zgodbo avtorjevih non iz Vipavske doline, je bila med drugim uvrščena med deset najboljših romanov po letu 1989, izbrana za evropski projekt »Sto slovanskih romanov« ter uvrščena med finaliste za Delovo nagrado kresnik. Z naslednjim romanom Tito, amor mijo se je avtor prerinil v krog nominirancev za nagrado Prešernovega sklada ter znova med finaliste za nagrado kresnik. Lanska zbirka kratkih zgodb Iz zemlje in sanj se je uvrstila med osem finalistov za nagrado Dnevnikova fabula kot tudi med pet najboljših knjig v letu 2011 za nagrado kritiško sito. V zadnjem, v primerjavi s prejšnjimi deli precej obsežnem romanu, naslovljenem Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, se avtor sprašuje o empatiji do bližnjih mu ljudi, ki so po osamosvojitvi Slovenije in ob začetku vojne v Jugoslaviji ostali na drugi strani nekdaj trdno zakoličene meje in bili na določenih ravneh kolektivne zavesti izbrisani. Ker je Slovenec, ki prebiva v Italiji, a prezira besedo zamejec, so njegova dela povečini umeščena v specifični geografski kontekst Tržaškega Krasa, ki s seboj pripelje tudi mitologijo tega prostora.

 

V večini primerov vas najprej opisujejo kot gledališkega, radijskega in televizijskega režiserja, potem kot nekdanjega ravnatelja Slovenskega stalnega gledališča v Trstu in umetniškega vodjo SNG Nova Gorica, šele na koncu pa kot pisatelja. Bi vi ta vrstni red kaj spremenili?

Jaz bi ga popolnoma spremenil, saj je v zadnjih letih žarišče mojega dela predvsem v literaturi, kar je v nekaterih medijih sicer poudarjeno. No, ampak konec koncev je verjetno vseeno.

 

Glede na vašo raznoliko delavno preteklost me zanima, kaj pravzaprav počnete, odkar ste končali s pisanjem zadnjega romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino?

Vprašanje, kaj pravzaprav počnem, mi zveni nekoliko lahkotno, obenem pa je v njem nekaj resnice, kajti po tem naporu bi res lahko samo kaj »počel«. No, razmišljam o tej zadnji pisateljski izkušnji, skušam počivati, a obenem planiram, od česa bom živel v prihodnosti. Po svoje bi rad skrajšal čas, ki preteče med eno in drugo knjigo, toda vse kaže, da je v mojem primeru obdobje dozorevanja novega literarnega dela še kar dolgo. Že precej časa bi se rad spoprijel z dramskim tekstom, toda čeprav sem z gledališčem že dolgo in tesno povezan, imam verjetno prav zaradi tega do te literarne zvrsti neki kompleks, ker se zavedam, da je morda najbolj zahtevna. Vse lahko koncipiraš, temo, like, kontekst, odnose, a kljub temu ostaja polje možnosti izgovorjenega ali zamolčanega še vedno neskončno …

 

Imate morda že kakšne tematske nastavke za to morebitno dramsko besedilo?

Ravno danes me je neki prijatelj vprašal, ali bo šlo za intimistično ali družbenokritično besedilo. Zdi se mi nujno povezati eno in drugo, kajti v zadnjem desetletju se družba kaže kot neverjetno grozljiva in cinična, in posameznik je v njej tarča mnogoterih manipulacij. S pisanjem dramskega teksta bom najbrž skušal odpirati vprašanja o tem, kako najti znotraj take družbe nove poti, na katerih bi posameznik ohranil dostojanstvo in svobodo svojih misli, svojega telesa, svoje osebe …

 

Ko pišete, si čas odmerite samo za tovrstno ustvarjanje, kajne?

Da, toda ob tem se zadnje čase spominjam svojega nonota vrtnarja, ki me je spraševal »kaj zdaj delaš?«, in ko sem mu dogovoril, da pišem, me je nato vedno še enkrat vprašal »ne, ne, kaj resnično delaš?!«. Zdaj ga bolj razumem, kajti nono je morda spoštoval mojo izbiro, a je obenem vedel, da se od pisanja materialno težko preživi. Vedno ko začnem pisati, nekako poskrbim, da imam neko drobno finančno podlago, ob koncu pisanja pa se povečini materialno povsem izsušim. Med pisanjem zadnjega romana, ki je trajalo nekje leto in pol do dve leti, je bilo zato seveda treba postoriti še kaj obrobnega, kar me ni pretirano okupiralo, temveč mi je dovolilo, da ohranim svoj notranji »literarni čas«. Vodenje teatra pa je po energiji diametralno nasprotje pisanju. V literaturi moraš nujno izhajati iz svojega notranjega, intimnega sveta, medtem ko je energija v teatru usmerjena predvsem navzven in k mnogim različnim ljudem. Skratka, nikoli mi ni uspelo, da bi to dvoje povezal, da bi med delovanjem v gledališčih našel miselni in čustveni prostor za pisanje, kajti s teatrom zaspiš in se z njim prebudiš. Kvečjemu sem si v tistem času uspel zabeležiti kakšne utrinke, kaj več pa niti ne. Zanimivo je, da sem si v nekem obdobju te utrinke zapisoval na semaforjih, ko sem čakal na zeleno luč. Ne vem pa, kaj me je tam navdihovalo, saj so semaforji nekaj res neskončno dolgočasnega, morda pa so bili zame to edini trenutki miru in refleksije.

 

So ti utrinki običajno igrali pomembno vlogo pri nadaljnjem ustvarjanju?

Ti utrinki so bili zame nekaj povsem neobveznega, niso me zavezovali pri pisanju te ali one zgodbe. Zame so predstavljali gradivo, ki bo morda kdaj prišlo nekje v poštev, ali pa je šlo zgolj za nekakšne asociacije, misli, obraze, oči, držo ljudi, ki so me vodili k reševanju nekaterih večjih vprašanj, vezanih na nastanek literarnega dela. Nekateri drugi utrinki in zapiski pa so tudi že ponujali okostje za neko delo. Ko pa imam enkrat bolj izdelano idejo za knjigo, so vsi ostali prebliski usmerjeni zgolj še v detajle. Eden izmed takšnih je denimo stara ženska s torbo jabolk v romanu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, kakršnih je v Trstu veliko, saj je to mesto povečini naseljeno s starim prebivalstvom. Vsi pa seveda ne nosijo jabolk. [Smeh.] Taka je bila denimo tudi moja nona, ki je komaj vlekla svoje torbe. Velikokrat sanjam o njej in njenih torbah, v katerih je nosila hrano, med vojno predvsem moko, ki jo je hodila iskat v Furlanijo.

 

Kot ste že namignili, je velik del vašega opusa biografski oziroma avtobiografski. Ali v resničnosti iščete samo nastavke za svoja dela ali na papir povsem prerisujete izkušnje svojih bližnjih in znancev?

Edino če bi se ukvarjal s pisanjem kronike, bi jih verjetno prerisoval, tako pa jih seveda ne. Sam verjamem, da je v vsaki knjigi nekaj avtobiografskega, mogoče pa se pri meni ta plat kaže še bolj izrazito. Vse, kar pišem, dejansko prihaja iz nekih izkušenj, bodisi mojih notranjih bodisi objektivno zunanjih. Usode nekaterih mojih bližnjih so me resnično močno očarale, a tudi prizadele, saj so na neki način posebne in obenem trpke. Poleg tega sem dolgo sem živel tesno z njimi, vendar, kar se mi je seveda vedno zdelo pomembno, sem jih skušal v literaturo vedno prevesti tako, da bi pridobile ob mojem zapisu univerzalni pomen in ne ostale le moj dnevniški zapis. Ti ljudje so bili v resnici tisti fragmentarni zapiski, o katerih sva govorila maloprej. Od teh ljudi sem vzel le delčke njihovih usod, premeščal sem te usode na druge obraze, na druge ljudi, na zgodbo, ki bi imela svojo avtonomno resnico in resničnost. Verjetno je bila tudi to nekakšna pot v iskanju mojega resničnega obraza. Na ta način je nastala tudi Balerina, balerina, saj sem ta roman napisal, ko sem v nekem trenutku občutil strah, kakor da bi izgubil svoj resnični obraz, ki bi v tisočerih koščkih obležal na odrskih deskah novogoriškega gledališča. Balerina je bila metafora nekoga, ki je odrinjen, postavljen zunaj nečesa, kakor sem se sam počutil v tistem obdobju. Otroško nebogljenega. Pred tem sem namreč na žalost ali na srečo, kdo ve, živel v idealizaciji človeka, saj sem bil tako vzgojen, in je zato trajalo kar nekaj časa, da sem dojel, da sta lahko svet in človek tudi zelo drugačna od tistih, ki sta se zarisovala v času mojega odraščanja, svetlih in dobrih. Ta spoznanja so se me v nekem življenjskem obdobju kar močno dotaknila. Toda prav to je bil tisti nujni zamik in premislek, da sem se začel soočati tudi z negativno platjo človekovega duha, začel reflektirati neizmerno polje dobrega in zla, ki ga nosimo v notranjosti.

 

Balerina, balerina je torej emotivno nadaljevanje gledališke kronike Tisoč dni, dvesto noči, v kateri ste popisali tegobe umetniškega vodenja SNG Nova Gorica, medtem ko sta prvi dve zgodbi iz zbirke Iz zemlje in sanj nekakšno dopolnilo k delu Tito, amor mijo. Zdi se, da obožujete nadaljevanja …

Izraz »obožujem« se mi zdi pretiran. Vem pa, da ima moje literarno ustvarjanje neki svoj specifični vzporedni čas, v katerem prebivajo z mojim resničnim življenjem tudi liki, ki jih opisujem. Morda je literarno delo resnična zgodba zase, ki je nekdaj imela svoj začetek, a ne poznam še njenega konca. Zato jo morda počasi izpisujem. Prvi dve zgodbi iz zbirke Iz zemlje in sanj sta ostanka oziroma, če želite, utrinka iz nekega drugega časa, saj tako rekoč skleneta delo Tito, amor mijo, medtem ko šele s tretjo zgodbo stopim v drug dogajalni čas ter prestopim iz otroškega sveta v svet odraslih. Najbrž sem moral najprej počistiti še z zadnjimi drobci preteklosti, da sem lahko bolj suvereno prestopil v sedanjost, ki je naseljena z odraslimi ljudmi, kakršen sem danes najbrž tudi sam. [Smeh.]

 

Torej lahko pričakujemo tudi nadaljevanje romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino ali je to delo celota, ki ji ni mogoče ničesar pridati?

Če bi se sam odločal, zagotovo ne bi pisal nadaljevanja tega romana, ker se ga v nekem smislu bojim. Ampak samemu sebi lahko govorim, kar hočem. Če se bo pokazala potreba po nadaljevanju, ki je običajno močnejša od volje, ga bom pač izpeljal, četudi me bo morda stalo kar nekaj truda.

 

Menda ste po koncu pisanja tega dela po naključju naleteli na nekatere podatke, ki še dodatno osvetljujejo eno njegovih poglavitnih tem, občutek krivde ob nepomoči svojim bližnjim med vojno.

V knjigi sem med drugim opisoval tudi odklon, nezmožnost stegniti roko v pomoč svojemu bližnjemu, izbris nekega bližnjega, ki ga nenadoma ne poznaš več, ki ni več del tebe, ki sodi nekam drugam, ne pa v tvojo »urejeno in etično« čisto družbo, kakršna naj bi bila zahodna. Po koncu pisanja knjige pa sem srečal psihologinjo, ki mi je razkrila, da prihaja k njej veliko ljudi, ki se skušajo ozdraviti krivde, da so pobijali, a ne kot vojaki, temveč kot civilisti, za svoj bolni hobi. V nekem obdobju so namreč v Italiji, a še zdaleč ne samo tu, obstajale anonimne organizacije, ki so prirejale potovanja na fronto, kjer si lahko podoživel izkušnjo ubijanja. Za petdeset mark so ti omogočili, da gledaš, kako drugi pobijajo ljudi, za sto pa si lahko sam nekoga poslal v grob. Če bi za to informacijo, da danes v Trstu obstaja kar nekaj ljudi, ki s to izkušnjo težko bivajo in zaradi nje potrebujejo terapije, izvedel prej, bi to po vsej verjetnosti vplivalo name in roman, težko pa sedaj rečem, kaj natančno bi v njem povzročilo, oziroma sploh ne vem, ali bi lahko pisal, ker so taka dejstva preprosto grozljiva.

 

Zdi se, da želite v svojih delih pogosto opominjati na nekatere madeže iz preteklosti, kot je druga svetovna vojna.

Nič ne opominjam. V svojih delih se ne vračam v preteklost, da bi opominjal na njene madeže, temveč je vedno šlo za rekonstrukcijo obraza, pri čemer pa so se nekatere črne pike iz zgodovine morda enostavno vrinile v te pripovedi. Res je, da pogosto ponavljam motiv druge svetovne vojne, vendar, še posebej v Titu, z absolutno neideološkim značajem. Bolj se osredotočam na stanje duha nekega prostora in kako ga je vojna zaznamovala. Človek, na katerega se je naložilo travmatično nasilje, bo ne glede na svojo ideologijo ali svetovni nazor utrpel čustvene posledice.

 

Vaši liki so prav zato pogosto ranjeni in melanholični, a še vedno premorejo smisel za humor. Glede na to, da ste nekje izjavili, da bi lahko dejali »jaz sem Balerina«, spet drugje pa »morda sem tudi jaz Ivan Slokar«, torej osrednji lik romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, me zanima, ali bi lahko tudi sebe opisali kot tragikomično osebnost.

[Smeh.] To je zelo provokativno vprašanje. Najbrž sem toliko tragikomičen kot vi, ki me to sprašujete. Imeti smisel za humor, kot verjamem, da ga imate vsaj malo tudi vi, pa ne pomeni biti tragikomičen. Pomeni morda, da se znaš tudi nasmejati lastni bolečini in lastni resnosti … Mislim, da mnogi nosimo te robove v sebi, saj ti ustvarjajo polnejšo podobo življenja resničnih osebnosti, kot tudi likov. Oboji namreč težko živijo zgolj v eni dimenziji. V nekako soroden koš mečem tudi avtoironijo, za katero moram reči, da jo imam izjemno rad. Bog ne daj, da bi se jemal tako resno, kot v resnici mislim, da sem. [Smeh.]

 

Ostaniva pri vaših junakih. Koliko ste jih tudi osebno poznali?

Poznal sem čisto vse, vendar so mnogi pridobili lastnosti koga drugega ali komu posodili svoj značaj. Vsi so torej sestavljeni iz živih ljudi, ampak niso oni sami. Poleg tega pa v vsak lik avtor najbrž vstavi tudi del sebe. Tako je denimo orglar iz romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino povsem pomešan s karakteristikami neke druge osebe in preseljen v to knjigo. Pa tudi denimo resnična podoba Balerine je bila precej drugačna, predvsem veliko bolj strašljiva.

 

Seveda pa tem figuram ne pridajate le pozitivnih lastnosti. Vam je zaradi tega kateri izmed resničnih likov morda zameril vašo upodobitev?

[Smeh.] V resnici ne. Moji najbližji so ob proznih delih ostali v spoštljivi tišini, čeprav sem čutil, da sem jih morda s čim prizadel, česar si ne štejem v čast, ampak drugače pač ni šlo. Seveda je največ osebnih negativnih odzivov vzbudila kronika Tisoč dni, dvesto noči, kajti večina njenih akterjev, sicer delujočih v SNG Nova Gorica, je od mene še dolgo po tem odvračalo pogled, kar pa je bilo v nekem smislu povsem legitimno. Glede na to pa, da sem v tej knjigi tudi samega sebe globoko seciral in kritično obravnaval, sem smatral, da je tudi moje pisanje legitimno. Verjamem, da je kronika novogoriškega teatra odraz neke skupne izkušnje, v kateri smo imeli vsi vse polno svetlih in temnih trenutkov. To knjigo bi lahko podnaslovil tudi »Pornografija duše«. Seveda se tega veliko bolj zavedam zdaj kot takrat, kar pomeni, da je v meni prebivala egoistična potreba po izpovedi, egoistična potreba po izpovedovanju sebe in določene resnice. Sebičnost pri pisanju v smislu kritične refleksije do sebe in bližnjih odpira z etičnega vidika veliko vprašanj, a zame očitno istočasno predstavlja enega temeljnih vzgibov pri avtentičnem odnosu do pisanja in resnic, ki jih to pisanje izpoveduje. Slednjih pa je, kot vemo, veliko, in vse so različne.

 

Vaše sorodnike srečamo vsepovsod. V Balerini noni, ki sta izhajali iz Vipavske doline, v Tito, amor mijo nonota, ki je bil vrtnar ene izmed tržaških vil … Je tudi vam, tako kot Balerinin brat, kdo izmed bližnjih pobegnil v Avstralijo?

Vse bolj se mi zdi, da ste izbrali rumeno obarvano detektivsko formo intervjuja. [Smeh.] Ne, saj ne mislim resno. Da, to je moj stric, ki, sedaj že 82-leten, živi v Kanadi. Ko je bil še mlad, se je noro zaljubil v neko žensko, s katero sta se preselila v Avstralijo, ter svojemu bratu, mojemu očetu, prepustil svoje takratno delovno mesto. Če se to ne bi zgodilo, bi se sam rodil v Avstraliji, saj sta imela moja starša leta 1955 pripravljene že vse dokumente, da se vkrcata na ladjo in se, kot takrat mnogi drugi Tržačani, za vedno odpravita v Avstralijo. Še vedno hranim dovoljenje, ki sta ga pridobila za vkrcanje na tisto ladjo.

 

Kot avtorja vas pravzaprav močno opredeljuje ravno geografsko področje, na katerem ste živeli, torej Tržaški Kras, saj je večina vaših del umeščenih v ta prostor. Se mu v mejah ustvarjanja sploh lahko izognete ali vas enostavno premočno definira?

Ne mislim, da me okolje, v katerem živim, preveč definira. Ravno toliko morda kot kakega drugega slovenskega pisatelja Ljubljana. Res pa je, da si štejem v čast, da sem denimo v zadnji knjigi preskočil s podeželja v mesto. Mogoče zato, da bi pobegnil iz tega okolja, bom v naslednji knjigi sledil teti svojega očeta, ki je postala nuna, potem ko se je v semenišču v Tomaju učila ročnih del. Opisal bi tudi, kako je nato dve leti pomagala ranjencem in zapornikom na Rabu in kako je kar petindvajset let preživela v Egiptu in bila po vsej verjetnosti ena tistih, ki so sprejemale Aleksandrinke. Če se bom literarno odpravil proč od Tržaškega Krasa, bom to najbrž storil ravno s tem lika, a kaj, ko že danes vem, da bo ta nuna prej ali slej pomislila na svojo zemljo …

 

Kljub temu da svoje like pogosto pozicionirate v omenjeno pokrajino, pa menda pogosto hodite pisat na Hrvaško. Ali to pomeni, da morate izstopiti iz okolja, o katerem pišete, da ga bolje zajamete?

Tega ne bi preveč mistificiral, a je morda res, da potrebujem distanco, kot vsi, ki pišejo, čeprav je šlo tudi za nekaj prijetnih slučajev. Študiral sem na Hrvaškem, zato sem se najprej navezal na Zagreb, in ne na Trst, saj sem v Trst hodil le na gimnazijo, medtem ko sem živel na podeželju, tako da ga takrat nisem imel možnosti doživeti s polnimi pljuči. Na Hrvaškem imam tako prijatelje še iz let, ko sem tam študiral, in ti mi včasih posodijo svoje prostore za delo, kar mi zelo pomaga. Tito, amor mijo sem tako pisal v Motovunu, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino pa v Pulju. Nekako je prišlo do sovpadanja v tem smislu, da sem v Titu opisoval podeželje, v zadnjem delu pa mesto. Ponavljam, kljub temu da zveni eksotično, da odide avtor pisat roman stran od doma, ne bi mistificiral ali idealiziral te podobe pisatelja v osami, kjer moraš v resnici imeti zelo veliko samodiscipline.

 

Se ne bojite, da bi vas v tej osamljenosti vaši liki v nekem smislu nadvladali in šli svojo pot?

Da, pravzaprav se mi je v Pulju zgodilo, da nisem več zdržal biti sam. Stanovanje, ki ga opisujem v romanu, je preslikava in mešanica stanovanja v Gorici, kjer sem nekaj časa živel, in tega puljskega, kjer sem pisal. Ko sem nekega dne odprl vrata na stopnišče, se mi je zazdelo, da neka ženska hodi po stopnišču proti terasi, kakor v romanu, da se torej v resnici odvija eden izmed prizorov, ki sem ga predhodno opisal v knjigi. Zdelo se mi je, da v trenutku, ko odpiram resnična vrata, stopam v fiktivne prostore, kar je bilo seveda nekoliko strašljivo. Šele tik pred odhodom sem izvedel, da je bila tista ženska gospa bosanskega rodu, ki se je zaradi vojne izkušnje vsako leto na isti dan poskušala vreči po stopnišču … Nenadoma sem se počutil, kot da ne smem več pisati o podobnih bolečih izkušnjah, kot da sem ob njih le neznaten in nadut parazit …

 

Tudi v vaših delih se velikokrat prepletata resničnost in fikcija, saj pogosto zapeljete v sanjske svetove, privide ali iluzije, a skorajda vselej v povezavi s psihologijo posamičnega junaka.

Vsi ti fiktivni svetovi izhajajo iz likov, z moje strani pa se rišejo skozi empatijo, ki jo doživljam ob konkretnem liku, kar pomeni, da se seveda v vsakem junaku naseljuje tudi del mene in moje izkušnje.

 

Torej tako rekoč ne bi mogli ustvariti lika, ki ne bi bil na vaši emotivni ravni in ne bi imel podobnih pogledov kot vi?

Vprašanje je veliko bolj kompleksno. Seveda ne naseljujem svojih pogledov in emocij v vsak lik, ki ga opisujem. Trudim se, da bi najprej razumel avtentična čustva posameznega lika, njegove misli in razmišljanja, da bi lahko potem lik spontano spregovoril s svojimi besedami. Nujno je, da ustvarim lik, ki ne razmišlja tako kot jaz, v trenutku ko ga spoznam, pa se mu skušam toliko približati, da spregovorim z njegovimi besedami, ki pa so zagotovo tudi del moje izkušnje. Po mojem mnenju obstaja kar nekaj likov, v katerih naj bi me sploh ne bilo, a kljub temu nisem čisto prepričan, da to povsem drži, saj sem jaz tisti, ki sem jim, čeprav skozi njihove misli, izpisal besede, ki jih izgovarjajo.

 

Zanimivo je, da ste v dveh od treh romanov za pripovedovalca postavili otroka, čeprav bi Balerino lahko označili za večnega otroka, ki skozi delo fizično odrašča.

Najbrž sem takrat moral spregovoriti skozi otroške oči, da bi na ta način odklenil nekatera vrata in svetove, ki ti odpirajo pot do samoizpraševanja. Ne bom govoril, kako pomembno je otroštvo pri oblikovanju lastnega obraza. Morda je bil tisti čas, ko sem zaslutil, da bi lahko izgubil svoj prvobitni obraz, in sem ga na neki način moral ponovno oblikovati. Moral sem poiskati svoj resnični obraz. Seveda se nobene izmed obeh knjig, ki ju omenjate, nisem lotil nezavedno in kar mimogrede zapeljal skozi otroški pogled – vendar se nisem kaj dosti spraševal, ali je to prav ali ne. Slutnja, morda nezavedna, da se moram vrniti k otroštvu, pa čeprav skozi oči Balerine, ki je bila ranjena, kakor sem bil po svoje v tistem času ranljiv tudi sam, je bila zelo močna in instinktivna.

 

Otroci so precej nezanesljivi pripovedovalci, podobno nezanesljiv pa je tudi Ivan Slokar, ki vleče niti romana Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, saj v nekaterih trenutkih zaide v razne iluzije in halucinacije. Kako to, da ste bralcem naprtili tolikšno mero nezanesljivih pripovedovalcev?

Žal mi je, če jih je preveč … [Smeh.] Ne, oni sami so me poiskali z vso svojo nezanesljivostjo. Morda kot odraz neoprijemljivosti časa in družbe, morda kot odraz moje negotovosti, morda ravno zato, da bi povsem relativizirali obstoječo realnost, ki je mogoče bolj fiktivna od fikcije same. Vsem je namreč že vsaj dvajset let na očeh, kako oblast sveta manipulira z resničnostjo, s človekom in njegovim umom, dostojanstvom, svobodo. In tu je še spomin, ki je tudi pogosto predmet zlorabe, manipulacije in razvrednotenja …

 

Med svojimi liki ste najbolj zaščitniški do Balerine, saj ste bili nekoliko užaljeni, ko so razni kritiki in novinarji o njej pisali kot o prizadeti in moteni deklici.

Ne vem, ali sem bil ravno užaljen, morda bolj razočaran, ker sem mislil, da vsebina knjige presega patološko dimenzijo lika. Dejstvo pa je, da so me ljudje, ki imajo avtistične otroke, prišli tudi spraševat, kje in kako sem zaznal nekatere poteze avtizma. Odgovoril sem jim, da sem bil takrat morda sam avtističen, kajti ko sem snoval zgodbo, nisem bral nikakršne literature o tem psihološkem stanju. Nisem namreč želel obravnavati zgolj nekega patološkega primera. Želel sem preseči to plat in metaforično spregovoriti o nekem drugačnem svetu in stanju duha, ki gre svojo avtonomno pot, povsem izoliran od vsega ostalega. Seveda pa sem sam kriv, če mi to ni uspelo in so knjigo ljudje brali drugače. Zdaj mislim, da je tako tudi prav, in zelo sem zadovoljen, da knjiga še vedno živi. Kako naj spremenim mnenje toliko bralcem, ki knjigo obožujejo – naj tvegam, da jo zavrnejo …? [Smeh.]

 

Če so drugi torej Balerino brali »narobe«, zakaj je niste na odrske deske postavili sami, temveč ste to prepustili Branetu Završanu?

Tudi v tem vprašanju vidim malce provokacije, ampak pozitivne … [Smeh.]. Brane Završan in Lučka Počkaj, ki je odigrala Balerino, sta sama prišla do mene in izrazila željo, da bi po moji knjigi naredila predstavo. Strinjal sem se, ker sam nekako nisem nameraval ničesar režirati po svojih knjigah in ker izjemno spoštujem Lučko kot igralko, Braneta pa cenim kot občutljivega vsestranskega ustvarjalca. Tudi onadva sta brala Balerino kot vsi ostali, pri tem pa jo v odrski priredbi nadgradila s svojimi interpretativnimi in vizualnimi podobami, zaradi česar je bila predstava uspešna.

 

Tito, amor mijo in Balerina, balerina sta bila že prevedena v italijanščino. Kakšne so vaše izkušnje z italijanskim založništvom?

Tita so letos izdali pri eni manjših založniških hiš in izkušnja je bilo izjemno dobra. Nekaj časa je bil celo na lestvici najbolj prodajanih knjig v regiji Furlaniji – Julijski krajini, medtem ko sem Balerino predal v roke založbi, ki predstavlja pravi primer šakalske založbe. Prevod izpod peresa odlične Darje Betocchi je bil tedaj že pripravljen in nagovorili so me, naj ga ponudim tej založbi. Izkazalo se je, da sem moral za objavo sam pridobiti določeno vsoto denarja, od vseh morebitnih nagrad pa sem moral njim pustiti polovico, kar pomeni, da oni zame niso porabili niti ficka. Dobil naj bi neke odstotke od prodaje, ki jih nikdar nisem videl. Da, založniških realnosti v Italiji je neskončno. Ker so pravice za Balerino že zapadle, bi sicer delo lahko ponudil drugi, resnejši založbi, ampak moram priznati, da sem slab oče svojih »otrok« in moram še veliko delati, da izboljšam svojo poslovno žilico. No, kljub temu se veselim novih prevodov. Titu se obeta prevod v nemščino, Balerini pa v hrvaščino, srbščino in francoščino.

 

Se kdaj počutite, kot da niste niti slovenski niti italijanski pisatelj?

Seveda sem slovenski pisatelj oziroma se najraje opredeljujem za tržaškega slovenskega pisatelja. Sicer me pa ta plemenita kontaminacija z italijanskim svetom in kulturo prav nič ne moti. Pred desetimi leti sem si dal svoje ime in priimek, ki so ga že pred drugo svetovno vojno fašisti poitalijančili, povrniti v slovensko obliko, saj je bilo v italijanskih dokumentih, kjer je pisalo Marco Sossi, čudno gledati nekaj, kar nisem bil in česar se v resnici nisem čutil. Vedno sem se namreč podpisoval v slovenski različici, takrat pa sem to dokončno opredelil tudi v dokumentih in zavesti: da je moje ime vendarle slovensko. To pa me ni nikakor potisnilo v neko izolacijo, nasprotno, še bolj samozavestno sem komuniciral z italijanskim svetom. Zagotovo pa je bivanje na tem geografskem področju izjemno bogato. Lepo je biti prebivalec sveta in lepo je biti Slovenec, a se ne bi odrekel pridevniku tržaški. Moti pa me beseda »zamejec« in sem jo povsem izbrisal iz svojega slovarja, saj meja že dolgo ne obstaja več in je zato ta opredelitev že smešna.

 

Vam je potemtakem moteča tudi opredelitev »slovenska manjšina v Italiji«?

Ne, ker Slovenci v Italiji pač smo manjšina. Bolj me moti v smislu pojmovanja enotnega slovenskega kulturnega prostora. V Sloveniji nas ne bi smeli pojmovati kot manjšino. Če te v Sloveniji opredelijo za manjšinca in povrh še zamejca, ima vse skupaj dokaj beden priokus, kakor da spadaš v neko »minorno« skupino. Znano pa je, da je ta »minorna« skupina že marsikdaj pokazala svoje dostojanstvo. Strinjam pa se, da biti »ubogi zamejski manjšinec« še ne pomeni, da ti mora biti vse dano, temveč moramo tudi sami kaj postoriti za svojo uveljavitev, kakovostnejše kulturno življenje in samozavest. Potrebna je torej močna miselna reorganizacija.

 

Pred kratkim ste na Opčinah dobili knjigarno, ki povezuje slovensko in italijansko literaturo. Je ta kaj pripomogla k miselni reorganizaciji?

Da, to knjigarno obiskujejo tako Italijani kot Slovenci, kar je še posebej dobro za slovenske avtorje, kajti Italijan v tej knjigarni seveda vidi tudi slovenske knjige in se zanje zanima, če je kolikor toliko odprt. Takih pa zadnje čase ni malo. Vsakdo, ki stopi v ta prostor, tudi ve, kam je prišel, in tako ozavesti prisotnost drugega jezika. To je seveda fantastično.

 

Opaziti je, da v skorajda vseh delih ohranjate posamične italijanske besede ali celo stavke. Se vam zdi, da se nekaterih stvari ne da izraziti drugače kot v italijanščini?

Ne gre za to, temveč je italijanski jezik enostavno del mojega bivalnega prostora, komponenta, ki je zasidrana v moje vsakdanje življenje. Prebivam na območju, kjer so slovenska narečja kontaminirana z italijanskimi besedami, kar daje jeziku posebno barvitost. Včasih je bilo v njih prisotnih tudi kar nekaj nemških besed, a se te počasi izgubljajo. Bolj smiselno bi bilo, da bi nekega Ljubljančana vprašali, zakaj pelje »doga wokat«, saj so te angleške variacije ljubljanskega narečja zelo nenaravne, medtem ko je na Tržaškem Krasu italijanščina spontano vraščena v slovensko narečje, kar po mojem mnenju ne odvzema vrednosti slovenskemu knjižnemu jeziku. Slednjega pa je treba zagotovo gojiti na visoki ravni.

 

Ali obratno pri prevodih vaših del iz slovenščine v italijanščino ostaja kaj slovenskih besed?

Da, ohranili smo jih in poleg njih pristavili še slovarček. Izbiro teh besed sem prepustil odlični prevajalki Darji Betocchi, zagotovo pa vem, da je ostalo nekaj narečnih besed in tistih, ki specifično opredeljujejo ta prostor. Ena izmed teh je zagotovo »gmajna«. Gmajna živi tako v originalu kot v italijanskem prevodu romana Tito, amor mijo.

 

Tita so nekateri označili tudi za dober odgovor na provokativni film Srce v breznu, saj sta se pojavila v približno istem časovnem obdobju. Toda v resnici je zasnova za to knjigo nastala že kar nekaj let pred tem, kajne?

Da, knjiga je bila končana, preden je film dosegel gledalce. Avtorica spremne besede, ki je med drugim zapisala tudi misel, da je knjiga odgovarjala filmu, je poudarjala predvsem neideološkost dela, saj se v romanu nisem postavil na nikogaršnjo politično stran in se nisem spustil na raven nizkotnega populizma, kot ga je zaslediti v filmu Srce v breznu.

 

Ampak ste kdaj razmišljali, da bi resnično ponudili neposreden odgovor na ta film?

Ne, ker ne vem, kako bi mu odgovarjal, morda še najraje s tišino. Menda v Slovenskem stalnem gledališču v kratkem načrtujejo istoimensko predstavo, za katero pa ne vem, kako bo koncipirana. Sam mislim, da se na film nima smisla odzivati polemično, temveč prej z neko civilno mislijo, ki jo lahko umestimo tudi v neko novo umetniško delo, kar ta film zagotovo ni.

 

Je ob takšnih dogodkih v Trstu še vedno čutiti velika trenja med Slovenci in Italijani?

Moram reči, da je v zadnjem času prišlo do večje odprtosti, saj imamo prvič v zgodovini mesta župana, ki ni desničar. Sporadično sicer tu pa tam še vedno kdo kaj sovražnega zapiše po zidovih, ampak po mojem mnenju so to pač neka infantilna dejanja in se tudi to verjetno ne bi več dogajalo, če bi se Italijani opravičili za tiranijo, ki jo je tudi nad slovenskimi ljudmi izvajal fašizem. Ampak če sem iskren, bi včasih najraje odšel v neko tretjo »domovino«, na neki tretji, nevtralen kraj, kjer ne bi nikogar poznal, ki bi bil obremenjen s to zgodovino. V okolju, v katerem živim, pa tudi v Sloveniji, se nekako že vsi med seboj poznamo in vzdušje ob vseh neprebolenih ideoloških konfliktih postaja že nevarno incestuozno.

 

Tudi kot ravnatelj Slovenskega stalnega gledališča v Trstu niste dopustili, da bi zgodovina med Slovenci in Italijani vplivala na delovanje teatra. V nasprotju z mnogimi, ki so želeli to gledališče ohraniti kot branik slovenstva, ste vi šli v nasprotno smer in denimo uvedli italijanske nadnapise. Zakaj?

Ker je to zame nekaj naravnega, čeprav me je drago stalo. Boril sem se namreč s segmentom slovenske družbe, ki je pojmovalo gledališče kot branik slovenstva, ampak na ta način je ustanova ostala povsem izolirana, ni bila del mesta in skupnosti. Sam sem seveda želel, da teater postane del kulturne ponudbe tudi za italijanske prebivalce mesta, se tako širše uveljavi in postane realnejši most med obema kulturama. Sam sem na repertoar uvrščal tako slovenske, italijanske kot tudi tekste v kateremkoli drugem jeziku, če so le bili kakovostni, saj o teatru največ povedo same predstave s svojo sporočilnostjo in nabojem. Pri tej izbiri nisem vedno uspel, a z nekaterimi predstavami smo gostovati tudi širše po Italiji, pa tudi v številnih drugih državah. Na eno izmed predstav smo povabili kritika nekega nacionalnega časopisa, ki je svojo oceno predstave začel z vprašanjem: »Ali ste vedeli, da v Trstu obstaja Slovensko stalno gledališče?« To je bil seveda tudi neke vrste dosežek, ki pa ga nekateri niso pojmovali kot takega. Z eno izmed predstav pa smo gostovali po Italiji, a so mi nekateri očitali, da to nič ne pomeni, ker je bila brez teksta in se seveda ni slišalo zvena slovenskega jezika. Danes so nadnapisi seveda ustaljena zadeva.

 

Zdi se, da ste gledališče v zadnjem času potisnili nekoliko na stran. Kakšni so vaši načrti za prihodnost v tej sferi?

Gledališča v smislu režije nisem povsem postavil ob stran, saj bom letos delal v italijanskem tržaškem gledališču Rossetti, za katerega sem napravil dramatizacijo romana italijanskega avtorja Pina Rovereda La melodia del corvo oziroma Krokarjeva pesem, pri kateri je sodeloval tudi sam avtor. Pogovarjam se tudi z drugimi gledališkimi hišami, toda, kot rečeno, pisanje in delo v gledališču se pri meni povsem izključujeta, in ker sem pisal kar dve knjigi, česar sicer ne bi ponovil, je bilo v tem obdobju gledališče povsem izključeno. Sicer pa imam v zvezi z delom v gledališču veliko odprtih vprašanj, morda kakšen samostojni projekt, ne nazadnje, kot rečeno, realizacijo dramskega teksta, ki me kot avtorja trenutno še najbolj zanima, ker verjamem, da bom imel pri pisanju dramskega dela še največ izpovedne svobode.

O avtorju. Sandra Krkoč (1984) je sicer diplomirana sociologinja kulture in profesorica filozofije, a se je poklicno nekoliko odmaknila od svoje izobrazbe in trenutno deluje kot novinarka, občasno pa tudi kot literarna kritičarka. Med drugim se je urila na kritiški delavnici LUD Literatura pod mentorstvom Gaje Kos in Ane Geršak. Ko pa … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Pravzaprav mi ugaja orati to ali ono ledino. Plavati proti toku. Ustvariti, česar še ni

    Ana Geršak

    Jolka Milič (1926) je pesnica, publicistka, »premišljevalka, nato bralka in posledično zelo dober reagent«, v prvi vrsti pa prevajalka, ki slovensko pesniško besedo najpogosteje širi … →

  • Drama se ne piše, drama se dela

    Blaž Lukan

    Vse se začne konec šestdesetih let, čeprav svojo prvo dolgo igro, Norce, napiše že na začetku tega desetletja. Vendar igra zaradi različnih »norcev« ostane neobjavljena in neuprizorjena do konca šestdesetih. Konec šestdesetih prinese nastanek gledališča Pupilije Ferkeverk, ustanovitev Eksperimentalnega gledališča Glej in nove igre: Znamke, nakar še Emilija, Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka.

  • Upam na take male kratke stike, da človeka malo zmede

    Ana Schnabl

    Slikar in prozaist Arjan Pregl si želi, da bi kulturna produkcija in umetnost v dnevne novice prodirali tudi zaradi samih sebe, in ne zgolj zaradi svojih škandalov – kakor denimo ob odpovedi in nato potrditvi razstave v Bruslju, ob farsi, ki mu je požrla, kot je dejal, kar nekaj energije.

Izdelava: Pika vejica