Marihuana je lahko izvrsten gonilnik ustvarjalnosti, a če pokadiš dober džojnt, še ne boš postal dober pisatelj

Jorge Alfonso

Pogovor s Jorgejem Alfonsom ob izidu kratkoprozne zbirke Travograd (prev. Jurij Kunaver)

Sandra Krkoč Lasič

Jorge Alfonso (1976) je vsestranski avtor, rojen v urugvajski prestolnici Montevideo. Vzdušje v njej je močno zaznamovalo njegovo ustvarjanje, navsezadnje so v to mesto umeščene tudi kratke zgodbe iz zbirke Travograd, ki nazorno, neusmiljeno iskreno, a tudi ob spremljavi črnega humorja portretirajo tamkajšnjo mladino nižjega sloja na prelomu tisočletja, ko je bil pisec sam še v mladostniških letih. Prvoosebni pripovedovalec se v družbi prijateljev preriva skozi turobni vsakdan v času ekonomske krize, simptome brezupa pa si družba pogosto lajša z omamljanjem, kar nakazuje že originalni naslov Porrovideo. Ta je namreč zlepljenka besede »porro«, ki je lokalen izraz za cigareto iz marihuane, in končnice »video«, kar se nanaša na Montevideo.

 

Zbirka kratkih zgodb Travograd se začne s stavkom: »Moje letalo mirno leti nad vojnim območjem.« Katera so vaša vojna in katera mirna območja?

Moja vojna območja (in območja ljubezni) so različna. Montevideo je mesto, ki me je vzgojilo in promoviralo kot pisatelja, tu imam tudi večino prijateljev. Sicer pa sem 30 let živel v Paso Carrasco, soseski poleg Montevidea, ki je zunaj njegovih meja. To je soseska umazanih ulic in posebnih ljudi, ki je precej drugačna od Montevidea. Danes živim v Lomas de Solymar, kjer so moji starši z veliko odpovedovanja zgradili hišo. Tukaj je večina ulic tlakovanih in plaža je le nekaj ulic stran. To območje, kjer je življenje počasnejše in mirnejše, mi je vedno bolj všeč. To je moja »cona miru«.

 

Vezivno tkivo skorajda vseh zgodb v omenjeni zbirki je marihuana, ki jo protagonist kadi tako rekoč povsod: doma, na javnih prireditvah, družinskih zabavah, med začasno službo … Je marihuana tako pomemben del družbenega življenja v Montevideu?

V Urugvaju je bila marihuana prisotna povsod, že dolgo preden je bila legalizirana. Res je predstavljena v številnih zgodbah v moji knjigi, je kot nekakšna povezovalna nit, s katero sem združil zgodbe o različnih stvareh. Včasih se mi zdi, da je džojnt nekakšen naravni anksiolitik, ki nam pomaga obvladati norost sveta, v katerem živimo, in hkrati odpira širšo perspektivo realnosti ter preprečuje, da bi se zataknili v labirintu materializma in stvarnosti.

 

Tudi sami ste reden uživalec marihuane, a menda lahko ustvarjate samo trezni. Kako to? Iz zgodovine poznamo številna velika pisateljska imena, ki so gojila ljubezen do te »zelene rastline« v veri, da spodbuja domišljijo in ustvarjalnost.

Ne spomnim se, kdaj sem to rekel, ampak računati morate, da pisatelji včasih tudi malce lažemo [smeh]. Ob določenih priložnostih sem marihuano uporabil kot orodje za razširitev ustvarjalnosti. Velikokrat pa se je zgodilo, da sem marihuano užival v rekreativne namene, kar pa je nato privedlo do nastanka različnih tekstov, nekateri so imeli veliko vrednost, drugi pa so bili za pozabo. Poleg tega verjamem, da je pisateljevo delo izključno njegovo delo. Če pokadiš dober džojnt, še ne boš postal dober pisatelj. Seveda je marihuana lahko izvrsten gonilnik ustvarjalnosti, redko pa sem jo užival med dolgimi urami urejanja svojih besedil, ko se je treba poglobljeno in natančno posvetiti tekstu. Takrat je marihuana bolj kontraproduktivna.

 

Prvoosebni pripovedovalec vam je v določenih opisih zelo podoben: večkrat je predstavljen kot pisatelj, goji ljubezen do marihuane … Ste to vi, vaš alter ego ali samo fiktiven lik?

Ne zdi se mi več pomembno razčiščevati, ali sem sam protagonist te knjige. Ko se je Travograd pojavil v knjigarnah, sem bil avtomatsko označen kot »marihuana pisatelj iz Urugvaja«, »kot urugvajski Bukowski« ipd. To je bilo zaradi dejstva, da sem svoje izkušnje opisal zelo iskreno, surovo, brez samocenzure. Ne želim olepševati svoje realnosti in izkušenj z evfemizmi, zato da bi zaščitil svoj ugled. Sprva mi je ta odločitev povzročala težave, saj je obstajalo veliko tveganje, da bo moje delo podcenjeno ali zaničevano. V časih, ko sem bil veliko medijsko izpostavljen, sem ugotovil, da je najboljša obramba v intervjujih izjavljati, da so določeni deli knjige povsem fiktivni, določeni pa stoodstotno avtobiografski, nisem pa razkril, kateri so kateri. Sedaj pa, ko je minilo že 13 let od prve izdaje knjige, mi je vse skupaj postalo nepomembno. Naj si ljudje mislijo, kar želijo, kajti edina stvar, ki mi je kaj pomembna, je kakovost mojega dela.

 

Glede na to, da se v teh precej avtobiografsko obarvanih zgodbah dogaja marsikaj norega, me zanima, ali so v knjigi nastopajoči prijatelji in sorodniki odobravali izid dela.

Prijatelji so me seveda podpirali, saj so me poznali zelo dobro in veliko pred tem, ko je izšel Travograd. Poleg tega večina teh prijateljev deli (vsaj v splošnem) mojo filozofijo glede marihuane in ostalih drog, pa tudi glede različnih problemov, ki so opisani v knjigi. Največje razočaranje je bil odziv mojih staršev, ki sta zelo konservativna in globoka katolika ter ignorantska do realnosti izven zidov naše hiše. Ker sta imela moja starša nejasno predstavo, da moje delo govori samo o drogah, je bil to zanju neizpodbiten dokaz, da – »ojoj, tragedija« – se njun sin drogira! O psihoaktivnih substancah sta imela popolnoma napačne informacije, saj so bile zanju vse droge enako grozne in destruktivne, uporabnike naj bi vlekle v kriminalno, razvratno in nemoralno življenje. Ko sva ju z ženo obiskovala na nedeljskih kosilih, si zato nikoli nista upala zastavljati vprašanj o knjigi, to je v naši družini postala tabu tema, s trdovratnim molkom pa tudi sam nisem delal nikakršne usluge celotni situaciji.

 

Knjiga opisuje večinoma mlade nižjega sloja med ekonomsko krizo med letoma 1999 in 2002, ki se klatijo naokrog po mestu in omamljeni iščejo nove dogodivščine, pa tudi ljubezen. Če bi sedaj, z večjo časovno distanco, opisovali to obdobje, bi bile zgodbe kaj drugačne?

Zgodbe bi bile nedvomno precej drugačne. Najprej zato, ker sam nisem več enak. Nemogoče je, da bi sedaj razmišljal in se obnašal na enak način, pa tudi pisal ne bi enako, kot sem takrat. Čeprav je sedanja gospodarska kriza podobna tisti pretekli in sem se bil prisiljen soočiti z enakimi problemi, se je v meni in v vsem, kar me obdaja, veliko spremenilo, zato je moj odnos do takšnih dogodkov zelo drugačen. Življenjski udarci in nakopičene izkušnje so me naučili nekaj pomembnih lekcij. Po mojem mnenju pa je eno najbolj dragocenih dognanj, da problemi tistih dni niso imeli le ekonomskih ali delavskih aspektov, temveč njihov dobršen del izhaja iz našega globoko zakoreninjenega in podedovanega konservatizma in nezmožnosti hitrega prilagajanja svetovni krizi. Po drugi strani bi danes imel tudi drugačna orodja, na katera bi se lahko naslonil, kot recimo duhovnost, ki je v tistih težkih časih nisem imel.

 

Pripovedovalec kritično opazuje svet, kritičen je tudi do sebe in celo do lastnega literarnega ustvarjanja iz preteklosti, »prezgodaj dozorelega Alfonzka« …

Da, sem odločen kritik realnosti, predsodkov, družbene hinavščine in neumnosti, v katero včasih padejo Urugvajci. V teh grozljivih časih, v katerih živimo, je nujno biti kritičen do sebe, kot tudi do okolice, kajti samo na ta način bomo zmožni oblikovati drugačno družbo in človeštvo. Treba je pregledati pretekle napake in jih analizirati, čeprav to zahteva veliko bitko proti našemu egom in samozadovoljnosti. Po drugi strani Urugvajci slovimo po tem, da smo večno nezadovoljni in zelo kritični, ampak mislim, da smo obtičali v napačnem pristopu, kako to počnemo: nezadovoljstvo in kritiko usmerjamo v probleme, ki niso posebej pomembni, pri tem pa zanemarjamo vprašanja, pri katerih bi bila potrebna ostra samokritika.

 

»Danes bo eden tistih dni, ki jim ljudje pravijo lepi ali krasni. Zame pa so vsi dnevi enaki.« Citat iz zgodbe »Inženirstvo divjih pomaranč« lepo kaže, kako pripovedovalec prepleta brezup in humor. So resne teme zaradi humorja kaj manj resne ali ravno nasprotno?

Ta brezupni stavek ne predstavlja več mene, ampak razkriva, kako sem se počutil v tistih težkih časih, o katerih sem govoril v knjigi. Brezup je vedno pomemben element, kajti če se poglobimo vanj, nam pomaga dojeti, kaj je treba spremeniti. Kar se tiče humorja, je to orodje, ki ga obožujem in uporabljam vedno, ko le lahko, saj mi omogoča svobodno govorjenje o občutljivih in zapletenih temah. Skozi nasmeh je včasih laže poudariti tiste vidike človeškega življenja, ki se jih običajno izogibamo, tiste rane, ki so skrite in skoraj vedno ostanejo neopažene, namesto da bi jih analizirali in pozdravili. Humor nam omogoča raziskati določene stvari, ki se jih bojimo in jih običajno poskušamo pomesti pod preprogo.

 

V tej knjigi je slovenskim bralcem prvič predstavljena urugvajska tradicija candombe, ki jo je Unesco proglasil za svetovno nematerialno kulturno dediščino. Ravno med tem plesom ob spremljavi zbora tolkalcev nastopi eden redkih trenutkov, ko je pripovedovalec srečen. Je v tem primeru njegova sreča tudi vaša sreča?

Candombe je urugvajska tradicija, toda afriškega izvora, ki vključuje glasbo, ritem, barve, kulturo prednikov, arhetipske like iz teh kultur in še veliko več. Vedno sem ga zelo cenil. V tej zgodbi, ki temelji na osebni izkušnji, ko sem plesal s starejšo temnopolto žensko, sem izkusil nekaj, kar sem lahko šele leta kasneje opredelil kot nekakšno razodetje ali celo razsvetljenje. Še danes sem ganjen ob spominu na tiste trenutke, ki daleč presegajo vse, kar je pisatelj zmožen opisati. Kakorkoli že, res je, da je pripovedovalec v Travogradu srečen samo ob redkih priložnostih, ampak mislim, da je to samo simptom tistih težkih časov, skozi katere se je prebijal sam, kot tudi celotna država. Na srečo je knjiga polna smešnih trenutkov, ki se mnogokrat pojavljajo kot naraven in mladosten odziv na značilno urugvajsko sivino in kompleksni ekonomski moment.

 

Travograd so nekateri kritiki označili kot odgovor na močno potrebo po novem premiku v urugvajski prozi, brez »pop« estetike, značilne za nekatere pisatelje vaše generacije. Zakaj ste izvedli ta preobrat?

Knjiga je bila obupan poskus pripovedovati o lastnem življenju in okoliščinah ter hkrati govoriti o mnogih drugih, kot sem jaz, ki po mojem mnenju dotlej niso bili zastopani v urugvajski literaturi. »Pop« estetiko sem vedno dojemal kot nekaj povsem diametralno nasprotnega mojim izkušnjam mladega pripadnika nižjega srednjega razreda, ki živi v delavski soseski in nima velikih obetov za prihodnost. Knjiga je bila tudi osebni poskus odmakniti se in se norčevati iz staromodnega in anahronističnega urugvajskega dostojanstva, ki me je obkrožalo v določenih okoljih. Uporabil sem precej raznoliko mešanico dejavnikov, likov in situacij, ki je v naši književnosti dotlej nisem zasledil: osebne izkušnje v večinoma prijateljskih krogih, marihuana, nekaj humorja, nekaj ironije in osebne filozofije. V Travogradu sem hotel izkoristiti vso tisto kulturno prtljago, ki mi jo je omogočilo potepanje po »ne-pop« okoljih in na katero sem bil sam v sebi ponosen.

 

Lahko bi rekli, da ste pisatelj na vsakem koraku, saj z bralcem delite tudi najmanjše podrobnosti lastnih doživetij. Ali to pomeni, da hodite naokoli z beležnico?

Če je nekdo pisatelj, je to vedno, ne glede na okoliščine in okolje, v katerem se znajde. Na takšen ali drugačen način različne situacije vsakdanjega življenja vedno vrednotimo kot potencialen material za literarno ustvarjanje. Pisatelj, ki prikrito zapisuje in predeluje osebne ali zunanje izkušnje, da jih preobrazi v bodoče delo, bo vedno del nas. To je kot nekakšna neizogibna poklicna deformacija. Zato sem dolgo časa v svojem nahrbtniku nosil majhno beležnico, v katero sem si zapisoval ideje ter drobce zgodb in pesmi, ki so se mi pojavili med vožnjo z avtobusom ali v drugih okoliščinah, ki niso imele ničesar skupnega z umetnostjo. Iz te male beležnice sem kasneje črpal veliko materiala, ki sem ga vključil v nekatere knjige.

 

Svoja dela ste javno brali na najrazličnejših dogodkih, tako v zabojniku za smeti kot v prestižnem gledališču Solís. Kaj to pove o urugvajski literarni sceni?

Moj vtis o trenutni literarni »panorami« ni ravno spodbuden. Žal dandanes opažam absurden kult samoizpostavljanja sodobnih avtorjev brez vsebine. Zdi se mi patetično, da obstaja toliko ustvarjalcev, ki se razkazujejo pod vsakršnimi pretvezami, namesto da bi se posvetili resnemu delu. Vsem tem psevdoumetnikom, ki si prizadevajo le za prepoznavnost, in ne za napredek, zagotovo ne morem napovedati rožnate prihodnosti. Po drugi strani so nekateri mlajši kolegi zelo nadarjeni, a če sem odkrit, me je večina njihovih del dolgočasila. Ne zdi se mi namreč, da bi imeli povedati kaj dragocenega in zanimivega, niti ne izstopajo v umetnosti pripovedovanja, zato me kot bralca niso uspeli pritegniti. Vidim pa za prihodnje generacije nekaj več upanja v tem, da jim ne bo treba trpeti toliko sivine, kot smo je trpeli tisti pred njimi.

 

Prevajalec Jurij Kunaver, velik poznavalec urugvajske književnosti, je poskrbel, da lahko prvič v slovenščini v celoti prebiramo katero od vaših del. Kako vam zveni slovenska različica?

Za zabavo sem poskusil prebrati nekaj stavkov, a sem ugotovil, da nimam pojma, kakšna je izgovarjava v vašem jeziku. Če bi me poslušali, bi se zagotovo nasmejali. V vašem jeziku imate obilje soglasnikov, ki so včasih nanizani drug za drugim, ne da bi jih omehčal kakšen samoglasnik … In tisti znaki, ki jih uporabljate nad nekaterimi od teh soglasnikov … Upam, da mi oprostite, če rečem, da je vaš jezik precej »oster« [smeh].

 

Ali vsak prevod nekaj doda delu?

Seveda! Ni poti, ki bi lahko zaobšla to dejstvo. Mislim, da je bil urugvajski avtor Héctor Galmés tisti, ki je zapisal: »Pri prevodih je laže odkriti nezvestobo drugih kot opaziti svojo lastno, ki nedvomno obstaja. Prevajanje je namreč približevanje dveh jezikov, ne da bi kdaj zares prišla skupaj, je boj z dvema jezikoma in tveganje, da boš dvakrat poražen.« Popolnoma se strinjam s tem. Mislim, da je največja vrlina prevoda, da določenega avtorja približa drugemu občinstvu ter tako širi ideje in kulture na druge teritorije. To je najbolj dragoceno. Zato bi nam moralo biti pomembno, kakšni so prevodi. Vedno obstaja možnost za izboljšave prevodov ali celo predlaganje drugega.

 

Urugvajski avtor Horacio Quiroga je nekoč zapisal: »Zgodbo se vedno piše zaradi njenega konca.« Je ravno v tem takšen čar pisanja kratkih zgodb?

Resnično občudujem Horacia Quirogo in njegovo delo. Ustvaril je celo deset zapovedi za pisatelje, ki sem si jih prilepil na pano ob svoji mizi, čeprav v literaturi in umetnosti nasploh ni vedno upravičeno in priročno določati preveč togih smernic. V navedeni frazi pa ima Quiroga po mojem mnenju v veliki meri prav. Velikokrat se mi zgodi, da opazujem neko situacijo in pomislim: »Tole bi bil odličen konec zgodbe ali romana.« In včasih to zagotovo drži, a ne vedno. Konec zgodbe mora biti dovolj prepričljiv, da besedilu vdahne resničnost in ga zadovoljivo zaokroži. Tudi odprt konec lahko sproži določene dvome in vprašanja, ki morda uspejo ponovno ovrednotiti celotno zgodbo, a osebno se raje ne nagibam k preveč odprtim koncem. Skoraj vedno iščem prizore, ki so dovolj močni, da lahko postavim zadnjo piko v zgodbi. V romanu so stvari zagotovo drugačne, ampak za zdaj nisem napisal še nobenega, zato se mi ni bilo treba soočati s tem problemom. V večini svojih zgodb se držim Hemingwayeve primerjave romana in kratke zgodbe z razpletom boksarskega dvoboja. Rekel je nekaj takšnega: »V romanu zmagaš po točkah, v kratki zgodbi zmagaš z knockoutom

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Sandra Krkoč Lasič (1984) je sicer diplomirana sociologinja kulture in profesorica filozofije, a se je poklicno nekoliko odmaknila od svoje izobrazbe in trenutno deluje kot novinarka, občasno pa tudi kot literarna kritičarka. Med drugim se je urila na kritiški delavnici LUD Literatura pod mentorstvom Gaje Kos in Ane Geršak. Ko … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zgodbo ožamem, iztisniti si želim bistvo

    Martin Justin

    Zbirko Kamni z Marsa sestavlja devet kratkih zgodb, ki so nastale v precej dolgem časovnem obdobju: zgodba Terasa v Rimu štiri leta pozneje je bila na portalu ludliteratura.si objavljena že leta 2013, naslovna zgodba pa na primer opisuje zelo očitno sodobne dogodke (pandemijo in misijo roverja Perseverance na Marsu).

  • Upam na take male kratke stike, da človeka malo zmede

    Ana Schnabl

    Slikar in prozaist Arjan Pregl si želi, da bi kulturna produkcija in umetnost v dnevne novice prodirali tudi zaradi samih sebe, in ne zgolj zaradi svojih škandalov – kakor denimo ob odpovedi in nato potrditvi razstave v Bruslju, ob farsi, ki mu je požrla, kot je dejal, kar nekaj energije.

  • Antijunakom dam šanso, da se spet najdejo

    Nina Medved

    Ponavadi on zastavlja vprašanja, tokrat naj vprašanja nekoliko razkrijejo njega: Marko Golja, pisatelj, komparativist, novinar Radia Slovenija. Rojen v Mariboru pred šestimi desetletji, živi v Ljubljani.

Izdelava: Pika vejica