Prebuditi se iz budnosti

Franci Novak

Pogovor s Francijem Novakom ob izidu kratkoprozne zbirke Obvoz

Nežka Struc

Franci Novak (1969) objavlja poezijo, kratke zgodbe in krajša lirično-prozna besedila. Njegov prvenec, pesniška zbirka Otroštvo neba (Mladinska knjiga, 2011), je bil nominiran za Veronikino nagrado. Leta 2014 je izdal zbirko kratkih zgodb Podnebne spremembe (LUD Literatura), štiri leta kasneje je v okviru natečaja za izvirno pesniško zbirko Sončnica, vsa nora od svetlobe izšla knjiga Vračanje pogleda (Hiša poezije, 2018), nominirana za Jenkovo nagrado. V pričujočem intervjuju se povečamo njegovi najnovejši kratkoprozni zbirki Obvoz, ki je nedavno izšla pri LUD Literaturi.

 

Kje ste pisali knjigo? Kako je nastajala?

Nastajala je tako, kot verjetno nastajajo vse knjige, znotraj in zunaj, v postelji in za pisalno mizo, na vlaku in v lokalih. Knjigo sem mislil in pisal na osnovi nekih osnutkov, dnevniških zapiskov, ki sem jim iskal skupne točke, jih poskušal povezati med sabo s fabulativno linijo. To je bilo mogoče najtežja stvar, povezovanje v fabulo, vsaj pri nekaterih zgodbah. Večkrat razmišljam, ali je res nujno slediti temu zahodnemu kanonu pisanja zgodb, ali ne bi bilo možno, da se zgodbe zgolj začnejo v neki poljubnosti in kar nekako obvisijo v času, se končajo brez velike drame, ne da bi hotele bralcu vsiljevati neke ideje in zaključke. Junak moje zgodbe »Računovodja« pravi, da ne mara zgodb, da prezira izmišljanje. Nekoč sem prebiral zgodbe ameriških staroselcev, nobene drame ni bilo v njih, le podobe in neki izsek iz časa, in to se mi je zdelo super.

Torej, sprva je knjiga nastajala precej nepovezano. V slabem letu pred oddajo rokopisa pa sem ujel nekakšen ritem, vsak dan sem se spravil k pisanju, in to se mi je, ko gledam za nazaj, zdelo fino, ta totalna samodisciplina. Verjetno je k temu pripomogel tudi rok za oddajo, ki se je vztrajno bližal.

 

Knjiga je celovita v tem smislu, da sledi nekemu vzorcu. Malodane v vsaki zgodbi nastopajo delavci (šoferji, delavci v tovarni, železničarski delavci, računovodja, šivilja, natakarica …), letni časi so zarisani jasno, opazno pa je tudi premikanje teles (hoja, tek, ples) ali premikanje s prevoznimi sredstvi (avtobus, avto, vlak). Imate kakšen komentar na ta tok?

Ne vem, zdi se mi, da moji junakinje in junaki čutijo nenehno potrebo po premikanju, kot da ves čas iščejo nove perspektive, nove zorne kote, kot da se hočejo odmakniti od stanja stvari, kakršno je, stran od otrdelega sveta, od shem, v katere smo potisnjeni ali se vanje potiskamo sami, od priučenega obnašanja, mišljenja in čustvovanja, stran od vsakdanjih samoumevnosti. Pri tem mogoče ne gre za beg v slabšalnem smislu, ampak za iskanje novih pozicij, novih vpogledov. Olga Tokarczuk v knjigi Beguni piše o neki staroverski sekti, ki svojim članom zapoveduje nenehno gibanje, ker naj bi lahko človek le z nenehnim premikanjem ubežal zlu, ki se naseljuje prav v vsakdanje navade, v negibnost, v rutino. Junakinja moje zgodbe »Podobe« zbeži s povsem vsakdanjega obeda s svojim možem. Začuti vso težo in neznosnost teh vsakdanjih, malih rutin, kot so prehranjevanje ali pa pogovori o ničemer. Zbeži, da bi se lahko ugledala od daleč, da bi jo prevetrile nove podobe, pa čeprav samo za nekaj trenutkov. Podobno se deklica v naslednji zgodbi oddaljuje od svojega očeta in sestre, ki lovita ribe in se gresta tekmovanje v tem, kdo jih bo nalovil več. Hoče stran od očetovega nenehno vsiljujočega se jezika, išče novo pozicijo zase, nekje na robu, ob strani, in se kasneje celo odloči za nekakšno akcijo.

Gibanje je nenehno spreminjanje perspektive. To so trenutki, ko se zavest nečemu približuje in se od nečesa oddaljuje, ko še ni povsem fiksirana v negibno stanje. Za like v moji knjigi gibanje pomeni življenje nasproti smrti, se mi zdi.

 

Ni pa v knjigi nobenega kolesa. Kako to?

Železniške in avtobusne postaje so prostori neštetih malih zgodb, prihajanj in odhajanj, snidenj in slovesov, zato je tega v mojih zgodbah precej. In ker sem sam zvest uporabnik javnega prevoza, so v mojih zgodbah tudi avtobusi in vlaki. V nasprotju s kolesom imajo avtobusi in vlaki že neke začrtane poti in na njih se vedno oblikuje neka rahlo povezana skupnost potnikov. Tam si že prisiljen v osnovno, večinoma brezbesedno komunikacijo s tujci. Zanimivo mi je, kako se recimo ob delavnikih na teh vlakih in avtobusih, ki izginjajo v jutranje širjave cest in železniških prog, oblikujejo neke začasne skupnosti na istih, vnaprej začrtanih poteh, s podobnim cilji. To mi ustreza za moje zgodbe. V prvi zgodbi z naslovom »Obvoz« je to mogoče najbolj izraženo.

Sem pa o kolesarjenju napisal že kakšno pesem, kolo ima pomembno vlogo tudi v zadnji zgodbi prve kratkoprozne zbirke, pa osrednjo vlogo v neki še neobjavljeni kratki zgodbi, kjer postane celo predmet občudovanja, skoraj čaščenja. Tam nekemu otroku odpira prostor totalne svobode in povsem nove pokrajine. Sicem sem navdušen kolesar, vendar v tej knjigi kolo pač ni našlo svojega mesta.

 

Velik del knjige je posvečen času – na primer obsedenosti s časom, strahu pred prihodnostjo, raztezanju časa. Vam je to zanimiva tema?

Tisti od nas, ki smo že po naravi bolj nagnjeni k tesnobi, smo običajno bolj obremenjeni s časom. Po eni strani s težo preteklosti, po drugi s prihodnostjo, v kateri se skriva ali nekaj grozečega ali možnost nekakšne razbremenitve. Verjetno zato tudi več razmišljamo o naravi časa.

Moji junaki prav tako izrazito čutijo udarjajoče valove časa, ta nenehni tok, ki je v dobi ponotranjenih deadlinov in nenehne prisotnosti prikazovalnikov s točnim časom, zahtev po natančnem organiziranju ter izkoristku časa verjetno še bolj izrazit. Baje imajo naši telesni organi lastne biološke ure. Naši organizmi naj bi tiktakali v svojem ritmu. Naše telo je polno svojevrstnih ur, ki tečejo po svoje, če se izrazim malo pesniško. Naše notranje čase ves čas prirejamo nekim od zunaj vsiljenim konceptom časa in zatiramo ritme lastnega telesa. Junak v zgodbi »Časopis« pusti službo in pohajkuje po mestu, da bi bolje doživljal svoj lastni, subjektivni čas, kar je mogoče precej idealistično, ampak zgodba ima itak podnaslov »Popoldanske sanje«.

Sicer pa me fascinirajo prav stanja, kjer čas postane najbolj oseben in raztegljiv. To so časi sanj, spremenjenih stanj zavesti, časi poglobljenosti, meditacije, igre …

Ko sem nekoč čakal na železniški postaji, se mi je približalo neko odraslo dekle in me vprašalo, koliko je ura, čeprav je bila velika železniška ura obešena tik nad njo. Po kratkem začudenju in potem še kratkem pogovoru z njo sem ugotovil, da z ure ne zna razbrati časa. Za nikakršno šalo ni šlo. Niti mobitela ni imela. To se mi je zdelo noro zanimivo, še zdaj se je spomnim, kot da bi srečal bitje z nekega drugega planeta. Žal mi je, da je nisem vprašal, kako to, da pri teh letih ne zna gledati na uro, vendar se mi je zdelo nevljudno.

 

Vse zgodbe so zavite v skrivnostnost. Ali kot avtor veste, kaj se z liki dogaja, četudi bralec ne ve, ali to skrivnostnost prepuščate samo sebi?

Ne vem, ali gre za kakšno namerno skrivnostnost. Pravzaprav ne vem, kaj se zgodi z junaki. Ko je konec zgodbe, jih pustim tam, kjer so. Nimam določenega konca zanje, tudi nočem vsiljevati bralcu nekih idej o življenju, to niso zgodbe na ključ, v katerih bi moral bralec nekaj razvozlati. V meni ne živijo naprej svojih življenj, kar nekako osamosvojijo se, nobenih načrtov nimam zanje.

 

Že od začetka so v knjigi opazna spremenjena stanja zavesti, naj gre za sanjarjenje, utrujenost ali zdrs v t. i. psihozo. V vaši knjigi pride do normaliziranja različnih duševnih stanj. Je to res, oziroma zakaj se vam zdi o tem pomembno pisati?

Ko sem pisal prvo pesniško zbirko, sem nekaj mesecev živel v nekem vznesenem stanju, vse stvari okoli sebe sem videl povezane med sabo, vsaka posamezna bilka je živo utripala, živel sem nekakšno skoraj whitmanovsko občutje sveta neskončnih povezav. Kasneje, v nekih težjih, temnih obdobjih, sem videl čisto nasproten svet, očiščen vseh pomenov, gol in prazen. To drugo izkušnjo sem poskušal položiti v usta fantu iz zgodbe »Obala«, a to je težko literarizirati. Obe izkušnji sta mi dragoceni, ena svetla in ekstatična, druga pa težka in temna. Zdi se mi, da se gibljem med obema svetovoma, kot da sta mogoča oba naenkrat. Na eni strani svet totalne povezanosti, pomenljiv in presežen, na drugi pa prazen, gol svet, v katerem ni smisla onkraj tega, ki ga vanj vnašamo ljudje z jezikom, z zavestjo. Tu se gibljem, med tema dvema poloma, kot verjetno vsi. V tem vmesnem prostoru nastajajo tudi moje zgodbe.

Sicer pa ne vem, kakšno bi bilo normalno stanje zavesti. V človeški naravi oziroma v mehanizmu zaznavnega aparata so že vgrajena popačenja in projekcije, človeški um ves čas producira svojo lastno realnost, konstruira lastne izmišljene svetove, da bi lahko preživel v svetu, se prilagodil okolju. A včasih, ob popoldanskem spanju ali ob dremežu na vlaku ali v sanjah, se nekaj razpre, ko zagledaš stvari drugače, gledaš nanje iz novih zornih kotov. Potem ko se vrneš v budnost, vse to izgine, vrneš se v neko tako imenovano normalnost, kot da je ta le nekakšen skupni konsenz, neka konstantna prisilna drža.

Junakinje in junaki iz mojih zgodb se hočejo zbuditi, a zbuditi se prav iz te budnosti, iz tako imenovane normalnosti. In nekateri, kot junak v zgodbi »Slediti sanjam«, se odločijo, da bodo prečkali mejo, kar pa je lahko smrtno nevarno, kar lahko vodi čez rob.

 

Je srhljivost, ki se pojavlja v različnih zgodbah, namenska ali je stranski produkt razvoja zgodb?

Srhljivost je nenamenska, je le stranski produkt, upam, da v tej knjigi ne prevladuje.

Mogoče je to način, kako v zgodbe od zunaj vdre nekaj nepredvidljivega, neobvladljivega, nekaj, česar ni mogoče nadzorovati, kot recimo voda v zgodbi »Pene«.

Vedno me preseneti, ko mi kdo pove o srhljivosti ali temačnosti nekaterih mojih zgodb, kot da bi se nenadoma ugledal od zunaj. Težko je videti lastno pisanje, ga ocenjevati. Človek bi pričakoval, da bo njegovo pisanje nekaj odmaknjenega od njega samega, da bo vodilo k nečemu zunanjemu, a vedno se ujameš v to zanko osebnega. V resnici pa hočem pisati več o občutjih vznesenosti, o igri, raziskovanju, radosti.

 

Kaj pa je za vas svoboda? Zdi se, da pišete tudi o tem – o umu, ki se osvobodi prisilne drže, četudi le za hip.

Seveda ne verjamem v romantični ideal svobode, v neko popolno svobodo. Verjetno je občutenje svobode v dialoškem razmerju z neko nesvobodo, eno brez drugega ne gre. Spomnim se norega, vznesenega občutja svobode, ko sem odhajal z enoletnega služenja vojaškega roka, torej ko se je zaključil čas nekih totalnih prisil in iracionalnih utesnjevanj. A v nekaj dneh normalnega življenja je to občutje razvodenelo. O tem mogoče pišem v zgodbi »Konji«, o tem dvojnem obrazu svobode. A vseeno – mislim, da se mora človek ves čas boriti, da artikulira lastne ujetosti, da reflektira sheme, v katere je ujet, da vsaj za hip odmakne mreže s sebe ali se vsaj zave njihove prisotnosti.

Nekako se je treba upreti.

 

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

O avtorju. Nežka Struc, rojena 1987 v Mariboru. Antropologinja in pesnica. Pri Hiši poezije je leta 2017 v zbirki Sončnica izšla njena prva zbirka Nihanja, marca 2018 je v Galeriji K18 (Maribor) postavila samostojno razstavo Prostor poezije: prostorska postavitev poezije, leta 2013 je svoje pesmi razstavljala na razstavi Rezidence Maistrove, Avtoportretni akt. Njene pesmi so bile objavljene v Poetikonu. Maja … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Zgodbo ožamem, iztisniti si želim bistvo

    Martin Justin

    Zbirko Kamni z Marsa sestavlja devet kratkih zgodb, ki so nastale v precej dolgem časovnem obdobju: zgodba Terasa v Rimu štiri leta pozneje je bila na portalu ludliteratura.si objavljena že leta 2013, naslovna zgodba pa na primer opisuje zelo očitno sodobne dogodke (pandemijo in misijo roverja Perseverance na Marsu).

  • Antijunakom dam šanso, da se spet najdejo

    Nina Medved

    Ponavadi on zastavlja vprašanja, tokrat naj vprašanja nekoliko razkrijejo njega: Marko Golja, pisatelj, komparativist, novinar Radia Slovenija. Rojen v Mariboru pred šestimi desetletji, živi v Ljubljani.

  • Na neki točki sem tako želel ponotranjiti to patološkost

    Martin Justin

    Davorin Lenko (1984) je avtor treh romanov in dveh zbirk kratke proze. Za svoj prvenec Telesa v temi (2013) je prejel nagradi kresnik in kritiško sito. Leta 2016 je objavil zbirko kratke proze Postopoma zapuščati Misantropolis, dve leti kasneje pa roman Bela pritlikavka. Zbirka kratke proze Psihoporn (2020) je bila nominirana za evropsko nagrado za književnost, sicer pa je za kratko zgodbo »Violina in žiletke« nedavno prejel še nagrado Arsova lastovka.

Izdelava: Pika vejica