Skupnost, penisi in črni humor

Knjige, ki pripovedujejo o skupnostih, gredo pogosto v nasprotni smeri od več desetletij stare mantre, da se človeštvo fragmentira v individualne, avtomatizirane, nesrečne, zafrustrirane sebičneže_ice. Saj ne, da razpad človeške družbe ni resničen. Ampak vmes se nenehno dogajajo povezave ljudi s podobnimi življenjskimi situacijami, ki si delijo družbeni razred, življenjske nazore in podobne sisteme čustvovanja. Načeloma si ljudje, povezani v te mreže, medsebojno lahko zagotavljamo varnost in podporo. V tem primeru skupnosti niso nekaj, kar bi šele morali graditi, one obstajajo in so izjemno pomembne za preživetje.
Knjiga devetih kratkih zgodb Ivána Monalise Ojeda Ista štimunga, forever, ki je konec leta 2021 v prevodu Luke Pierija izšla pri založbi ŠKUC (zbirka Lambda), pripoveduje o špansko govoreči trans skupnosti spolnih delavk_cev v New Yorku. Avtor_ica in glavna pripovedovalka se identificira tako z ženskimi kot z moškimi zaimki. V knjigi povečini nastopa kot on_a sam_a, kot Monalisa ali kot Iván (predvsem takrat, ko piše). Je ponosna Čilenka (vsaj na prajdu, ko vihti svojo nacionalno zastavo, Pinochet ji sicer ni pri srcu), zabavna, direktna in nežna do svojih travesti prijateljic_ev. Skupaj se spopadajo s težkimi prekarnimi pogoji spolnega dela, ki so ob transspolnosti glavna tema knjige. 

V slovenskem leposlovnem prostoru je knjig, ki bi se ukvarjale s transspolnostjo, zelo malo. Najbolj odmeven je roman Suzane Tratnik Ime mi je Damjan. Ob izidu je povzročil burne debate in moralna zgražanja, h katerim so dodatno prispevali nekateri pavšalni kritiški zapisi. Malo več leposlovnih del, ki obravnavajo transspolnost, lahko najdemo med novejšo poezijo. V izboru leposlovnih del mladih slovenskih avtoric_jev LGBTQ+ Srca v igri, antologiji, ki jo je lani uredil Tom Veber, o transspolnosti najočitneje pišeta Lan Aidan Remec in Filip Vurnik. Za neleposlovne zapise o transspolnosti v slovenskem prostoru in za oblikovanje spoštljivih diskurzov do transspolnih oseb zadnjih nekaj let vidneje skrbi predvsem Zavod TransAkcija. Predtem so se zapisom o transspolnosti ter obravnavi družbenega spola posvečali posamezniki_ce, na primer Nataša Velikonja, Nataša Sukič, Roman Kuhar, medtem ko se je z leposlovnimi in humanističnimi izdajami s področja tematik LGBTQ ukvarjal predvsem ŠKUC z zbirko Lambda.

Neka oblika spolne fluidnosti pesniškega subjekta se pojavlja še pri avtorjih_icah, ki se s problematiko družbene obravnave transspolnosti ne ukvarjajo, na primer pri Tomislavu Vrečarju, v zbirku Ime mi je Veronika, ter Maji Miloševič Čustić, v Odru za gluhe. To je povsem legitimno, vendar obeh pristopov k pisanju in temi ni smiselno izenačevati, čeprav jih je pomembno omeniti. Sicer doslej nisem naletela na nikakršen leposlovni zapis, ki bi v slovenskem prostoru hkrati obravnaval transspolnost in prostitucijo. Ob tem močno dvomim, da je oblika življenja transspolnih oseb, ki se preživljajo s prostitucijo, v tem prostoru neobstoječa. Za to seveda nimam nobenih dokazov, le sklepam lahko, da transspolne_i spolne_i delavke_ci svojega izraza v slovenskem okolju (še) niso našle_i v pisanju literarnih del.

Ista Štimunga, forever, ki je očigledno ni mogoče neposredno povezati s tukajšnjimi lokalnimi literarnimi deli, je prva zbirka kratkih zgodb Ivána Monalise Ojeda in v izvirniku, ki je izšel leta 2014, nosi naslov La misma nota, forever. Naslednja njena_njegova knjiga, Las Biuty Queens, je izšla leta 2019 v španščini in leta 2021 v angleškem prevodu. V angleškem prevodu je obdržala naslov in pridobila spremno besedo Pedra Almodovarja. Tudi Las Biuty Queens je zbirka kratkih zgodb, obravnava iste teme kot prva, le da je obsežnejša. S kvantiteto je pridobila ravno na tistem mestu, kjer Isti štimungi, forever zaradi nenadnega in hlastnega konca zmanjka tal pod nogami. 

Ista štimunga, forever je knjiga, ki na lahkoten in humoren način govori o težkih temah. Protagonist_ka s svojimi soliki prijateljuje, jih hvali in graja, ne da bi jih zaničeval_a ali opravljal_a za njihovimi hrbti. Postavlja jih v težke položaje, vendar nikoli v brezizhodne in neperspektivne situacije. Pri gradnji njihovih osebnosti je sicer nekonsistenten_a, saj si za razvijanje nekaterih življenjskih zgodb vzame zelo veliko časa, pri drugih se bolj posveča opisovanju njihovega trenutnega čustvenega in fizičnega stanja. Ni zares jasno, kakšno merilo ima pri tem avtor_ica. Zdi se, da se ravna izključno po lastni fascinaciji nad določenimi nastopajočimi, ki pa je v izgrajenih zgodbah ne pojasni. Večina njenih likov živi klišeje, ki spremljajo življenje trans skupnosti spolnih delavk_cev, vendar ti zaradi komičnih preobratov in začinjenosti delujejo. Včasih kaka loquita pristane v zaporu ali pa jo deportirajo v državo, v kateri nima več nikakršnega socialnega zaledja. Njihova življenja so nenehno ogrožena, vendar je to v zbirki največkrat navrženo le mimogrede. Predoziranje z drogami, fizično nasilje, odvzem prostosti in problemi z zdravjem ter staranjem so v zgodbah tu in tam omenjeni tako malomarno in brez dodatnih pojasnil, da njihov zamolk nemudoma sproži alarme. 

Morda je avtori_ica z izogibanjem problematiziranju položaja transspolnih oseb življenje likov želel_a razbremeniti, jim ne odvzeti družbene moči in jih ne prikazati (pre)trpeče. V kontekstu te knjige bi bila dobrodošla, če ne nujna, vsaj debata o zdravju in staranju skupnosti transspolnih delavk_cev. Na mnogih mestih so problematike omenjene, ko nastopajoče potožijo o zdravstvenih težavah ali o nezmožnosti dohajanja tempa dela v obsegu, kot so ga opravljale v mlajših letih. Molčanje o zapletenih in bolečih situacijah v tem kontekstu deluje lenobno. Zgodbam s tem umanjka globine, ne glede na to, da na zelo igriv način posegajo v najbolj navaden in pogosto naporen in nepredvidljiv vsakdan likov. Slednji v knjigi niso viktimizirani, čeprav so kot transspolne osebe v vsakdanjem življenju in pri opravljanju svojega poklica pogosto v nevarnosti, brez socialne, zdravstvene in družbene podpore. V Isti štimungi, forever tudi ni prostora za moraliziranje, knjiga je pač polna penisov in drog in drog na penisih.

Posrednega humorja je v knjigi obilo. Kaže se skozi situacijsko komiko komunikacije med nastopajočimi. Na primer ko ljubimec loco med fafanjem poboža po pleši ali ko se zaljubljena Charlotte pogovarja z Ivankinim psom po imenu 007 ali ko morajo Rusi nekemu trmastemu starčku urediti stanovanje znotraj restavracije, ker jim svoje nepremičnine noče prodati. Liki travestijev načeloma niso karikirani niti razdelani v globine, vendar so pristni in zanimivi. 

Kraljice se vendar ne rabijo pojasnjevati, one imajo svoje življenje, četudi ga nakažejo zgolj v treh stavkih! So prefrigane: kradejo si pijače in cigarete, se potegujejo za napitnine, se opravljajo, zmrdujejo in izražajo ljubosumje, zadrogirane hodijo v šoping z zenicami kot činelami, si izkazujejo lažne in pristne nežnosti, skupaj čistijo stanovanja in si dajejo nasvete, kako preživeti. Že res, da si včasih hodijo v zelje, vendar se povečini ob življenjskih padcih pravzaprav podpirajo, kolegialne so tudi pri delu s strankami. Takrat je njihova hierarhija jasna: tista, ki je omogočila posel s stranko, vodi »igro«, določa vloge in deli denar. Loce, o katerih piše Ojeda, so brez zvodnikov in drugih menedžerjev, so same svoje šefice. Drugi liki so bolj megleni in neotipljivi, razen ko so goli oziroma iz hlač izvlečejo nabrekle spolne ude.

Celotna knjiga spominja na glasbeni album s komadi nočne ulice, trkljanja petk po pločnikih, vonja po postanem mejkapu in zatohlih rjuhah. Vsaka od posameznih zgodb bi bila lahko odlomek iz filma. V njem bi bilo manj patosa in solz kot v filmih Pedra Almodovarja in malo manj vreščanja ter več seksa kot v filmu Tangerine (r. Sean Baker, 2015). Povezovanje knjige z jezikom filma ni naključno. Avtor_ica Iván Monalisa Ojeda, ob koncu šestdesetih rojen_a Čilenec_ka, je študiral_a gledališko režijo in vpetosti v gledališče ni opustil_a tudi po tem, ko se je po diplomi zaposlil_a kot newyorški_a spolni_a delavec_ka. Leta 2019 je režiserka Nicole Costa o njenem_njegovem življenju posnela dokumentarni film Monalisino popotovanje, ki ste si ga morda ogledale_i na otvoritvi ljubljanskega Festivala LGBT filma decembra 2021. Projekciji naj bi sledil pogovor z režiserko in glavno_im nastopajočo_im.

Knjigo preberem v nekaj dihih, na koncu deluje odsekano in (pre)kratko. Bila bi lahko še petkrat daljša ali pa se nadaljevala z drugo zbirko kratkih zgodb (kar se je dejansko zgodilo z naslednjo knjigo, Las Biuty Queens). V Isto štimungo, forever pa padem in izpadem brez opozorila. Vstopim v nočno barsko sceno, ko se Monalisa v vsem svojem sijaju spušča po stopnišču, in iz nje izstopim podnevi, ko se taista oseba spusti v dan in na prajdu monumentalno maha s svojo čilensko zastavo. Rekla bi, da je Ista štimunga, forever primerna za na plažo, bralni krožek ali za filmsko predlogo. Potencialno odpira tudi teme za lahkotne pogovore, družboslovne debate in naravoslovne prepire, s problematiko katerih se sama, seveda, ne ukvarja. Le kosti meče naokrog, medtem ko zapeljuje v blišču nesamotnih newyorških prašnih noči (in le naslov v slovenskem prevodu se mi zdi rahlo zastarel).

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS