LUD Literatura

Erotična plat birokracije

Gregor Kosi: Porini me v kader. Ljubljana: Literarno društvo IA, 2022 (Črna skrinjica)

Nežka Struc

Ali je zdravstvo mogoče primerjati z avtomobilsko industrijo, ubesediti perverznost cerkvenega finančništva, so zamaščeni stezosledci lovci, kako se v pesem izkleše Norik, ali patriarhi licemerijo ali nastavljajo lice, kako se preseravajo in zgražajo etablirani, ali se gnus izteče v humor, ali ima založništvo svoje kroge pekla, zakaj dvojina razpade na utrujen nič, kako apdejtati cinizem, erotizirati pozicije moči in kje je prihodnost? Med vsem naštetim je pesniška zbirka Gregorja Kosija Porini me v kader, ki je v lanskem letu izšla pri Črni skrinjici, izstopajoča predvsem zaradi erotiziranja odnosov moči in birokracije. Zbirka ubeseduje avtorjevo lastno politično pozicijo v svetu in o odnosih moči pripoveduje s položaja nekoga, ki odločevalske moči pravzaprav nima. Na misel o načrtni politizaciji zbirke napeljuje pozicija lirskega subjekta, ki že na začetku zbirke z verzi »porini me v kader / nastavi fokus / posnemi / znova« naznani, da ve, kako se odnosi moči oblikujejo, in od začetka do konca zbirke prepoznava njihovo neuravnoteženost, a si moči sam ne jemlje (»pobiram se / prebijam / neznosnost pleše«). Odločevalske strukture smeši (npr. v pesmih »mi vemo«, »moramo se pogovoriti«, »mi damo nekaj na svoj kader«, »total rita izem«), a jih ne zavrača nepreklicno, četudi ga spravljajo v obup in nemoč (»razrezan počez se nastavim še vzdolž«). Kljub obupavanju lirski subjekt (ne)resno išče priložnost, da moči vseh vrst nastavi ogledalo.

Avtor v zbirki razkrinka in kritizira samozadostnost, nesposobnost in pasivnost odločevalcev, naj bodo to občinske, državne, alternativne, kulturniške ali druge oblasti. Osvetljuje perverznosti in dolgčas, ki stojijo za višjimi cilji odločevalcev, in jih cinično opisuje kot ljubke. Lirski subjekt najde prepad med dejanji in izjavljanjem, torej med tem, kar odločevalci govorijo, in tem, kar delajo. Govorec pesniške zbirke je enoten, čeprav ga premetava po času in prostoru (»čakal sem nate / motor zgodovine«) in centrifugira. Na udaru je predvsem njegovo prekarno (»jaz sem tisti me vidiš«) in »voljno« (»lahko sem tvoja žival«) telo, ki se na koncu definira v brezčasnost (»bil sem marsikaj ostajam ne ne ne ne več«). O neskladnostih ne piše agresivno, temveč jih ubeseduje skozi ščit erotike (»ližem bonbončke / srkam nežno«), samoironije in humorja (»ta p(r)av / grulim«) ter cinizma (»plešem nasekano trzam / v najlepšem mestu na svetu«) – vse te postopke najdemo v pesmi »valček in pav«. Erotično zlitje birokracije, prekarnega dela in partnerskega odnosa pa je ujeto v pesmi »poj mi tralala«. Minervo, boginjo modrosti in bojevanja, zapeljivi nagovor napeljuje k sodelovanju v projektnem birokratskem kolesju, ki se nikoli ne ustavi in ne omogoča premisleka, predvsem pa ne postanka. Premor za počitek nakazujejo le cezure, v katerih lirski subjekt Minervi strogo veli, naj vzdržuje iluzijo o svobodi njunega prekarnega položaja. Naj ji pogled ne drsi h kritiki zakulisja birokratskega kolesja, projektnega dela ali njunega erotičnega akta!

Ob tem se spomnim na antropologa Davida Graeberja, ki je v zbirki esejev Utopija pravil (Beletrina, 2017) zapisal, da so v jedru skrivnega čara birokracije elementi igre (pravil), igranja (igrivosti) in (ne)svobode. Čari birokracije so po Graeberju zelo mikavni, ker poznamo njihova pravila, ki smo se jim prostovoljno podredili, in vemo, kako igrati, da bomo uspešni. Lirski subjekt v Porini me v kader pa se pravilom ne podreja, ker ne išče uspeha. Ostati mora zunaj, saj je na sledi perverznosti sistemskih postopkov (»mi damo nekaj na svoj kader / porivamo ga naprej porivamo nazaj / naj začuti slast bolečine / kariernega razcveta«) in odpira »zatohli prostor politike«. Medtem ko se večina okoliških pesnic_kov vprašanj politike loteva resnobneje ali pa nenehno beži v eskapizem, kar je precej nazorno prikazano v knjigi Beseda upora (Non-grupa, Blablabla&bla, 2022), med Kosijevimi sodobniki v svojih pesmih načrtno in s cinizmom, humorjem ter ironijo politiko najočitneje preizprašujeta Dejan Koban (v zbirki najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven) in Iztok Osojnik (npr. v zbirki 2021), v glasbenem in performativnem ustvarjanju pa je podobno deloval pokojni Marko Brecelj.

Naj gre za intimne, delovne ali tovariške odnose, je fokus pesniške zbirke Porini me v kader igra moči. Zdi se, da so odnosi za lirski subjekt utesnjujoči – če ne na začetku, se to zgodi skozi ponavljanja, skozi rutino in naveličanost (»televizor je bil v napoto ničesar več legla sopla slamico!«). Lirski subjekt spusti ščit šele pri komunikaciji s svojo prihodnostjo, s svojimi naslednicami_ki. Tam je nežen, ljubezniv in zaščitniški – predaja štafeto, deli napotke oziroma svoje izkušnje (»prečno naj pleza prečno / naj prehaja razpoke in ne višine / naj je na sledi zeleni frfotavki / … / naše roke bodo topile / zlivale v objem«). Te pesmi, ki s »plugom razrivajo kosti mrtvih«, zbirki poklanjajo nostalgičnost in razkrivajo njeno (na videz) šibko točko – naivnost in dopuščanje verjetja v (boljši) jutri. »Velika kobilica« po vsebini zelo spominja na pesem Jureta Jakoba »Moja hči igra klavir« (Učitelj gluhih, učenec nemih; zanimivo, da oba lirska subjekta predpostavljata, da bosta njuni hčeri dobre osnovne življenjske veščine pridobili s plezanjem; ali ima to kaj opraviti z naraščajočim zanimanjem za plezanje in z zmago plezalke Janje Garnbret na olimpijskem tekmovanju?). Čeprav gre za dve različni poetiki, sta si pesnika sorodna v ambientalnem upesnjevanju tesnobe.

Ta del pesniške zbirke Porini me v kader mora biti pomemben, saj se s skoraj enakimi verzi (»stopili bomo iz senc«) končuje tudi Kosijeva predhodna knjiga, roman Celica št. 2 (Litera, 2016). V vsebinskem izrazu sta si roman in pesniška zbirka pravzaprav zelo podobna. Tako kot lirski subjekt v Porini me v kader se tudi protagonist romana, ki po ljudskih vstajah postane del uradniškega oziroma občinskega kolesja, sprašuje o legitimnosti ustroja odnosov moči in birokracije. Razen tega, da gre za dve različni literarni vrsti, je največja razlika med njima ta, da je roman zaradi nasičenega vpletanja družbeno-filozofskega-političnega ozadja in nelinearne pripovedi ter ob odsotnosti dramaturškega loka bralsko težko prehoden, medtem ko je poezija v Porini me v kader zračna in skorajda skopa. Takšen pesniški postopek pri Kosiju ni nov, ekonomija besed je prisotna že v njegovi prejšnji zbirki mik mik (Subkulturni azil, 2007). Besede so odmerjene skopo, a sočno in natančno. Tudi v Porini me v kader jim ne spodrsne. Verzi so kratki, besedni nizi v njih se ponavljajo. Stalnice so zamaknjeni verzi, znotraj njih so na mnogih mestih cezure, s čimer dobimo zemljevid poudarkov, ki jih nakazujejo zamolki oziroma odsotnost besed. Minimalističnost se pogosto zapleta okrog skrbno izbranih (ponavljajočih se) verzov. Kosijeva zbirka je po minimalizmu, natančni umerjenosti in načrtni repetitivnosti primerljiva z deli različnih poetik – z roko razje Vesne Liponik in zbirko Udor Uroša Praha, pa tudi z Orodjem za razgradnjo imperija Jerneja Županiča in zbirko Glava Andreja Medveda.

Porini me v kader sestavljajo štirje nenaslovljeni cikli, ki jih povečini ločujejo polaroidi. Za zbirko jih je pripravil oziroma uredil umetnik Ištvan (Išt) Huzjan. Glede na to, da zbirka govori o tem, kako nekoga poriniti v kader, je likovna podoba zastavljena smiselno. Delovnemu in snemalnemu kadru sta skupna enota in neki skupek m(n)oštva, ki na koncu predstavlja enovitost celote. Ponošeni čevlji, pridno zloženi, bi bili lahko delovni ali malomeščanski hipsterski čevlji, predvsem pa so utrujeni. Na dveh fotografijah se pojavi lirski subjekt, vendar fotografiji čela in obraza z osenčenimi očmi ne razkrivata veliko. Na večini fotografij so živali iz živalskega vrta – nesvobodne, nejevoljne, zdolgočasene, v zadregi –, kar se sklada z vzdušjem ukleščenosti v zbirki. Živali so se v kadru znašle proti lastni volji in v njem ne nameravajo ostati. Še naveličan tiger na zadnji fotografiji hodi ven iz kadra.

Glede na njihovo vsebino sem štiri cikle z nekaj domišljije poimenovala »sistemski« (ta je najdaljši), »lokalno-odzivni« (zelo kratek), »ljubezenski« in cikel »kam naprej?«. Sistemski cikel se ukvarja s temami oblikovanja delovnih kadrov, delovanja kulturne politike, sprejemanja političnih in družbenih protokolov, posveti se tudi prilizovanju, komolčarstvu in prilagajanju v delovnih kolektivih, neutemeljenemu razdeljevanju finančnih sredstev, izmikanju odgovornosti in valjenju krivde na nekoga tretjega. Naslednji cikel, lokalno-odzivni, bi bil lahko posvečen pozicioniranju in osebni izkušnji lirskega subjekta v danem družbeno-političnem okolju in opisuje odziv, ki ga imajo lokalne odločevalske strukture na lirski subjekt. Ljubezenski cikel se na mnogih mestih prepleta z drugimi vsebinami, vendar so njegovo osišče partnersko-erotični odnosi, pogosto boleče utesnjujoči, strastni in nepredvidljivi. Zadnji cikel, ki sem ga poimenovala »kam naprej?«, se premakne iz zatohle sedanjosti in se začne ukvarjati s prihodnostjo – s tem, kako preživeti v razpadajočem svetu, preboleti poraze, kako ohraniti cinizem in se hkrati od njega oddaljiti ter kam, če sploh kam, položiti upe.

Zbirka Porini me v kader v slovenskem pesniškem prostoru predstavlja pomemben primer poezije, ki dekonstruira odnose moči in izpostavlja njihovo banalnost. Njena najmočnejša točka je, da to počne prek humorja, njena najbolj pomembna in edinstvena pa, da v postopek vpeljuje erotiko. Dodala bi še, da je ob branju zbirke Porini me v kader zelo dobro poznati kontekst, v katerem avtor deluje in ustvarja oziroma je deloval. V preteklosti je bil del alternativno-kulturniškega parnasa in občinskih kadrovanj. Nadalje: ne, da zbirke ni mogoče brati samostojno, a bo bolj zabavno, če bomo slišali Kosijevo interpretacijo pesmi na kakem literarnem večeru ali na plati Zob za zob (KAPA Records, 2021) benda Nina Bulatovix, katerega član je. Na albumu Zob za zob lahko slišimo kar štiri komade, ki so hkrati tudi del pesniške zbirke – »Prekerni«, »Poj mi tralala«, »Morgenrot« in »Porini me v kader«. Tako glasba Nine Bulatovix kot Kosijeva interpretacija dodata poeziji v zbirki igrivo ali pa energično-eksplozivno dimenzijo, ki bi ob branju (morebiti) lahko izletela iz napisanih besed.

Kritika je bila prvič objavljena v 383. številki revije Literatura. Revijo lahko naročite tu.

O avtorju. Nežka Struc, rojena 1987 v Mariboru. Antropologinja in pesnica. Pri Hiši poezije je leta 2017 v zbirki Sončnica izšla njena prva zbirka Nihanja, marca 2018 je v Galeriji K18 (Maribor) postavila samostojno razstavo Prostor poezije: prostorska postavitev poezije, leta 2013 je svoje pesmi razstavljala na razstavi Rezidence Maistrove, Avtoportretni akt. Njene pesmi so bile objavljene v Poetikonu. Maja … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • ***

    Sanja Podržaj

    počasi se vzpenjaš / in razraščaš / kot hortenzija / ali jasmin

  • Naključje duha ne obstaja

    Kaveh Akbar

    en kromosom se vljudno priklanja / drugemu ali kako se nam ustnice včasih premikajo, / medtem ko spimo

  • Tri pesmi

    David Bedrač

    le vase vztrajno shranjuje / prazne, utripajoče črke, / ki so s prvim utripom nehale rasti.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.