Kadar pišem, me zanima tisto, kar je v srčiki mene

Pogovor z Juretom Jakobom ob izidu pesniške zbirke Učitelj gluhih, učenec nemih

Nežka Struc

Jure Jakob (1977) je magistriral iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je avtor šestih pesniških zbirk (Tri postaje, Budnost, Zapuščeni kraji, Delci dela, Lakota, Učitelj gluhih, učenec nemih), monografske študije o pripovedništvu Lojzeta Kovačiča Otroški pogled, esejistično-prozne knjige Hiše in drugi prosti spisi in štirih pesniških slikanic za otroke (Morje, Skrivni gozd, Tri vrane s platane, Vranja potovanja). Za svoja dela je prejel številne nagrade: zlato ptico (2004), kritiško sito (2016), Rožančevo nagrado (2016), nagrado Prešernovega sklada. Letos je pri LUD Literaturi v zbirki Prišleki izšla njegova šesta pesniška zbirka, o kateri bo tekla beseda.

Pesniška zbirka Učitelj gluhih, učenec nemih je nastajala v specifičnem koronskem obdobju, in praviš, da ima obliko dnevniških zapisov, tudi podnaslovljena je pesmi iz proze. Je nastajala načrtno ali si jo v zbirko oblikoval naknadno?

Zbirka je nastala naknadno, tako kot so nastale vse moje zbirke do sedaj. Ko sem jo začel pisati, pred seboj nisem imel vizije njene celote. Nisem se je lotil konceptualno. Glede na prejšnje zbirke pa je ta nastala v zelo zgoščenem in kratkem času. Pesmi še nikdar nisem pisal tako intenzivno in kontinuirano, kot sem jih v tej zbirki. Pisati sem začel v drugi polovici januarja, lani pozimi. In potem sem skoraj vsak dan pisal do sredine maja. Nastali sta dve zbirki. Ena je ta, ki je tu, o kateri se pogovarjava, naslednja pa bo izšla najverjetneje prihodnje leto. 

Naslov te zbirke je vzet iz ene od pesmi in sem ga iskal po tem, ko je nastalo že toliko pesmi, da jih je bilo za eno zbirko in sem jih začel urejati v celoto. V tem iskanju se mi je v moje notranje oči vtisnila ta besedna zveza. Zdela se mi je toliko pomenljiva še izven izvirnega konteksta, da je bila primerna kar za naslov zbirke.

Ob prebiranju zbirke sem dobila občutek, da pesmi sledijo linearnemu času in s tem tudi spreminjanju letnih časov. V nekem trenutku sem časovno nit izgubila in nisem bila prepričana ali je začetna ugotovitev pravilna, pa vendar: si pesmi za zbirko kaj premetal ali se je vrstni red iz dnevniških zapisov ohranil?

Nekaj pesmi, tri, mogoče štiri, sem po uredniškem branju in pripombah izpustil. Večino pesmi sem dodeloval in predeloval, vendar vanje nisem radikalno posegal. Vendar pa bi želel reči, da pesmi niso napisane na en mah in od začetka do konca niso nastale v prvem poskusu. Vrstni red je bolj ali manj nespremenjen. Če je opazna neka povezava s tekom zunanjega časa, je to na neki način logično. Po drugi strani pa nisem imel namena pisati dnevniških opazk niti nisem bil zavestno in namerno pozoren na dogajanje v naravi ali v družbenem kontekstu. Če se to spreminjanje kje opazi, je to zaradi nekega spontanega pretoka. Moj način pisanja je tak, da dokler ne napišem prve vrstice, ne vem, o čem bom pisal.

O katerem prostoru in času pišeš v zbirki? Pišeš tudi o družinskem, na neki način podedovanem času, če je to pravi izraz? 

Znaten del pesmi je povezan z neposrednim časom in prostorom njihovega nastajanja. Ta povezava je ponekod očitna, ponekod pa se pesmi povezujejo z drugimi časi in prostori. V vseh primerih pa so časi in prostori, ki v pesmi nastopajo, moment te pesmi. Pesem ni moment časa in prostora, ampak obratno. Čas in prostor, ki nastopata v pesmi, sta podrejena interesu pesmi. Interes pesmi pa je podrejen mojim pesniškim iskanjem. 

Poleg neposrednega utripa vsakdana iz mojega družinskega in prozaičnega okolja je mogoče razločiti še čase in prostore, ki izhajajo iz mojih spominov na otroštvo in se nanašajo na širšo družinsko zgodovino. V pesmi sem vključeval predelano memorijo iz svoje družine, takšno, kot jo vidim skozi svoje oči. Kot tretje so v zbirki še pesmi, ki časovno in prostorsko niso opredeljive, ker to zanje sploh ni pomembno. 

Se ti zdi, da obstaja kakšna opazna razlika med to in med prejšnjimi zbirkami? 

Nič mi ne pride na misel, razen tega, kar sem že rekel v pogovoru za revijo Bukla. Lahko bi rekel, da so pesmi tokrat izpisane v bolj pogovornem tonu. Sicer pa o razlikah še nisem razmišljal, morda še niti ni preteklo dovolj časa. Vendar tudi na splošno velja, da se v svoje prejšnje zbirke in v svoje preteklo delo ne oziram pretirano zavzeto. 

Ko sem ob pripravi na ta pogovor šla čez vse tvoje zbirke naenkrat, sem dobila občutek, da se nekatere pesmi iz različnih zbirk med seboj povezujejo, da odgovarjajo druga na drugo. Zdi se mi, da je to plod moje bralske domišljije. Kaj meniš glede povezav med pesmimi?

Pesnik ni vrhovni sodnik, ki naj bedi nad pravilno interpretacijo svojih pesmi; seveda pa jih objavlja z namenom, da v bralcih vzpodbudi določeno interpretacijo. Po drugi strani je logično, da nekatere stvari korespondirajo in se ponavljajo. Sam tega mogoče niti ne opazim, ker jih pač pišem jaz. Čeprav se spreminjam, pa po drugi strani ostajam enak. Nikdar ne bom nekdo povsem drug.

Zbirko Učitelj gluhih, učenec nemih interpretiram kot zaodrje prejšnjih zbirk, kot da bi bilo v njej vedno manj vmesnega prostora med lirskim subjektom in pesnikom.

Ja, mogoče, čeprav ne vem, kaj sploh imamo od tega, če vzamemo to razliko za izhodiščno točko pri branju poezije. Gotovo je lahko na neki način zanimivo in intrigantno ugotavljati, kdo je lirski subjekt in kdo pesnik. Vendar je tako, da ko bereš, bereš pesem in zanima te svet, ki se ob tem in tam poraja, nastaja ter govori. Tudi če se bere, kot da pesnik v knjigo vstopa gol, je to učinek te pesmi. Gotovo to nekaj pomeni, ampak je vprašanje, kako si to razlagati. To je vprašanje tudi zame.

Mislim, da obstajajo različni pristopi, kako se soočati z lirskim subjektom v pesmih. Dobro je, da je že v izhodišču ali pa na začetku na neki način nakazano, katerega pristopa se pesnik poslužuje. Recimo, Milan Jesih v umetelnih formah pogosto upesnjuje prigodniške, banalne in prozaične stvari, kjer se pojavlja neki lirski subjekt, ki nastopa v zanimivih ali nenavadnih vlogah. Ampak pesmi so napisane na tak način, da je takoj jasno, da je tisti lirski subjekt nekakšna dramska persona, ki jo pesnik Milan Jesih vodi tako rekoč od zunaj. 

Moj pristop je drugačen: svojega lirskega subjekta ne vodim tako suvereno in tako od zunaj. Pravzaprav imam pogosto občutek, da on vodi mene, njega pa – kdo ve? Ampak če pogledam svojo poezijo, se mi zdi, da to ni nekaj novega, česar ne bi počel že v prejšnjih zbirkah. Vpletam in se navezujem na neko svojo neposredno izkušnjo in skušam o tem pisati. Generalno se mi zdi, da je to nekaj, kar se še kar kontinuirano drži moje poezije. Da lirski subjekt govori skoraj kot nekakšen podaljšek mene.

Pišeš tudi o občutjih, ki se na neki način dojemajo kot težka, tudi o tesnobi, samoti, samosti, ampak na tak način, da jih na koncu nekako razbremeniš, jih narediš bolj vsakdanja.

Poezija je medij, kjer si človek zastavlja in odgovarja na najtežja in najbolj usodna vprašanja svoje lastne eksistence, sveta in resničnosti. Mislim, da je normalno, da se v pesmih soočam s temi stvarmi. Nikoli me ni zanimala lahkotna poezija, pa tudi lahkotna umetnost ne, takšna, ob kateri naj bi se človek razvedril in na površju boljše počutil. Vedno me je zanimala resna umetnost, ob kateri te lahko tudi zmrazi, strese, potolče, ali pa dvigne v nebesa in ekstazo. Kadar pišem, me zanima tisto, kar je najbolj v srčiki mene.

Na kakšen način skušaš ujeti to srčiko in o njej pisati?

S tem, da pišem. To je ustvarjalni akt. Ustvarjalni akt je na neki način spoznavni akt. Poezije ne pišemo zato, ker bi nekaj že vnaprej pripravljenega želeli zlagati v zaporedje, ki naj bi bilo zanimivo, lepo zveneče, in s tem želeli doseči določene učinke. Poezija pride v bivanje v samem ustvarjanju. Pred tem tega ni. Vsaj ne na človeški/svetni ravni, ki smo jo ljudje zmožni zaznavati in spoznavati.

Nekatere pesmi so napisane tudi kot dialog s samim sabo, tako v tej zbirki kot tudi v prejšnjih.

V tej zbirki je ena izmed prvih pesmi, kjer je ta razloček narejen na zunanji formalni ravni. Kjer lirski subjekt nagovarja samega sebe kot drugega, onega. Sicer bi na splošno rekel, da je vsaka pesem dialog s samim sabo, vsaka pesem je samogovor. To pa zato, ker je v strukturi govorice to, da je nekam naperjena. Nobena beseda ni sama, noben govor ne eksistira, če ni nekam govorjen. Se pravi, če ne gre za neki nagovor. Vedno je dialog, tudi če je samogovor. Nekaj ne govori kar samo od sebe. Monolog govori samemu sebi, se pravi, da se že v tem monologu razceplja na dvoje. Hočem reči, da je pesem vedno nagovor. V večini primerov je pesem samogovor. Ponavadi v poeziji ni več subjektov, imamo enega. In tisti subjekt govori, ampak govori samemu sebi. In ko bralec to bere, govori samemu sebi in se sprašuje. Na tak način poezija deluje kot nekakšno samopogovarjanje.

Se ti zdi, da se je tvoje pisanje kaj spremenilo, odkar si se začel ukvarjati s pisanjem poezije za otroke?

Verjetno se je spremenilo. Ampak neke neposredne povezave med pisanjem pesmic za otroke in pesmi za odrasle ne vidim; težko bi jo potegnil. Me je pa ta izkušnja gotovo spremenila. Sprememba se na neki način verjetno pozna tudi v pesmih za odrasle. 

Zame je pisanje poezije za otroke kar doživetje. Tega sem se lotil na popolnoma drugačen način, kot se sicer lotevam poezije za odrasle. Po eni strani pišem bolj metodično in omejeno, po drugi strani pa veliko bolj sproščeno, mogoče tudi malo bolj zlahka, čeprav upam, da ne preveč. Pri pisanju za otroke običajno vnaprej vem, o čem bom pisal. Že v začetku imam neki nabor motivov in tém, ki jih želim upesniti, in se veliko bolj posvečam izdelovalskim vidikom. Ob tem se vprašujem tudi, kako neko temo upesniti tako, da bo zanimiva, zabavna ali pa presenetljiva za otroke. Tudi odnos do bralstva je čisto drugačen. Kadar pišem pesmi za odrasle, jih pišem samemu sebi. Nikdar ne razmišljam o tem, da bo to nekdo bral ali kako bo bral. To mi je deveta briga. Kadar pišem pesmi za otroke, ravnam drugače. V nekem smislu skušam podoživljati stike z otroki in izkušnje, ki sem jih imel in jih imam z njimi. In iz tistega podoživljanja napisati pesmico. Veliko je stvari, ki se v postopkih pisanja razlikujejo.

Nekajkrat sem že bral otroškemu občinstvu, kar je vedno nekaj posebnega in nikoli ne moreš vedeti, kaj te čaka. Odziv pri otrocih je iskren, in kar jim šine v glavo, izrazijo na tak ali drugačen način, brez taktiziranja in zadržkov. To predstavlja izziv, ker ne moreš imeti enake distance, kot jo lahko vzpostaviš do odraslih. Po drugi strani so pa lahko tudi dosti boljši občutki, ker ti otroci takoj pokažejo, če jim je kaj všeč in če se jim kaj zdi zanimivo. 

O avtorju. Nežka Struc, rojena 1987 v Mariboru. Antropologinja in pesnica. Pri Hiši poezije je leta 2017 v zbirki Sončnica izšla njena prva zbirka Nihanja, marca 2018 je v Galeriji K18 (Maribor) postavila samostojno razstavo Prostor poezije: prostorska postavitev poezije, leta 2013 je svoje pesmi razstavljala na razstavi Rezidence Maistrove, Avtoportretni akt. Njene pesmi so bile objavljene v Poetikonu. Maja … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Performirati mi pomeni lomiti lupine pričakovanega

    Ana Perne

    »Marko Brecelj je sodobni ustvarjalec, ki ga je težko ujeti v eno samo definicijo, saj je v svojem dolgem ustvarjalnem življenju zamenjal že več identitet … →

  • Na neki točki sem tako želel ponotranjiti to patološkost

    Martin Justin

    Davorin Lenko (1984) je avtor treh romanov in dveh zbirk kratke proze. Za svoj prvenec Telesa v temi (2013) je prejel nagradi kresnik in kritiško sito. Leta 2016 je objavil zbirko kratke proze Postopoma zapuščati Misantropolis, dve leti kasneje pa roman Bela pritlikavka. Zbirka kratke proze Psihoporn (2020) je bila nominirana za evropsko nagrado za književnost, sicer pa je za kratko zgodbo »Violina in žiletke« nedavno prejel še nagrado Arsova lastovka.

  • Prebuditi se iz budnosti

    Nežka Struc

    Franci Novak (1969) objavlja poezijo, kratke zgodbe in krajša lirično-prozna besedila. Njegov prvenec, pesniška zbirka Otroštvo neba (Mladinska knjiga, 2011), je bil nominiran za Veronikino nagrado.

Izdelava: Pika vejica