LUD Literatura

Domači žanr se po dolgem času sramežljivo prebuja

Matevž Rems

Pogovor z Matevžem Remsom, novim rednim kritikom na ludliteratura.si

Martin Justin

Matevž Rems kot literarni kritik sodeluje s portalom Koridor – križišča umetnosti in revijo Literatura, soustvarja festival angažiranega pisanja Itn. V letošnjem letu bo z rednimi kritiškimi prispevki sodeloval tudi z ludliteraturo.si. Njegove literarne kritike boste lahko brali vsak drugi torek v mesecu.

V svojem literarnokritiškem delu se ukvarjaš predvsem z žanrom. Kaj ti pomeni žanr in zakaj se ti zdi posebej zanimiv za takšno analizo?

Zdi se mi, da ima oznaka »žanr« dve možni uporabi. Prva je komercialna in je manj zanimiva. Njen namen je, da bodo kupci laže in bolj verjetno prišli do še več podobnega tistemu, kar jim je bilo všeč, in da bo takšna dela laže razvrstiti po knjižnih policah. Druga je umetniška in ima s prodajo, kupci in podobnimi izrazi le malo opraviti. Pri umetniški rabi oznaka »žanr« deluje kot zunajbesedilno sredstvo. Kadar nekdo svoje delo označi za žanrsko, to v bralcu ustvari določena pričakovanja, osnovana na podlagi vseh ponavljajočih se in poznanih lastnosti tega žanra. Umetniki med žanrskimi pisci ta pričakovanja poznajo in jih znajo izkoristiti kot izrazno sredstvo, jih preobračati in prevpraševati na pomenljive načine, njihova dela pa so posledično ves čas v dialogu z žanrom, ki mu pripadajo. Mene v lastnem pisanju zanima predvsem ta umetniški del.

Žanrska literatura je po eni strani izjemno popularna, hkrati pa ni deležna enakega »strokovnega« zanimanja kot »resnejša« literatura. Zakaj se ti zdi pomembno o žanru pisati tudi na bolj profesionalen način?

V žanrski literaturi je v resnici veliko praznega posnemanja, zato je mnenje, da takšna literatura ni najbolj »resna« ali presežna, do neke mere upravičeno. Zdi pa se mi, da je treba do takšnih absolutnih sodb pristopati previdno. Če bi vkup zbrali vsa dela s sorodnimi lastnostmi, neodvisno od kvalitete, bi verjetno skoraj vedno ugotovili, da je večina slabih. Večina, ne pa celota. Če bi kar naenkrat vso fantazijsko literaturo od Gospodarja prstanov do najslabših posnetkov poenostavili na neresno, ne bi bili dosti drugačni od tistih ljudi v Driadi Gregorja Strniše, preresni in pretrezni, da bi od domišljije lahko kaj odnesli. Bolj strokovno ali profesionalno pisanje o žanru bi v prvi vrsti vrednotilo in ločevalo dobro od vsega slabega, posredno pa raziskovalo žanr ne kot komercialno oznako, pač pa kot literarno smer ali tehniko. Ključno se mi zdi predvsem vprašanje, kako so lahko ta dela kvalitetna, ne kljub temu, da so žanrska, ampak ravno zato, ker so žanrska.

Kako ocenjuješ stanje domače žanrske literature in kako gledaš na izdajanje žanra v prevodu?

Domača se po dolgem času sramežljivo prebuja. Recimo temu tako. Prevodne pa je kar nekaj, čeprav so prevodi velikokrat pogojeni s prodajnostjo, prodajnost in kvaliteta pa nista vedno (in morda sploh ne) sorazmerni. Med najboljše prevode žanrskih del bi vsekakor uvrstil Hobita in Sago o Zemljemorju, oboje v mojstrskem prevodu Dušana Ogrizka, Štoparski vodnik po Galaksiji v prevodu Alojza Kodreta in Primer Charlesa Dexterja Warda v pesniškem prevodu Jerneja Županiča. V zadnjem času imamo tudi kar nekaj dobrih projektov: Sanje prevajajo Herbertov Peščeni planet, Mladinska knjiga je zaslužna za prevode kultne poljske fantazijske serije Veščec, pa tudi za nov prevod Tolkienovega Gospodarja prstanov in ne nazadnje Silmarilliona. Pri KUD Police Dubove v zbirki Solaris redno izhajajo prevodi vzhodnoslovanske znanstvene fantastike in zbirka Piknik založbe LUD Literatura z vsakim letom doprinese k prevodom kvalitetnih žanrskih del. Ko sem se poglabljal v korenine fantazijskega žanra, sem ugotovil, da obstaja še cela vrsta visoko umetniških in že skoraj pesniških romanov, za katere pa malokdo v resnici ve, in ker gredo prevodi pogosto čez sito z napisom »ali se bo prodalo?«, ne verjamem, da jih bomo kmalu brali. Razen morda če Netflix zbudi dovolj pozornosti s kakšno svojo zgrešeno adaptacijo.

Kaj ti pomeni pisanje literarnih kritik? Je to poklic, ki bi ga rad opravljal dlje časa?

Zase si ne predstavljam idealnejšega poklica … če bi to bil poklic.

Kritika je oblika pisanja, ki jo v resnici pogojuje samo vrednotenje. Zato pa je zelo odprta in vsak kritik lahko v svoje pisanje vnese kaj novega in svojega in drugačnega. Seveda obstajajo neki vzorci in smernice, ampak nič od tega ni obvezno, dokler tekst stoji in je v celoti osmišljen.

Kaj se ti zdi pomembno vključiti v vsako kritiko?

Vsak kritik v svojem pisanju in vrednotenju izhaja iz svoje osebne bralske izkušnje. Zato tudi dve kritiki istega besedila ne bosta enaki, in to se mi zdi pomembno poudariti: sporoča nam, da je umetnost prekompleksen pojav za preproste, enoznačne razlage in da nam lahko vsakdo s svojim doživljanjem odpre nov pogled. In čeprav mora biti to doživljanje še vseeno utemeljeno na poglobljenem poznavanju literature, se mi zdi pomembno tudi, da je kritika napisana na dostopen način. Po navadi lahko še tako kompleksno misel izrazimo z besedami navadnega človeka, s tem pa lahko kritik svojo izkušnjo bralcu približa na jasnejši način. Ne zdi se mi, da so kritike namenjene samo literarnim akademikom, ki poznajo celoten besednjak visokoletečih besed.

Imaš kritiški zgled, koga, čigar kritike zelo rad bereš?

Niti ne. Ne zgledujem se po določenem posamezniku, si pa zapomnim kritike, ki so jasne, imajo svoj glas in odstopajo od vzorcev. Poleg tega s kolegi veliko razpravljamo o umetnosti in pisanju kritik, beremo kritike drug drugega in skupaj rastemo – verjetno gredo velike zasluge za to portalu Koridor, preko katerega smo se spoznali.

O avtorju. Martin Justin (1998) je mladi raziskovalec in doktorski študent filozofije. Kot literarni kritik ter esejist sodeluje predvsem z revijo Literatura, od julija 2023 pa tudi ureja ta spletni portal. Seznam njegovih objav lahko najdete na njegovi spletni strani.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nobeno delo ne nastane v vakuumu in ne vstopa v vakuum

    Martin Justin

    Mesto refleksije, ki si prizadeva obravnavana dela tehtati iz več zornih kotov.

  • Popotovanje ljudi žanra

    Matevž Rems

    Poglabljanje in problematiziranje pojma »resnice«.

  • Zakaj sem pravzaprav deset let vztrajala

    Rok Bozovičar

    Tina Vrščaj (1987) je literarna kritičarka, ki je kritiške zapise desetletje objavljala v Delu, Literaturi in Pogledih ter polovico tega obdobja sodelovala v komisiji za nagrado kresnik. Letos je izšla knjiga Kritičarka na drevesu, ki z obsežnim izborom kritik nudi vpogled v njeno (ob)sodbo slovenskih romanov in, morda malce presenetljivo, tudi zaokroža njen kritiški opus.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.