Kakšna so razlike med fantazijo in znanstveno fantastiko? Sodobno in klasično fantazijo? Kakšna so sploh merila fantazijske književnosti? Kako se odrežejo tuji avtorji in kako domači?

Z dvema slovenskima avtoricama in avtorjem o žanrskih literaturi.

Ker trdno verjamem, da ni dovolj le, da znamo prepoznavati in zavračati tuje zaznamovane dikcije, diskurze in delovanja, temveč da zmoremo enako storiti tudi s svojimi lastnimi tovrstnimi praksami, obenem pa vidim, kako paradigmatsko seksistična je bila moja recepcija ljubezenskega žanra, se v tem članku dajem za zgled seksistične recepcije ljubezenskega romana. Vsi argumenti proti temu žanru, ki jih navajam, so bili tudi moji.

Če je torej teorija še nekoliko nepopolna, pa je praksa izdajanja domačih in prevajanja tujih žanrskih del bogata in zanimiva. Torej veselo – in brez predsodkov – na branje!

Glavnina literarnega berila je žanrske narave. Bralska izkušnja z literaturo je, če izvzamemo obvezno šolsko berilo, izkušnja z žanrsko literaturo. Čisto drugače je z refleksijo o literaturi, ki se dogaja v dnevni kritiki, literarni zgodovini, v šoli, antologijah in enciklopedičnih opisih. Tu so v prednosti umetniško stremljiva besedila avtorskih piscev, šolska in druga klasika. Na tej osnovi se oblikuje predstava o besedni umetnosti kot enovitem pojavu in po tem zgledu bi se želeli zgledovati tudi opisi žanrske literature.

Besede so pomembne. Njihovega pomena se – hiteči skozi vsakdanjik – premalo zavedamo. Potem se nenadoma zgodi tisti čarobni trenutek, zaradi katerega se nam naježijo dlake.

Kresnikovi finalisti so napisani z mislijo na kresnika. Na isti malomeščanski način so dolgočasni, kar se še posebej jasno vidi, če si jih ogledamo v medsebojni konstelaciji, vzpostavljeni z nominacijami.

Zadnjega v seriji pogovornih večerov Od prve do zadnje strani, ki jih v knjigarni Konzorcij moderira Majda Kne, bi naj zaznamovali slovenski naslovi žanrske literature. Že sam naslov dogodka – Od prve do zadnje strani: slovenski žanr –, ki skuša takole na horuk zajeti nepregledno množico naslovov, očitno pripoznava žanrsko literaturo predvsem kot nekaj marginalnega, na kar je opozoril tudi gost večera Miran Hladnik, ko je v šali predlagal alternativno poimenovanje: zapostavljena literatura.Preberi

Najprej bi povedala, da mi je izredno všeč, da se ta simpozij imenuje »Umetnost kritike«, saj beseda »umetnost« tukaj ne implicira zgolj tega, da je pisanje kritik umetniško delo, temveč tudi to, da je kritika kot vsaka druga oblika umetnosti zelo osebna stvar. Kritika ne more ubežati lastni subjektivnosti, prav tako pa ne sme drugim vsiljevati lastnih subjektivnih meril in stališč pod krinko neke objektivnosti. Na to dejstvo opozarja tudi Svetozar Petrović, ko pravi, da »moramo kritikoPreberi

Četudi roman Ni druge še ni prejel prav dosti recenzij, se o njem počasi že utrjuje mnenje, da gre za žanrski (ljubezenski) roman, hkrati pa takšno mnenje kontrira videokomentarju romana, ki ga je (predvidoma v marketinške namene) podal Slavoj Žižek, kar je – vsaj po mojem mnenju – z več vidikov skrajno pomenljiv razcep. Za začetek kritike morda pomenljiv predvsem v smislu, da tako ena kot druga stran (tako kritiki, ki roman razglašajo za žanr, kot mož Jele Krečič, ki tekst razume kotPreberi

Izbor iz krajše proze slovenskih avtoric je naslov pridobil iz zgodbe Tako si moj Erice Johnson Debeljak. Nemogoče se je ne strinjati s sporočilom, povzetim v spremni študiji, da je človekovo ime izraz njegove identitete; 10 strani dolga »črtica« (morda bi bilo v prihodnje za spremno študijo potrebno bolje naštudirati ustaljeno klasifikacijo kratke proze) to misel posredno opredeli mnogo natančneje kot analiza Silvije Borovnik. Zavijemo pa z očmi, ko preberemo, da Erica Johnson Debeljak z besedami protagonistke Beatrice: »Danes sem mesarja prosila […] ›BiPreberi

Frischeva kratka prozna pripoved Človek v holocenu (1979), ki govori o stiski ostarelega gospoda Geiserja, med dolgotrajnim deževjem borečega se proti izgubi spomina ter za ohranitev svoje zavesti, v njegovem miselnem ustroju izenačene z eksistenco samo, je pri Študentski založbi izšla pod zvrstno oznako roman, kar je skrajno problematično. Delo namreč ne ustreza niti enemu samemu literarno-teoretskemu kriteriju za roman, razen morda, da je pisano v prozi. Hkrati je oznaka, ki jo je delu pripela slovenska založba in so jo povzeli nekateri kritiki (denimo Preberi

Že na simpoziju o žanrski literaturi je bilo pred mesecem dni v Trubarjevi hiši literature govora o trilogiji Petdesetih odtenkov sive in če je za nekatere knjige, ki jih uvrščamo med t. i. žanrsko literaturo, ki naj bi bila manj kvalitetna od t. i.umetniške literature, ta umestitev krivična, smo se vsi poslušalci z govorci soglasno strinjali, da pa je Petdeset odtenkov sive res pravi šund. Temu se očitnoPreberi

Zanimiva bi bila naslednja anonimna anketa: s katerimi žanri se kot bralci dejansko srečujejo udeleženci simpozija o literarnih žanrih? Podvprašanje: katere od teh žanrskih preferenc bi brez zadrege zbrani družbi tudi priznali? Ker take ankete nismo naredili, lahko o tem ugibam le iz lastne introspekcije. Samo precej velika nagrada – ali pa grožnja s hudo kaznijo – bi me pripravila do javnega razkazovanja z romanco (bodisi s Saj Veste Čim bodisi s katero njenih boljPreberi

Čim sem slišal za projekt, sem si predstavljal, da bo stremel k prevodu intelektualnega značaja literarne kritike v zabavni medij stripa, s tem pa bo obenem prizemljil kritiški intelektualizem in strip spremenil v posodo pametne poante. S tem bi v eni sapi pokazal, da se da tehtne učenjaške poante predstaviti na slikovit, nazoren in celo smešen način in da se da s komičnimi sličicami povedati tudi kaj tehtnega. Da lahko, skratka, misel in smeh soobstajata v istem mediju.