Zgodbo ožamem, iztisniti si želim bistvo

Zbirko Kamni z Marsa sestavlja devet kratkih zgodb, ki so nastale v precej dolgem časovnem obdobju: zgodba Terasa v Rimu štiri leta pozneje je bila na portalu ludliteratura.si objavljena že leta 2013, naslovna zgodba pa na primer opisuje zelo očitno sodobne dogodke (pandemijo in misijo roverja Perseverance na Marsu). Kako si se lotila izbire zgodb in oblikovanja zbirke?

Sprva zgodbe niti niso nastajale z namenom knjige. Ko pa so, se jih je nabralo že kar nekaj, zato sem imela pač možnost izbora, ki je v zadnji fazi sledil naslovu. Nisem iskala skupnih točk, namesto tega sem si želela, da bi bile čim bolj raznolike.

Več zgodb v zbirki si deli podobno formo, sestavljeno iz več krajših, recimo jim tako, fragmentov, ki so motivno povsem razločeni, a jih povezuje skupna tematska nit. Kako si se odločila za takšno formo, namesto da bi recimo objavila več krajših zgodb?

Vsaka od teh fragmentarnih zgodb je bila na začetku samostojna zgodba. V procesu izčiščevanja so postajale vse krajše, kljub temu pa nisem želela ostati pri kratki kratki zgodbi. Začela sem se poigravati s fragmenti, ki sem jih nato združila v nadzgodbo in jih tako postavila v povsem nov kontekst. S tem so sicer postale bolj zamejene, a hkrati morda interpretativno bolj zanimive. Navsezadnje jih je še vedno mogoče vzeti kot celoto ali pa le kot posamezno zgodbo.

Atmosfera, ki jo ustvarjajo zgodbe, je precej posebna – ob odsotnosti dogajanja, ki bi zgodbam dajalo jasno dramsko strukturo, v ospredje stopi tisto implicirano, zgolj nakazano. Je bila to zavestna odločitev ali spontan pristop k pisanju? Bi se v prihodnosti rada preizkusila tudi v bolj »zgodbenih« zgodbah?

Pri pisanju se prepuščam. Pogosto zastavim zgodbo kot »zgodbeno«, a redkokatera takšna potem tudi ostane. Obnašam se zelo potratno. Napišem več deset strani, od katerih jih potem ostane pičlih nekaj. Zgodbo ožamem, iztisniti si želim bistvo, drugo zavržem. Pri formi se sicer ne omejujem, me pa pogosto omeji avtorski glas, ki bolj kot k dramaturškosti teži k narativnim tendencam.

To lahko samo občudujem. Sam na vsak način poskušam ohraniti vsak stavek, ki mi ga uspe spraviti na list Wordovega dokumenta. Nikoli ne žaluješ za stranmi zgodb, ki jih v procesu zavržeš? Ali jih morda poskušaš uporabiti kako drugače?

Žalujem, pogosto, saj ne zavržem vedno samo slabega, čeprav večinoma res. Ampak ko je zgodba napisana, mi ni žal ničesar izbrisanega – četudi se mi je nekaj zdelo še tako briljantno, bi imelo zgolj učinek vsiljivca. Sicer pa včasih kakšen pasus tudi shranim, kot kost za novo zgodbo.

Zgodbe v zbirki se razpenjajo čez obsežne časovne in prostorske koordinate, v njih slišimo glasove najrazličnejših likov, od mlade ženske, ki je v izkrcanju v Normandiji izgubila brata in najboljšega prijatelja (»Izkrcanje«), do srednjeveških brodarjev (»Lepi zapuščeni kraji«). Je izbor naključen ali imajo določeni kraji, zgodovinska obdobja, dogodki in liki kaj, kar te še posebej privlači in želiš vključiti v zgodbe? Od kod črpaš to motivno raznolikost?

Izbor ni naključen, nanj vplivajo zlasti kraji. Atmosfera nekega prostora, ki me je zmožna pretresti, scenerija, v kateri je dovolj en sam majhen namig, ki sproži zgodbo; napis na grajskem kamnu, divji zajec v zelenjavnem vrtu škotskega samostana, samota in srhljiva tema na pacifiški obalni cesti, kolesnice neznanega avtomobila, vdrte v rdečo istrsko zemljo, odvržena steklenica viskija v puščavi, zapuščeni kovčki sredi Pariza … Vse to so ozadja, v katera nato poskušam vpletati intimne pripovedi in čustvena stanja, ki so z njimi bodisi povezana bodisi pa tudi ne. Uživam v kolažiranju.

Pri tem črpaš predvsem iz lastnih izkušenj – potovanj – ali tudi iz filmov, literature, likovne umetnosti?

Lastna izkušnja kot taka najbrž najprej, potem pa vse to, potovanja, umetnost in veliko trivialnega – novice, človeške usode, drobni poudarki v vsakdanjih pogovorih, na videz nepomembne pripombe …

Kako se lotevaš oblikovanja tako različnih pripovednih glasov?

Sprva pustim zgodbi prosto pot, da se izluščijo liki. Po nekaj naključnih odstavkih že lahko vidim, kateri lik želi v ospredje. Temu glasu oziroma glasovom nato prepustim pripoved. Se pa zgodi tudi, da je zgodba že pri koncu in ključni pripovedni glas izstopi šele takrat. Potem moram zgodbo popolnoma preobrniti.

Kot antropologinja se sicer ukvarjaš z antropologijo otroštva. Bi rekla, da to strokovno védenje – implicitno ali eksplicitno – vpliva tudi na tvoje zgodbe? Med branjem to sicer ni zares očitno.

Zagotovo vpliva. Očitno je morda prav v tem, da v mojih zgodbah nastopa zelo malo otrok. Otroški glas se mi zdi ena izmed najteže osvojljivih literarnih perspektiv. Veliko zgodb se ujame v neprepričljivo pripoved zaradi bodisi podcenjevanja bodisi precenjevanja otroškega pogleda. Otroci so pootročeni ali pa preveč odrasli. Govoriti z vidika otroka zato najbrž zahteva poseben pogum in izjemno tenkočutnost, s katero je mogoče vzpostaviti avtentično otroško naracijo.

Sebe kdaj vidiš kot avtorico literature za otroke?

Med pisanjem iz otroške perspektive in pisanjem za otroke je velika razlika, a oboje se mi zdi enako težko. Si pa želim nekoč najti ta pogum, za oboje.

Zgodba »Lepi zapuščeni kraji« prikazuje odraščanje v različnih zgodovinskih obdobjih. Bi si upala kaj podobnega napisati o generacijah, ki odraščajo v času pandemije?

Zelo subtilno branje. Med pisanjem in oblikovanjem »Lepih zapuščenih krajev« nisem pomislila na kaj takšnega, ampak zamisel mi je všeč. Sicer je najbrž pandemija še premalo oddaljena, ali pa sploh zato, ker navsezadnje še traja, njenega vpliva še ni mogoče videti skozi generacijske oči. Se pa odvija v skladu z določenimi drugimi spremembami, zlasti digitalizacijo in večjim mešanjem javnega in zasebnega, kar kot tako zagotovo ima daljši in zato tudi generacijski vpliv. Tukaj pa bi že našla kakšno vzporednico.

V eseju »Zaprti prostori otroštva. Arhitektura otroškega vsakdana med epidemijo in uvid v družbeno prihodnost generacij alfa in Z«, za katerega sta z Barbaro Turk Niskač dobili tretjo nagrado natečaja Arhitektura po pandemiji revije Outsider, s soavtorico opisujeta dvojno, virtualno in fizično, socializacijo pripadnikov teh dveh generacij. Misliš, da je uveljavljeno prepričanje, da so današnji otroci že rojeni »s pametnim telefonom v roki«, vplivalo na to, da smo jih bili med pandemijo s takšno lahkoto pripravljeni za daljša obdobja omejiti zgolj na virtualno socializacijo s sovrstniki?

Iz lastnih opažanj bi težko rekla, da so otroci, še zlasti zelo majhni, z lahkoto sprejeli virtualno socializacijo. Celo za mladostnike je to težko reči. Kot z Barbaro izpostavljava tudi v omenjenem eseju, se je s pandemijo zgodila nenadna in radikalna digitalizacija, kar je porušilo prejšnje razmerje, saj je fizični svet vključeval digitalno, in ne obratno. S kršitvami omejitev, s katerimi so otroci in mladi med razglašeno epidemijo zasedali bolj ali manj skrite fizične prostore, trgali zaščitne trakove z igrišč in prečili vse vrste mej, da bi se sestajali z vrstniki in svojimi simpatijami, se je izkazalo, da nam je fizični svet kljub vsem digitalnim možnostim še vedno potreben, da smo masivna bitja, ki digitalno zgolj kreativno vključujemo v svoje še vedno prvenstveno fizično življenje.

Kako razumeš argumente, ki jih pogosto srečamo v medijih, da bodo imeli otroci in mladi zaradi uporabe pametnih telefonov in aplikacij, kot je na primer TikTok, v prihodnosti težave s koncentracijo in pozornostjo? Se ti zdi, da več povedo o strahovih odraslih, ali za njimi tičijo resnični pomisleki?

Najbrž ni mogoče za vse kriviti družbenih omrežij. Navsezadnje – ali ni bila glasba tista, ki je pričela komade omejevati na nekaj minut? Navadili smo se na to, kakor se navajamo na časovne in vse druge omejitve objav na družbenih omrežjih, s tem pa med vsem ostalim privzgajamo tudi način in zmožnost koncentracije, kolikor je ta pač lahko neodvisna od osebnostnih lastnosti posameznika. Verjetno je logično, da bolj ko smo neki obliki podvrženi, bolj jo ponotranjamo. To je svet, v katerega smo inkulturirani, in pri tem ne gre toliko za razlike med odraslimi in otroki, bolj za razlike v zgledih, ki jih otroci dobijo od odraslih, in na splošno za zglede, ob katerih odraščajo. Po drugi strani pa, morda navsezadnje niti ne gre toliko za koncentracijo kot tako, pač pa bolj za selekcijo. V množici impulzov in informacij, ki jih imamo na voljo, tisto, kar nas ne pritegne zares, zgolj preletimo. Koncentracijo hranimo za stvari, do katerih gojimo večjo afiniteto, in v to se poglobimo.

Kako v tem razumeš literaturo in branje? Ravno branje se pogosto omenja kot sredstvo, s katerim se lahko upremo temu negativnemu trendu padanja pozornosti in bi ga morali zato pri mladih še posebej spodbujati.

Branje kot veščina je sicer pomembno, da nekdo zdrži od začetka do konca zgodbe, pa je potrebna tudi neka vztrajnost, še zlasti pa motivacija. Občutek, ko obrneš zadnjo stran neke knjige in se težko sprijazniš, da je je res že konec, je morda znan. Zgodba te drži v primežu, toda izkušnja je pogosto zelo subjektivna. Nekdo drug bo morda isto zgodbo zgolj preletel. Zato se mi zdi skoraj bolj kot branje samo bistven izbor, saj se, kakor povsod drugje, tudi v literaturi soočamo z množico del, in marsikdo obupa, še preden se prebije do tistega, kar mu je pisano na kožo. Morali bi graditi na tem obupu.

Kaj pa kratke zgodbe? Kot si omenila, se prilagajamo na vedno krajše forme besedil in drugih objav, hkrati pa se zdi, da v literaturi ravno roman – in ne kratka zgodba – že nekaj časa doživlja renesanso.

V času ekspanzije kratko formiranih besedil sem tudi sama večkrat pomislila, da je to nemara tudi čas vzpona kratke zgodbe, pa se mi ne zdi, da se je to zares zgodilo. Kratka zgodba je še vedno žanr za sladokusce. Ali pa marginalce – kakor se vzame [smeh].

Ti je kdo predlagal, da bi raje napisala roman?

To je zagotovo eno od klasičnih vprašanj. Če se navežem na prejšnji odgovor: morda bi bila kratka zgodba popularnejša, če bi tudi vsi romanopisci dobili podobno vprašanje glede pisanja kratkih zgodb.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS