Antijunakom dam šanso, da se spet najdejo

Ponavadi on zastavlja vprašanja, tokrat naj vprašanja nekoliko razkrijejo njega: Marko Golja, pisatelj, komparativist, novinar Radia Slovenija. Rojen v Mariboru pred šestimi desetletji, živi v Ljubljani. Nedavno je izšla njegova druga zbirka kratkih zgodb Prepozno, pozneje; prvenec Morda je izšel pred sedmimi leti. Nova zbirka prinaša petnajst zgodb v nezamenljivem, gibkem in inteligentnem slogu, ki ga bralci poznajo že iz prvenca. Knjigama je skupna tudi izbira osrednjih likov: moških srednjih let, pa tudi starostnikov in mladih fantov. V ospredju so junaki ter tisti drugi, zgube, ki z zamudo lovijo dober tajming v življenju.

Kaj definira ene in druge? Kam se prištevate sami?

Na hrbtni strani knjige piše o dveh skupinah ljudi, nekako takole: prvi so vedno točni, pravočasno povejo pravo besedo, drugi zamujajo, ker ne znajo ali ne zmorejo ali … Toda kot avtor zgodb sem do tega zapisa nekoliko zadržan, upam pač, da bodo bralke in bralci opazili, da tudi zgube morda ujamejo trenutek, naredijo tisto ključno gesto, izrečejo pravo besedo … Ene in druge definira ta trenutek, če ga le zmorejo.

Če obljubite, da odgovora ne bodo brali bližnji, vam povem: definitivno med pravočasne.

Pogosto so v ospredju liki očetov, ki se nekako izvzemajo iz skupnega družinskega življenja. So vaše zgodbe odrešitev, kazen ali opravičilo? Komu jih namenjate?

Res je, da so v zbirki moški, ki so šibki, celo neskončno močan oče v zbirki je šibek, po drugi strani so šibki očetje, moški, v nekem trenutku pravočasni, na mestu. Tako da ja, ko premišljujem o svojih zgodbah, so moje zgodbe lahko vse troje, samo v drugačnem vrstnem redu. Na koncu je neke vrste odrešitev, trenutek pomiritve, upam.

Ko sva s prijateljem, ki se je podpisal pod vrsto odličnih knjig, nazdravila knjigi in se pogovarjala prav o tem, o smislu pisanja, usodi knjig in tako dalje, sem se spomnil nekega čarobnega trenutka. Bilo je pred celo večnostjo, peljal sem se z vlakom iz Ljubljane v Maribor. Nasproti mene je sedel mlad par, verjetno študenta. Brala sta Mladino, njeno prilogo Mlada pota, in v njej mojo zgodbo. Ne vem, katero, to sem pozabil, sem si pa zapomnil njuno zamišljenost, ko sta jo prebrala in bila zamišljena, medtem ko je vlak upočasnjeval. Takrat ju nisem nič vprašal in tudi danes ju ne bi, verjetno, se me pa ta predstava, podoba, da kdo obsedi ob tvoji zgodbi, da ne bezlja naprej, da ne hlasta za novimi in novimi informacijami, še danes dotakne.

Komu torej namenjam svoje zgodbe? Tistim bralkam in bralcem, ki si za vsako zgodbo vzamejo čas, ki se vračajo, morda samo nekaj trenutkov mirujejo.

Vaš slog zaznamuje bogat tok misli, ki se protagonistom porajajo ob vdorih zunanjega sveta. Zato pa ste kot prevajalec izbrali Raymonda Carverja, izrecnega minimalista v slogu. Kako ste oblikovali svoj način pisanja? Katere avtorje občudujete?

O razlogih za branje Carverja bom kdaj napisal avtobiografsko zgodbo. Njegova poezija vsebuje neko potezo, ki mi je verjetno všeč. Saj veste, njegove pesmi so kot kratke kratke zgodbe, nekaj dogaja, pa stvarne so, nato pa na koncu pesmi, v zadnjem verzu, vznikne, vzleti neki čudež, sprevrnitev, milost, svetloba, kontrast. Zadnji verz kot da zanika celo pesem, celo splošno predstavo o pesniku. Ja, ko odgovarjam na vaše vprašanje, se mi zdi, da mi je opisani carverjevski obrat še vedno blizu. Pri njegovih zgodbah mi je všeč, da gredo do konca, do roba. Je to goljufiv spomin in svoje pisanje projiciram v njegovo?

Med avtorji, ki so mi ljubi, bi omenil samo enega, Johna Le Carréja. Uspel je že s tretjim romanom, neverjetno uspel. Potem je napisal še dve mojstrovini, klasiki vohunskega romana, nato pa … še vrsto odličnih romanov, ki niso bili tako noro dobri kot omenjeni. In čeprav se mu je to zgodilo, mu je uspelo nekaj drugega: razvil je oseben slog, nekoliko manierističen, ritem, hitrost – po mojem se je dobesedno požvižgal na to, če je kak kritik dvignil obrvi. Njegova hitrost je bila počasna, umirjena, toda branje njegove proze je kot ritual, kot vstop v enkraten svet. Skratka, še vedno je pisal vohunske romane, ki so postajali vse bolj družbenokritični, toda predvsem je pisal svoj literarni svet. Ja, njegov slog, predvsem njegovo samozavest, občudujem. Kako že pravijo? Slog je človek. Zanj to zanesljivo velja.

Občudujem skratka avtorje, ki so samosvoji, ki ustvarijo svoj lastni univerzum. Toda naj te neka podrobnost ali univerzum še tako navduši, naj postane del tebe, v hipu, ko se je zaveš, pišeš nekako po svoje, mimo nje. Avtorje in avtorice lahko občuduješ, toda ko pišeš, pišeš sam. In tako je tudi s slogom. Pišeš zgodbo in najdeš ustrezno lego, zaplet, usodo … vse je del zgodbe.

Zelo mi je všeč komunikacija, ki jo vzpostavljate med zgodbami. Denimo »Potovanje s sinom« in »Potovanje s tastarim«, ki predstavita dva pogleda na podobno razkrojen odnos. Ali ideje za vaše zgodbe nastajajo vzporedno, zaporedno, neodvisno?

V zbirki sta vsaj dva para zgodb, v katerih kak lik iz ene zgodbe nastopa v drugi, lahko v stranski vlogi.

Kar se tiče zgodb, ki ju omenjate … Prijatelj, ki sem ga že omenil, je med drugim rekel, da bo zdaj zbirka živela svoje lastno življenje. Četrt večnosti jo pišeš, potem izide z zmerno hitrostjo, nato pa …

Sicer se ideje za zgodbe porajajo kdo bi vedel kako. Nekje pred začetkom zgodbe »Potovanje s sinom« je bil Stephen King, nato se je zgodba razvijala, mojstra suspenza je bilo vse manj, kritike javnega uslužbenca nekoliko več in tako naprej. V nekem obdobju sem si ideje zapisoval v beležko, vsake toliko kak osnutek prečrtal, zdaj pišem bolj sproti.

Zbirka prinaša več vznemirljivih prizorov spolnosti: (čustvene) impotence mladega študenta, prepovedane ljubezni in odtujenih zakoncev, ki se za obuditev strasti zatečeta k igri vlog. Je res, da kjer zaspi eros, dom najde tanatos?

Smrt je pomembna igralka v zbirki Morda, tudi v Prepozno, pozneje se pojavlja, ampak vseeno drugače. Dialektika med erosom in tanatosom je res dialektika. Ta hip se spomnim dveh zgodb, v katerih sta eros in tanatos eno. Zmagoslavje tanatosa le redko seže čez zadnjo piko, zmagoslavje erosa pa.

Upam, da svojih antijunakov ne sodim. Morda imajo kako preizkušnjo, ampak sodil jih res ne bi. Upam tudi, da jih ne kaznujem. Še več, dam jim šanso, da se spet najdejo. Omenjate čustveno impotenco nekega mladeniča, toda morda bo v tem mladeniču kdo prepoznal nekoga, ki je nekomu v neki drugi zgodbi polepšal življenje. Ljubezen v zgodbi, na katero aludirate, je res prepovedana. Toda ljubezen se ne ozira na prepovedi, je najvišji zakon, smisel življenja. Ob vaši formulaciji se ponovno zavem, da je imel prijatelj prav: zgodbe živijo svoje lastno življenje.

Naj z zamudo dodam, da zelo spoštujem kratke zgodbe avtoric; naj omenim samo Mojco Kumerdej, Evo Markun in Gabrielo Babnik. Vsaka izmed njih je napisala vsaj eno zgodbo, ki je terjala (ob ustvarjalni energiji) tudi pogum, ki ga verjetno nimam. Ne še.

Ironično ima zgodba »Apokalipsa 2.4« skoraj najbolj izrazito srečen konec. Kot bi v večini zgodb realnost življenja prizemljila nekdaj romantične like in nosijo tako vse njihove male življenjske zmage tudi spomin na njihove izgube. Ali sodoben kritičen bralec lahko preživi tak zaključek zgodbe?

Bralka in bralec definitivno preživita marsikaj. Res sta danes navajena na hipne atrakcije, toda bolj me zanima, ali lahko srečni konec preživi zgodba. Da ne izzveni ceneno. Zgodbo, ki jo omenjate, »Apokalipsa 2.4«, sem uvrstil v razdelek z naslovom »Bonus«. Nekaj za nameček, tri zgodbe, ki so mi nekako tuje, ki so poskus. Tudi v prvi zbirki sem imel tak dodatek z nekoliko nenavadnimi junaki. Tak je tudi antijunak »Apokalipse 2.4«, nekoliko nenavaden. Lahko bi ga narisal R. Crumb ali meni ljubi Kostja Gatnik ali pa soimenjak Kociper. Česa se junak spominja, ne vem. Se česa spominja? Zato srečen konec, ki ga omenjate, vsebuje še kako senco.

V prvi zbirki ste raziskovali prozne žanre (kriminalko, fantazijo itn.), v tej zbirki sem odkrila dve zanimivi raziskavi zunanje forme. Zgodba »O potovanju s starcem in volkovi« je napisana v enem samem napetem odstavku na 17 straneh (!) in ohrani zanimanje bralca vse do konca, v »Okusu bolečine« pa se srečamo z notranjim govorom, razčlenjenim na utrinke misli, ki se bližajo dramskemu monologu. Podiranje katerih literarnih meja vas še čaka?

Pojma nimam. Vesel sem, da ste opazili omenjeni zgodbi, vesel sem tudi vaše pohvale. Pri prvoomenjeni sem poskušal vzdržati ritem, prav tako pri drugoomenjeni. Pri prvi nisem imel pojma, kaj se bo zgodilo, in je verjetno odprtost poganjala zgodbo. Pri »Okusu bolečine« sem seveda vedel, kako se bo zgodba končala, zato je bilo ohranjanje ritma še toliko pomembnejše. Pisal sem jo kot monolog. Ne vem, ali si jo bom kdaj upal brati na glas pred občinstvom, toda ko sem jo pisal, sem nekatere pasuse bral na glas. Nisem tekmoval z Danetom Zajcem, sem pa si predstavljal, da sem glasen. In včasih sem tudi bil. Včasih sem jo doživljal in pisal kot notranji monolog, kot intimno potovanje vase.

Izvrstno literarizirate obup in bes moških, ki so dolga leta spali, potem pa svoj klic nenadoma odkrili v pridružitvi vaški gardi ali jeznem komentiranju na spletu. Vas literarno osmišljanje družbenih fenomenov spravlja s svetom ali od njega oddaljuje?

Rad tihotapim družbeno vsebino. Čez deset let nihče več ne bo vedel, da smo imeli takega in takega politika. Toda portret politika kot narcisoidnega osebka je tudi kritika narcisoidnosti, ta je neke vrste kontrapunkt, izziv za antijunaka, da se sreča s svojim egoizmom, da se spremeni, da se poskuša spremeniti …

Ko zgodbo dokončaš, je pika, je svet urejen, ne bom rekel popoln, potem pa … Če moram izbrati (dali ste mi možnost ali – ali), potem bi vseeno rekel, da zavedanje sveta vpliva, da si svetu bliže. Ne nujno spravljen z njim, ampak bliže. Res je svet pogosto, prepogosto narobe svet.

Najbolj me je očarala zgodba »Žrtvice in žrtev«, sladko-kisla distopija z obilico humorja. V njej Sklad stanovanj za zavedne mlade družine poskuša starostnike, lastnike velikih in praznih stanovanj, pod pretvezo izseliti v nekakšne idilične domove za ostarele, da bi njihova stanovanja lahko predali mladim. Ali je starost dandanes res kamen spotike? Verjamete v medgeneracijsko solidarnost ali pa se bodo družbene skupine, razdeljene zaradi starosti, spola itd., preprosto izrinile za preživetje?

Tudi meni je ta zgodba ljuba iz več razlogov. Verjamem v solidarnost, zato tudi v medgeneracijsko solidarnost. Svet bo preživel samo, če bo solidaren. Sicer bomo uničili svet, v največji meri bodo to naredile elite, nato se bo peščica preselila na Mars … Bere se kot scenarij za negativno utopijo. Zato je tako pomembno, da bi bila družba vključujoča. Občutek imam, da vedno koga izključujemo. Samo poglejte zgodovino. Ali sodobnost. V zraku je predlog, da bi starejše obvezno upokojili takrat in takrat … Ali drug predlog, da starejši ne bi bili več zaščiteni z delovno zakonodajo po tem in tem letu. Da ne govorim o mladih, ki težko pridejo do prve službe in stanovanja. Vedno pa se najde kak dušebrižnik, ki pametuje, da izumiramo. Ko so Švedi po prvi svetovni vojni trdili, da izumirajo, so zgradili socialna stanovanja in – glej glej – naenkrat niso več izumirali. Na svetu je več kot dovolj hrane in vsega za vse. Je pa problem, da je razkorak med bogatimi in revnimi vse večji. V vašem temnem scenariju razbiram možnost boja med socialno ranljivimi skupnostmi. To bi bil napačen boj, vseeno upam na evolucijo, da bo družba spremenila svoj odnos do narave, ljudi, ranljivih skupin, prihodnosti. Glede boja med spoloma bi dodal, da je za vsako skupnost, ki želi preživeti, nujno, da ni izključujoča, da v njej sodelujemo vsi, vseh 100 %, in ne peščica ali zgolj en spol. Prav zato sem za kvote, ker bodo na dolgi rok pripomogle k temu, da bodo v družbi delovali vsi.

Vaše novinarsko, kritiško ter pisateljsko delo vas predhaja. Kaj pa lahko bralcem razkrijete o svojem zasebnem življenju?

Prve zgodbe sem napisal že zdavnaj, še preden sem postal novinar, prvo knjigo sem napisal pozno, že po letih novinarstva. Tukaj sta mi alibi Raymond Chandler in Danilo Lokar.

Kritik praktično ne pišem več. Če pišem o kaki knjigi, se potrudim, da v njej najdem kaj lepega, dobrega, pozitivnega, mini-minimalno kompliciram. A lahko priporočim dve relativno novi knjigi? Prva je Cesar Portugalije Selme Lageröf, druga Polêti že! Etgarja Kereta.

Sicer pa je pisanje nekaj intimnega in že celo večnost se vidim kot nekoga, ki piše zgodbe. Pazim, da vanje ne vnašam avtobiografskih drobcev. Če moja prva bralka najde tak drobec, leti ven. V zadnjih nekaj letih mi je uspelo dokončati nekaj zgodb, in to je dober občutek. Toda pri pisanju ne veš, ali jo boš dokončal ali je to tvoja zadnja zgodba … Tega ne veš, in to je občutek, ki je izziv.

In z leti marsičesa več ne jemljem samoumevno, mimogrede. Zato bi se vam zahvalil za branje mojih zgodb in zanimiva vprašanja.