Nasmeh diskretno naličenih ustnic se skrči v črto in roka z rdeče nalakiranimi nohti seže po vrvici, s pomočjo katere izpod stropa razgrne projekcijsko platno – čebljanje, ki je še malo prej zapolnjevalo predavalnico, se zlagoma umiri in potihne.

Slikar in prozaist Arjan Pregl si želi, da bi kulturna produkcija in umetnost v dnevne novice prodirali tudi zaradi samih sebe, in ne zgolj zaradi svojih škandalov – kakor denimo ob odpovedi in nato potrditvi razstave v Bruslju, ob farsi, ki mu je požrla, kot je dejal, kar nekaj energije.

V Trstu predvsem v zimskem času nastopi nekaj, čemur pravimo burjini dnevi. Od nekod se prikrade značilna burja in prevetri mesto. Ga »spuca«, kot bi temu rekli po domače. Tako silovito piha, da je v burjinih dneh hoja po najbolj izpostavljenih krajih nevarna, saj te lahko dobesedno odpihne. Po mestu se nenadzorovano sprehajajo zabojniki za smeti in še marsikaj, kar ostri nevidni gospodični ne zmore kljubovati.

Prvo mačko sem povozil, ko sem bil star sedem let. S sosedovo Špelo sva vzela vsak svoje kolo in se vozila po ulici. Bil je eden tistih vročih poletnih večerov, ko sonce kar ne zaide in ljudje lenobno posedajo po balkonih. S Špelo sva imela dovolj energije, da sva namesto gledanja večernih risank uvedla kolesarska tekmovanja. Spomnim se, da so bile moje roke še vedno lepljive od lučk, ki nama ju je prinesla mama, in zrak je dišal po koruzi, ki so jo pekli nekaj hiš niže.

Oblaki so bili podobni razvlečenim sragam smetane. Za trenutek je vstal, stopil na prehod in se ozrl naokrog. Zagledal jo je tam zadaj, slabih deset vrst za svojim sedežem. Nikoli poprej je ni videl kje drugje, čas sta si delila le v hotelskih sobah. Zazdelo se mu je nenavadno, da je ni zagledal že ob vkrcanju, in vedel je, da ne sme iskati njenega pogleda.

Njegova usta že devet dni niso okusila ničesar razen vode. Svet je razpadel na tla, molilno mizo in zid. Za zidom je bil vrt. Za vrtom strm travnik. Za travnikom, daleč spodaj, morska gladina. Včasih bleščeča in modra, večinoma pa temna.

Zbudil me je dež. Vmešal se mi je v sanje in sprva nisem vedela, iz katerega sveta prihaja. Plavala sem v neskončnosti Pacifika. Vem, da je bil Pacifik, poznam ga iz televizijskih oddaj. Plavala sem skozi turkiz in kristal. Tako pravijo v reportažah, turkiz in kristal.

Pred časom sem obiskovala delavnico kreativnega pisanja, ki jo je pripravilo Društvo ljubiteljev s kavo polite tipkovnice. Delavnico je vodil urednik znane revije, »edinega mesečnika v državi, ki mogočno štrli iz neskončnosti slovenskega literarnega vesolja«, kot se je bil sam izrazil.

Nejc je rad kuhal.

Ponavadi on zastavlja vprašanja, tokrat naj vprašanja nekoliko razkrijejo njega: Marko Golja, pisatelj, komparativist, novinar Radia Slovenija. Rojen v Mariboru pred šestimi desetletji, živi v Ljubljani.

Pred tremi urami so člani upravnega odbora največje slovenske kemične tovarne Mladika za seboj zaprli vrata. Na zasedanju odbora so bili tudi bodoči japonski investitorji. Majhni, prijazni, a vendar odločni predstavniki dežele vzhajajočega sonca.

Utrujeni sva od lovljenja metuljev. Zato počivava v visoki travi, kjer zvenijo črički. Kraška tla dišijo po pečenem kruhu in poletju. Gledava v nebo.

Lorem ipsum

Sedel je na postelji in zrl v temen profil. Obrnjen je bil proti edinemu viru svetlobe, tankemu snopiču, ki se je komajda prebijal skozi staro ključavnico in padal na preperel parket. Profil majhne odprtine je imel nenavadno človeške poteze. Pogledal je stran. »Obrazi,« si je zamrmral. Zdaj jih je videl že povsod. Ko je zamižal, je vedno začutil nos tik pred svojim, čelo, ličnice, brado, veke. Ne oči! Veke. Zaprte veke, ki pa ga niso motrile nič manj. Kot bi tiPreberi

Da pred menoj sproščeno plešejo bejbe na televizorju, se mi je zdelo samoumevno, zato sem še pojačala zvok. A hkrati z vitkimi, kratkolasimi in uglašenimi skupinami, ki so migale na koreografije, se je začela po sobi za terapevtske skupine nemarno zvirati tudi trebušasta kreatura. Nekdo bi me moral uščipniti. S pošvedrano frizuro, polno vrtincev od nenehnega poležavanja na bolniški postelji v sosednjem prostoru, si je Marija dajala duška in vrtela svojo zaležano rit, kot bi me ne bilo tam. Njej glasba s televizorja nikakor ni bila namenjena. Preberi

The beat of the drum suspended in a motion. Ripe beat in the night. Over the skies and the seas. Just like a little game. A game of power, of struggle, of a certain win. 

V telefonu je zašumelo ravno takrat, ko je dajal napotke, kako priti do stanovanja v Brooklynu, kjer bo zvečer hud žur. Še na teraso se bo razlezel, z razgledom na Manhattan. »Daj, ponovi še enkrat, prosim,« je rekla z nevtralnim tonom,Preberi