Pohlep in neučakanost, ki oddaljuje od spomina

Freske in groteske vsestranskega makedonskega ustvarjalca Venka Andonovskega v nobenem oziru niso lahkotno branje. Tako, kakršno vzamemo v roke, ko si želimo kratkočasno preživetih ur, polnih lahko dojemljivih zgodb, lenobnega drsenja po vrsticah, katerih zgodbe bodo najverjetneje v hipu izginile iz našega spomina. V času zlahka dojemljivih informacij, kratkih povedi in neposrednosti Andonovski s svojim edinstvenim pisateljskim zastavkom počne vse kaj drugega: bralca prisili, da se poglablja v vrstice zapisanega, z njimi vzpostavlja čustveno vez, jih žveči, premetava, premišljuje in prepleta še dolgo za tem, ko prebere zadnjo besedo. Preplet zgodovinskega materiala (od antičnih filozofov prek svetnikov do srednjeveških menihov) in fikcijskih elementov ustvarja presenetljivo in pozornost vzbujajočo kakofonijo, ki bralca meče iz ustaljenih vzorcev vednosti, prepričanj o preteklosti ter razumevanja njenih ključnih akterjev, poskuša vzpostaviti novo perspektivo, prevrednotiti vrednote, malodane vrednostne sisteme, kot jih uporablja sodobni človek.

Delo je nadvse neobičajno že na ravni same strukture, ki je razdeljena na tri poglavitne dele: najprej avtor poda »Navodilo za branje fresk in restavriranje poškodovanih mest«, dalje sledijo »Freske« same, trojico pa zaokrožujejo »Restavracije«. Navodila v ospredje postavljajo okvirno vizijo dela, pisec pa se prelevi v urednika, ki bralcu ne le poda osnovne smernice branja, temveč ga hkrati pozove k pogledu skozi špranje, skozi luknje spomina, vse do najbolj meglenih temin tistega, kar očem ostaja skrito. Ne nazadnje »te freske, kot tudi vse druge, pričajo o odsotnem, o tistem, kar ne obstaja, četudi je morda kdaj obstajalo. Skozi mnoga stoletja prenašajo sporočila, ki jih ta doba noče razumeti.«

Tako oborožen je bralec vržen v osrednji del metafikcijskega učbenika življenja. Druga za drugo se zvrsti enajst fresk, opremljenih z imeni obravnavanih zgodovinskih oseb oziroma protagonistov in podnaslovi, ki povzemajo osrednji motiv, nekatere zgodbe uvajajo motive, opombe in psevdocitate kot namige ali smernice, ki nakazujejo in vselej že zgoščujejo samo srž posameznih pripovedi. Bralčevo poznavanje kulture in (bolj ali manj) ponotranjene zgodovinske lekcije se krešejo s piščevimi fikcijskimi reinterpretacijami pomembnih prelomnic zahodnega kolektivnega spomina ter jih s tem pomlajujejo, hkrati pa so zapisane v arhaičnem, anekdotičnem tonu, ki besedilu daje občutek starodavnosti. Motivi apokaliptičnosti, biblični slog, čudeži, pravljične osebnosti in veliki duhovi zahodne zgodovine se spletajo v obsežen, neujemljiv konglomerat podukov in premislekov, namenjenih sodobnemu človeku. S svojo brezčasno modrostjo in fantazijskimi ekspozeji bogatijo zgodovinski repertoar, ga razširjajo in izzivajo.

Zadnji del te nenavadne trojke so »Restavracije«, ki jemljejo posamezne motive ali izseke fresk ter jih bodisi dodatno razširjajo, parodirajo, rahljajo temelje bodisi še potencirajo njihovo fragmentarnost, hkrati pa tudi večnamenskost. S tem dokazujejo neusahljivo bogastvo interpretacij, nadaljevanj in premislekov, ki kar sami buhtijo iz prvotnih fresk. Svojemu arhaičnemu slogu navkljub (ali pa ravno zaradi tega) hkrati predstavljajo neprecenljive premisleke o temah, ki še vedno težijo človeštvo, med katerimi se kot najočitnejši problem pojavlja izguba vere v svetost kakršnegakoli formata. Izguba vere v čudežno, pravljično, božje in siva usmerjenost v boljše, večje, hitrejše, v znanost, biologijo in tehnologijo namreč morda lajšajo pragmatične vidike življenja, a zato terjajo visoko ceno, izgubo duše.

Tovrstna sporočilnost je najočitneje prisotna že v ničti freski, posvečeni veliki ugotovitvi Isaaca Newtona o gravitaciji, ki je združena z nenavadno usodo Nauma Manivilova, pesnika ptice iz makedonskega 20. stoletja. Ob Isaacovi demonstraciji, kako v vakuumskem prostoru kamen in pero padata z enako hitrostjo, general Moren pripomni: »Čestitam, kolega … Dobili ste stavo. Uspelo vam je odvzeti težo kamnu. A bojim se, da bo zaradi tega prelite veliko krvi. Poezija zdaj nima več smisla. In tudi ptice nimajo več pomena.«

Podobno sporočilnost, to je smrt umetnosti v neokapitalističnem, z znanostjo zaslepljenem svetu, nosi dalje tudi sedma freska, v kateri mojster Evtihij slika fantazijske podobe, a edinstvenost njegovega dela – in enega poglavitnih razlogov obiskovanja cerkva – kaj kmalu poskuša zasenčiti potujoči trgovec, ki v skupnost prinese papir ter ljudstvu prodaja miniaturne verzije Evtihijevih fresk. Čeprav ljudstvo uvidi svojo zmoto vlaganja v cenene trgovčeve ponaredke, je njihovo obžalovanje zapoznelo, saj se Evtihij, ves shiran in obnemogel od naporov slikanja svoje nove freske, obesi.

Zelo plastično moralno konotacijo je najti tudi v prvi freski, ki s pomočjo Aleksandra in njegovega znamenitega učitelja Aristotela ponazarja nevarnosti pohlepa in prevzetnosti, kot pravi: »Toda njegove pohlepnost in neučakanost ter žgoča želja, da bi bil pohvaljen, so ga oddaljile od uspeha.« Tako freske kljub morebitnemu bralčevemu slabšemu poznavanju zgodovinskega konteksta nudijo pisano plejado najrazličnejših naukov, podukov, smernic in premislekov, ki bralca usmerjajo, ga prisilijo k refleksiji in meditativnemu branju. So neposredni, nepogrešljivi vpogledi v medčloveške odnose, različne odtenke (ne)človeškosti, božjega, brezbožnega, čudežnega in realnega.
Prenašajo sporočila, ki jih »ta doba« ne želi več slišati. S to dobo je pisec sicer meril na družbo s konca 20. stoletja, čas zametkov medmrežja, ostarelega glasnika časov, ki še prihajajo. Danes se je distanca med napisanim in bralsko publiko še povečala. Kljub temu pa ideje in nauki ostajajo relevantni – in bodo ostali relevantni, vse dokler se družba iz njih ne bo česa naučila ter jih ponotranjila, kar pa utegne glede na trenutno stanje mednarodne skupnosti trajati še nezanemarljivo dolgo.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.