Potreba po svežem pišu vetra
Rumena Bužarovska: Nikamor ne grem. Prev. Sonja Dolžan, Todraž: Modrijan, 2022
Jasna Lasja
Ena najvidnejših predstavnic sodobne makedonske književnosti, družbeno pronicljiva pisateljica, prevajalka in predavateljica ameriške književnosti na Filološki fakulteti v Skopju Rumena Bužarovska, se s svojim četrtim kratkoproznim delom Nikamor ne grem slovenski javnosti predstavlja drugič. Pravzaprav tretjič, če poleg tokratne zbirke in v letu 2017 pri nas izdanega avtoričinega tretjega kratkoproznega dela Moj mož (v prevodu Aleša Mustarja) upoštevamo tudi istoimensko gledališko uprizoritev v ljubljanski Drami oktobra 2020 v režiji Ivane Djilas, nastalo po obeh navedenih avtoričinih delih.
Leta 1981 rojena Bužarovska, leta 2016 uvrščena med deset najobetavnejših evropskih avtorjev (Ten New Voices from Europe) in leto kasneje gostja 32. mednarodnega festivala Vilenica, v okviru katerega smo jo imeli priložnost slišati tudi v pogovoru v Cankarjevem domu, je kratkoprozni prvenec Čačke izdala leta 2006. Štiri leta kasneje mu je sledila zbirka Osmica. Za zbirko Moj mož iz leta 2016 je prejela nagrado Eda Budiše. Gre za istrsko literarno nagrado za najboljšo zbirko kratkih zgodb mlade avtorice ali avtorja iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore ali iz katere izmed drugih držav srednje oziroma južne Evrope (v primeru, da je zbirka prevedena in izdana v kateri od štirih navedenih držav). Ob kratkoprozni zbirki Nikamor ne grem iz leta 2018 je izdala tudi monografijo o humorju v sodobni ameriški in makedonski kratki prozi Kaj je smešno? Teorije humorja na primeru kratkih zgodb (What’s Funny: Theories of Humor Applied to the Short Story, 2012). Njene zgodbe so objavljene v uglednih tujih literarnih revijah in antologijah.
Kot prevajalka anglosaksonske književnosti – v makedonščino je prevedla dela L. Carrolla, J. M. Coetzeeja, T. Capoteja, C. Bukowskega in R. Gwyna – Bužarovska ne skriva vpliva ameriške kratkoprozne tradicije na njeno pisanje. Od začetnih vzgibov Hemingwaya, Steinbecka in Faulknerja so jo očarali ameriški pisci kratke zgodbe Raymond Carver, John Cheever, Bernard Malamud in Flannery O’Connor, v zadnjem času pa pisavi Jhumpe Lahiri ter Alice Munro.
Literarni jezik Bužarovske je preprost, stvaren, ekonomično jedrnat, skorajda pust, oluščen sentimenta, povedi so zvečine kratke, nezapletene, enoznačne, ne dopuščajo dvoumja ali interpretativnih odvodov. V takšni formi družbeno angažirana avtorica preizprašuje načine, kako specifični družbeni vzorci vplivajo na intimno življenje posameznika, predvsem ženske. Če je slednje v zbirki Moj mož raziskovala v domačem, makedonskem okolju, je zgodbe ali bolje novele z zgovornim naslovom Nikamor ne grem zvečine umestila v tujino, Anglijo, Ameriko, Avstralijo. Oba naslova natančno določata osrednjo nit del. V enajstih zgodbah zbirke Moj mož je v ospredju vsakokratna prvoosebna pripovedovalka, soproga družbeno uspešnega moža, očrtanega stereotipno, okleščeno in predvidljivo, pri čemer je tudi sama orisana premočrtno, skorajda črno-belo. Čustveno izvotljene in zdolgočasene gospodinje, katerih družbena vloga je biti predvsem v vseh pogledih podpirajoča družica uspešnega moža, se s sarkazmom spominjajo naivne mladostne zaljubljenosti v sentimentalnega poeta ali pretirano pozornega zdravnika.
Na prvi pogled se zdi, da so ženske v zbirki Nikamor ne grem uspele sestopiti iz tradicionalne vloge zgolj priveskov eminentnih soprogov in v nasprotju s kolegicami iz prejšnje zbirke pokazale tako željo kot zmožnost po uveljavitvi v svojem okolju. Bodisi s poroko, ki jih je pripeljala v tujino in posledično boljše življenje, kjer so patriarhat in vsiljene politične ter socialno-ekonomske matrice, ki izkrivljajo medčloveške odnose, bolj ali manj neprijeten spomin na preteklost, bodisi z lastno iniciativo, ki jim kljub partnerju pomaga živeti na videz samostojno in izpolnjujoče življenje. Vendar jih njihova provenienca nenehno vleče nazaj in navzdol, v enolično in s patriarhatom še vedno močno prežeto skopsko okolje, kar se v zgodbah pokaže tako v geografskem kot v mentalnem smislu. Njihove potrebe po boljšem, uspešnejšem življenju se na svoji poti izpopolnitve prelamljajo, skrhajo v z žalostno pezo prekrit povratek domov, v popolno grotesko, kamor se sfiži predvideni uspešen nastop žensk(e) pred (tudi) moško publiko, ali v spoznanje, da – kar je tudi osrednje sporočilo zbirke – kjerkoli živi, bo vselej ostala v primežu izvornega okolja z vsemi znanimi in utesnjujočimi priveski, ki jim je hotela ubežati.
Močno podčrtano patriarhalno okolje prejšnje zbirke so tokrat nadomestile teme utesnjenega življenja mladih v sodobni Makedoniji, ekonomskih migracij, ostankov balkanskih kompleksov, pasivne drže, ki neredko pelje v zavist, dualizma lokalnega in globalnega oziroma doma in tujine. Vendar nad njimi vselej lebdi duh ženske kot osrednje junakinje, ki si prizadeva k emancipaciji, ki v duelu z moškim ni več podrejena na način, kot smo ga poznali iz prejšnje zbirke, a je še zmeraj podrejena v okolju, v katerem živi. Še vedno je osamljena, družbeno neizpolnjena, čustveno razpršena in nesrečna, ne glede na to, ali živi v dotrajani garsonjeri v Skopju ali v razkošnem stanovanju v tujini s soprogovo kreditno kartico v torbici. Podobno kot v prejšnji zbirki jih avtorica tudi tokrat orisuje brezkompromisno, na meji med humornostjo in grotesko, sarkazmom in bolečino, ostrino in mehkobo.
Skoncentriran, klišejski, detabuiziran in že večkrat viden položaj posameznice, pa tudi posameznika, v ožji in širši skupnosti, ki narekuje intimna počutja in družinske ter družbene odnose, je seveda predvsem neprikrita kritika sodobnega sveta, ki se v več pogledih še vedno opira na zastarele in odslužene tradicionalne vzorce. Četudi iz zgodb ni razbrati, da bi jih lahko sodobna družba kmalu, ali sploh kdaj, presegla, se v zaključek zadnje, nemara najudarnejše zgodbe s provokativnim naslovom »Osmi marec«, ki mimogrede postreže tudi s kritiko rasizma, od nekod pritihotapi droben piš, ki bolj kot na družbene spremembe meri na nadaljevanje poti k želeni samostojnosti, emancipiranosti in kakovostnejšemu, lepšemu ter srečnejšemu življenju nekoč v prihodnje. »Vesna ni nameravala obleči tega starega, ponošenega plašča. Stopila je ven v noč, v tankem sivem kostimu, s harmoniko na prsih. Oblil jo je miren in svež vetrc, ki je napovedoval konec zime, in z živahnim korakom se je odpravila navzdol po hribu, proti mestu.«
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.