»Biti ali ne biti, to je tu vprašanje. Vprašanje že, ne pa tudi izbira.«

Leta 1988 rojeni ameriški pesnik in prozaist vietnamskega rodu Ocean Vuong je za pesniški prvenec iz leta 2017 Night Sky with Exit Wounds prejel nagrado T. S. Eliota in Whitingovo nagrado. Njegov prozni prvenec, Bežen trenutek bajnosti (On Earth We’re Briefly Gorgeous) iz leta 2019, je bil nominiran za nagradi Carnegie Medal in PEN/Hemingway ter ameriško državno nagrado za književnost. 

Kritika označuje roman kot pesem v prozi oziroma v prostem verzu, k čemur jo napeljuje fluidna pripovedna struktura, ki se najintenzivneje odraža v tekočem prepletanju različnih pripovednih perspektiv in časov, v drugem delu pa v še ohlapnejši pripovedni perspektivi, ki evocira razpršeno notranjemonološko linijo. 

Četudi je roman uokvirjen kot sinovo pismo materi, ki ne zna brati, in je mati v njem zvečine neposredno naslavljana, avtorjevi spomini na bridko rodbinsko življenje v Vietnamu, kot so ga razpirale pripovedi babice, neredko preidejo v drug pripovedovalski pogled. Ta naslavlja tudi Trevorja, ljubimca prvoosebnega pripovedovalca. Njuna erotična izkušnja zvečine zapolni osrednji del triptišno zasnovane pripovedi, v kateri je prvi del posvečen materi Hong in zadnji babici Lan. Slednja si je ime v rani mladosti nadela sama, pomeni pa orhidejo (»roža, ki se razpre kot raztrganina«). Hčerki je nadela ime vrtnice, Rose (»vrtnica, ki poganja iz stebla orhideje«), in hkrati tiste, ki je vstala, risen, zato preseneča, da je babica vnuka klicala s slabšalnim imenom za psička, Cuki. Kot mu je pojasnila, ga je na podlagi tradicionalnih vietnamskih običajev in vraževernosti želela zaščititi pred zlimi duhovi, ki naj bi se v lovu na zdrave in lepe otroke izognili hiši, v kateri kličejo otroka z odbijajočim imenom. »Da imaš nekaj rad, pomeni torej, da to poimenuješ po nečem tako nepomembnem, da bo morda zato ostalo nedotaknjeno – in bo preživelo. Ime, redko kot zrak, je lahko tudi ščit. Cuki kot ščit.« 

Ne zgolj ime (»kot bi bilo ime tudi zvok, v katerem nas lahko najdejo«) – ki ga, resničnega, avtor v romanu nikoli ne navede –, razpršena je tudi identiteta prvoosebnega pripovedovalca, ki jo ves čas pripovedi skuša prikleniti nase, a se mu ta nenehno kaže kot neoprijemljiv, neulovljiv pojem. »Včasih se počutim kot človek, včasih spet bolj kot zvok. Sveta se dotaknem ne kot jaz, temveč kot odmev tistega, kar sem bil.« Bil je otrok, čigar življenje je vzklilo v od vojne opustošenem Vietnamu in se s pečatom priseljenca usidralo v revnem ameriškem predmestju. Bil je otrok matere, sadu vietnamske vojne, katere otroštvo in izobrazba sta se končala v petem razredu z ameriškim napadom z napalmom in katere čustveni spomin je priklenjen na kaznovanje ter trpinčenje. 

Kot skozi pripoved na dokaj surov način izve pripovedovalec, je bil njegov dedek ameriški vojak v Vietnamu, ki se je zaljubil v nepismeno dekle z riževih polj. Poročila sta se in imela tri hčere. Ko je dedek zaradi domnevno bolne matere, kar se je izkazalo za lažno pretvezo, da se vrne, obiskal družino v ZDA, sta ga padec Saigona in umik ameriških čet dokončno odmaknila od vietnamske družine. Ker se je zapuščena babica Lan, ki se je za preživetje sebe in otrok predala najstarejši obrti, bala, da bodo njene hčere posvojene v ZDA, jih je oddala v sirotišnice. Kasnejši komunistični režim jo je zaradi rasnega mešanja obsodil in ji prepovedal delo, nato pa celotno družino izgnal na Filipine. Ko so družino leta 1990, po mesecih životarjenja v begunskem taborišču, sprejeli v ZDA, je bil Vuong še malček. 

Četudi je celotna, surovo neposredno in hkrati poetično tankočutno izpisana pripoved oda materi, je skozi sinove spomine zaznati plazove trpljenja, ki mu ga je, opremljena z razboleno čustveno prtljago, naprtila z neredkim fizičnim kaznovanjem in popolnim nerazumevanjem. Med bolečino spomina (»Mama. Enkrat si mi rekla, da je spomin izbira. A če bi bila bog, bi vedela, da je povodenj«) in odraslim razumevanjem materinega položaja, ne pa tudi sprejemanjem njenega posledičnega odnosa do njega (»Sovražim tvoje zdelane roke za vse tisto, kar ne bodo nikdar mogle biti. A jih tudi ljubim iz istega razloga«), se vseskozi občutena ambivalentnost temnopoltega sina do bele matere ob sicer odprtem koncu romana vendarle nagiba k življenju, hvaležnosti in spravi.

K temu spoznanju nedvomno pripomore tudi pripovedovalčeva osvobajajoča in hkrati tragična ljubezensko-erotična izkušnja s Trevorjem, s pomočjo katere išče svojo (spolno) identiteto, z njo doseže začasno uteho in preko nje naposled nekoliko po wertherjevsko najde smisel v umetnosti. Kljub okrnjenemu maternemu jeziku, ki ga v nasprotju z Barthesovim prepričanjem o neizbežnosti prekinitve odnosa objekta z užitkom sicer zaznava kot neprekinjenega, pa spet z dvomom. »A kaj, če je materni jezik okrnjen? Kaj, če ta jezik ni le simbol praznine, temveč je sam praznina, kaj, če je izrezan? Je mogoče uživati v izgubi in se pri tem ne scela izgubiti? Moja vietnamščina je vietnamščina, ki si mi jo dala ti, njena izreka in skladnja ne presegata osnovne stopnje.« Dvom vase kot stalnica novoizgrajene identitete v novem okolju in jeziku pripovedovalca spremlja povsod, tudi v kasnejši vlogi renomiranega pisatelja.

Razen bolečega spomina na mater v razpršenem in poetičnem jeziku pred bralcem vznikajo podobe krutega življenja v Vietnamu in Ameriki; pretepi med tolpami, farmacevtsko podložena rast mladoletnih odvisnikov, tragična usoda makakijev zaradi njihovih brezčutnih in pohlepnih krvnikov, bežen spomin na nasilnega in izginulega očeta, pripovedovalčevo spoznanje o nerojenem bratu in resničnem dedku, umiranje in smrt babice ter ljubimčeva prometna nesreča s smrtnim izidom. 

Pripoved je bolj kot obračun z bolečo družinsko zgodovino obračun osamljenega, neprilagojenega, vase zazrtega mladeniča s seboj, iskanje pomiritve z naplavinami, ki se jim ne da izogniti, in hrepenenjem po nenehno izmikajoči se svobodi. (»Ker menda svoboda ni nič drugega kot razdalja med lovcem in plenom.«) Četudi ima bralec večkrat vtis, da se izpoved pomika od ene boleče izkušnje k drugi in da zaradi njihove kompleksnosti ter prepletenosti potovanju ni videti konca, je nezavidljivi nivo realnega preglašen z Vuongovo izrazito lirično naravnano pripovedno maniro, ki roman Bežen trenutek bajnosti nekako povzdiguje nad vso popisovano tragiko. Ko na primer mišični spomin v Rosinih rokah med masiranjem strankine manjkajoče noge v pedikerskem salonu sproži naučene gibe in na ta način izpostavlja tisto, kar bi tam moralo biti, pa ni, Vuong to dejanje, ki mu je bil priča kot otrok in o katerem zdaj ljubeče pripoveduje materi, poveže z gibi dirigenta, zaradi katerih je orkestralno izvajana glasba, podobno kot manjkajoča noga, tako rekoč otipljiva. (»Še vedno jo čutim. Vem, da je bedasto, ampak jo, jo.«)

Četudi pripoved skorajda z vsake strani izkričuje notranje razpokline, ki iščejo pristan, kamor bi se usidrale (»Nisem bil obala, mama. Bil sem plavje, ki se poskuša spomniti, od česa se je odtrgalo, da je dospelo sem«), je delo hkrati, tudi na račun premišljenega in subtilnega prevoda v slovenski jezik, oda življenju, svetlobi in ljubezni. Ne zgolj zato, »ker v življenju za enkratno uporabo ni druge priložnosti«, temveč predvsem zato, ker si je, tako Vuong, v tej enkratnosti treba prizadevati za notranji mir, radost in srečo. Četudi slednja prihaja zgolj v bežnih trenutkih. 

»Ne vem, ali si srečna, mama. Nikdar te nisem vprašal.« 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS