Drsenje v nevidnost
Slavenka Drakulić: Nevidna ženska in druge zgodbe. Prev. Mateja Komel Snoj, Ljubljana: Beletrina, 2023
Jasna Lasja
Po odmevni romaneskni trilogiji, ki je v letih med 2008 in 2021 prišla tudi med slovenske bralce in v kateri se v maniri fiktivne biografije posveča nezavidljivi usodi treh izjemnih žensk, se zdi, da je hrvaška pisateljica, esejistka in publicistka Slavenka Drakulić svoje pisateljsko pero še priostrila. Kot ena najuglednejših sodobnih umetnic z območja nekdanje skupne države, ki v svojih delih kritično pretresa družbene pojave, pri čemer si posebej intenzivno prisvaja feministično perspektivo, je po omenjeni trilogiji, ki jo sestavljajo romani Frida ali O bolečini (2007, prev. 2008), Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom (2015, prev. 2021) in Mileva Einstein. Teorija žalosti (2016, prev. 2018), leta 2018 izdala kratkoprozno ali, bolje, novelistično zbirko Nevidna ženska in druge zgodbe. Če je v vsakem od treh romanov Drakulićeva razen zatrtega umetniškega oziroma znanstvenega genija postopoma razgrnila tri različne točke bolečine, lastne vsaki izmed naslovnih protagonistk – pri Fridi Kahlo je v ospredju fizično trpljenje, pri Milevi Einstein materinska bolečina in pri Dori Maar duševno zdravje – se v svojem doslej zadnjem delu (anonimni) ženski posveča z vidika staranja. Slednjega naslavlja z individualnega gledišča, intime, in ker v šestnajstih zgodbah zaobjame širok diapazon tega procesa, ki ga osvetljuje iz različnih perspektiv, njena pisava tudi v tem delu dobiva tako družbene kot politične dimenzije.
Kot je nekje dejala, se je odločila o tej temi pisati zato, ker leposlovnih del, ki problematizirajo staranje (ženskega) telesa, skorajda ni. In ker meni, da je to pomembno področje, o katerem je v sodobnem svetu, ki se med drugim kiti tudi s podaljševanjem življenja kot skorajda zmagovito formulo, še kako nujno premišljevati. Ker je starost v nasprotju z industrijo lepote kljub enormnim oglaševalskim prizadevanjem kozmetike, kirurgije, mode in prehranskih dodatkov za večno mladosten videz še vedno dokaj neproduktivna kategorija, ki pa jo navedeni segmenti potrošništva sicer najbolj naslavljajo.
Četudi Drakulićeva v zgodbah na nekaj mestih izpostavi tudi starajoče se moško telo, je v ospredju ženska, ki se nekega dne ob pogledu v ogledalo ne prepozna. Četudi se v sebi ne počuti staro, ji prav samouzrtje, se pravi pogled na svoj zunanji videz, razkrije, kako jo vidijo drugi. Natančneje, da jo vidijo vse manj, da bodo, tako se ji zdi, na ulici stopili skoznjo. In kar je najhuje, zavedanje, da jo drugi nehajo opažati, jo vodi po poti, ko tudi sebe vidi vse manj. Ko se prične umikati pred družbo, pred možem, pred samo sabo. Četudi avtorica navaja razliko med posledicami ženskega in moškega staranja, pri čemer ugotavlja, da se slednji bodisi ob upokojitvi bodisi ob zmanjšanju libida počuti tako rekoč spodsekanega, ženska v tretjem življenjskem obdobju laže ohranja socialno, družbeno in kulturno življenje kot moški. Pa vendar je ženska v še vedno bolj ali manj patriarhalni organiziranosti sveta s kultom videza oziroma lepote zaznamovana mnogo bolj kot moški, zaradi česar jo proces staranja tudi mnogo bolj (neprijetno, tudi tragično) zaobjame.
Ob spremljajočih občutkih staranja, kot so žalost, jeza, začudenje, razočaranje, sram, samost, osamljenost, odvečnost, izguba dostojanstva, sram, ponižanje in številni drugi, ki jih vzpostavlja strah pred trpljenjem, razkrojem identitete, odvisnostjo od drugih in približevanjem smrti kot posameznikovi neizbežni končni postaji, avtorica razgrinja različne segmente staranja. Smrt mame, ki prebudi problematičen odnos med njima, zamera hčere ob materini ravnodušnosti do lastnega starajočega se telesa, ponižanje ostarelega moškega ob nakupovanju na razprodajah, izguba partnerja, duševna bolezen, propadanje telesa oziroma stiske ob inkontinenci, družbena nevidnost, pa tudi bolečina hrepenenja, ki je moralo biti potlačeno (»Ali lahko hrepenenje sámo ponudi tako velik užitek? Ko ga je gledala z druge strani mize, je vedela, da je to mogoče«). Ob tem avtorica v pripovedi, kamor neredko vnaša avtobiografske segmente, razgrinja tudi družinske odnose, tako med partnerji kot med starši in otroki, pri čemer opazuje, kaj se dogaja s temi odnosi, nekoč davno razcefranimi in izgubljenimi, ob minevanju življenja. Obstaja morda možnost, da se vrzeli tik pred smrtjo do neke mere zapolnijo? In še: kaj storiti s slabo vestjo, ker je mama nastanjena v domu za ostarele? In kako se soočiti s šokom ob njeni smrti, četudi je bila spričo bolezenskega stanja in starosti njena smrt pričakovana? Gre res za slabo vest zaradi odtujenosti od mame ali pa se je v kaotičnost tovrstnih občutij, ki jim naslovnik mrzlično išče ime – kot da bi ga poimenovanje morda rešilo nelagodja –, nastanil lastni brezup ob zavedanju, da je tudi sam na tej poti, da bo tudi sam nekoč neprostovoljno izginil?
Tako se ob pospravljanju materine garderobe, kar jo navdaja z občutkom, da jo ponovno pokopava, in soočanjem z družinskimi fotografijami Slavenka Drakulić sprašuje, kaj narediti z obledelimi družinskimi podobami, kakšno vlogo imajo zdaj, ko večine oseb na njih ni več. Je možna sprava ali pa lahko nagneteni spomini in srečanje s preteklostjo vzbudijo zgolj znano nelagodje? »Moj odnos z družino je bil težaven, pretrgan, boleč. Zdaj so vsi mrtvi, vendar to ne pomeni, da mi njihove fotografije ne morejo prizadejati bolečine […]. In nazadnje, spravljanje fotografij v album po kronološkem vrstnem redu, z navedenimi letnicami in imeni, se mi zdi kot naknadno urejanje svojega lastnega življenja. Kot pretvarjanje, da je bilo drugačno, bolj urejeno, bolj meščansko kot v resnici. Da bi fotografije spet služile kot dokumenti in potrditve ne samo o obstajanju, ampak tudi o pravilnem življenju. Pravilnosti in spodobnega vedenja v mojem življenju ni bilo, o tem pričajo vrzeli, ki jih nimam z ničimer zapolniti, pomanjkanje fotografij, moja namerna pozaba.«
Občutek življenja na robu Drakulićevo sicer spremlja domala vse življenje. Zaradi kronične ledvične bolezni, desetletja dializ in dveh transplantacij je, kot je povedala v intervjuju pred predstavitvijo Nevidne ženske v Cankarjevem domu, zanjo meja med življenjem in smrtjo ves čas zelo blizu. Njena velika želja je bila dočakati starost, ki pa je zdaj, podobno kot številne druge teme, ki obravnavajo žensko – in se torej vsaj posredno dotikajo tudi nje –, postala predmet njene ostre, neprizanesljive, premišljene, a še vedno tople in sočutne pisave. Slednja namesto odgovorov na problematizirane dileme zastavlja vprašanja, s katerimi naslavlja celotno družbo, obeh spolov in vseh starosti.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.